Na nebu zvezda, na Zemlji sestra
| Trst v žepu Na nebu zvezda, na Zemlji sestra Marko Kravos |
| |||||||||
Vsak človek hoče kam visoko zlest, otroci pa sploh. Pri Sv. Ivanu ta čas
ni odraslih dreves niti na hribu. Ljudje sproti ogolijo vse, kar zrase tod
naokrog, da bi imeli za kurjavo in kolce pri trtah. Tako si je treba pomagat drugače.
Skozi strešno lino sem se spravil na domačo streho. Prvič sem to sto-
ril čez dan. Kmalu me je nekdo opazil s Klanca in mi kriče žugal, da bom
telebnil dol. Seveda sem moral dol. Drugič sem se zavlekel tja, ob dimnik, šele ob večeru.
Streha je od dneva vsa vroča, od hriba pa lepo pihlja. Zviška se razgledujem po okolici: tu pa tam še kolovrati domov kak pijanček. Bežno
se ozrem po razsvetljenih oknih v sosedstvu, a so kar daleč. Najbližja,
pri Primožičevih, zakriva murva pred hišo.
Raje ležem prek korcev in gledam v nebo. Koliko zvezd! Razmišljam,
katera je moja. Saj pravijo, da ima vsak svojo.
Še bolj se ubadam s tem, kako ugotovit, če se ozvezdja nad menoj res
premikajo. Pa pri tako velikih rečeh, kot je nebo, zlepa ne pogruntaš, ka-
ko in kaj je res. Pogled se ti enostavno zgubi v širjavi.
Morda je lepše tako. Čeprav si ob razgledovanju majhen majhen, se ti
zdi, da je sredi takega prostranstva laže živet. Vse nad mano je trdno na
svojem mestu, nič se ne bo podrlo, tudi če kaj narobe napravim.
Pač pa švigajo čez nebo utrinki. To bo, pomislim, ker je umrl človek, ki
mu je zvezda pripadala. In ko se rodi otrok? Se potem rodi nova zvezda?
Težko je verjet … Otroke je laže kupit kot novo zvezdo prižgat. Za marsikaterega sitneža bi bila sploh čista potrata, če bi imel svojo zvezdo na nebu.
Pet let sem star, ko me oče nekega dne zaupno vpraša: »Kaj bi raje: da
kupimo fantka ali še eno sestro? Majhno, seveda.«
Moja izbira je hitra, odgovor kratek in odločen: »Avto!«
Oče me debelo pogleda, se z roko počoha po pleši, obenem pa spusti
od sebe prav navdušen krohot.
Potem mi razloži, da so dojenčka že naročili in da ga bo treba prevzet.
Za avto je treba preveč denarja, sploh si ga ne moremo privoščit.
Nič avta torej. Kupili smo punčko.
Strašno je majhna. Tako da se mi od vsega začetka zdi njeno ime Bogomila malo preveliko. Oče mi je v zvezi z njim razlagal o nekem pesniku, ki da je pisal o imenitni
kraljični, ki je nosila prav tako ime …
Ne samo preveliko! Tudi drugače je popolnoma ponesrečeno. Ta moja sestra je vse prej kot mila. Če je bila Bogu mila, zakaj jo je poslal na
ta svet in prav v našo družino?!
Joka, da se vsem parajo bobniči! Neznosno. Vse mora plesat okrog
nje, pa še nič ne zaleže. Kolikokrat očetu popustijo živci in kriči kot zmešan: »Dajte ji, kar če! Vrž'te jo ob tla! Neste jo k vsem strelam! Zamaš'te
ji že enkrat tisti prekljeti guob'c ...!«
Prav ti bodi! mrmram sam pri sebi. Zakaj ni raje poslušal mene in kupil avta. Če bi dali kak soldek več, bi bilo zdaj pri nas vse drugače. Pa so
kupili to srako, ker je bila najbolj poceni.
Ampak najhujša noč me je še čakala: takrat, ko sva z Alenko ostala prvič sama z Bogomilo doma! Starši so šli v gledališče.
Komaj so se vrata za njima zaprla, se hudič začne dret. Pestvala sva
jo, hodila z njo gori-doli, jo previjala in trepljala po ritki. Sestra ji je hotela vsilit kamilice, da se bo pomirila. Nič. Pela sva ji ajatutaja, jo dvigovala v zrak: hop-la-la-la! Ščegetala sva jo pod brado: Na, buci buci, na ...!
Na, dudo, na... buci buci, na!
Duda je sfrčala iz tistega neznanskega zijala kot živa žaba. Zdaj je začela kričat še Alenka.
»Ma b'š dala mir, ja al ne! Tiho! Ma kej prav češ, da te ubijem?!«
Jaz se vdano odpravim v klet po sekirico, da bo delo opravljeno, kot
je treba.
Ko se z njo v roki prikažem v sobi, me sestra samo obupano pogleda
in zahlipa: »Ti si matast!«
Bogomila pa je tulila in vpila, da se ne da povedat. Že zaradi sosedov
bi bila moja rešitev najboljša. Kaj si le mislijo, ko poslušajo sredi noči to
pošastno blejanje!
Poskušava ji tesno zvezat ruto prek glave in pod brado. Pa je, tej be-
štiji, vedno uspelo razklenit čeljusti in navijat svojo sireno.
Potem sva ji zatlačila v usta cunjo. Na! Pa je bil mir … Dokler ni nekoliko preveč izbuljila oči in postala vijoličasta. Tako je dosegla, da ji je
Alenka odmašila žrelo. In je bil takoj še hujši vik in krik.
Bogomila, Bogomila. Vem, da tudi tebi ni bilo lahko … ko sva te še tresla kot mačko v žaklju, te držala za noge z glavo navzdol, ti zatiskala usta. Ampak tvoje trobentanje je bilo za na sodni dan.
Zmagala si ti. Prejokala si se do maminega prihoda: še malo pohlipala, potolaženo vzdihnila in potem kot pošten delavec po težkem dnevu
zaspala.
Mah! - če bi oče in mama ne gledala toliko na denar in bi takrat, ko
so mene vprašali, kupili avto, ne bi imeli nikoli opravka s tako nesrečo!
soldek – drobiž
matast – nor