Na plesu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Na plesu.
Ivan Baloh
Izdano: Amerikanski Slovenec 9. februar 1912 (21/10), 5
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospa Kuntaričeva je dobila vabilo na plesno veselico. Navada je bila, da je domača “Čitalnica” priredila vsako leto običajno predpustno zabavo. Kajpada, da je dobila vabilo tudi Kuntaričeva rodbina, ker je veljala v celem mestu kot rodbina, ki se je vedno prištevala k inteligenci. Sicer glava te družine — gospod Kuntarič — ni zavzemala bogve kakega visocega socijalnega stališča — on je bil le pomožni uradnik — pa vsa inteligenca je v mestu Kuntaričevo rodbino spoštovala, ker se je govorilo, da ima gospa Kuntaričeva precej pod palcem. Natančno ni poznal rodbinskih razmer nobeden; ker pa sodijo ljudje večinoma le po zunanjem, tedaj moramo reči da je rodbina pomožnega uradnika Kuntariča uživala splošno spoštovanje. Govorilo se je večkrat v zasebnih krogih, da je gospa Kuntaričeva precej podedovala po svojem očetu, bogatem gostilničarju na Štajerskem, le stare gospe so v ožjem svojem krogu pri čašici kave med seboj trdile, da živi Kuntaričeva rodbina prav skromno, da ona pobere njemu koj vsakega prvega do zadnjega goldinarja, da mu le par vinarjev pusti za smodke, da imajo polno dolga, da vse znosijo v mestno hranilnico, da še obleka, ki jo nosijo, ni njihova — in še marsikaj zanimivega.

Torej gospa Kuntarič je dobila vabilo. Še veliko bolj kot sama, so se pa za plesno veselico zanimale tri njene hčerke. Je morala biti že božja volja taka, da je Bog ni obdaril z nobenim sinom, ampak le s tremi hčerkami, ki so bile že precej v letih in — kar je gospo Kuntaričevo najbolj bolelo — ne s posebno lepoto obdane. Le najmlajša — Tilka — ta je bila njen ponos in njena nada. Slišala je že od več strani, da njeno Tilko gospod davčni kontrolor rad pogleda in ji rad kako besedo privošči, pa gospa Kuntaričeva je vselej rekla, ko so ji njene gospe-prijateljice o tem pravile, da na kaj takega še ne misli ne. Navado pa je imela gospa Kuntaričeva, da je šla vsaki dan točno ob šestih zvečer na sprehod, ko so bile uradne ure končane, in so šli gospodje uradniki vsak na svoj dom. In sicer je šla na sprehod po drevoredu, kjer so morali iti tudi gospodje uradniki. Seveda je bilo to samo slučajno. Starejša hčerka je med tem pripravljala doma večerjo, srednja je imela vselej od pete do šeste ure učno uro za glasovir, tedaj je morala vselej najmlajša — Tilka — iti z mamo na sprehod. Seveda je bilo tudi to samo slučajno. Gospodje uradniki so ju vselej prijazno pozdravili in semtertje tudi spregovorili kako prijazno besedo.

Ko je torej gospa Kuntaričeva dobila vabilo na plesno veselico, tedaj je bilo že samo ob sebi umevno, da bo šla na ples ona in vse tri njene hčere. Sicer je bila Tilka najbolj prirasla svoji materi k srcu, ali to vendar ne gre, da bi ostali drugi dve doma. Za papa — pa so pa itak vedeli, da za take reči ne mara.

Ali gospo Kuntaričevo je skrbelo neko drugo vprašanje, in to je bilo — financijelne nravi. Gospodar v hiši je bila prav za prav ona. Ko je vsacega prvega prinesel njen mož čisto nove bankovce po številu devetdeset kron, tedaj je imela gospa Kuntaričeva vedno že vse naprej preračunjeno, koliko bo šlo za stanovanje, za drva, za mleko, za prodajalno itd. Skušnje so jo pa učile, da se je večkrat uračunala. Prišli so včasih nenavadni stroški za obleko, za dobre namene — in vselej se je pokazala gospa Kuntaričeva kot hči premožnega gostilničarja. Ako pa so včasih razmere tako nanesle, da nikakor ni bilo mogoče shajati, tedaj je pa ona odtrgala svojemu soprogu od tistih mesečnih deset kron, katere je redoma prejemal z rok svoje soproge za smodke in vsakdanji vrček piva. Bil je dober človek, ki je vse potrpel.

