Na naši pošti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na naši pošti.
K.
Izdano: Amerikanski Slovenec 37/21 (1928)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naslov tej mali dogodbici sem dal namenoma "Na naši pošti". Prosim, da poudarite besedico "naši".

Ne mislim trditi, da imamo mi, to je naša družina, svojo pošto. O ne! Tako daleč še nismo. Pošta je, kakor vsaka droga v deželi, kraljeva. Velika tabla na vogalu hiše ob rasti nosi namreč velik jugoslovanski državni grb in pove vsakemu, ki pride mimo, da je tukaj "kraljeva" pošta.

In vendar pa še enkrat rečem smelo, da se je to dogodilo na naši pošti. To pa radi tega, ker je pošta nastanjena v naši drugi hiši. Imamo namreč dve. Ena je naša hiša, je hišica "očetova". Drugo smo pa dokupili, ko je Malnarična mati odšla v Ameriko za svojimi otroci. Hiši si stojita nasproti s pročeljem druga proti drugi. Samo ozka ulica ju loči. Vhoda si gledata drug proti drugemu. In v tej drugi hiši je nastanjena "poštna direkcija" slavnega mesta Prijezerje. Ker je toraj nastanjena pošta v naši hiši, sem napisal v naslov tako pogumno na nasi pošti.

Naša gospodična poštarica ima tudi precej praktičnega smisla. Da bi olajšala strankam posle, katere imajo s pošto, izmislila si je praktično misel, da je naredila uradno "okence" kar skozi okno na levi strani vhoda v hišo. Tako strankajn ni treba niti v hišo priti. Ko se uradne ure začno, kar je ob osmih zjutraj prav točno, včasih še nekoliko minut preje, kar odpre lesena "polkenca" uradnega okenca in stranke vedo: uradne ure so se začele! Enako je to jako ugodno tudi za voznike, ki vozijo mimo pošte. Konj niti ustavljati ne treba, da bi poizvedeli, ali je pošta odprta ali ne. Kar s ceste pogledajo na "polkence" uradnega okenca, pa vedo, pri čem da so, ali naj ustavijo ali ne. O, tudi v Jugoslaviji so začeli dobivati praktičnega amerikanskega duha, kar je že pač samo skrajni čas.

Pa še iz enega vzroka imenujem to pošto našo. Gospodična poštarica tudi stanuje v naši hiši in je toraj nekako del naše družine. Tako so mi tudi druge poštne uradne "skrivnosti" dostopne, katere bi mi drugače ne bile, ko bi cela pošta [nejasno] tako "naša".

Pa kaj je treba toliko povdarjati, čegava je ta "naša" pošta. Saj je to vseeno. Pošta je pošta. Ali ne?

Res je, pošta je pošta. Toda dogodbica, katere sem bil priča, je tako resna in imam ž njo tako velik in vzvišen namen, da se mi je zdelo primerno najprej povedati vse to, da ji bom s tem nekako udaril pečat resničnosti prav krepko na njeno čelo. Ker je ta pošta tako "naša", prav lahko vidim vse, kdo pride na pošto, kedaj in kolikokrat. Ker je ulica med hišama tudi čakalnica, lahko tudi vidim vse, kaj se tam dogaja. Tako sem torej mogel vse videti in tudi vse slišati, kar se je dogodilo na tej naši pošti. Tako sem tudi mogel videti Anžlovo mater, kako je hodila vsaki dan na našo pošto, ko je čakala sinovega pisma iz Amerike. Janez, njen edini sin, je namreč pred devetimi leti odšel v Ameriko. Oče jim je umrl in pustil na hiši precej dolgov. Da, tako globoko je bilo posestvo v dolgove zakopano, da je bila nevarnost, da se v njih ne potopi popolnoma, mater in Janeza pa požene po svetu s trebuhom za kruhom.

"Veste kaj, mati," je dejal nekoč svoji materi, ko sta zvečer po večerji odmolila rožni venec in potem še nekoliko posedala pri peči, da se posvetujeta o delu prihodnjega dne, "veste kaj, mati? V Ameriko bom šel."

