Na mrtvi straži (Ivan Matičič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na mrtvi straži: Spominu Herbarta VIII. Turjaškega, rojenega na Vidov dan 1528
Ivan Matičič
Najbrž pridobljeno iz zbirke Beseda Franka Luina
Spisano: 1928
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Šestnajsti vek: v plamenu žareč, oprt na meč in kopito ... žvenket jekla gre skozi stoletje, odjek mušket in vreščeč zasmeh janičarskih muzik, peket, rezget, huzarji, hrvatska milica, nemški hlapci pa kranjski strelci, mušketirji, obramba ljudstva, punti, neupogljivi zidi, vitezi in nemški oficirji pa naša bedna zemlja ... Plač, molitev, borbe evangeljnikov, kobilice, potres, poplave, ogenj sonca in kresovi naše raje[1] ...

Šestnajsti vek, utopljen v solzah, naš Bog opljuvan in Krist razpet na polumesec, naš krotki ljud steptan od neusahlih mas nevernikov, valovečih po naši trudni zemlji: od Kurdov in Osmanov, Armencev, Turkestancev in Tatarov, Barabincev, janičarjev in vseh sinov boga Alaha in preroka Mohameda. Šestnajsti vek, triumf moslimskih ras.

Mrzla Kulpa je gledala strahote, Kulpa silna varovala prapore, barjake odbijala. Kalna Mrežnica je mrtva, spominja se nekdanjih burnih dni; globoka je Korana in zelenožolta, tekla je skozi žarišče. Radonja je pohlevna, tiha, zvijala se je pod pezo tujih praporov.

In tužna teče hladna Lika in trudna Dobra se vali, a Glina in Una okrvavljeni molčita ... Neizmerna šuma Petrove gore hrani zgodovino burnih let. In pobreški grad molče razpada in ne pove, kako se je nekoč zaganjal obenj Azijat, pa ga ni upognil. Pobrežje, skrita sila. In domovi molče po vsej zemlji tam, kjer je umirala naša pogranična opora; na mnogi koči se pozna še znak strahu: trdovratno tišči pogled v tla in plaho škili izza okoničenih količev.

Molčí, molčí Hrvatska Krajina in Bela Krajina ne opeva svojih sinov junakov, ki mrtvi spe ob Kulpi, Uni in Korani ... . Ne tuguje več naša blaga mati za svojimi izgubljenimi sinovi in hčerami, ki jih je krivi meč ugrabil in jih vzgajal v krivi veri. Zarod naš je usihal: naše matere so rodile Azijatom, v njih kužno kri oddajale svoj zdravi sok ...

Naša zemlja ne tuguje več ...

V večernem pokoju je snival grad Pobrežje spomladi petnajststosedeminštiridesetega. Kulpa je lizala silne stene in skale, na katerih sloni vsa teža Pobrežja. Vse je leglo že k pokoju, le še Kulpa govori svojo monotono pesem v globeli in od Svete Magdalene se čuje v noč skovikanje. V grajskih stolpih je straža že izmenjana, a gori nad Pobrežjem bdi tlačan: kmet Adlešič sedi pred kočo in gleda v goro Kučar. Danes je njegova noč. Budno stražijo tlačanje sleherno noč po vrsti in zro v vrhove gor. Ej, Kučar, Kučar, vanj so uprte trudne oči tlačana sleherno noč. V pokoju spe selišča, čimbolj je Kučar teman in tih, toda gorje, če njegov vrh zažari ... Če mu da znak Rosopajnik, če zažare kresovi od Vinice in krona zubelj ogulinske vrhove, tedaj blisne s Kučarja ogenj in pri Sveti Magdaleni se vname grmada ... Kmet Adlešič zre v goro, zaupno kot v zvestega čuvarja. Ej, Bog bodi hvaljen, že leto dni bo, kar je gora mirna. Čudno, prej je bil ropar tu vsake kvatre in še večkrat. Se je li nevernik spreobrnil? Tako ugiba kmet Adlešič in misli na svoje polje, v duhu odrajtuje desetino grajskim.

Ko je tako mirna noč, od nikoder se ne utrne črna misel, ki bi krenila čuvarja z mrtve straže.

Kar ga zdrami iz premišljevanja cepet. Adlešič seže po puško: pripravljen je treba biti na vse: ali prihaja sosed ali lomasti ropar ali bo skušal gladen volk preskočiti ograjo. Časi so opasni.

»Kdo je?« dvigne kmet kopito puške in gleda v moško postavo, stoječo ob ograji.

»Pomozi Bog, oče Adlešič!«

»Ti si, Juranov?« ga spozna Adlešič. »Kaj tražiš ovde?« doda nevoljen.

»Ništa, kume Adlešič,« se opravičuje prišlec, Juranov Vid.

»Ha, ponočnjak!« se razvedri kmet in odpahne ograjne duri. »Nu, le vstopi, mi boš kratil noč.«

»Znal sem, da je nocoj vaša, pa sem došel ...« »E, dobro, dečko,« ga sprejme gospodar. »Na, sedi in kaj povej. Noč je še dolga in Kučar je teman.«

»Teman,« povzame fant in sede.

»Te mar spet imajo?« se čudi Adlešič.

»Že od Velike noči se klatim po Bukovju.«

»Od Velike noči? Nu, pa se boš še do svetega Martina.«

»E, vražje življenje to!«

»Vem, vem, fante. Čim trdovratnejši potuhnež, tem zvestejši vojak. Odmikaš se in skrivaš, nazadnje se boš prostovoljno javil v vojake.«

»Ne, tega ne storim.«

»Le molči, Vid. Prišla bo patrola in boste prišli s povešeno glavo vsi, ki ste letos na vrsti.«

»Ne, tako poceni se ne dam!« otrese Juranov.

»Kdo te bo vprašal za ceno, vzeli te bodo in se jih ne boš odkrižal morda nikoli več, ako te uvrste med redne graničarje.«

»No, videli bomo.«

»Ne bo ti sile. Ej, fante, vse prste si oblizneš, če te vzemo med Lenkovičeve huzarje. Tam prideš na konja.«

»Vzemo tudi naše med huzarje?« poprime Vid.

»Tudi, ali ti so redki. Kaj bo Lenkoviču naša irhovina.«

»Mislite, da bi nas ne maral?«

»Kaj če z vami! Pomisli, Lenkovič je general, ti pa bosec.«

V koči nekdo zakašlja. Vid okrene uho k okencu.

»E, črna vojska je zadnja,« vzdihne stari, »izposodi si jo, kdor hoče.«

Iz koče se začuje ponovno prisiljen kašelj.

»Kajne, Bara, da me ne bodo,« se okrene Vid k okencu.

»Če nima drugega, mora nositi kamenje v grad,« tišči trdovratno stari.

»Bara,« strese mladenič okence, »vstani, glej, Kučar je v plamenu,« trka poredno na dekličino srce ... »Bog te ne kaznuj!« se obregne stari nevoljno. »Bog, Bog!« zastoka stara v koči.

»Saj je morda res,« reče hči v opravičbo in se dvigne z ležišča. »Kdo je v plamenu?«

Mladenič sune v okno in ujame dekleta za roko: »Ti si v plamenu, Bara, ah, kako si vroča, kot ogenj!«

»Glej ga, kako me je nalagal!« se stisne dekle k fantu.

»Bara!« dahne Vid.

»Kaj je?« zadrhti dekle.

»Kako ti gre?«

»Kako pa tebi? Dolgo te ni bilo!«

»Vzeli me bodo, se mi zdi,« reče bahavo fant. Dekle molče povesi glavo. »In za dolgo let, morda za zmeraj.«

Dekle dvigne glavo: »To ni mogoče!«

»Seveda je. Če me vzemo k huzarjem, se ne vrnem zlepa. Karlovec je daleč, še dalje je granica. Če bi vzeli tudi tebe, Bara ...« »Ah!« vzdihne dekle.

