Na periferiji
| Na periferiji Z. C. |
| |||||||||||
Med smrečjem grajskih nasadov se je pojavil mlad kavalir pretirane vnanjosti in obstal pri klopici gospodične Leopoldine, katera je tu vezla čipke.
»Hehehe, gospica pa kar sama, brez druščine, to je pa res dolgočasno! Ali smem biti tako drzen in Vam ponuditi svojo družbo? Moje ime je Herman pl. Wildenschein.« Govoril je nosljaje in se nosil strašno moderno. Ovratnik je presegal visočino osmih centimetrov, njegov površnik je bil angleškega kroja in se je zapenjal ob strani, klobuk pa po sredini prešit, nekako tako, kakor sem si v mladih letih jaz repariral svoje »pinče«, če mi jih je razmesarila strela od roba do roba.
»Gospod, nič se ne bojte, da bi se kaj dolgočasila! Sicer pa nisem sama, moj brat botanizira tu spodaj na livadi.«
»Brat? Hehehe, to je pa res kolosalna iznajdba!« Prisedel je k nji ne oziraje se na njeno nevoljo. »Ali toliko časa me pa milostiva gotovo ne bode podila, dokler se on ne vrne. Mlada in lepa devojka, hehehe —. « Hotel jo je uloviti za roko, a ta ga je špiknila z iglo.
»Gospod!«
»No, no! Vi ste pa res malo hudobni, o pardon, energični, sem hotel reči! Da, za tako dražestno stvarico je res malo opasno, če ostaja sama, ko nedolžna vijolica sredi bodičja.«
»A vijolico brani to bodičje, nas pa le bode! Doslej sem mislila, da le pod Rožnikom preže usiljivci na gospodične, a da bi niti na privatni lasti ne bi bile varne, je pa že od sile!« Razvnela se je in hotela zbežati, a gizdalin jo je pridržal skoraj s silo.
»Privatna last? Hehehe, oprostite, tega nisem vedel!«
»Seveda, boste menda vendar znali čitati! Poglejte tja na ono lipo, kjer je dosti razločen napis: Prepovedana pot!«
»Veste, sem malo kratkoviden! Čemu pa nabijate ono desko tako daleč od vhoda? Jaz bi bil le rad videl, kaj je na deski, zato sem šel bližje a tu sem našel Vas, lepo, ko jutranjo zoro. In Vaše oči, hehehe, kakor šampanjec!«
»Sedaj, ko vse to veste, bi se pa že smeli odstraniti brez vsake posebne škode!« reče mu že nekoliko bolj ljubeznivo in pri tem napravi šobico tako interesantno, da bi ji jo človek najrajši poljubil.
»Vi pa res ne veste, kaj je olika! Pa kaj hočem, beim Adel fängt erst der Mensch an!« Pri tem si je nataknil obligatni monokel, kateri mu je visel na tenki zlati verižici in pogleda tako naduto v mladi svet, kot bi hotel kupiti vse ljubljansko mesto. A je le vstal in hotel odnesti svojo plemenito neslanost na kak drug semenj.
Leopoldina je nalahno zardela in v temno-modrih očeh se ji je pojavil srd in zaničevanje.
»Ali gospod, jaz Vam pa iz biblije lahko dokažem, da ste Vi popolnoma v zmoti, če trdite kaj sličnega.«
»Iz biblije? Hehehe, tega pa res ne verujem!«
»No, le poslušajte me in kmalu boste uverjeni: V knjigo Ginezis je napisal Mozes: »In vstvaril je človeka, moža in ženo ju jo vstvaril.« Nikjer pa ne stoji: plemiča in plemkinjo ju je vstvaril! No, kaj rečete Vi k temu, Vi nezmotljivi filozof? Sicer Vas pa naravnost občudujem, od kod jemljete toliko samozatajevanja, da ljubezničite s tako malovrednimi in zavrženimi stvaricami, kot smo me neplemenite! In kaj bo rekla k temu cela legija sobaric in natakaric, s kojimi vsemi ste si že naslajali svojo plemenitost?« Njen ponos je bil užaljen, in skoraj je drhtela razburjenosti, ko je to govorila. V tem hipu se mu je zdela res lepa, in hotel je popraviti, kar je nepremišljeno zakrivil.