Globok vzdih iz materinih prs, ki je vidno prihajal globo ko iz njenega ljubečega srca, je bil edini odgovor na to Janezovo novico. Kaj pa naj reče? Pustiti sina edinca v tako daljno tujino? Kako naj to prenese njeno materino srce! Edini je in vse morje materine ljubezni je bilo njegovo. Kako naj ostane sama, popolnoma sama tukaj? Ali bo prenesla bolečine ločitve? In vendar, kaj drugega jima kaže? Naj proda vse in postane beračica? Ločiti bi se tako tudi morala. Da, tudi sama je že na to mislila, da bi bila to edina rešitev iz težkih težav. Vendar, kadarkoli se ji je vrinila ta misel, se je je ustrašila, da ji je srce zatrepetalo in da se ji je debela solza utrnila v žalostnih očeh. Zato ni vedela, kaj bi naj zdaj rekla Janezu? Molčala je. Samo srce ji je znova zatrepetalo. Poteze obraza so se nategnile, ki so pričale, kako duševno trpi.

Tudi Janez je molčal. Tudi sam se je ustrašil stavka, katerega je pravkar izgovoril. Svojo mater je pač ljubil, kakor le dober sin more ljubiti svojo mater. Posebno odkar so ponesli ljubljenega očeta tja k sv. Vidu na božjo njivo, kjer čakajo vstajenja vsi Prijezerjani, posebno od takrat je še bolj ljubil svojo mater, ki mu je pač bila edino srce, ki ga še ljubi na svetu. Tudi on se je bal dneva, ko bo treba oditi v tako neznano tujino, tako daleč po svetu od matere in jo pustiti samo. Kako ji bo hudo, ko bo tako zapuščena! Izguba moža, njegovega očeta, je že tako bridka zguba. Zdaj naj pa odide še on? In vendar, kaj more drugega, kakor to? Ali v Ameriko, kjer bo gotovo toliko zaslužil, da bo poplačal vsaj večji del dolgov, ali pa naj gre posestvo na boben. — Zato je tudi on molčal. Tudi njemu je zastala beseda v grlu.

Dolgo sta tako molčala in globoko zamišljena trpela težke bolečine. O, kruta usoda, kako si ti dostikrat neusmiljena in grenka!

"Kaj mislite, mati?" pretrgal je slednjič težki molk Janez. Začel je ta pogovor, izpeljati ga mora! Nekaj morata skleniti in se odločiti za eno ali za drugo: za boben ali za ločitev.

Bol je prikipela do vrha. — Glasno je mati zaihtela. Zakrila je obraz v predpasnik in jokala.

"Kaj boste jokali?" premagal se je Janez in ljubeznivo govoril materi. "Jok tukaj nič ne pomaga. Saj vidite, kako je! Jernač me je srečal preje, ko sem šel z Zavrtnice. Tirjal me je. Pravo, da mora imeti v enem mesecu vsaj del dolga. Kupil bi rad še parcelo gozda za Tamnim vrhom. Dati mu morava, drugače bo tožil. Če naju pa on prime, prijeli naju bodo še drugi in boben bo zapel ..." Tudi njemu se je inako storilo, da ga je nekaj zagrabilo za vrat, da ni mogel dalje. Vendar premagal se je zopet in nadaljeval: "Šel sem takoj k Janezku, ki je prišel iz Amerike in misli iti ta teden nazaj, če bi mogel iti ž njim. Obljubil mi je delo in vso pomoč, ako grem." — "Janez, prav narediš, ako greš," mi je dejal. — "Sedaj se tam dobro dela in tudi dobro zasluži. Če nimaš za pot, — mi je dejal, — ti bom kar jaz posodil, pa mi boš v Ameriki vrnil. Tudi stanoval boš lahko kar pri meni. Moja žena ima kakih pet fantov vsikdar na stanovanju, vzela bo rada tudi tebe. Jaz ti bom pa pomagal, da boš dobil delo kar pri meni, v tovarni, kjer jaz delam. V začetku boš malo manj zaslužil. Ko se boš nekoliko privadil, boš pa več zaslužil." — "Povedal sem mu tudi, kaj mi je Jernač povedal."

"Janez," mi je dejal, "poznam te, dober fant si. Premoženje tvoje je tudi nekaj vredno. Posodim ti toliko, da boš lahko Jernača potolažil, ti pa pojdi z menoj." — Tako se bom kar pripravil in odšel.

Mati je še bolj glasno zajokala. Česar se je bala, se je torej zgodilo.

"Janez, bojim se za te," je slednjič rekla med solzami in si obrisala solze. "Kaj bom reva sama počela doma? Kaj pa, ko bi kar premoženje prodala in plačala dolžnike? Nekaj malega nama bo še ostalo. Hodila bova drugim pomagat in se bova z revščino preživela.

