Na počitnicah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Na počitnicah
Frančišek Ločniškar
Izdano: Slovenski narod 11. marec 1905 (38/58) 1-2
Viri: dLib 58
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dobro se še spominja Josip Rozin onih veselih časov, ko se je vrnil iz daljne tujine v naročaj mile svoje domovine, ki je ni toliko dolgih let že videl. Spominja se vesele vožnje po znanih krajih. Saj jih je imel tudi na tujem v tujem spominu, nikdar ni pozabil nanje. Želja, da bi jih skoro spet videl, se mu je izpolnila kmalu. Spominja se, s kakšnim veseljem sta ga sprejela oče in mati, ki je jokala vsled nenadnega snidenja. Sestra je bila vsa očarana, ko ga je zagledala, saj ga je komaj še spoznala, tako se je izpremenil.

Josip Rozin je dobil dopust za nekaj časa in prišel na počitnice k svojim staršem. Doma je bilo še vse kot nekdaj. Brat je vodil prodajalno in pridno gospodaril. Sestra je bila še doma, a kmalu je izvedel, da ni več prosta, in skoro odide ... To ga je navdalo z nekakim zadovoljstvom. Sploh je bil ves srečen, videč na svojem domu srečo in blagostanje.

Dozdevalo se mu je, da je doma še vse tako, kot je bilo nekoč. Samo starejše je vse ... Oče, mati, brat in sestra. Tudi pohištvo. Na koncu vrta, ki ga je sestra Marica še vedno pridno negovala, je še stala stara lopa, ki jo jo on naredil še ko je študiral. Zdaj je tega dobrih deset let in v tem času se je marsikaj izpremenilo. V to lopico je hodila počivat še njegova babica, ki je njega ljubila najbolj izmed vseh ljudi na svetu. Bila je njegova druga mati. Vselej, kadar je odšel od doma, je jokala za njim kot otrok. Kolikokrat sta sedela v tej lopi! A sedaj je ni več ... Tam na holmu se blesti pozlačen križec in pod njim je že strohnelo njeno zlato srce ... Dva dni pred smrtjo je hodila še po vrtu. Bila je videti zdrava, samo bledlo se ji je ... Pobirala je na primer po stezicah kamenje in ga metala črez ograjo, rekoč: „Poglej, Marica, tvoj vrt mi hočejo uničiti! Poglej, koliko jih je!" ... Marica je hodila ž njo, jo tolažila in jokala. In stara babica je začela spet: „Vidiš, Marica, one oblake, ki se kopičijo tam nad gorami! Eden je podoben konjenika. V rokah ima dolgo sulico in beži pred svojimi sovražniki, ki ga preganjajo. Gotovo je boj tam za gorami, kjer je tvoj brat Josip pri vojakih, in glej ravnotako je tudi on v nevarnosti" ...

Marica je žalostno poslušala te blodnje. — Odšla je od nje in jo pustila samo na vrtu. Tisti čas pa je vzela stara ženica v roko nož, ki je ležal na mizi v vrtni lopi. Ko je Marica spet prišla v lopo, je zagledala na leseni steni vrezani dve črki: J. in R. Ko je vprašala Marica, kaj to pomeni, je rekla: „Glej to dam v spomin še Josipu, to mu zapustim, drugega nimam. Videla ga ne bom več, to bo pa pričalo o meni in moji ljubezni do siromaka, ki ga preganja usoda po širnem svetu" ... To je še govorila, potem pa ne več. Legla je v posteljo, a ni več vstala. — Josip se je hvaležno spominjal često na ti dve črki, ki jih je babica v zadnjih trenotkih vrezala v les, kot večen spomin nanj.

Spominja se še, kako je pred časom, — ko se je vrnil domov — pohitel v vrtno lopo gledat oni dve črki, ki jih mu je vrezala draga oseba. Dolgo je sedel v tišini, ki ga je objemala kroginkrog. Polagoma je položil glavo na mizo in objel ga je prijeten sen. Prebudi ga šumenje in kričanje, ki se je bližalo. Otroci so hiteli iz šole in kričali. Josip je gledal te srečne in zadovoljne obraze in se spominjal na svojo brezskrbno mladost. Kmalu nato je prišla po cesti za lopo tudi mlada učiteljica, ki je stanovala v hiši njegovega očeta. Bila je črno oblečena, vitke postave in na obrazu se ji je že iz dalje brala resnost in toga. Sla je mimo lope, a se ni ozrla proti njej. Pogled ji je silil ves čas v daljo in bila je videti zamišljena ...

Mislil se je ravno spet nasloniti na mizo, ko zasliši blizu lope glasno govorjenje. Prihajala je njegova sestra v spremstvu učiteljice. Vstal je in jima šel nasproti. Predstavil se je gospodični, potem so pa hodili po belih stezicah med cvetočimi gredicami. Sestra je razkazovala svoje rože in tudi gospodična Julka je imela lepo gredico sredi vrta, ki jo ji je Marica drage volje prepustila. Josip, ki ni bil nikdar botanik, se je skoro dolgočasil med rožami, sestra in gospodična pa sta bili vsi zaverovani vanje.

Pred večer so šli na izprehod. Josip je na sestrino prošnjo pripovedoval dogodke iz svojega potovanja po Balkanu in kako se je vračal iz Rusije. V njegovem govoru je bilo toliko zanimivosti, da sta bili obe zatopljeni v pripovedovanje. Ko je končal, sta obe naenkrat izrekli željo, da bi tudi radi šli v svet, kjer je vendar tako lepo ...