»Bara, tam doli bi predivo predla in tkala platno fantom, žela nam pšenico, pekla kruh junakom, vročim konjenikom dajala hladne studenčnice.«

»Ah, molči, Vid ...«

»Bara, če bi tudi tebe vzeli ...«

Molče si stiskata roke, drhteč ob vročih utripih svežih src, govorečih in pojočih glasneje od vseh popevk ...

Pomladno noč zasniva molk ...

Tedaj se mahoma strese zemlja, v silnem udaru zabobni preko Kulpe: doli v Pobrežju je bruhnil top ... »Kristus, Bog!« »Kučar plamení!« plane stari kvišku. Bara jekne, Vid se zastrmi v žar neba in ne najde več besede. Starka vpije, vleče hčer od okna. Doli iz Pobrežja se začuje hrup, preko Kulpe odmeva vpitje. Glej, tudi pri Sveti Magdaleni se vžiga grmada in doli od juga se svita žar. Ropar gre v deželo ...

Noč nenadoma vstane, ptice se bude in silne šume zatrepetajo, vrhovi gora bruhajo plamen. Nevernik gre v deželo ...

Od Svete Magdalene se razlega plat zvona, kliče, bije, plaka ... Prepadeni ljud pade na kolena, v molitvi zaihti ... Pomagaj, večni oče!

Doli na Kulpi škrtajo splavi z brega k bregu: Ljudstvo z onega brega se umika v Pobrežje. Vzbuna! Turek gre v deželo ... Adlešič strmi in se ne gane. Spričo nenadne vzbune je otrpel. Mislil je na setev in na mirni dom, a nevernik se je tako nepričakovano spet pojavil.

»Na noge!« se spomni Juranov, kakor bi se komaj prebudil iz odrevenelosti.

Poskoči, se iztrga iz ograje.

Zavihti se v gmajno, hiti domov do svojih. Plat zvona ječi čez plan, doli v stolpu kliče grajski rog tlačanstvo k obrambi, v zavetje, molitev ljudstva sega do oblakov, govedo muka, drobnica meketaje sili nazaj v staje. Adlešič posluša vik in kolne: »Brr, pšenica, ajda in proso! Vse bo vzel lačni zlomek, vse, prav vse! Preklet naj bo hudič!«.

»Miha,« ga prekine žena, »tak zgani se, klobuštra! Ali naj odženem telico?«

»Molči, baba!« zarentači mož. »Naj vzame Mohamed še tebe in telico! No, vaju pač ne bo hudič prežvečil!«

»Oče, vse že beži, pojdimo!« ga opominja hči.

»Kam se ti mudi, za ljubčkom siliš, a? Ti poprej lase populim!«

»Izkidaj se že, slinec!« zarentači žena. »Vse že beži, pa ti sedi kot bi se ne bal živega zlomka.«

»Saj se ga tudi ne!« vstane in zgrabi puško.

Po seliščih vre: ljudje si zakopavajo imetje, živež spravljajo v podzemske shrambe, moški si natikajo opanke, pred vhode si kopiči skrbni ljud barikade in beži v zavetje. Vid je pognal svoje iz spanja: očeta in mater je dvignil na noge z eno samo besedo, bratec Mike in sestrica Magda sta se z jokavim obrazom otresla sladkega sna, bila sta še jako mlada in nista še prav doumela strahotnega žaru neba. S težavo se loči družina od doma in krene v zavetje.

Juran vleče s seboj kravo, Juranka nese živež, Vid gre naprej in si potisne ob rame bratca in sestrico.

»Na noge, Adlešič!« zakliče Vid skozi ograjo.

»Kdo je?« stisne puško kmet.

»Oče,« priskoči Bara, »midve greva sami, ne bova čakali več.«

»Naj le ostane, trmec,« vpije Adlešičevka, loveč telico za rožičke.

»Pojdi, Miha,« priganja Juran. »Ne norčuj se iz nesreče!«

»Adlešičev oče, Vi le še posedite,« se smeje Vid, »mladih nog ste, le še posedite.«

Ljudstvo se zgrinja v zavetje: vrišč otrok, vzdih tlačanov in kletev grajske straže se meša v temi, le narahlo blisne v dol odsvit kresov. V grajski dvor vre množica, ženske se stiskajo z otroki za obzidje in v tesne lesenjače, možake in mladenče pehajo grajski na nasipe, krepkejše in pogumnejše v zunanji obrambni fort, betežnejšim odkažejo notranje zidovje. Vsakdo pozna svoje mesto, posedal ga je že neštetokrat. Vse gre gladko na pozicije, kajti grajska obramba je po premnogih trdih skušnjah skrbno uravnana. Le tu in tam se spre kdo z grajsko stražo radi orožja ali streliva ali česne grajski hlapec brambovca po glavi iz gole nadutosti ali se zakadi v žensko gnečo razkačen valpet ter zasmehuje bedno rajo izhiran grajski purgar, obrcan sleherni dan od prevzetnih Lenkovičevih konjikov in konjuhov. Pravih vajeti ni v gradu: valpeti hočejo prvi vihteti bič, a jim stopajo na prste Lenkovičevi Uskoki, ki se nikogar ne boje; grajski hlapci so objestni, postavijo se po robu valpetu in Uskoku, a nad kmetsko rajo se upa zmrdovati celo purgar. Vlastelja Lenkoviča pa ni doma: v Karlovcu je general, v Pobrežju ima le konje jahance in kakega svojca, sam pride na obisk komaj vsake kvatre, grad prepušča v varstvo oskrbnikom in svojim Uskokom ter gospodu župniku pobreškemu, ki ima tudi svoje bivališče v gradu.

Noč se je nagnila, kresovi ugasujejo, grajska vrata so zapahnili, v taborišču je do malega vse: Adlešiči, Jurani, Fučkovci in z one strani Kulpe so pribežali Mrzljaki, Kuniči in Rosopanjci. Ni jim prijetno tu, komaj čakajo, da mine nevarnost, toda na varnem so in dobro vedo, da pobreške utrdbe ne pregrize zlepa turški zob.

Obramba je pripravljena in čaka, grajski stolpi so natlačeni z vojščaki, ki so se napili na pogum. V prednji postojanki vstane hrup: valpet Mirosavec in Juranov Vid sta se spoprijela. Toda Veselič, Trebuhovec, Špehar in Vidov oče se zaženo v Mirosavca. S pohlevno rajo se ni šaliti nocoj: oborožena je in složna.

Dan se zóri. Družine beguncev se spogledujejo, ali kdo ne manjka. Adlešiča še ni in Špeharjev Niko manjka.

Trebuhovčeva Kata se skrbna ozira v obrambne zidove, toda Špeharjevega ne uzre. Saj se nanj tudi nihče ne zmisli, niti Špehar niti Špeharica si ne belita radi sina glave. Ej, gozdovnik je, si misli mati, njega Turek ne ujame.

Adlešičeva Bara prinese skalo in jo spusti pred Vida.

»Glej jo,« se prestopi Vid, »malica za nevernika. Dobro jutro, Bara,« jo pozdravi veselo. »Si dobro spala?«

»Še zdaj ni očeta, veš,« potoži dekle.

»Očeta?« pomišlja mladenič. »Saj res, gori smo ga pustili,« se domisli. »Zlomka vendar, treba bo ponj. Čakaj, pojdem gledat, gotovo si kuha sok.«

Brez obotavljanja se zavihti z obzidja.

Adlešiča ni več pred kočo. Juranov gleda, zasliši iz koče besedovanje. Stopi noter: Adlešič robanti, razbija, na podboju je naslonjen Špeharjev Niko, ki se kmetu smeje. Adlešič bi si rad skuhal zajtrk, a sta ženski vse odnesli. Brr, vsa bajta se trese, tako benti mož.

