Na posipu karlovškega grada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na posipu karlovškega grada.
Črtica od cerkniškega jezera.

A. J. Cernič
Izdano: Slovenski narod, 1877, letnik 10, številka 251
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred več stoletji krasilo je slovensko zemljo veliko več gradov nego zdaj. Skoraj na vsakem prijaznem holmcu, na strmej pečini, ali v lihem gaji, bodisi romantične gorenjsko, vinonosne dolenjske, ali z naravnimi tudi in lepotami bogato obdarjene notranjske struni kipel je gradič v zračne višine. Toda veliko veliko tistih gradov loži sedaj v prahu in razvalinah; komaj se morebiti še pozna njih stališče, vendar nam domači kmetic zmirom kaj pove od plemenitašev, ki so bivali tukaj in grozi se, ako so kruto postopali ter zatirali okoličane, kateri so bili njih lastnina, hvaležno pa vzdahne in pomračeno čelo se mu razvedri, ker vidi, da prešli so tisti za oratarja tako trdi časi. Razrušeni so bili ti gradovi deloma v krvavih bojih z ljutimi Turki, ki so tako pogostoma napadali našo domovino, deloma so pa počasi sami razpadli, ker graščaki so bili potem, ko jo vladarjev ukaz omejil plemenitašev prevelike pravice in kmeta bolj v varstvo vzel, pod nič prišli. Opustiti so morali misel, da vse, kar pridela kmet, je prav za prav njih; nij ga bilo sedaj več, ki bi jim bil zastonj delal, oni se pa pasli; nij ga bilo, da bi jim bil brezplačno popravljal njih gradove, in spravili so se tako črez nje elementi ter je pokončali. Za vse pride gotovo enkrat plačilni dan. Črtico enega takih še pred razsutih gradov podajati hočem tudi jaz.

Prijatelj! preseli se v duhu z menoj vred v preprijazno dolino cerkniško in spremi me na obale jezerske. Pot do tja je kratek, mehek, ker gre mej senožeti, in je z raznobojnimi cveticami olepšan, Poglej tam v znožji jezerskem proti zapadu sivo, visoko, strmo pečino; od treh stranij se zaganja jezero vanjo, le zadaj na jugu jo veže sedlo z lesovitim, kedaj zelo temnim, a zdaj uže nekoliko bolj redkim Javornikom. Pa pojdiva gori, saj steza nij tako dolga, — le sem in tja so ti bode na kamenji zvrnila noga, ako no paziš, — in oglejva si kraj. Zares prekrasen razgled! Nad nama široko jasno nebo, takoj pred nama, v dolini proti severu šume jezerski valovi, naprej se razprostira cvetličnata ravan z več seli in s trgom Cerknico, obrobljena z golo Slivnico in z drugimi manjšimi na severu ležečimi hribi; na levej je žrelo male in velike Karlovice in gozd, na desnej pa glavni del jezera in naprej ravnina z njivami, senožeti, vasmi, vrtovi in pašniki. Tukaj na kaj prijaznem kraji, — kaj ne? stal je lepi grad mogočnih in bogatih vitezov karlovških. Neznano je, kakov je bil njih začetek, odkod so bili prišli v te tistikrat še divje in z lesom gosto poraščene kraje; a njih slava, mogočnost in junaštvo bila je znana, ne le po Kranjskej, temveč tudi po Štajerskej, Koroškej, Primorskej in Hrvatskej zemlji; vladar avstrijski sam jih je visoko čislal in nemški cesar velikrat v boji potreboval njih hrabrih hlapcev. Gospodovali so gotovo nad velikim kosom jezera in doline, podložnih jim je bilo mnogo kmetij, katerih ljudje so hodili v grad na tlako. Popravljali so jim grajsko zidovje, trdili poslopja, snažili gozd in gradišče, nasipali pota do grada in vse drugo oskrbljevali; hodili so od grada do grada ter prenašali ukaze in poročila karlovških plemičev, in kadar se je gospodi poljubilo, vozili so jih v lehkih čolničih po valovih jezerskih, mokra vesla v ožuljenih rokah sukali, da jim je s curkom teklo po obrazu; sploh trudili in pehali so se za karlovško gospodo; mej tem so se pa ti veselili, pri bogato obloženih mizah radovali, kratkočasili se z lovom in s kmeti se norčevali; toda prišel je tudi za nje povračilni čas. Letela je nesreča za nesrečo in izginili so Karlovčani brez sledi.

Pripoveduje se, da zadnji teh plemenitašev, obupan vsled velikih nezgod, potegnil je bil na Nemško, popustil grad in vse, kar je pa manj verjetno. Časa ostri zob je pa tako dolgo grudil grajsko zidovje, da je še zadnje v nebo štrleče ostanke popolnoma razgrizel in pokončal, da težko še najdeš stališča krasnih dvoran, kjer so se sprejemali tuji plemenitniki, gosti in poslanci. Glej, proti zapadu bila je orožnica, polna mečev, škitov, oklepov, sulic in drugega morilnega orožja; precej zraven hlev, kjer so razgetali čili vranci; pred gradom bil je prostor, kjer so se urili tedanji vojaki, kjer so se vršile viteške igre in se zbirali junaški hlapci, z bojnim krikom vihteli dolga kopja, rožljali z britkim jeklom, da je daleč v Javornikove hribe in doline donelo, odmevalo v sosednjih Karlovicah, in se razlegalo tja po okolici, in mej tem so tužno plivkali ob skalovje jezerski valovi in povodni tiči krožili nad mokro planjavo. In kolikokrat se je primerilo, da komaj je priplaval srebrni mesec izza sosednje Slivnice, udrle so se karlovške čete tukaj doli po poti mej gostim drevjem, in komaj čakali, da privihrajo pred sovražnika, si srce ohlade na plenu, pomoré in popalijo, kar seboj ne morejo vzeti in zapaljeni grad velikokrat jim je razsvetljeval pot domov.

Tako je bilo na gradu Karlovcu pred več stoletji, in sedaj? Sedaj je pa vse razruščeno, divje, samotno in — dolgočasno. Malokedaj se semkaj kdo izgubi; pastir se tega kraja ogiblje, in gozdar, ki se od dela pozno zvečer vrača domov, ki verjame pripovedkam, da se je večkrat prikazal škrat v rudečej obleki, ali da je ta videl gospo v dolgem črnem krilu, katere obraz je bil objokan in bled, kakor jezerska megla, in oko njeno milo kakor lunina luč, ali ognjene konje, katere je sam peklenščak neznano ljuto podil po gozdu, — mimogredoč se prekriža in pospeši korake, da se kamenje proži za njim po strmem slabem potu. Zares, človeka prešine neka groza, ko tukaj premišlja davno pretekle čase, ker sedanji tukajšnji prebivalci so le sove, zeleni kušarji in pisani gadje, junaki karlovški pa spé trdo smrtno spanje. Od vsega bogastva in vse bliščobe nij ostalo nič druzega, ko s kamenjem navaljena pot, ki vodi v dolino, nekoliko stopnjic k jezeru, stoletni gabri, ki šepetaje motijo grobno tišino in temno z bršljanom poraščeno smrečje, ki fantaziji, ko veter potegne, tužno pripoveduje tukajšnjo nekdanjo slavo in zdi se človeku, da sliši po ušesih grmeti pesen več stoletij, ki popeva in jasno priča, kako minljiva je kriva sila, da vse, kar stvari človeška roka, razpade gotovo, če ne prej, pozneje, a le kar dovrši um in duh, nosi pečat neumrljivosti na sebi.