»Ali dušica, to so bile samo epizode, saj menda veste, kaj je to? — in nekoliko zbadljivo: Če se ne motim, imate Vi neko skrivno ljubezen z g. Hinkom, članom slovenskega gledališča; ta Vam lahko pove, kaj je epizoda!«
»Imam jo imam, in to izvedó lahko vsi, le Vas naj ne briga, Vas, ki Vas niti ne maram, da bi mi bili statist!«
Obrnila mu je hrbet, a on je srdito grizel ustnik debele svaljčice »Nil«.
»Jako interesanten kebrček, le preveč aroganten! No, pa ti že še opadejo krila!« tolažil se je polglasno, ko je izginjal na serpentinasti poti.
Drug o jutro je dobila Leopoldina velikanski šopek hijacint, rož in šmarnic, v sredini bouqueta je pa bilo skrito zeleno pismece.
Nasmehnila se mu je z vso dekličjo iskrenostjo in na licih sta ji vihrali dve poredni jamici, ko je odprla in prebrala reprezentantovo ime.
»Poglej, Kristina, to mi pošilja oni »prismodiha«, o katerem sem ti že včeraj pravila, reče veselo svoji sestri, kateri je pustila bolezen na licih nelepe sledove. Sedaj pa berive, da bove vedeli, kaj vse mi piše ta slamnati junak!«
Srce ti moje zlato!
Ti niti ne veš, kako jaz drhtim,
hrepenim, koprnim, medlim —
»Kristina, ker se ukvarjaš s poezijo, notiraj si te lepodoneče stike,črez sedem let ti že prav dojdejo!« svetuje ji Leopoldina. »Beri dalje!« zaprosi jo ona.
— pod ognjem, katerega je zanetila v mojih prsih tvoja nebeška lepota.
— »Revež, ali nima v hiši nobenega vodovoda?«
Ah, in ta ogenj je silen, da bi upepelil pol zemeljske oble!
— »Ti, tega bo pa treba spraviti na varno! Vsekako bom obvestila »Betleršuba«, naj ima tudi on nad njim svoje veselje!«
— Sanjal sem o nebesih in se zbudil v peklu. — —
— »Čemu pa tako dolgo spiš! Meni se nikdar ničesar ne sanja, ko vstajam zgodaj.«
— Usliši mojo strašno ljubezen, drugače ležem v grob z vsemi upi in nadami!
»Zastonj so vsi upi, vse nade! — — Raje si kupi avtomobil in če si zdrobiš »butico« ob kakšnem zidu, prišel boš še v časopise in zagrebli te bodo z vsemi ceremonijami v blagoslovljeno zemljo. Da bi tvoje plemenitaško telo kdaj razjedali plebejski črvi, to ni pijetetno in ne odgovarja vaši tradiciji,« svetuje mu ona dobrohotno.
— Jutri zvečer me že najdeš na pokopališču. — —
»Ob grobu Niklovem! Tega se je pa najbrže naučil iz »Shakespearove« drame »Sen kresne oči!«
— Če me ne počakaš danes zvečer ob polosmih na Poljanskem nasipu. Tvoj večni oboževalec
Herman pl. Widlenschein.
O to sta se še zabavali s tem jokavim pismo isto dopoldne!
A Leopoldina je bila res zapeljiva devojka. Zlate laske je imela razpuščene in nebeško solnce jih je poljubljalo vse zadivljeno. To so bili njegovi žarki, katere plove nemirno valovje k večernemu pokoju. Oči so ji zrle skrivnostno izza košatih vek tja v mladi svet, kjer ji klije še marsikateri nedotaknjen cvet. Čipkasta bluza ji je le nemarno zakrivala dvoje diskretnih prsi, kateri sta bodli na površje, ko dva rožna popka.
No, vse to je zadoščalo, da je včerajšnji kavalir izgubil še to betvico razuma, kar mu ga je k nesreči pustila njegov a velikomestna blaziranost. Ljubezen teh junakov se res popolnoma soglaša s papeževim kaplanom Andrejem, kateri jo je v svoji brošuri »Tractus amoris et de remedio« definiral jako preprosto: »Ti vidiš osebo druzega spola in misliš nanjo, to je ves misterij ljubezni!«
Pesniki, klobuček razglavo in ponižen poklon pred tem modrijanom!