Slučaj je pa hotel, da je imela gospa Kuntaričeva ravno ta mesec izvanredne stroške. Mlekarica že ni bila plačana tri mesece, sedaj je pa izjavila, da mleka več ne nosi, ako se ji ne plača. Gospa jo je najprej pošteno oštela, da je tako nepotrpežljiva, saj ve, da je plačilo še vselej dobila, a ker ni hotela sramote pred drugimi ljudmi, zato je dolg poravnala. S tem so se pa morali seveda izdatki za druge stvari omejiti. Gospa je štedila, kolikor je mogla, celo svojega soproga je pregovorila, da en teden ni šel v gostilno in tako prihranil par desetič ter jih izročil svoji boljši polovici, ker je trdila, da ji manjka za meso. Gospa je imela že nekaj prihranjenega denarja za plesno veselico, kar je bilo potrebno za vstopnino, za večerjo, za napitnino, za različne narodne namene, ki so na tihem vselej obudili jezo gospe Kuntaričeve, kedar so se gospodje v svoji narodni navdušenosti dvignili in apelirali na narodno ženstvo — toda prišel je čevljar in tirjal odločno plačilo za čevlje, ki jih je napravil že pred tremi meseci gospodu, pa še sedaj niso plačani, dasi imajo gospa in gospodične za vse nepotrebne reči denarja, samo za delavca ne, da gospoda nikoli pošteno ne plača — in kar je bilo še lepših besedij, ki so gospo Kuntaričevo zelo razburile. V svoji razburjenosti mu je kratko izjavila, da se od takega kmeta ne da psovati, da danes nima drobiža, da naj pride v soboto zvečer, da bo vse pošteno dobil plačano itd.

To je navdalo gospo Kuntaričevo z novimi skrbmi. Na plesno veselico so morali iti, toda kje dobiti potrebnega denarja. Da bi prosila kako prijateljico na posodo — ne, to bi bilo razžaljivo in sumljivo. Treba je bilo iskati drugodi pomoči. Bližala se je pomlad — in gospod soprog ne bo več potreboval gorke zimske suknje. Gospa Kuntaričeva se je že večkrat poslužila praktičnega pripomočka, da je vsako spomlad nesla v mestno zastavnico zimsko suknjo svojega soproga, ker je bila tam bolj spravljena, kakor pa doma.

In tako je storila gospa tudi letos. Zgodaj zjutraj je šla z vlakom v mesto in tam oddala v skrbno shrambo suknjo svojega dobrega soproga. Dobila je pa nanjo deset kron, kar ji je bilo v izdatno pomoč. Še nekaj jo je skrbelo. Starejša hčerka je tožila, da bo kmalu drv zmanjkalo. Navado so imeli, da so šli vsi štirje vsak teden enkrat na sprehod v daljni gozd. Ah, gospa je tako ljubila sveži zrak! Seboj so nesli vsak svojo košarico in nabirali spomladansko zelenje, za kratek čas pa tudi smrekove storže, ki so se dali tako dobro porabiti, da se je hitro skuhala večerja. Pa to je bilo samo za kratek čas! Ko je pa starejša hči potožila da manjka drv, so pa sklenili, da bodo šli vsak teden po dvakrat. Saj je bilo tako lepe vreme, in zrak tako prijeten!

Prišla je pustna nedelja. Pošteno je gospa prejšnji večer plačala čevljarja in mu še nekaj navrgla, da ne bo mislil, da so taki berači — kakor je rekla, naročila je iz mesta lepe šopke iz svežih vijolic za svoje hčerke — in veseli in smehljajoči so šli na ples “Čitalnice”. To vam je bilo priklanjanja in pozdravljanja med gospodi in gospemi, gospodiči in gospodičinami! Gospa Kuntaričeva je bila nad vse prijazna in vse je kazalo na njeno notranjo srečo in zadovoljnost. Splošno so vprašale druge gospe, zakaj ni prišel tudi gospod soprog, pa gospa Kuntaričeva jih je potolažila, češ, da ga itak poznajo, da ne mara za družbo, da ima le dobro večerjo, svoj vrček in smodko, pa je zadovoljen. Navada je bila, da je najpoprej gospoda večerjala in potem se je še le mladina zavrtela. Gospa Kuntaričeva je pa tožila, da ji ne prija nobena težka jed, da navadno le malo večerja, zato se je zadovoljila le z limonado. Gospod kontrolor je bil pa tako prijazen, da je vsaki njeni hčerki naročil sladoled.

In zavrteli so se pari. Ah, to vam je bilo življenje! Iz lic vseh je sijala sreča in zadovoljnost in bogastvo. In od prsij Tilkinih in njenih sester so tako prijetno duhtele drage vijolice ...

Gospod Kuntarič je pa tisti večer slonel doma ob nekem starem časopisu, nekaj časa godrnjal, in šel brez večerje k počitku. —