»Mar bi bili šli doli, kume,« se mu smeje Juranov. »Jaz sem že trikrat zajtrkoval: prinesla sta mi tečno malico Trebuhovčeva in vaša, prvo pa mi je bil dal Mirosavec.«

»No, še tega se manjka!« otrese kmet. »Mene naj se loti danes, zlomek pritepeni, bo videl tri kresove!«

»Vas se ne bi podstopil danes niti Lenkovič,« se mu smeje Špeharjev. »Nataknjeni ste kot Kozinčev kozel.«

Počasi spravita fanta moža doli v taborišče, kjer ošteje Adlešič najprej ženo in hčer, ker sta mu odnesli živež, spotakne se ob purgarja in pljune pred hlapca, a valpet se mu celo izogne, ker ve, da je Adlešiča težko ugnati, kadar je razdražen.

Dan se razmahuje, taborišča so napolnjena, po seliščih zeva molk, Turkov še ni. Brambovcem kinka glava v dremavico, ženske se pehajo okrog velikega ognjišča, kjer prisipajo v kotle pergišče sirkove moke za skupen zajtrk. Brambovci čakajo na močnik, iz stolpov kukajo vojščaki in uganjajo norčije iz močnikarjev.

Dan se že nagiba, ko prihite po bregu stražarji, znaneči prihod nevernikov. Na noge, Turčin je tu! Glej, gori izza pristave se je prikazal pisan turban, a v stolpu poči alarmski strel. Glej, novi turbani se zibljejo za vrhom, konjiki vro z vrha v breg: rdeče, modro, pisano se razlije po zelenini, žive barve se tepo v nesoglasju, nad njimi se vije v vetru polumesec ... »He, alah!« zapojo konjiki svojo bojno molitev.

»Pomagaj sveti Bog!« odjekne doli v taborišču.

»Djaur,[2] he!«

»Milost, večni oče!«

»Hazurala,[3] juriš!«[4] zahrume konjiki, zavihte se s polumesecem po bregu. Turek se ne obotavlja, brez odloga udari v boj. Glej, kako drve prožne živali v navzdolje, ne čuje se niti kopit, v lahnem vetru valové nizdol, spočite kot bi zobale oves v hlevu leto dni, a so na nogah mesece in tedne, prinesle so svoje divje gospodarje od daljne Une, celo od Vrbasa ali prav od Marice.

»V imenu božjem!« se pripravi taborišče, s strahom zroč na sovražni hudournik.

»Juriš, juriš!« ponavlja hudournik, butne ob trdnjavo.

Tetive se napno, kopja zažvižgajo čez okope.

»Jezus, Bog!« Črna vojska se ne zgane, nihče si ne upa sprožiti strela niti kamna. Šele ko zagrmi s stolpne line, tedaj se ojunači tudi črna vojska in sprejme hudournik s salvo.

Turki obstanejo. Tu se zvrne eden s sedla, tam klecne konj. »Jok!«[5] otrese glavar konjice, spoznavši, da se trdnjava ne poda po prvem naletu. Treba bo silnejšega udara, ki naj mogočno Pobrežje v temeljih pretrese.

Dušman[6] se umika v breg že po prvi salvi. Saj vojska Azijatov je neizčrpna, iz kraja v kraj drvi, povsod troseč svoja življenja, od spopada v spopad se zaganja, od zida v zid, brezskrbno si zapravlja sile. Zdaj se umika k pokoju umazana, trudna, zmagal jo je dan. Gori nad pristavo si zabija šatore, po vseh dolinicah mrgoli in selišče Adlešičev, Juranov, Špeharjev se neusmiljeno razkopava: Azijati napajajo konje, vlačijo jim krme, stikajo za živežem, razkopavajo in počasi zažigajo bajto za bajto, da jim razsvetljuje noč ... Pristava je v plamenu in razsvetljuje dva tabora. Visoko v nebo ječe iskre, znaneč deželi strah. Okrog ognjev plešejo Turčini svojo večerno molitev.

Doli v gradu plaka ljudstvo, domovi se pogrezajo v pepel. Vsi, ki so doma tostran Kulpe, plakajo, a Kuniči, Mrzljaki in Rosopanjci se ozirajo v svojo zatemnjeno stran in dobro vedo, da jim Kulpa brani dom. Vojaki pregledajo črno vojsko, bodreč jo k jutrišnji obrambi.

Nihče ne sme zapustiti odkazanega mu mesta, šele ko turški tabor docela utihne, črna vojska nemirna leže, posluša prhet konj in riganje velblodov.

Juranov si poišče razvedrila. »Zlodej naj udari v neverno drhal!« zamahne in sede k Bari.

»O, ne govori, Vid!« vzdihne dekle.

»Bara, treba bo nositi skale,« jo bodri mladenič. »Jih boš nosila meni?«

»Treba jih bo vsem — in tudi tebi.«

»Znašajo naj jih druge, Bara, ti jih boš podajala meni.

Z vsakim kamnom ti bom pogodil.«

»Bara,« jo prime Vid za roko. »Doli je bolje nego tu.

Tam ne mro bosaki za obzidjem in se jim ne roga v lice Turek. Bara, doli so junaki, ki se bijejo z nevernikom v odprtem boju na konju. Ej, jaz pojdem med junake!

Bara, če bi šla tudi ti za mano?

Doli ni devojk, Bara, v boju ni ljubezni, junaki spe na konjih, njih ljubica je sablja.

Bara, junaki nimajo devojk, v mesečini bde na straži, a v jutranji svit zarezgeta konjica in junaki zdirjajo v božji svet. Ej, Bara, tam doli je veselo.«

»Ah, Vid, ne govori ...«

»Nič se me ne boj, Bara, k meni se stisni in moja bodi.

Glej, pristava dogoreva, preden zasine zor, bo dogorelo vse.« Vid strese dekletu roko, »ti mi boš nosila skale, na Pobrežju bo jutri grmelo, Kulpa se bo pordečila.«

»O Bog!«

»Glej, Kata,« se stisne Špeharjev k svojemu dekletu, »zdi se mi, da zdaj zdaj zasine jutro, a mi ne rečeš bev ne mev. Kaj ti je nocoj? Prišel sem iz šume samo radi tebe, Kata, a mi bo skoro žal, da ne nočim v Velikem bukovju.

Kata, kaj ti je?«

»Ah! Najrajši bi umrla.«

»Čemu?« »Hm ... sam veš.«

»Res, tu je pusto, Kata. Velikega bukovja ni nikjer konec. Doli na granici pa je življenje, Lenkovič je doli, gospod vseh vojnih trum. Doli so junaki, sami zali graničarji.

Kata, če bi tudi tebe vzeli ...« »Oh, ne govori, Niko!«

»Doli so junaki, ki pijo kri nevernikov in zali so a silni kot skale naših gor.

Pojdeš z mano, Kata, doli ni devojk.«

»Ah, Niko ...« »Čuj, Kata: slavci pojo. Kakor da je najmirnejša noč in bdim pod tvojim okencem. Privij se k meni, Kata, dokler ne zapoje kukavica ... in tedaj se razstaneva ... morda zadnjič ...«

»Molči, ne govori ...«

Z vrhov narašča zor, slavčji spev pojema, budé se kosi, kukavice, turška vojska se giblje in v grajskem taborišču završi. S stolpa zapoje rog k brambi, a plašna množica se dviga in moli k Bogu, izroča se svetemu Florijanu.

In gori nad upepeljeno pristavo se obrača dušman v sončno stran in moli zornico, poljubuje zemljo, kliče Mohameda. Tabora molita v rosno jutro, grajski vojaki spravljajo črno vojsko na branike, oskrbnika seganjata ženske in otroke h kupu kamenja, ki ga bo treba raznositi na zidovje.

Obramba je pripravljena, a turška vojska se zbira v red. Kot kobilic je Azijatov, vse pisano se zgrinja z vrha v breg; očrneli, mrki bojniki, neugnani, ki se ne boje nikogar na božjem svetu. Glej, k pristavi spuščajo top, o strah, še enega! Cevi namerijo nizdol, veseli nabijajo topove.