V aleji Poljanskega nasipa je prominiral mlad gospod. Brez brk je bil in večerni zefir se je poredno zahaval z njegovo veliko rdečo kravato, zaradi katere so ga nazvale poredne gospodične »Rdečo mašnico«. Eni so ga smatrali za socialista, drugi za hudega reakcionarca in tretji še celo za anarhista, kateri streže po življenju nekemu vladarju — bogve kateremu, znabiti kurjevaškemu? V resnici je pa bil le slovenski igralec, k čemur se je zatekel po siloviti katastrofi, ki mu je uničila babilonski stolp, sezidan v gimnazijski dobi. Če se mu je ravno zljubilo, je bil jako ljub družabnik in zabavati je znal, ko nihče drugi ne tako. A da ga je enkrat prijela njegova neznosnost, takrat se je sporekel z vsakomur in naj je bila to tudi njegova najnovejša ljubica. In zakaj naj bi ne smel biti neznosen, saj je vendar živel v stoletju, ko je napadala ta infekcijozna bolezen celo mačke in pse! Pri ženskah se je držal Aristippovih načel, kateri je trdil, da Parisova sreča le zavoljo tega ni bila popolna, ker je dal prednost eni krasotici med tremi.
Njegova nazvestejša »Dulcinea«, neka pripravničarka iz četrtega letnika, se pa ni hotela kar nič strinjati s to njegovo teorijo in bila mu je vedno za petami. On je trepetal pred njo, da, bolj trepetal, nego pred svojimi najnestrpnejšimi dolžniki. Njen značaj je bil jako zagoneten, vedno si je želela njegove družbe, a dovolila mu ni ničesar; le mučila ga je in mu kazala obljubljeno deželo raz goro Sinaj. Taka je bila gospica Burče in še jezikava, da si Bog pomagaj!
»Hinko, kam pa tak o naglo?« vprašal sem ga često, ko jo je priplel v največjem diru po kaki stranski ulici.
»V stolno cerkev!« zakliče mi ves zasopen in takrat sem vedel, katere furije ga preganjajo.
In filozof je bil! Kanta je študiral med delavniškimi mašami, če se mu ravno ni bilo treba pripravljati za naslednjo šolsko uro. Se pa še vedno hudujete nad to lepo pobožnostjo vzornih gimnazij! Schopenhauer, Voltaire, Weiss, Ibsen, Tolstoj in Zola, ti so pa zasedli zlate ure veronauka, le škoda, da jih je bilo tako malo v tednu!
Namestili so ga v najsprednejo klop, ker je bil vseskozi odlikovan s prvo diplomo pazljivosti. Vendar si je znal pomagati, kot svetovnoznani Pavliha kateri je kazal ljudem svojo zadnjo plat, če je jezdaril za očetovim hrbtom, a ko ga je spodil predse, molil jim je jezik in osle.
Često je imel tudi resne momente in takrat je pesnil o grobovih in lačnih vranah sredi ledene zime. Navadno so ga prijele slične misli drugo jutro po kakšnem generalnem kroku. Enkrat si je še celo nameraval vzeti življenje, a se je pravočasno domislil, da izgubi s tem ubogi slovenski narod enega moža, eno moč. Skesal se je, potresel glavo s pepelom in živel dalje ...
O vsaki stvari je imel svoje nazore, katere je branil z najsvetejšo unemo. Gorje dotičniku, ki bi mu bil kaj preveč nasprotoval: Očka slovenskih naturalistov so pohlevno priznali, da se ne čutijo nič kaj posebno varne v njegovem ožjem vilajetu.
Jako nespametno se mu je zdelo obduciranje samomorilcev. »Kdor je normalen, ta ne bo nikdar lezel v smrt«, je trdil često. Zato je pa ostro obsojal naše farizejske pope, kateri enemu dovolijo cerkven pogreb, a drugemu ga ozkosrčno odrečejo.
