Na pokopališču
| Na pokopališču Irena Kirm |
| |||||||||||||
Povsod rože, — še sveže in druge, ki so že dokončale svoj kras in čakajo, da draga roka položi na njih mesto zopet novih, — novo vzcvelih.
Nisem imela pri sebi žveplenke, da bi prižgala svečico na gomili. Stopila sem k možu, ki je ravno zasajal v mrtvi grob svojo prižgano, živo, mlado ljubezen — ljubezen — svečko.
»Ali lahko prižgem?«
»O, seveda!«
»Kaj, tu je vaša žena?!«
»Da tu« ...
Da, tu — sem ponavljala za njim in gledala v njegovo srce, ki se je v trenutku spomnilo dolgih let svoje ljubezni, ki se je izlila v večnost in tam vidi svojo ženo ne kot ženo, ne! — V onostranstvu vidi svojo dekle, deklico, kot jo je zagledal prvič in to prvotno sliko nosi še danes v srcu! —
»Ubogi mož! — Tu so sedaj tvoji obiski, pri njej — deklici — nevesti — ženi — materi. —«
Gleda v prst, v grob na cvetje in misli: kateri prizorček je bil najlepši, najdražji, tudi njej ... da tudi ...
— — —
Ana, ne — takrat si bila Anica, ko sva mislila drug na drugega in iskala spevov najinima dušama. — Vse je cvetelo, vse v zelenju, vse v čisti belini, — ko sva stopila pred oltar Gospodov ... In tvoj »da«? Še danes ne vem, če si ga izrekla. Mislila si drugače kot jaz, mlad fant, pričakujoč edino sreče, užitka ...
Anica — nevestica!
Pelo je v meni, pelo v tebi, ženka ljubljena ...
Ob dihu najvišje ljubezni in mladih moči, si me pozdravila — mati!
Ana, Anica — mamica, a zdaj sem sam — sam brez petja, brez smeha, sam popolnoma sam, kot tisti zadnji trenutek, ko sem te čakal, da te popeljem pred Gospoda.
Tudi danes čakam na te, da prideš in me pokličeš in bo konec ... ne, ne, — začetek sreče.
Ana, Anica, mirno spavaj!