"Toda, mati, pomislite sramoto! Tolik grunt, pa naj gre na boben? Vse se nama bo smejalo. Nič, mati! Nekoliko let boste že potrpeli sami. Njive in travnike dajmo v najem Samo Zavrtnico si ohranite, da boste toliko pridelali, da se boste preživeli. Za drugo bom pa jaz skrbel. V kakih petih letih bom dovolj zaslužil, da bomo poravnali velik del dolga ali pa vsega. — Amerikanski dolar je sedaj veliko vreden in bo veliko zalegel tukaj doma. Morda mi niti pet let ne bo treba ostati tam. Pet let boste pa že potrpeli."

"Tudi jaz sem že sama mislila na to. Toda vsikdar sem se te misli ustrašila. Janez, Amerika je daleč in nevarna! Koliko jih je od nas že odšlo in koliko se jih je izgubilo. Bojim se za te ..."

Znova je zaihtela.

Janez je dobil že nekoliko več moči nad svojimi čustvi. Udal se je pač neizogibnemu.

"Koliko jih je pa šlo, ki so pa prav dobro naredili. Pijanec nisem, zapravljivec tudi ne. Saj me poznate. Upam, da me bo Bog varoval, da bom tudi v tujini ostal tak."

"Je že res, sin moj. Vendar, mene pa kar tako srce boli zate in nekaj mi pravi, da je kar bolje, da prodava vse in da ostaneš doma in da živiva raje v revščini pa skupaj, kakor da bi se ločila. Janez, kar doma ostani! Izročiva se v božjo voljo. Bo že Bog za naju skrbel!"

"Naka, mati. Sem že odločil in Janežek mi bo jutri že poskrbel denar in pa karto za Ameriko."

Dolgo sta se še pogovarjala. Mati je branila. Vendar slednjič je tudi sama mislila, da bo tako najbolje. Pet let, dolga bodo. Vendar bo že potrpela. Pridno bo molila zanj in ga izročala Marijinemu varstvu in Bog in Marija ga ji bosta pripeljala po petih letih srečno nazaj. Posestvo bo rešeno more dolgov in ohranjeno. Jane" se bo vrnil in mirno bosta po tem živela skupaj. Človek pač tako rad verjame lepim upor in nadam.

In Janez je odšel v Ameriko.

O, kako sta oba jokala, kako so se jima trgali srci, ko sU se ločila na Brezjah pri Marij Pomagaj. Kakor bi šel v grob. tako se ji je zdelo, ko je gledala- izpred brezijske Marijine cerkve za njim, ko je odhajal za Janežkom in še z nekoliko tovariši proti Radovljici, kjer so sedli na vlak, ki naj jih odpelje proti neznani daljni Ameriki.

* * *

Osem let je tega, kar je odšel Janez. Dolg je res ves izplačan, ves, prav ves. .Takoj prva tri leta je poslal toliko, da je lahko vse poplačala. Dolar je pač tako velik, da jih ni bilo treba ravno tako veliko, da se je to pokrilo. Toda Janez? ...

Da, da, kje je pa Janez? — Osem let je že minilo, toda kje je? Še vedno v Ameriki. Toda, kje v Ameriki? O, ko bi vedela? Tu se pa začenja oni žalostni, prežalostni del naše zgodbice, ki se je že toliko tisočkrat in tisočkrat ponovil po slovenskih hišah lepe Slovenije in po ameriških slovenskih naselbinah. Da, kje je pa Janez danes? Doma ga še ni. "Pet let bom ostal tam najdalj, potem se bom pa vrnil in bova mirno in lepo živela in gospodarila", je obljubil materi pri odhodu. Pa. zakaj ga torej ni domov? Zakaj ne drži svoje dane besede? Zakaj ne izpolni svoje obljube, katero je dal ljubljeni materi pri odhodu, katero ji je dal še posebno slovesno pred cerkvijo Marije Pomagaj na Brezjah, ko sta se zadnjič objela, ko je hitel proti Radoljici na vlak? Da, zakaj?

Ali ve mati? Ali ve mati Slovenija, kje je tisoče in tisoče njenih sinov, ki so odhajali v tujino z obljubo: pet let bom tam, potem se bom pa vrnil?