Problem čutnega življenja na »onem svetu« si je reševal takole: Naša duša je večna — ergo, ona se ni smela nikdar začeti, ker to zahteva pojem večnosti. Ako pa ni nikdar nastala in je res nekaj, kar more obstojati samo zase, neodvisno od materije, »kje je pa bila ona pred našim rojstvom?« — Odgovor na to nam daje duhovnik, ko govori ob odprtem grobu:
»Telo naj se vrne v zemljo, iz katere je bilo vzeto, duh pa pojdi k Bogu, ki ga je dal!«
Torej, naša duša je bila že iz početka pri Stvarniku in se po smrti telesa vrne k njemu, če se pa nismo zavedali pred rojstvom svoje bitnosti, se je tudi po smrti ne bomo, ko se vrnemo v svoj prvotni štadij. Z radostjo smo pozdravljali njegov propagando in klicali s Sudermannom:
»Es lebe das Leben!«
V vsaki stvari je bil domač, zadrege ni poznal nobene, in če bi mu rekli narediti preskušnjo za »izpitano babico«, napravil bi jo bil z odliko.
Vendar pa naš individualist ni bil poseben ljubljenec sreče zlatolase in tudi s Fortunino Fanči je občeval precej rezervirano, odkar jima je zbolela »nežna ljubav«, rojena lanski Veliki petek.
Nocoj je imel sestanek z gospico Lepoldino, katero si je osvojil na nekem nedeljskem izletu pri Božjem grobu. Ona je bila tam z gospo mamico in starejšo sestro Kristo. Gospe se je hitro priljubil, ker je bil tako zabaven, tako naivnovesel! Povabila ga je, naj jih enkrat obišče na stanovanju. Toda iz enega obiska se je rodil drugi, tretji, in s časoma se je popolnoma udomačil v njihovi družini.
Večer je bil lep, skrokana luna je zadovoljno prala v umazani Ljubljanici svoj tolsti obraz.
Razen njega je bil v drevoredu tudi naš včerajšnji znanec iz grajskega parka. S početka se Hinko niti zmenil ni zanj, a kavalir ga je motril nesramno, izzivajoče. No sta se zopet enkrat srečala, citiral mu je hudomušno:
»Kdar kol' se midva srečava,
prav milo se pogledava.
Vse solzne najne so oči —
ah, to ljubezen st'ri!«
Ne vem, kako bi se bila rešila vsa stvar, da ni prišla v tem kritičnem momentu Leopoldina, zavita v dolg plaid.
Kavalir je hotel prvi k nji.
»Oprostite, moj dragi gospod Herman plemeniti Wildenschein, Vaše velecenjeno spremstvo hvaležno odklanjam! Imam že druzega, da ne bom spet sama,« reče mu čisto nedolžno in se oklene desnice, katero ji ponudi Hinko. Odšla sta po peščeni poti tja v mesečno noč.
Herman jima je nekaj časa sledil s togotnimi pogledi, potem le še s tiho, robato kletvijo. —
»Hinko, pojdiva raje na moj dom, saj papana tako ni doma,« svetuje mu ona, ko sta prišla do dolge enonadstropne hiše koncu aleja.
»Če je tebi drago, zakaj ne! Tu naju bi znal zasledovati oni sitnež in na tihem slavju, katero hočeta praznovati nocoj najini duši, mi ni kar nič ljub ta nepovabljeni gost,« odvrne ji on in jo poljubi na mehke laske.
Šla sta po dolgem koridoru do končnih vrat, tu sta vstopila.
Gospa mama je sedela pri štedilniku in je bila vsa zatopljena v Ramon — Diazove »Beračeve skrivnosti«.
Pred njo je pa ležala še cela skládalnica druzih senzačnih romanov, kot na primer: »Grofica beračica«, »Unschuldig im Irrenhause«, »Die Scheintodte« in še cela serija enake kolportaže. Pri tem pa ni niti opazila, kako pridno se ji smodi zrezanec in kipi kava.
»Ali mama, zakaj pa vendar ne pazite na večerjo?« pokrega jo Leopoldina in odstavi od ognja lončke in ponev.
»Lepo te prosim, pusti me! Moram vendar izvedeti, sta se li še kdaj dobila Silva in dr. Strnad, ali ne!« a odvrne ji nervozno in čita nemoteno dalje.
