Na pokopališču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na pokopališču
Irena Kirm
Izdano: Vigred 16/11 (1938), 425
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Povsod rože, — še sveže in druge, ki so že dokončale svoj kras in čakajo, da draga roka položi na njih mesto zopet novih, — novo vzcvelih.

Nisem imela pri sebi žveplenke, da bi prižgala svečico na gomili. Stopila sem k možu, ki je ravno zasajal v mrtvi grob svojo prižgano, živo, mlado ljubezen — ljubezen — svečko.

»Ali lahko prižgem?« 

»O, seveda!« 

»Kaj, tu je vaša žena?!« 

»Da tu« ...

Da, tu — sem ponavljala za njim in gledala v njegovo srce, ki se je v trenutku spomnilo dolgih let svoje ljubezni, ki se je izlila v večnost in tam vidi svojo ženo ne kot ženo, ne! — V onostranstvu vidi svojo dekle, deklico, kot jo je zagledal prvič in to prvotno sliko nosi še danes v srcu! —

»Ubogi mož! — Tu so sedaj tvoji obiski, pri njej — deklici — nevesti — ženi — materi. —«

Gleda v prst, v grob na cvetje in misli: kateri prizorček je bil najlepši, najdražji, tudi njej ... da tudi ...

— — —

Ana, ne — takrat si bila Anica, ko sva mislila drug na drugega in iskala spevov najinima dušama. — Vse je cvetelo, vse v zelenju, vse v čisti belini, — ko sva stopila pred oltar Gospodov ... In tvoj »da«? Še danes ne vem, če si ga izrekla. Mislila si drugače kot jaz, mlad fant, pričakujoč edino sreče, užitka ...

Anica — nevestica!

Pelo je v meni, pelo v tebi, ženka ljubljena ...

Ob dihu najvišje ljubezni in mladih moči, si me pozdravila — mati!

Ana, Anica — mamica, a zdaj sem sam — sam brez petja, brez smeha, sam popolnoma sam, kot tisti zadnji trenutek, ko sem te čakal, da te popeljem pred Gospoda.

Tudi danes čakam na te, da prideš in me pokličeš in bo konec ... ne, ne, — začetek sreče.

Ana, Anica, mirno spavaj!