O, ko bi mati Slovenija vedela odgovora na ta prežalostni "zakaj?" ne bi bila tako lahkomišljeno pošiljala svojih najboljših in najkrepkejših sinov v tujino. Mislila bi bila nanje. Šla bi za njimi s svojimi solzami, pa tudi s svojo materinsko skrbjo. Ne bila bi govorila: "Kaj nam mari! Zakaj pa gredo? Amerika naj skrbi zanje! Tujci [nejasno] Vpraševala bi se bila vsa leta [nejasno]: "Ti krepki slovenski fantje in možje hite v tujino. Toda, kam? Kaj in kako bo tam? Bo kdo skrbel zanje? Bo kdo tam, ki jih bo varoval, da se ne izgube, da ostanejo zvesti svojemu Bogu in svoji domovini, in svojim materam in ženam?"

O, ko bi slovenske matere in žene bolj mislile na ta "zakaj", ko bi se zavedale, da je tujina mrzla, brezsrčna, pri tem pa nevarna! Koliko bi jih raje izvedlo sklep Anžlove matere: "Raje naj bo vse prodano, pa živiva v revščini, pa skupaj. Bog bo že skrbel za naju." Toda! ...

"Ali je kaj pisma zame, gospodična?" sem čul takoj prvo jutro ob svojem prihodu skozi moje okno izpred poštaričnega uradnega okenca pred hišo.

"Ali je kaj pisma zame?" sem čul tudi drugo jutro, da je vpraševal isti ženski glas. In potem še tretje, in potem še četrto jutro. Postal sem pozoren in sem natančneje pogledal po vpraševalki.

Ko sem peto jutro vstal nekoliko bolj zgodaj, bilo je komaj šest, pa sem ženico že videl pred poštnim okencem čakat. Prišla je vsaki dan od maše in potem vsaki dan naravnost pred pošto čakat uradne ure.

"Kdo pa je ta žena, ki je vsaki dan že tako zgodaj pred pošto?" sem vprašal gospodično poštarico.

"Anžlova mati je. Sin ji že tri leta ni pisal. Dolgo ni vedela več. kje je. Slednjič ji je Jožlov Franc povedal, ko se je vrnil iz Amerike, kje je. Pisala mu je pismo in sedaj reva ne more pričakati odgovora. Komaj štirinajst dni je, kar ga je oddala, pa že hodi izpraševat vsaki dan, če je že odgovor prišel," pojasnila mi je gospodična poštarica.

Začel sem bolj paziti na to Anžlovo mater. Res, drugo jutro je bila ob šestih že zopet pred poštnim okencem. Sedla je na kup drv pred poštarsko hišo, da bi počakala uradne ure. Iz svoje sobe sem jo opazoval. Kako se mi je zasmilila, ko sem jo gledal. Ta globoka žalost na njenem obrazu! Poteze na obrazu so pričale, kako strašno duševno trpi. Globoko zamišljena je sedela na drvah, bleda kakor kip. Ni se ozirala okrog. Kakor bi bila izklesana iz kamna je sedela dolgi dve uri skoraj nepremično. Roki je imela sklenjeni pod predpasnikom. Od časa do časa je potegnila roko izpod predpasnika, da je videla, pri kateri jagodi je. Molila je rožni venec. Od časa do časa se ji je utrnila solza izpod oči, katero si je hitro obrisala, kakor bi se bala, dr. bi jo kdo ne videl. Skrivna solza skrivne materine bolečine je bila to. Kaj svet razume njeno solzo? Zato naj je ne vidi!

Ob osmih, ko so se odprla polkenca na poštnem okencu, je bila med prvimi, ki je stopila tja.

"Ali je kaj pisma zame?" sem čul zopet isto vprašanje. Stopil sem ven, da vidim natančneje prizor, ki se ponavlja že šest dni pred našo pošto.

"Nič, mati," je odgovorila mirno in ljubeznivo poštarica. Najbolj se je tudi nji smilila [nejasno].

"Nič?" bil je edini odgovor matere poštarici. O, [nejasno]. Tudi vam bi srce zakoprnelo boli, kakor je meni.

"Nič?" je ponovila. Toda ta glas, s katerim je zgovorila to kratko besedico, kako mi je šel do srca, da me je zazeblo po celem telesu. Gospodična poštarica jo je pogledala sočutno, smilila se ji je. Težko je ponovila isti odgovor, ker je najbrže slutila, kako oster meč za to mater je ta mala besedica "nič". Vedela je najbrže, da pomenja zopet cel dan joka in celo dolgo prečuto noč solza za mater. Vendar, kaj more pomagati! Če ni pisma, ga dati ne more.

