Na par svetopisemskih gorah v Palestini
| Na par svetopisemskih gorah v Palestini Radivoj Peterlin |
| |||||||||||||
Št.8
[uredi]Lani, dne 27. marca, sem se odpeljal s parnikom »Lazarevom« iz Odese v zaželjeno Palestino.
Morje je bilo ves čas do Carigrada, od Dardanel do Atosa in Soluna in od tam do Smirne silno neugnano ; šele ko smo bili mimo otoka Hiosa in se bližali Rodosu, je nastalo tiho, prekrasno pomladansko vreme. Vsi potniki in romarji so bili na krovu in občudovali prirodo. Na desni strani morje, dalje na obzorju zeleni Kipros (Ciper) in zopet črta morja, na levi malo-azijski mili bregovi in nad njimi visoke, s snegom pokrite Sirijske planine. Po noči dne 7. aprila pozdravimo prvič v mesečnem svitu lesketajoče se snežene vrhove Libanona, drugo jutro smo v Bajrutu, najkrasnejšem pribrežnem mestu Male Azije, a v ponedeljek, dne 9. aprila se ustavi »Lazarev« na vzmorju pred Jafo, ciljem naše pomorske vožnje.
1. Iz Jafe v Jeruzalem čez Judejske gore.
[uredi]Iz Jafe v Jeruzalem vodi železnica; no jaz sem iz turističnih in tudi gmotnih ozirov sklenil, vse svete kraje, kolikor bo mogoče, obhoditi. Že med potjo se nas je nekaj mladih ruskih romarjev zmenilo, da pojdemo skupaj čez gore po cesti v Jeruzalem. Ob enajstih smo odšli iz mesta.
Zimsko deževno vreme je minilo in narava je kroginkrog praznovala svojo pomlad. Vsenaokoli je dehtel duh cvetočih limon in pomaranč in razlegalo se je petje slavčkov in cvrčanje cikad. Nežen veter je včasi zanesel k nam vzduh, nasičen z opojnostjo cvetočih rož in jasmina ali smole košatih pinij. Hodili smo dve dobri uri sredi bogatih jafskih vrtov, odkoder so nas pozdravljale iz goščave temnozelenega listja zlate naranče in bledorumene citrone. In sredi vrtov kot čuvaji so stale vitke palme in zibale v vetru svoje pahljače. Po poti so nas srečavali belooblečeni Arabci z osli, natovorjenimi z zlatim sadjem. Solnce ni bilo prevroče, in mi smo z navdušenim, otročjim veseljem korakali prvič v življenju po svetih tleh »obljubljene dežele«.
Z vrtov smo prišli na bujnozeleno polje. Na levi strani pod nami proti morju se je razprostirala plodonosna Sarovska ravnina, na desni smo videli v daljavi za njivami rjave peščene griče, začetek male primorske puščave. Ob cesti na holmcih so stali zapuščeni stolpi, kjer je bila nekdaj turška cestna straža, ki je varovala potnike razbojnikov. Okoli treh popoldne smo bili v mestu Ramlah, kjer smo se odpočili v grškem samostanu in kupili na bazarju (trgu) kruha na pot.
Precej pozno smo odšli dalje. Dva frančiškanca iz Ramel sta nas srečala in povedala, da lahko prenočimo pri trapistih v vasi Latrunu, kake tri ure od tu v gorah. Prešli smo ozko dolino, po kateri pelje železnica v Jeruzalem. Počasi smo se vzpenjali više in više na gore. Vedno lepši in obširnejši je bil pogled nazaj v dolino na mesta Ramle, Lido in Jafo, na svetlozelene njive in travnike, temne vrtove, bela, snežena poslopja in na modro bleščeče se morje. Nismo pa še prišli do Latruna, ko je nastala črna noč. Ničesar nismo mogli okoli sebe razločiti. Slišali smo le iz temine lajanje psov, mukanje živine in zategnjeno petje Beduinov. Legli smo ob cesti na travo in čakali, da se pokaže luna izza gor. V čisto neznanem kraju ne more nihče prvo noč brez skrbi spati in zato smo sklenili, hoditi vso noč, da pridemo prej v Jeruzalem.
Mesec je obsvetil okolico in mali karavan se je pomikal dalje po srebrnem traku, veliki cesti. Bilo je nekaj čarobnega, tajnostnega v našem nočnem potovanju po Judejskih gorah. Kakor ogromne pošasti so štrlele v svetlejše nebo silhuete kamnatih vrhov in jarki pod nami so se izpreminjali v požrešna, nenasitna brezna. Svetla skala ali kamen med drevjem, to je bila zver in vsak samotno stoječ grm razbojnik. In ta mrtvaška tišina naokrog! V taki tišini te je strah svojih lastnih korakov. Tako se godi človeku, ki posluša ves večer razne pravljice o strahovih, o mrtvecih in gre potem v črni noči čez pokopališče domov. Bogve kolikokrat je šel že opolnoči tod mimo in ni se bal, a zdaj se trese in lasje mu štrle na glavi kot ščetine. A koliko smo mi čitali in slišali o zverinah, kačah in razbojnikih v Palestini, pa naj bi bili hladnokrvni v tej prvi noči v ravno tej Palestini?! Seveda, ako bi bili že tedaj vedeli, kako dober narod so ti Arabci, bi se bili malo brigali za govoričenje raznih Karlov Mayev.
Toda čuj, kaj neki pomeni to žvenkljanje? Vedno bliže prihaja in že so se pokazale pred nami na cesti visoke postave in zvonjenje zvoncev se razlega v tišino. Počasi, z enakomernimi koraki stopajo mimo nas drug za drugim obremenjeni velblodi in molče jih spremljajo ob strani njih gospodje in poganjači. Karavan gre iz Jeruzalema v Jafo in, ko nastane dan, bode tam.
Opolnoči pridemo v divje tesnice Bab-el Vadi, na polpoti od Jafe do Jeruzalema. Tam stoji samoten han (gostilnica), kjer si damo skuhati čaja. Odtod dalje pelje cesta sredi skoraj navpičnih skal strmo kvišku. Ko se zdani, smo na samotni planoti, kjer razen trave in krvavih anemon ter par vrst drugih pomladanskih cvetlic in nekaj sključenih oljk ne zapazite ničesar drugega kot golo skalo kroginkrog. Dan je oblačen in hladen. Mi hodimo z gore v dolino in zopet na goro in vedno mislimo : »Še na to goro se moramo povzpeti, in videli bomo Jeruzalem«. Toda za to goro pride dolina in zopet gora še višja od prejšnje, a Jeruzalema ni in ni. Tuintam sloni vasica na kraju prepada pod senco oljk. Vsi trudni pridemo nazadnje na goro, odkoder je v daljavi viden stolp na Oljski gori. Pod nami je globoka dolina, vsa v oljkah in v smokvah, z vasjo Kalonije, kjer žive Židi, ki so se iz Evrope preselili semkaj. V to dolino se moramo še spustiti in zlesti na drugi strani na še višjo goro, in pred nami je — Jeruzalem. Toda oči sorazočarane, ker so si predstavljale to sveto mesto čisto drugačno, veličastnejše ; a zdaj vidijo le vrsto umazanordečih streh in drugega nič!
Opoldne smo v razkošnem ruskem gostišču.
(Dalje prih.)