Na posipu Hudiga Grada
← Sadovoljna nedolshnoſt. | Na poſipu Hudiga Grada. Zbirka Krajnska zhbeliza, 1 H. |
Na grobu. → |
|
Tiha grosa me ſprehaja,
Al’ oſtanem, al’ beshim?
Vſe podera ſe in maja,
Med ſkalovjem oſtermim.
Plas poſipa ſe po ſteni,
˛Siv’ osidje ſe drobi
Kaj rasmet leta pomeni?
Rasvalina, kdo ſi ti?
Hudi Grad, ti dom trepeta,
Prednjim ſtarſhem nevſtrahvan!
Perſhle ſo maſhvanja léta,
Blisha ſe ti sadnji dan.
Kje ſo ſkladi, kje sidovi,
Tabra dolg ſlovezha mozh?
Kje ſo vrata, kje moſtovi?
Jezh kje tvojih ſtraſhna nozh?
Kje ſ-hodiſha, kje moriſha?
Kje oroshja tvojga ſhum?
Kje ſtreliſha, kje ſtrashiſha,
Kje ukanje tvojih trum?
Davno ſo junaki sgnjíli,
Mirniga ſoſeda ſtrah,
Dnevi ſlave ſo minili,
Rasvalina ſi in prah.
Tak’ u prah in rasvaline
˛Se na semlji vſe rasſpe,
Zhaſ pomigne, vſe to mine,
Kar zhloveſhki rod pozhne.
Le kar v’ ſerzu lepga ſtvari
Boshja miloſt, obſtoji,
Unſtran ſveta lepſhi sari,
Lepſhi ſe ponebeſi.
H.