Prva krogla udari v sredo dvora brez najmanjše škode. Strese se drugi top, železna žoga odleti od stene.

Tretji udar gre v lesenjačo in prežene ljudstvo v varnejše zavetje. Četrti strel zadene ob vrata in peti in šesti obnje, da se stresajo pod silnimi udarci, da se kolje težko okovje. Obrambo prešinja strah, a Turčin se smeje: še udarec ali dva, vrata se bodo zdrobila, pot bo odprta. S podvojeno vnemo nabijajo topničarji, krogle bijejo ob zid, na dvorišče, ob stolpe in zopet ob vrata. Vrata, vrata, tam je nevarno, tja se ozirajo s strahom celo vojaki s stolpov, dobro vedoč, da tudi stolpi ne bodo zavrli vpada, če padejo vrata. A silna vrata kljubujejo topovom, znotraj so podprta s težkimi tramovi, a vrata sama so zasukana na stran in jih top ne more pogoditi v polno.

»Juriš!« mahne turški vojskovodja proti vratom.

»Alah!« zahrumi njegova vojska, vali se v napad brez konj. S seboj vlečejo lestve, kole in vrvi. Glavna sila se zapodi v vrata, s sekirami treskajo obnje, s količi jih skušajo vreči s tečajev.

»Juriš!« ukazujejo zapovedniki, kličejo nove valove v boj. Turki napenjajo tetive, peteline tišče kvišku, v toči kamenja in krogel prislanjajo lestve, se vzpenjajo na zid in padajo razbiti pod nasipe. Črna vojska dela, udriha besna: kdor izpali puško, jo odda ženi v naboj, a medtem vali kamenje z nasipa. In čim se prikaže na obzidju turban, mahnejo po njem sekire. Turški roji naskakujejo, vedno sveži plezajo na lestve, prezirajoči smrt, kajti Azijati so neustrašni, pogum jim ne vpade, posebno ne pred kristjansko rajo; morda pred huzarji, tuintam se umaknejo celo graničarjem, toda pred navadnim gjaurom se turški junak ne bo umaknil, bila bi zanj sramota. Ali tudi gjaur se ne vda neverniku, niti za hip ne odneha črnovojnik v obrambi na visokem obzidju, četudi ga suva skoro v brado Turčin z dolgo puško, kajti predobro ve, da bo razčetverjen, ako podleže, ali pa ga čaka večno robstvo, ako se vda. Boj se razbesneva. Najhujša gneča je pred vhodom: tam kolnejo Turčini, žugajo razdraženi, zaletavajo se v vrata, a topiči s stolpov bljujejo neprestano v gnečo, ki se ne umakne brez ukaza. Pogoji turške vojske so trdi, nemilostni, pisani s strjeno krvjo, iztisnjeni iz mrzlega pohlepa. Glej, vrata se vdajajo!

Obramba, na pomoč! Nove tramiče v podporo in tišči, tišči, kdor le more. Oskrbnik Mirosavec seganja tudi ženske k vratom na pomoč!

»Vrata pokajo, vrata!«

»Ejvala,[7] delije!«[8] hrabrí zunaj svoje zapovednik.

Vrata se vdajajo na obe strani: zunanja gneča pritiska, notranja tišči, da ji kaplja s čela mrzel znoj. S stolpov pa udrihajo topničarji udar na udar. Glej, purgar Rožman peha Turka z lestve, pod lestvo preži drug Azijat, vrvico si pripravlja, glej, zanko uravnava, preži, hop, vrže vrv, čop! — ujame Rožmanovo glavo ... O, groza!

... Preden se brambovec zave, ga vrv strmoglavi z zida ... »Kristus!«

»Milost!« zahrope ujetnik skozi zadrgo. Nekdo se spravlja nadenj s sekiro. Toda Husič pritiska k licu cev, molče, neopažen meri ... mušketa zagrmi — in Turek s sekiro se zvrne. Evo, tu gazi drugi preko mrtvih, zaganja se naprej s sekiro, vpije, pljuje. Priril se je do ujetnika, glej, skloni se, zavije Rožmanu glavo ... Sekira pade ... Krvnik si obriše ostrino in zmagonosno dvigne glavo proti obrambi ... Hej, trup gjaura naj se razmeče na vse vetrove! Roke, noge, he! Ob zid mečejo kristjanom drobne kose. Glej, glavo natikajo na raženj, nosijo jo okrog zidu v zasmeh obrambi. Mrzlično se izmika množica, ko ji padajo v obraz kosi mesa, nihče ne zavihti več kamna v napadalce, nihče več si ne nabije puške. Odvratnost je močnejša od besnosti navalov. Le vojaki v stolpih ne izgube glave, ker jih bore malo briga usoda purgarja Rožmana. Molče preže iz stolpov, pripravljajo se v obrambo novemu navalu. Ej, Turki znajo!

Črna vojska je izgubila moč, zato bo treba krepko suniti — in trdnjava pade ... Glej, že se pripravljajo k odločilnemu sunku, že ukazujejo zapovedniki, zažvižgajo tetive.

Toda v boj se zakade ženske, s kamenjem in sekirami rešujejo nevarni položaj, poživljajo moške k novemu odporu. Črna vojska se znova oživlja. Ej, kmetski Golijati uženejo samega vraga, če hočejo; ali gorje, če bi ti Golijati popustili: Pobrežja bi ne bilo več. Glej, krvnik prihaja spet z nasajeno glavo, ponuja jo kmetom v odkup, da bi jih znova zbegal. Husič prisloni lice na mušketo ... Krvnik poskakuje z nasajeno glavo, prigovarja kmetom, skuša z njimi barantati. Tedaj zagrmi mušketa z zida, krvnik se sesede. Priskoči jih deset, nekdo sname glavo z ražnja in jo zaluči Husiču v lice ... Pobrežje se ne vda. Azijati kažejo obrambi osle, žugajo, pačijo se, kolnejo kristjane. Zapovedniki pozivajo vojsko k odhodu. Kristjani se veseli oddihajo. Juranov dvigne svojega bratca na okop: »Glej, Mike, tu zunaj so Turčini, neverni sini! Daj, vrzi jim kamen in figo jim pokaži!«

Dušman odhaja z raztrganim barjakom.[9] Jezen seda na konje, ki prhajo, v dolinicah v zelenem žitu, žro in žro. Dalje gre ob Kulpi proti Metliki, za Pobrežje se ne zmeni več.

Raja vre iz taborišča: solze, nove solze! Vse opustošeno, v pepelu, na tleh. Ljudstvo se razjoka na razvalinah, joka na pogoriščih, joka, joka, a ne zdvoji; dom je upepeljen, gradili in tesali si bodo novega, polje je opustošeno, nu, grad ne dobi desetine, a ljudstvo bo v stradanju vztrajalo do druge letine. Ej, kleti Turčin!

Straže prisopihajo: Turek se vrača od Metlike! Ojo, vse v zavetje! Rog zapoje, ljudstvo beži v tabor. Brzo, brzo, dušman se vrača! V hipu je vsa gmajna zbrana, vrata zapahujejo. Od Fučkovcev gre vrišč: turška vojska je tu. Nalašč gre po robu brega, da vidijo Pobrežani njen plen iz Metlike: čredo govede ženó in trumo ujetnikov, privezanih drug k drugemu z vrvjo ... Poželjivo se ozirajo doli v zavetje ... oj, če bi mogli, če bi smeli, z golimi koleni bi se plazili leto dni do tihega zavetja ... O, silni Bog, o, večni! Nikoli več, nikoli! Pač, morda se vrne kdo izmed njih po odkupnino, zaznamovan, razbičan in upognjen ...

Turška vojska krene v mimohodu dalje. Ujetnikom zažvižga bič.

Juranov in Špeharjev pomagata reševati dom iz razvalin, ne mislita več na beg v Veliko bukovje. Kar pridirja od Žumberka trop Uskokov v grad. In ljudstvo ugane, da so prišli nabirat novincev za graničarski polk. Mladeniča se spogledata, a Juranov ostane, Špeharjev okleva.

