Na planine po veter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ta prave od pet do glave
Na planine po veter
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Po hiši škrebljajo miši, - kdor posluša, jih sliši.
Miške - in tudi pravljice, seveda! Le prisluhni!

Spočitemu Zinku ni bilo težko najti pravo pot naprej po Zapopju: samo sveži sapi je sledil in en-dva-tri prišel na planino.
»Ohoho! Mali mož, kam pa kam? Si prišel na Pljuča po zrak? Tu, v planinah, je imeniten prepih,« je lopnil Zinka po ramenu velikan.
»Ogledujem si svet od znotraj. Pri tebi je prav imenitno: ptice, metulji in leteči zmaji. Bil sem že pri mlinarju Zgagi. Tam je tema in slab zrak. Včasih tudi kruli in grmi, da je strah,« je odgovoril Mezinec.
»He he,« se je zahehetal gospodar planine: »Trebušnik Zgaga je požeruh. Rad se najè mortadele z marmelado, potem pa je v trebuhu rompompom.«
»Mu bom povedal, ko bom šel spet tam mimo,« je Zinko rekel Pljučniku in ga vprašal: »Sta tebi všeč mortadela in marmelada?«
»Ne jem mesa in niti sladkarij. Rad imam rdeče sadeže: češnje, lubeničo, maline, gozdne jagode, jabolka. Še rajši pa vse, kar hrustlja kot krompirček: lešnike, mandeljne, rožiče. Najraje pa imam svež zrak,« je rekel Pljučnik in globoko vdihnil.
»Mlinar Zgaga melje, kaj pa ti počneš?«
»Veter delam. Brez vetra bi se svet zadušil v megli in dimu. Dan in noč vdihujem in izdihujem. Če bi pozabil pihat, bi bilo strah in groza,« je rekel prijazni dolgin in se počohal po pleši.
»Kako močno je treba pihat, da preženeš strah?« se je pozanimal Zinko. »Ko grem na potep, se bojim vsega, kar hudo gleda. ln sredi noči, ko kje v sobi zaškripa ali ko zunaj grozovito zagrmi, si še dihati ne upam!«
»Včasih pomaga, če izgovoriš čarovni izrek: hrophrip-kurebrat. Tega se vsak strah boji in jo hitro pobriše.«
»Hrophrip-kurebrat!« je hitro poskusil čarati Zinko. »Zdi se mi, da ne pomaga. Morda moj strah ne zna po slovensko in zato ne uboga.«
»Strah razume vse jezike sveta. Sam pa res ne zine ne bev ne mev. Pa da te potolažim: tudi jaz, ki sem tak velikan, se marsičesa bojim: pljučnice, tuberkuloze, davice, oslovskega kašlja! To so grde pošasti in me ni sram tega strahu,« mu je priznal Pljučnik. »Včasih pa me pograbi jeza: takrat, ko si kak barabin prižge cigareto in kadi! Od jeze potem kašljam in kiham kot zmaj. - Zdaj pa moram zaliti rože, da bo vse dišalo in se smejalo.«
Pljučnikje zalival svoj lepi vrt, Zinko pa je medtem razmišljal o vsem, kar je slišal in globoko dihal.
»Hrophrip-kurebrat. Mislim, da meje strah že minil: pa ne od čarobnih besed, ampak od rož.«
»Drži, cvetje odganja duhove in strahove. Če koga razveseliš in mu prineseš šopek, bo strah kar stisnil rep med noge.«
Zinku se utrne dobra misel: »Lahko natržem šopek nageljnov? Zgaga jih bo vesel in gotovo mu bo potem trebuh dal mir.«
»Ti si res bučko! Zgaga ima raje zelje, v katerem diši mastna klobasa. Šopek rož nesi sosedu Srčniku. On zna preganjati še žalost in bolezen.«
»Kje pa prebiva?«
»V Srčni krajini, med trebuhom in glavo, nedaleč od tod.«
»Je treba mimo Zgage in njegovega trebuha?« je vprašal Zinko, ki je nekje slišal, da vodi pot do srca preko trebuha.
»Če imaš pri sebi nageljne, greš lahko kar naravnost in boš takoj pri Srčniku! Zdaj pa si jih brž natrži in potem na pot. Vsak čas bo večer. Pri srcu ne gre zamujati.«
»Saj je na planincah čisto veselo ...« se je hotel prstič Zinko še malo razgledati in pokramljati. Pa Pljučnik ima veliko skrbi in kup opravkov:
»Ne morem izgubljati časa, dihati moram. Hvala za obisk in nasvidenje kdaj drugič,« ga je še vljudno pozdravil.
Kaj bi Zinko drugega kot šopek v pest in pot pod noge.

V balon je kljunil ptič,
pravljico je vzel hudič!