Na opazovanju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na opazovanju.
M. C.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/44 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zadaj za strelnim jarkom, ki je ograjen, stoji poglavar kompanije in opazuje vso strelno linijo. Mrači se ... Spodaj že vstajajo večerne sence in se plazijo leno dalje ...

Neka patrulja se je ravno vrnila, da sporoči, kako in kaj. Opazila je, da je južno hribovje zasedeno od angleške posadke. Vseeno je poveljnik hotel imeti natančno pojasnilo, ako je res kaj resnice na tem in ne le domnevanja.

Stotniku se je zresnilo čelo, kajti mislil je, da bo zadostovalo le poročilo in ne še natančnejše preiskovanje. Toda kar zahteva poglavar, je treba storiti. Zato: hitro naj se odpravi patrulja na določeno mesto.

»Narednik!«

»Gospod stotnik?«

Suho je zvenelo iz strelnega jarka. »Pošljite nekoga k poglavarju patrulje. Naj se takoj zglasi s štirimi drugimi pri meni.«

»Kakor je Vaša želja, gospod stotnik!«

Mestoma so padale granate v sovražni tabor, kjer je odmevalo kakor bi tolkel s čevlji po kovinasti plošči.

In on želi, da bi vsaka naša granata dosegla svoj cilj. Sovražnika ne upošteva več kot človeka, ampak pač kot sovražnika svoje domovine.

Stotnik je zaklical: »Zastavonoša Vrede s štirimi možmi kot patrulja naj se tu zglasi!«

Mladenič še s svežim obrazom in z zdravjem na licu se je pojavil pred stotnikom.

Srce starega stotnika je tolklo v tem trenutku hitreje in z večjo silo, saj je moral odposlati svojega sina, tega mladeniča, na čelu patrulje. Zaklical je: »Žan še drugi naj se pripravijo!« Ali ni ležala v tem povelju mehkost, nekak milejši izraz očeta in ne kot stotnika?

Ne, kajti že zopet se mu je oglasilo staro vojaško srce: »Zastavonoša, patrulja se zato odpošlje, da zvemo, če se res tam nahaja sovražnik in da ne streljamo zastonj!«

Stotnik prinese zemljevid tistega kraja in kaže svojemu sinu razne točke in podatke, kje se ima pomikati patrulja, da ne zgreši cilja. Obrne se k petemu vojaku: »Vedno naj se pazi, da vas ne preseneti sovražnik in da boste lahko točno izvršili to nalogo, ki je za nas zelo važna!«

»Kakor zahtevate!«

»Dobro!«

Pet mož je izginilo v temni noči. Še dolgo gleda stotnik za temi temnimi postavami, ki pa so kmalu postale medlejše, podobne sencam, ki so zginile v nižini. Njegov sin, njegov ponos?! Bo ga li še videl? Ali se bo Žan še kdaj povrnil? On ga je odposlal, ker ga je moral. Bog ve edini, če bo srečna vrnitev. Take misli so se vrivale stotniku v glavo. »Bog z njimi!«

Čisto nebo, posejano z zvezdicami, se zgrinja nad nočno naravo in nevidno se širi mraz, tako da je stotnik ogrnil plašč. Sem in tja je stopal za strelnim jarkom in zapazil nekega rezervista. Doma ima ženo in dva otroka in njegov brat je bil tudi prideljen tej patrulji. Kaj naj poreče ta rezervist, si je mislil stotnik.

»Gospod stotnik, ali bom smel z naslednjo patruljo tudi jaz ...?«

Stotnik ga je od veselja potolkel po rami. On gre dalje ob strelnem jarku in premišljuje, če imajo oni tam doli, sovražniki, tudi tako hrabre može. Pa zopet je začel misliti na patruljo. Kaj, če je srečno prišla do sovražnih postojank in če je njegov sin našel pravo pot ob gozdnem pobočju? Tam iz dalje se je čulo streljanje, gotovo sovražno. Kajti naše patrulje bi le v najhujši sili oddale strele.

Knak ... knak ... knak ... knak ... pet ... šest ... sedem.

In zopet je zavladala tihota. Pa ravno to čakanje je postalo stotniku neznosno. Veter se je umiril. Le tupatam se je zganil kak grmiček ali je padel list z drevesa. Kako dolge so pač ure v pričakovanju, dolge in neznosne kot večnost. Vendar je stotnik že mnogokrat izkusil, kaj se pravi potrpežljivost.

Stari se je zganil in pozorneje jel poslušati. Ni se motil, koraki so se približevali. Eden iz patrulje se bliža. Žan ...?

Stotnik je zaklical v molčečo noč: »Ali se vrača patrulja?«

»Da, gospod stotnik!«

Mož je stopil korak bliže in podal stotniku nek načrt. Poln pričakovanja je ta prijel za karto. Da, tu so narisane poteze pisave njegovega sina. Nekoliko površno, pa vendar zadostuje.

»No, ste torej vendar prišli neopazovano skozi sovražno črto,« je mrzlično vprašal stotnik.

»Da!«

»In ostali?!«

Vojak je nekoliko čakal in se ni prav upal z govorom na dan. Vseeno se je odločil:

»Ostali ... gospod stotnik ... so tam!«

»Kako ... ?«

»Bili smo v sredini, gospod stotnik, in smo vendar ušli skozi, posebno gospod sin. Toda dobil je dva strela, v roko in vrat. Eden izmed naših je ujet. Dva mrtva ... in ... in Vaš sin!«

»Ta?«

»Prinesel sem ga seboj v naročju. Ko je bil obstreljen, se je plazil sam do nekega drevesa, kjer je v naglici narisal skico tega kraja in dognal, da ni nevarnosti. Potem se je zvrnil, zaklical je še: Hitro nesi stotniku, mojemu očetu, to skico. Pozdravi ljubega očeta! ...

Sam sem ga nesel do tu, gospod stotnik. Toda zapazil sem, da nesem že mrtveca ...«

Vojak se je zazibal, iskal je držaja, da bi se naslonil.

»Gospod stotnik ... ali smem nekoliko oditi od tu ..., da ... si prevežem svojo ... razstreljeno roko ...?«

Stotnik mu je stisnil zdravo roko in vzkliknil: »Pojdite, hraber vojak!« Obrne se in si obriše solze iz oči, ki so mu silile na lice. Bližal se mu je oni rezervist, kojega brat je sedaj izgubil roko.

»Gospod stotnik, ali smem na patruljo ... ?«

»Danes ne več, mogoče jutri. Sovražnika bomo lahko še ...!«

Vojak se tiho, molče oddalji na svoje mesto. Stotnik zre še dolgo za njim. Resnično ponosen je lahko na svoje ljudi. To so pravi vojaki, ki bodo maščevali sina.

In njegov obraz se zjasni ...