Gospodična Krista in bratec Milko sta bila v salonu. Svetilka jima je bakljala, da je bil cilinder okajen kot kak tovarniški dimnik. Ona se je naslajala s klasičnim nestvorom »Jack der geheime Mädchen-mörderjema«, Milko je pa tičal do ušes v Karel Mayevih indijanaricah. V roki je imel dva kuhinjska noža, s katerima je začel silovito prebadati vzduh, če je prišlo v povesti do kakega klanja med rdečokožci in Mayevimi junaki.
No, je pač manjkalo gospodarja, zato so pa miške rajale!
Hinko in Leopoldina sta se usedla na divan, nasproti kamina. Prosila ga je, naj ji pove kako povest in on je začel:
»Nekega dne se je mudil junak Odisej ob vznožju delfiških gora, kjer je srečal dve devici. Prva je imel a temne lase, prozorne oči in okrog ust resne poteze. »Jaz sem krepost!« reče mu ta. Druga je bila vitke rasti, njene obrvi so bile tanke in prsi nežne. »Imenujem se Triphé«, in obedve: »Odloči se za eno naju dveh!« — »Kako naj se odločim le za eno?« reče jima prevejanec, »saj sta vendar nerazdružljivi! Slediti hočem obema, pokažita mi pot do sreče in kreposti!«
— In Leopoldina mu jo je pokazala, ko mu je nastavila svoje ustnice v strasten poljub. —- — Gospa mama, brat in sestra so pa brali — brali z neko čudno histerijo. — Zdaj prvič v svojem življenju je bil Hinko hvaležen književnim kolporterjem, katere je inače pošiljal k vragu. »Dragec, saj ostaneš vedno moj,reci mi vendar to!« prosila ga je nežno in se ga oklenila s svojo žametasto roko, čije prstki so bili beli, ko lilijini cvetni lističi.
» A zakaj bi to rada znala?«
»No, ker je postala zvestoba vam moškim tako tuja, skoraj je nečete nič več poznati!«
»In baš ve ste one hudobnice, ki ste nam jo začele skrivati in krasti! Ne boj se, rotil se ti ne bom, a v tvojih očeh, katere so drugim tako skrivnostne, tako zagonetne, čitam razločno:
Temu dekletu ne boš mogel postati nezvest! Ali zahtevaš še več?«
»O, saj sem vedela, da te izpreobrnem in izneverim Aristippu!«
In predno je še prav pojmil, že mu je igral na licih svež poljub.
Solnce je že visoko prilezlo čez vrhove smrekovega nasada za finančno direkcijo, ko se je zbudil drugo jutro naš Hinko.
»Vraga, danes sem pa kesán! Že devet? Sedaj pa le hitro s toaleto, da ne zamudim skušnje! No, pa saj dobro vem, da bomo danes kar tekmovali, kdo bo prišel zadnji! Včeraj nedelja, lep dan, zvečer krok, ob petih zjutraj pa ajčkat. Veselo življenje! Gospod režiser pa naj poskuša »Orleansko devico« s kakimi Štirimi osebami, bo že šlo, če ne drugače pa po metodi transformatorja Gavriloviča.
Tako je godrnjal zadovoljno predse in si zavezal rdečo kravato.
»Tk, tk, tk!« potrka zdaj nekdo na vrata.
»Dolžnik ne bo,» si misli, zato zakliče pogumno:
»Notri!«
Vstopi pismonoša in mu izroči droben kuvert. Neznana pisava, vizitnica, hm kaj neki če biti?
Odpre in bere:
»Velecenjeni gospod! Način, kako ste Vi sinoči nastopali je bil zame kompromitiven. Uveril sem se, da zalezujete gospico, katera je pod mojim kavalirskim varstvom.
Ne zasledujte je več, ali mi pa dajte zadoščenje — tretje poti ni!
Izberite si orožje in sporočite vse potrebno gospodu Albertu grofu L«
In na drugi strani: Herman pl. Wildenschein.
Namuznil se je Hinko, ko je vse to prečital, potegnil mirno iz listnice svojo vizitko in napisal nanjo:
»Na grajskih utrdbah s topovi v razdalji desetih metrov.«