In grajski birič pride v spremstvu uskoške patrole, pokaže na Vida Jurana: »Tega primite! Mladenič je zrel, izkazal se je v borbi s Turki za dobrega borca. Fant, ubogaj zlepa, molči in služi vojnike, če ne, boš šiban.«

Uskoki padejo na mladeniča in ga surovo zvežejo.

Ko ugrabijo se Špeharjevega, ju brcnejo nizdol proti gradu. Ko gredo mimo Adlešičeve podrtije, Bara zaplaka, a Vid ji zakliče ginjen: »Zbogom, Bara! Srečna si, ker te ne bodo vzeli ...« »Zbogom, Vid, vrni se kmalu!«

»Tega ti ne dočakaš!« se roga dekletu Uskok.

Novince odženo na Žumberk, kjer so se rekrutirali najboljši vojniki karlovškega generalata. Tja so prignali Bele Kranjce in jih posadali v sedla — in šlo in šlo je okrog zidovja neprestano dan za dnem, tedne, mesece.

Neprestano so vežbali fante v ježi, v sabljanju, mečevanju in v streljanju. Uskoki umejo ta posel sijajno, a našim okornim fantom je žvrkala včasi v škornjih kri. Ej, Žumberk, Žumberk, tam so zdihovali Beli Kranjci, krvavi pot potili v čast in v ojačenje ogrožene meje. Šest mesecev je minilo, novinci so postali spretni jezdeci, strelci in sabljači. Slabše so poslali domov za vežbače črni vojski, spretnejše so gnali v Karlovec pred generala.

Karlovec! Ponosna trdnjava naših graničarjev, srce obmejnih vojnih trum. Karlovec, pribežališče stepenih čet, garnizija obmejnih polkov, tabor generala, gardistov in huzarjev.

Glej, glavni portal se odpira, straža spušča most. Kdo neki pride? Na južni strani se dviga oblak prahu, iz njega plane prapor: petdeset konjikov, pred njimi častnik.

Glejte, glejte, kako je častnik mlad, kako krepko sedi v sedlu, koščen in suh, srednje velikosti, glejte, kako živahno gleda v svet, kako veselo se ozira na ponosno zidovje mesta, glejte: to je Turjaški Herbart VIII., junak na meji domovine. S svojo četo prihaja s straže od skrajne granice. Hej, vranci, rezgetajte, čakata vas zob in hlev.

Urno zdrknejo kopita po mostiču in konjiki zahrume skozi portal v širni dvor.

»Hej, odkod vam oni momci?« poskoči Herbart s sedla in pokaže na vrsto novincev.

»To so rekruti z Žumberka, gospod nadporočnik,« mu javi službujoči podčastnik.

»Rekruti z Žumberka,« poprime Herbart vzradoščen, stopi bliže, ogleduje si momce. »Odkod si ti?« se ustavi pred Juranom.

»S Pobrežja,« se odreže mladenič.

»Kako se zoveš?« ga motri Herbart. »Juran Vid,« odgovori novinec.

»Ti prideš v mojo četo,« reče Herbart in stopi dalje: »Odkod si ti?«

»Iz Ribnika,« se strumno postavi fant.

»Kako se zoveš?«

»Elija Gregorič.«

»Tudi ti boš moj. — In ti?«

»Špehar Nikola s Pobrežja.«

»Ti?«

»Svobodnik Marko iz Metlike.«

»Oni tam?«

»Jurjevič Peter iz Črnomlja.«

»In ti?«

»Obranovič Adam z Vinice.« Herbart izbira dalje in si izbere petdeset najboljših fantov za svojo četo, kajti general Lenkovič mu je obljubil nadaljnjih petdeset konjikov in Herbart porabi prvo priliko in si jih nabere.

»Na konje, dečki!« tleskne Herbart, ko si jih odbere petdeset.

Dá jim svoje konje in jih nažene ven pred mesto. »Hej dečki, dokažite, kaj znate! Ena, dve, tri, hop, hop!«

Kopita zapojo, konji se zavihte v ravnino. Ob Kulpi drve in galopirajo, na signal piščali se obrnejo in se zavihte nazaj. Turjaški gleda zadovoljen svoje novince in jim odkaže bojno vežbo. Sablje zazvene in novinci dokazujejo, kaj so jih naučili Uskoki. Po končani vežbi pokliče gospod Turjaški Jurana in Gregoriča in ju znova vpraša, kako se zoveta.

Imel je zdaj sto konjikov, Belih Kranjcev in Uskokov. Herbartu je zaigral smehljaj in zagnal se je na mejo.

Sto konjikov, sto spočitih momkov, kje si, kleti dušman? Da te pozdravimo sredi poljan!

Dušmana ni bilo na spregled. Že leto dni je Turjaški tu, spoprijel se je že mnogokrat z dušmaninom, mnogokrat ga odpodil, a tuintam se je moral umakniti preveliki moči in pustiti roparja v deželo. No, zdaj ima gospod Turjaški sto junakov, zato se ne bo zlepa upognil. Sleherni dan jezdi s svojimi ob meji, od čardaka[10] do čardaka oprezuje straže, danes ob Korani, jutri ob Mrežnici, pojutrišnjem ob Radonji in dalje se potika po neizmerni Petrovi gori, dalje in dalje brez odmora, brez haska.

In vrača se vedno slabše volje v garnizijo, pripravljen, da bo treba morda še isti dan ali isto noč zopet v sedlo — ako se bo poljubilo dušmanu. Tu je treba biti vedno na nogah, vedno pripravljen na najtrši boj z nevernikom.

Nestalna je posadka, nestalna je noč, nestalna vsaka ura.

Glej, tam sloni Herbart ob »turjaškem fortu« in zre v večerni mrak. Trpke misli mu stiskajo srce: preseda mu enolično ubijanje dni, brezplodno zapravljanje mladih sil. Kadarkoli se dušmanu zljubi, mora na noge vsa garnizija, vse posadke čardakov. To je ponižujoče za junake, to je sramotilno, zasmeh dušmana v lice krotkih čet.

To je sramota! Herbart misli in misli, sam, osamljen.

Naslednje jutro stopi pred Lenkoviča: »Gospod general, pokorno prosim.«

»Pozdravljen, nadporočniče! Otožen se mi zdiš, kaj ti je? Govori!«

»Gospod general, govorim naravnost: tare me naša večna defenziva ...«

»No, le govori!«

»Žalostna je naša vojska, gospod general. Stalna defenziva, večni branilni boj, to ubija ljudem duha, to jim kloni glave, gospod general, to nas ponižuje, ta sistem nas, oprostite, sramoti ...« »Hm,« povesi Lenkovič oči.

»Gospod general, naša vojska je utrujena od neprestane čuječnosti. Mi bdimo, le odbijamo, ne sunemo nikoli. Gospod general, to je za nas ponižujoče. Naše čete so potrte, treba jim osvežiti duhá.«

»Hm,« dvigne Lenkovič vprašujoče oči.

»Gospod general, Turku je treba vrniti milo za drago: mi moramo v ofenzivo, z napadalnim bojem poživimo našo vojsko, dvignemo nje ugled in operemo poteptano čast naše izhirane dežele. Gospod general, najvdaneje prosim, dovolite mi —« »Hahaha!« vstane Lenkovič in potreplje gospoda Turjaškega po rami: »Ti si mi vrl sinko, nadporočniče! Jaz vem vse to, ljubi moj, razumem naše mučno stanje, ali kaj hočem: Njegovo veličanstvo presvetli cesar rimski in kralj avstrijski nam ne dovoli ofenzive! Hm, kaj ve on, kako se nam godi na meji, šeta se po Italijanskem in po Španskem in piše vdana pisma sultanu. Naj ga brcne vrag, Solimana mislim, in vse njegove lažnive pogodbe!«

»Gospod general, prosim, dovolite mi —« »Ali ljubi sinko, vem, kaj hočeš, toda jaz ti tega dovoliti ne smem. Razumeš? Molčim in čakam, kdaj pride kdo izmed mojih oficirjev in se mi ponudi za ta junaški posel, ali zaman, nikogar ni, ki bi si ubijal glavo z ofenzivo, ti si prvi in edini, in povem ti, da sem tvoje ponudbe neizrečeno vesel. Ali tvojih naklepov ne smem odobriti.

