Na potu (Ilustrirani glasnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Na potu.
A. P.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/1 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stoji na potu in gleda v daljavo, žena francoskega posestnika v Hallu. Avgustovo solnce obseva njene temne lase in mehek veter se igra z njenim velikim, belim predpasnikom. Njene oči se žalostno svetlikajo.

Ob skednju pri potu se igrata dva malčka, rujeta in tepeta se z malimi rokami; smejeta se, jočeta obenem in ne vesta, kaj počneta. Žena iz Hallu pa stoji nepremično in gleda proti zapadu.

Tako smo jo videli, ko smo na čelu regimenta prikorakali v Hallu.

Pred njenim posestvom obstojimo. Šele sedaj se zdrami in nas ogleduje začudeno in vprašajoče. Pol bojazljivo, pol radovedno.

Otroka nehata kričati in skobacata k materi in se je tesno držita.

»Bon jour, madame de la maison!« (»Dober dan, gospodinja!«)

Prijazno in spoštljivo povemo ženi, da bi radi dobili pri njej stanovanje. Najprej pomišlja, ne ve odgovoriti in pokaže potem tiho proti svoji hiši. Mi odkorakamo tja in ona sledi.

Renče priskače nasproti pes, kot da bi hotel reči: »Kaj hočete tukaj, tujci? Moja gospodarica je sama.«

Snažno je po dvorišču. Izredno snažno.

Čisto v nasprotju s tem, kar smo videli v drugih krajih severne Francoske.

Kmalu začne v kuhinji šumeti, vreti, in iz kleti prineso vina. Neka stara mamica in služabnik pomagata gospodinji pri delu. Iz vseh njenih dejanj, ki nam jih je v »ljubo« storila, govori strah, čisti strah pred Nemci, ki so sedaj resnično prišli.

Pred dnevi se je zdelo to še nemogoče.

Začnemo se pogovarjati in vprašamo po tem in onem, ne glede na to, kaj vedo o svojih vojakih. Sicer nam je znano, da smo sovražnika podili pred seboj, a da je bil v vasi, kjer smo se ravno nahajali, nam je bilo novo.

In izvemo od ženske, da so bili še pred par urami tukaj Francozi. Na umiku. Tu so počivali. Med njimi se je nahajal tudi gospodinjin mož. S tovariši je jedel pri svoji ženi in je pregledal potem še enkrat hišo in hlev. Odgnal je konje in se je potem zopet vrnil, da drugič vzame slovo, ker je že klicala trobenta. Potem je odkorakal z drugimi nazaj, proti Parizu. Ker prihajajo Nemci. Bil je pošten mož in najuglednejši v vasi.

Žena je stala na potu in je gledala za njim, dolgo, dolgo. Ni se odstranila, dokler niso prišli Nemci v vas.

Sedaj smo tu. Jemo in pijemo. Pridno se tu in tam gibljejo gospodinji roke; obraz ji je resen. Bog ve, kje so njene misli in kako se je prestrašila, ko je zagledala nas.

Kaj so ji vse pravili o Nemcih, o barbarih.

Toda tukaj niso premaknili nobenega stola z mesta, kjer je stal poprej. Niso spali v hiši, ampak v hlevih, pri konjih. In zjutraj so šli h gospodinji in položili vsak svoj novec na mizo. Za gostovanje.

Žarek veselja ji je šinil po obrazu.

Ločili smo se od nje s prijaznim pozdravom. Ko je zasvital dan, ven iz Hallu, proti sovražniku ... Že marširamo daleč od vasi, ko vidimo neko ženo, zročo v daljo proti zapadu, kamor so šli Francozi in jim sedaj sledijo Nemci.

Vojna, vojna ...

Ni mi šla iz spomina tista slika. Temna pot z mlado ženo, ki je zasenčila z levo roko oči in gleda daleč tja ...

Zdi se mi, kakor da gleda še vedno na poti, gleda hrepeneče proti zapadu, žena iz Hallu . . .