"Mi je prav žal, mati, nič!" je rekla trpko, kakor bi se hotela znesti nad nesrečnim sinom tam v daljni Ameriki, da je mogel pozabiti na svojo mater. In vendar, ali naj jo pusti vsaj brez kapljice tolažbe izpred okenca? Kako naj to more? Gospodična poštarica ima občutljivo in usmiljeno srce. — "Nič ni danes, Anžlova mati. Morda bo jutri! Sploh pa sedaj še ne more priti odgovor. Amerika je predaleč. V kakih desetih dnevih bo pa že gotovo kak odgovor tukaj. Le potrpite!"

"Imate prav. Amerika je daleč. Bom pa počakala. Drugi teden enkrat bom pa zopet prišla," je rekla žalostno, še nekoliko postala pred okencem, potom se počasi obrnila proč in odšla težkih korakov proti domu. Ko je prišla na vogal hiše na cesti, obrnila se je še enkrat prav žalostno proti poštnemu okencu, skozi katero čaka tako željno, tako hrepeneče pisma od ljubljenega sina. Kar ni mogla še verjeti, da bi tudi danes ničesar ne bilo zanjo. Morda je kar še upala, da se je poštarica zmotila, da jo bo še nazaj poklicala. In ko je zavila na ulico in je okence izginilo izpred oči, zatrepetalo je srce. Solze so jo zalile. Globoko je vzdihnila, zakrila si obraz s predpasnikom in počasi in omahujoče šla proti domu. In tam? ...

O, ko bi podoba Marije Pomagaj na steni mogla govoriti, o kako veliki srčni bolečini stiskanega in obupanega materinega srca bi vedela povedati! Le mala rdeča lučka je poskakovala pred njo in tolažila materino srce.

"Upaj, mati, upaj," tako ji je hotela povedati s svojim poskakovanjem v rdečem kozarčku. Ali jo je razumelo materino srce?

Tiho sklonjena je sedela tudi danes skoraj celi dan pred to Marijino podobo. Ni se ji hotelo ne jesti, še manj delati. Kaj naj dela in za koga, ko pa ni sina? O, ko bi ji nič ne bil poslal, ko bi raje prodala vse posestvo! Kaj ji sedaj posestvo pomaga, ko pa sina ni! Pa ko bi mi vsaj pisal, da bi vedela, kje je, kaj dela, kako mu je? Tako pa nič, nič ...

O, ko bi Janez mogel samo za en trenutek pogledati domov v hišo, da bi videl to globoko žalost, katero povzroča v materinem srcu! Kaj bi mu bilo napisati par vrstic in jih poslati materi? Pa kolika tolažba bi bila to za mater! Kako neizmerno veselje! In vendar? ... O, Janez, zakaj si tako neusmiljen? ... Kako se ti bo morda še povračevalo! Kako boš odgovarjal za to tako grenke in tako nepotrebne solze svoje matere!

* * *

Kakoi iia tej naši posti, ponavljajo se taki ali slični prizori vsepovsod po širni slovenski domovini. Koliko ljubečih src čaka pred poštnimi okenci dan za dnem pisem od ljubljenega sina, hčere, ljubljenega moža iz tujine. Kako željno prihajajo ta srca dan na dan pred poštna okenca izpraševat: "Ali je danes kaj zame?"

Čitatelj, morda imaš tudi ti tam v lepi Sloveniji kako tako srce še, ki je druga Anžlova mati, ki enako željno hodi jutro za jutrom na pošto čakat kake vrstice od tebe. Koliko grenkih solza si že iztisnil iz tega srca radi svoje nemarnosti. Godi se ti dobro, imaš vsega, kar želiš. Je lepo, če pri tem pozabljaš na to ljubljeno in ljubeče srce doma v revni domovini? Zakaj ne pišeš?

Na "naši" pošti je Janez povzročal toliko grenkih ur svoji materi, ki še čaka pisma od sina. Kaj pa na "vaši" pošti? Kdo jih pa tam? ... Si morda ti ta neusmiljeni sin? ...

* * *

Na "naši" pošti Anžlova mati še vedno željno čaka pisma od Janeza. Pri tem pa joka in hira ...

Bo dočakala odgovor od Janeza? ... O, ko bi Janez vedel ...