Čuj, sam sem mnogokrat zgrabil pesjana tostran granice in ga gnal daleč nazaj v njegovo zemljo in se tam, hm, polastil njegovih taborišč in gradov — in nihče ni vprašal, za koliko milj sem prekoračil granico. Saj ni treba vsega obešati na zvon.

Razumeš?«

»Razumem, gospod general,« se zaiskre oči Turjaškemu.

»Tak pojdi, sinko, in hodi po moji poti. Mnogo sreče ti želim!«

Turjaški se pripravi za napad. Kje in kam, to mu je vseeno, samo čez mejo, čez mejo, v sovražna polja, v sovražna sela, taborišča in ognjišča. Ej, tam si bodo užaljeni junaki hladili jezo, tam si bodo prali čast, tam jemali plen, ki je bil uropan domovini.

»Hej, na konje, sokoliči!« ukaže Herbart in si opaše meč. Sto konjikov se zažene za vodnikom in zapovednikom.

Herbart gre previdno skozi šume, oprezno in počasi prodira v Bosno, v zemljo dušmana. Vsem utripa srce, kajti bliža se ura maščevanja. O, maščevanje, kako je sladko! Četa pride iz šume: glej, tam je vlaško selo Serb! Herbart si ogleda položaj in razporedi četo. Hop, hop! Konjiki zagalopirajo — in v hipu je selo obkoljeno; ostala konjica se zažene v vas. O, bedna, razcapana raja, kako pada pod brušeno ostrino bratov Belih Kranjcev in Uskokov! U, grozno mlatijo konjiki, nesrečni ljud beži, vpije, prosi milosti, toda vse dosežejo konjiki, vse obglavijo.

Juranov mlati in Gregorič Elija je še hujši, Špeharju krvavi sablja in Jurjevič in vsi si jo namakajo v vlaški krvi. Brez milosrdja! Glej, Turjaškemu se je postavil po robu nek velik Vlah, ne pusti se ubiti. Turjaški povesi meč in ukaže, naj ga primejo.

In še druge prijeti, vse te, ki si skušajo braniti življenje. Vse te ukaže obesiti na drevesa. Turjaški izgubi razsodnost, pohlep po dušmanu ga poživini. Vse na tla, vse, kar je živega! Koče zapaliti, vse do poslednje kolibe mora v pepel! A živino ven, vso drobnico iz staj! Tem, ki so še živi, naj se prizanese, živino naj odženo iz sela, a vse močno zastražiti! Tako, zdaj kolibe v pepel! In plotove, staje, ograje, vse upepeliti!

Strašno je maščevanje nad nedolžnimi! In še letino uničiti! Eskadroni se zaženo skozi polje, dvakrat, trikrat, in poteptajo še to, kar je obetala priroda siromakom.

Delo je končano, zmagovita četa se vrača nazaj, pred seboj žene plen: živino in gonjače. Urá, prvi vpad je bil sijajen, Turjaški se vrača z mirno zavestjo v trdnjavo.

»Nu, kako je bilo?« ga sprejme Lenkovič.

»Vse po sreči, gospod general,« se pohvali.

»Plena je mnogo, ali koliko to stane? Koliko si izgubil svojih?«

»Niti enega, gospod general,« se pohvali Herbart.

»Me veseli, gospod Turjaški. Koliko pa je padlo onih?«

»Dvesto do tristo.«

»Dovolj si jih položil, čestitam ti. Konjikov ali janičarjev?«

»Ukazujete, gospod general?«

»Nu, si napadel regularno vojsko ali tolpo pešakov?«

»Ne, gospod general, razdejal sem vlaško selo Serb, ga upepelil, prebivalce pomoril, kar je ostalo živega, sem prignal s seboj z živino,« poroča samozavestno Turjaški. »Vlaško selo Serb ...« poprime Lenkovič. »Vlaško selo ... a sem mislil na vojaški tabor. Nu, plena je res nekaj, naj se razdeli na čete, a koliko imaš ujetnikov, gospod nadporočnik?«

»Kakih dvajset.«

»So momci ali ženske?«

»Po večini moški.«

»Dvajset Vlahov — kaj nameravaš z njimi?«

»Dam jih svojim, da se svobodno z njimi poigrajo.«

»Gospod Turjaški,« si prekriža Lenkovič roke, »vlaško selo uničevati ni Bog ve kako junaštvo. Oprosti mi, ti si v tem poslu še novinec, zato ti ne očitam. Naš namen ni, pobijati vlaško prebivalstvo onkraj meje, temveč slabiti moč turške vojske. Pobil si nekaj sto Vlahov, a bi več zaleglo, ako bi bil obglavil enega samega janičarja ali konjika. Vlahi, veš, kdo so Vlahi? Najbednejši obmejni prebivalci, ki jih zatira Turek prav tako kot naše. Slednjič so Vlahi naše krvi, po veri in jeziku bratje naših Uskokov. Evo, gospod nadporočnik, s svojim prvim vpadom nisi baš pridobil naši meji. In tistih dvajset ujetnikov, sicer je to tvoja stvar, napravi z njimi, kar se ti poljubi, ali želel bi, razumeš, samo želel bi, da jih izpustiš.

Gospod nadporočnik, dober vojskovodja si prebivalstvo pridobiva, ne odbija, kajti zanesljivo ljudstvo vojski mnogo hasne. To občutimo sleherni dan. Glej, kako se bije naš Uskok, kako Hrvat in Kranjec, to so trije zvesti levi, trije bratje. Če ne bi bilo teh, bi se mi danes bili visoko gori na severu. Vse junaštvo ti ne hasne, če imaš za seboj le trumo zajcev. Oprosti, gospod nadporočnik, stotnik huzarjev prihaja.«

Turjaški se vrača od Lenkoviča s povešeno glavo, poražen.

Glej, tam pred konjarno se pačijo njegovi ljudje bednim ujetnikom, mečejo jih po tleh, privezujejo živini za rep in gonijo sem in tja po trgu. Turjaški ukaže na mestu razvezati ujetnike, da jim jesti in piti, vrne jim živino ter jih z močnim spremstvom napoti domov. Nato skliče stotnijo k nastopu, hodi ob vrsti in molče motri momce. »To so trije zvesti levi, trije kakor en sam —« kaj je vedel Herbart Auersperg do danes, koliko bratov je v njegovi kompaniji, kaj se je brigal, kdo je Hrvat, kdo Uskok in kdo Slovenec. Herbart je bil še mlad in je šele okorno sukal jezik svojih podložnikov.

Turjačan je hotel popraviti zmoto in se čimpreje zagnati vnovič čez mejo. To pot si je vzel na muho turški roparski grad Udvin. »Hej, na konje, sokoliči!« — kliče, ko se znači komaj prvi zor določenega dne. Danes je nestrpen, boji se, da bi mu kdo načrta ne prekrižal, zato zdirja naglo po ravnem polju proti jugu, sto zvestih mu sledi.

Udvin, Udvin, tam je gnezdo krvolokov, tam si bodo hladili jezo kristjanski sini, tja jih vodi Turjaški v nestrpnem diru.