Veselo in hitro so tekli Josipu dnevi počitnic. Druge druščine sicer ni imel kot sestro in učiteljico, vendar se je čutil med njima srečnega in veselega. Včasih, kadar ni imela sestra ravno prilike, sta bila z gospodično Julko tudi sama. Najraje sta sedela v prijetni lopi. Nekega dne jo je Josip med navadnim pogovorom tudi vprašal: „Oprostite, gospodična, zakaj nosite vi vedno črno obleko? Gotovo žalujete za kom?" — Žalujem? A zakaj bi žalovala, starše imam še, tudi bratje in sestre so v najboljših letih" ... Čez obraz pa ji je v tem hipu legla žalost in toga. Delala se je veselo, a Josip je videl, da ji ne gre od srca.

„Seveda" je govoril malo v zadregi „včasi žalujemo tudi za čem drugim, za veseljem in srečo, ki je šla mimo nas. Kaj pa je tudi drugega to življenje, kot valovanje veselja in žalosti. Enkrat je na vrhu veselje, potem spet žalost. Tako mora biti, drugače ne čutimo razlike in padli bi v ono enoličnost, ki ji pravimo dolgočasje do življenja" ...

Potem sta za hip molčala. Ona je bila videti ganjena. Oba sta bila v zadregi. Njej se je odpela zapestnica, s katero se je začela igrati ... Nastal je mrak. Prišla je še Marica in šli so na izprehod v okolico.

Zvečer so še pohajali dolgo časa po vrtu. Ko sta šli oni dve že spat, je Josip stal še vedno na vrtu, mislil na preteklost, na tujino in dom, ki se mu po toliko letih ni odtujil ...

Idoč po hodniku mimo Julkine sobe, je videl v njej skozi tanko zaveso temno postavo, ki je klečala pod slabo brlečo svetilko ... Iz sobe pa se je čulo ihtenje - - Škrlatna jutranja zarja, ki se je tako lepo pojavila, je oznanjala lep dan. A kmalu se je vse izpremenilo. Od vseh strani so začeli hiteti oblaki vkup in kmalu je bilo nebo prepreženo ž njimi. Lahen dežek je začel rositi.

Josip je ves zaspan prišel malo pred poldnem iz svoje sobe. Potem je vzel knjigo in šel v lopo na vrt, kjer ja začel čitati. Ogledovaje se po lopi, zagleda v kotu neko svetlo stvar. Pobere jo in spozna Julkino zapestnico. Bila je zlata, kot se je videla na prvi hip. Na majhnem obročku je visela zelena, troperesna deteljica. Spodaj na dveh perescih sta bili izrezani črki J. in F. Na tretjem perescu pa je bil samo križ.

Josip je držal v roki drag spominek in gledal začudeno, kaj naj to pomeni. Premišljeval je, kaj naj pomenita črki in zraven križ, a ni si mogel domisliti. Ta hip pa mu je prišla na misel gospodična, njen resni obraz in prizor, ki ga je videl zvečer v njeni sobi. Začelo se mu je malo svitati. Slutil je, da mora za to malenkostjo tičati nekaj ...

In izvedel je historijo njenega življenja. Sama mu jo je pravila, ko sta se vračala iz daljnega izleta zvečer proti domu. Sprva je ni mogel pripraviti k temu, nazadnje pa se je vdala.

Ko je bila še doma v mestu, se je seznanila z mladeničem, ki je stanoval pri njenih starših. Prišel je z dežele v mestno šolo in bil dolgo časa na stanovanju pri njenem očetu, kjer je poučeval starejšega njenega brata. že takrat sta bila Fran in ona dobra znanca. Pozneje, ko je odšel na Dunaj, ji je večkrat pisal; kadar je pa prišel spet v domovino, sta se gotovo domenila, kje se vidita. Tako je prišla polagoma iz tega prijateljstva skrivna ljubezen, za katero ni razen njiju dveh nihče vedel. Fran je bil že skoro tri leta na Dunaju in obetala se mu je lepa bodočnost. Njej je še vedno pisal in tudi njenemu očetu se je bolj približal, da je začel oče že slutiti, kaj to pomeni.

Velikomestno življenje pa je oslabilo mladeniča, da je začel bolehati. Povrnil se je v domovino, kjer je iskal zdravja, a ga ni več našel. Aj, koliko zlatih sanj sta že takrat presanjala. Oba sta upala, da bo boljše, toda Fran je postajal vedno bolj bled in njegove oči so izgubljale nekdanji sijaj. Odšel je iz mesta, kjer je bivala ona in ji ob slovesu kupil zlato zapestnico s troperesno deteljico. Na eno pero je dal vrezati svoje ime, na drugo njeno, — a na tretje pa križ v znamenje, da se pod njim kdaj združita ...

Potem se nista videla več. Enkrat je še pisal, ko je bil že popolnoma oslabel. Kmalu je njen oče zvedel brzojavno, da je njegov nekdanji domači učitelj preminul ... šla sta z očetom k pogrebu, kjer je oče vse izvedel, kar je prej samo slutil. —

Josip Rozin se spominja, kako je takrat plakala uboga devojka na njegovih rokah. On je bil ganjen in solzil se je na skrivnem, ker ga je bilo sram očitnih solz. Potem je ostal še nekaj dni na domu in spoznal popolnoma mlado gospodično. Spoznal je v njej plemenito žensko, kakršnih še ni mnogo srečal na svojih potih ... Josip se spominja zadnjega večera, predno je odšel z doma. Po noči je šel na vlak. Šel ga je spremit oče, sestra in gospodična Julka. Pri slovesu ji je nalahko stisnil roko in rekel: „Na svidenje gospodična!" Ona je šepetaje odgovorila: „Mogoče še kdaj, mogoče nikdar ..." Vlak je zažvižgal in zaškripali so vozovi. Še en pozdrav — in izgubili so se v temi ...