Kraj vode razjahajo, v gošči privežejo konje in skriti opazujejo: glej, tu je Udvin, grad roparjev. Glej, pred gradom je stražar, uf, kako divje gleda, to je pravi sin zlokobnikov. Glej, stražar je zavil na ono stran gradu, Turjaški namigne, in vsa stotnija se spusti brez hrupa v vodo in jo v hipu prebrede. Pri gradu so, Turjaški nestrpno čaka, da se zadnji njegov izkobaca iz vode, potegne meč in se zažene proti vratom, za njimi sto njegovih zvestih. Glej, stražar je pridirjal okrog gradu, zakričati hoče, a ga že zgrabi Elija Gregorič za vrat, ga stisne ob zid tako, da planejo Turku oči iz jamic. Huu! Roji se usipajo skozi vrata v tesni dvor, posadka presenečena ostrmi, zgrabi za orožje, a že butnejo vanjo napadalci, Turjaški se zažene v poglavarja, ga prekolje z mečem, a že se zažene velik ropar poglavarju na pomoč in zamahne proti Turjaškemu, toda udarec prestreže Elija Gregorič, ki odbije roparju pol glave. Strah in groza, kako graničarji mlatijo! Po tesnem bojišču se trkljajo glave, trupi drhte na tleh. A Herbartovi ne odnehajo. Posadka je poražena, kogar še ni dosegel graničarjev meč, se stiska nazaj na hodnike, izhoda išče skozi zakladnice in sobe, skače skozi okna in beži, kolikor ga neso noge. Zmagovalci vdro v shrambe. O, čudo čudovito, kaj je tu vse nakopičeno: cerkvena posoda, cerkveni ornamenti, lestenci, zlatnine, srebrnina, denar, žensko nakitje, konjske uzde, orožje, strelivo, prapori, vse uropano v kranjski deželi. In v drugi shrambi: oblačila, plahte, kožuhi; v tretji: moka, žito, sir, med, sadje, kava. Hlevi so natlačeni s konji, z živino in drobnico. Graničarji se smejejo od veselja. Herbart ukaže segnati konje, govedo in drobnico ven, pobrati iz shramb, kar kdo more. In ko so glavne stvari zunaj, zapalijo gnezdo — in hajdi na konje.

Lenkovič je vesel uspeha, vsa garnizija poskakuje od radosti, a Turjaški razdeli ves plen. Govedo in drobnico, denar, dragocenosti in oblačila, vse je razdelil stotniji in poslal domov dve tretjini mož.

Tudi Juranov in Špeharjev sta dobila dopust.

»Mati, Bog z vami!« pozdravi Vid. »Glejte, prinesel sem Vam platna in novo ruto. Oče, Vam prinašam škornje in kožo usnja, vse to sem si prislužil pri vojakih. Tebi, Mikec, nov klobuček, na, Magdici pa krilce.«

»Povej, Vid, kako je bilo v Turčiji,« silijo radovedni sosedje.

»Povedal sem že trikrat,« se otresava fant.

»Povej, jaz še nisem slišal,« sili Adlešič.

»Niti v peklu ne more biti slabše,« se baha fant. »Tam so frčale glave in roke kot bi hoje klestil, in kri je tekla, da sem se moral prijeti konju za rep, da me ni izpodneslo.«

»O, sveti božji križ!«

V večernem mraku je šel Vid pozdravit Baro. »Na, Bara,« ji šepne, »spravi in molči. To sem ti prinesel za spomin iz Turčije. Uhani so, Bog ve, od katere grofične.«

»Beži, uhani!« se čudi dekle.

»Ko smo pregledovali shrambe, so mi padli pod roko, in spomnil sem se nate in si jih potisnil v škorenj. Spravi in molči!«

»Uhani, kaj bom z njimi!« jih stiska srečno dekle.

»Nadela si jih boš, ko boš nevesta, Bara,« ji šepne mladenič. »Špeharjev pa je prinesel Kati prstan.«

»Beži, prstan?«

»Da, prstan, zlat in dragocen. Bog ve, od katere plemenitašinje. Pa bi jo bil kmalu skupil: namesto da bi si potisnil prstan lepo v škorenj in molčal, je šel in ga kazal drugim. Kar mu ga izmakne neki Uskok vpričo vseh.

Špeharjev gre nadenj, Uskoki se strnejo in sesabljali bi bili Nikolo, da ni planil prednje oficir z golim mečem. U, kako se je tedaj razljutil naš gospod. Uskoki so se umikali pred njim in se potuhnili drug za drugim. Uskoki so cigani, okradejo te vpričo. Ali naš gospod jih zna krotiti in bojé se ga bolj kot gole sablje. Tudi ves tisti grad bi bili izvlekli iz Bosne, ako bi ga ne bil ukazal oficir zapaliti.

Sicer pa so srčni ti Uskoki, tudi v Carigrad bi šli ubit in oropat sultana, če jim ukaže oficir ali general, ker samo ta dva ubogajo, drugega se nikogar ne boje na svetu.

Pač, še nekoga se boje: Elije Gregoriča, ta jim daje vraga, ako je razdražen. Nu, tudi drugi Kranjci jim nismo v strahu. Ej, na Žumberku, tam so nas batinali za dobro jutro in za lahko noč!«

»Ubogi, koliko ste prestali!«

»V boju s Turki pa je človek varen poleg njih. Tam Uskok ne mara nič, v smrt gre za vse, kar spada k njegovi kompaniji. — Nu, Bara, tudi ti kaj reci, povej, kako ti je.«

»Ah!« se stisne dekle k fantu.

»Ni slabo doli, ali tebe ni, Bara, tako je pusto včasi, tako prazno brez dekleta.«

»Oh, doli imaš gotovo druge, Vid!«

»Ni dekleta doli, če ti rečem.«

»Res nisi nobene videl, Vid?«

»Nobene. Pač, eno samo! Bilo je v tistem vlaškem selu v Bosni, še zdaj me strese mraz. Kranjci smo udrihali samo po moških, žensk ali otrok nas Bog varuj! Kar pade predme krasna devojka in me s povzdignjenimi rokami prosi milosti, menda sem baš posekal njenega očeta.

O, Bog me ne kaznuj, da bi dvignil roko nad to lepo bitje! — si mislim in se odmikam. Ali že zgrabi devojko neki Uskok odzadaj za lase, ji nategne glavo vznak, in še preden utegnem zakričati, ji potisne meč v grudi ... Brrr! Tisto klanje je bilo ostudno! — Nu, Bara, povej, kako ti je.«

»Ah, tu je pusto, ko ni tebe, naše selo je brez fantov mrtvo, Vid.«

»Čez šest ali osem let, če Bog da zdravje, Bara,« ji šepne na uho: »tedaj si boš nataknila uhane ...« »Ah!«

Naslednje jutro jo mahneta vojaka čez Kulpo nazaj v garnizijo.

V turška taborišča je planil strah o strašnem Herbartu Turjaškem, ki uganja čudežna junaštva po turški zemlji. In tudi v zaledje granice je segel glas o junaštvu mladega Turjačana, in sam cesar je zvedel o tem pogumnem oficirju in ga je na mestu povišal in imenoval za kapetana mesta Senja. —

Gospod Turjaški odhaja v Senj. S seboj vzame svoje najboljše, med njimi v prvi vrsti izbrane Bele Kranjce, druge prepusti Lenkoviču, kajti v Senju čaka nanj dve sto konjikov Kranjcev in Uskokov, in dvajset hrvatskih hlapcev. Herbart je bil Senja žalosten, kajti bil je od neprestanih turških vpadov popolnoma opustošen, zapuščen. Ali Herbart se ni bal turških vpadov, temveč puščobe mesta je bil žalosten. Pač pa so se bali Turki Herbarta, in čim so izvohali, da bo od zdaj branil mesto junak iz Udvina, se niso drznili več v Senj. Herbart je imel torej pred Turki mir. Toda ni držal križem rok, temveč je pričel dvigati trdnjavo iz mrtvih ruševin. Kranjska dežela mu je dala denarja in delavcev in Herbart je vpregel svoje ljudi ter pričel temeljito popravljati in utrjevati Senj.

Priganjal je k delu mlado in staro, črna in redna vojska sta gibali brez prestanka skozi tri leta — in Senj je vstal mogočen in silen, a Herbart se je tedaj usedel in si podprl glavo. Kaj sedaj? Turkov ni, delo je končano, a držati navzkriž roke in gledati, kako vzhaja sonce in kako tone, to je mučno. Pojezdil je gori nad Senj in po morju je jadral, veslal, ribaril, pošiljal mornarje na Reko po prehrano. Pa je pojezdil gospod kapetan na mejo in pregledoval nevarni teren, preiskoval čardake, nadzoroval posadke, jezdil ob obali in pazil in pazil na ogroženo mejo domovine.

Ali Herbartu klone glava, čuti se vedno bolj osamljenega in zapuščenega. Ne veselo šumenje Adrije, ne frfot jadrnic, noben pojezd ga več ne poživi. Zgrabilo ga je domotožje. Kolikokrat mu je pisala mati vdova iz Ljubljane, vabila je Herbarta domov z divje, nevarne granice, vabila sta ga brata in sestre so ga izvabljale domov, ali Herbarta ni ganilo nobeno pismo. Zdaj ga znova vabi mati, naj pride, poročila se bo hči Ana. In sestra nevesta ga vabi, naj pride vsaj po slovo. In otožnega Herbarta je premagalo pismo, zaželel si je razvedrila. Odpravi se na pot, za spremstvo si izbere Gregoriča, Jurana in enega Uskoka—in hajdi na konje!

Ljubljana, Ljubljana! Tu je doma veselje, tu je vrvenje, hrup, življenje! Naši graničarji jezdijo skozi ozke ulice, vse se ozira za divjimi konjiki. Umazana perjanica frfota Turjaškemu, Gregorič si potisne čepko na oči, velik in silen, Juran sedi ponosito v sedlu, a Uskok gleda mrko izpod čela.

»Herbart, ojo, Herbart!« ga pozdravljajo domači, veseleč se njegovega prihoda. Mati ga objame in sestra, nevesta Ana, se obesi nanj s solznimi očmi in sestre baronese Poliksena, Maksencija in Judita ga vzradoščene pozdravljajo, a brata barona Ditrih in Vajkart mu vesela stiskata roko.

»O, sin!« ponavlja mati, »kako sem srečna, da te vidim!«

»Kako si shujšan, Herbart!« se čudi Ana.

»In kako je črn,« doda Maksencija.

»Očrnel je, ožgan od sonca,« pojasnjuje Vajkart.

»Čestitam ti, gospod kapetane!« ga potreplje Ditrih.

»O, to tudi,« se veseli mati. »Četudi bi bil brez sablje, samo da se je vrnil zdrav. Zdaj ne pojdeš več doli med cigane!«

Herbart stoji tu neokreten, ne spravi besede iz ust.

Samo gleda, posluša.

»Daj, povej nam, kako je doli, Herbart,« sili vanj Judita. »Čakaj, naj vsaj sede,« jo pogleda mati. »Sedi, Herbart, sedi in povej: si lačen, žejen ali truden?«

»Ni treba, mati,« odkloni Herbart.

»Žejen je v prvi vrsti,« meni Ditrih.

»Vojaku vina, ženinu medice, nevesti potice,« se smeje Vajkart. —

Dom Turjaških se oživlja. Odeva si svatovsko obleko.

Prihajajo svatje, bližnji sorodniki Turjačani, dalje gostje Turni in Žumberčani, oficirji nemških hlapcev in dragoncev in znanec in prijatelj rajnega Trojana baron Spauer iz Tirol s hčerko. Nazadnje se pripelje v svetli kočiji ženin baron Jurij Auersperg.

Ubrani zvoki godbe se razlijejo po sobani, plemstvo se zaziblje v ples. Herbart motri nemške oficirje, zibajoče se med plemkinjami, opazuje vesele svate, posluša godbo in sladke besede matere, ki mu sloni na desni ...

Še godbe, še: francoske courante in musette, mirne, drsajoče in zibajoče, in španske pavane in sarabande, melodijozne s pokloni, dalje nemški hop-hop. Še, še! V kolo, v kolo, ej, tudi Herbarta v kolo in gospo baronico!

Herbart oživi. Kako ne bi, vse se žuri, da mu čimprej stepe z ramen graničarski prah. Herbart se raduje z družbo in vsa svatba tembolj oživi. A komaj se nagne dan in ko se prične večerni mrak zgrinjati nad Ljubljano, se Herbartu pomrači čelo. Preko oči mu je švignil plamen.

Kaj je to? Polumesec zažari iz teme. Ho, mimo gorečega čardaka drvi trop konjikov, za njimi nova truma, o, cela vojska dušmanov se vali čez mejo! Na Senj jo udrihajo!

Oho, na noge! Herbarta ni v Senju, dušmanin je zvedel to in bo Senj ugonobil!

Ho, na noge! Brat Vajkart mu predstavlja dragonskega častnika, toda Herbart ju odrine in plane proti vratom: »Na konje! Kje so moji? V sedla!«

Mati mu pade okrog vratu: »Herbart!«

Sestra nevesta ga prime za roko: »Herbart, kaj ti je?«

In svatje tišče za njim: »Čemu, zakaj? Kdo ga je razžalil?«

»Ostani, sin, ostani! Meni bo počilo srce!« ga gleda mati.

»O, mati, kako mi je hudo!« šepne Herbart, potegne mater za seboj iz sobe. »Oprostite, ošinila me je težka slutnja, hotel sem pobegniti nazaj. Ej, Bog ve, kako je doli!«

Bratje in svatje Herbarta pomirijo in ga spravijo zopet v dobro voljo. Godba svira dalje, čaše zazvene, svatom žare obrazi. Glej, Herbartu nasproti sije dvoje nežnih oči izpod peče. Herbart pomišlja: kdo je ta plemkinja? Nekoč jo je že videl, ko je bil še vitez. Seveda: Tirolka je, hči barona Spauerja, velikega prijatelja njegovega rajnega očeta. Da, baronesa Kristina je, že ve, Kristina! Pogleda jo in se ji nasmeje — in baronesa zardi. Herbart lovi njene poglede, se smehlja, in počasi, počasi se utrne v njegovem praznem srcu iskra ... O, Kristina, ti bi Herbarta premagala, ti? Ko ga ni mogla še nobena! Kristina, kdo si ti? Herbart dviga oči in jih poveša, v prsih se mu dviga prijeten nemir.

In Kristina trpi tajno: po junaku koprni ... Ko ga je videla prvič, kot mladega viteza, mu je pogledala v oči in ga vzljubila. Od tedaj trpi in moli, v tajni boli koprni ... Kristina je videla obilo vitezov, lepih, ponositih in drznih, toda ona ne ljubi veselih plemičev s ponosno perjanico, ne stasitih vitezov s težkim oklepom in svetlim mečem, ne kavalirjev na sijajnih plesih, ne. Kristina ljubi junaka, tihega, pravega junaka, ki se smrti ne boji. Kristino boli srce, drhti in tajno ljubi ... »Gospica baronesa, priporočam se za prihodnji ples,« se ji pokloni Herbart.

Baronesa vzdrhti.

»Volim branle, baronesa,« se skloni Herbart bliže.

»Ah, branle!« se izvije smehljaj baronesi.

Herbart zapleše z njo francoski ples, se ji poklanja, jo živo pogleduje, se slastno nagiba k nji. — Dalje se zasuka z njo po ognjevitem španskem taktu, jo molče stiska za roko, a srce se mu razburja bolj in bolj nemirno ...

In ko se sreča z baronico materjo, ga ta sočutno poboža po čelu: »Kaj ti je, sinko? Tako si vroč, ves drhtiš.«

Herbart povesi oči: »Moje srce je žalostno in radostno, vriska in plaka, mati ...«

Baronica se od srca zasmeje: »Ah, Herbart, ti si še ves otrok, prostosrčen in nedolžen, a tako plemenit!«

Sveži zvoki godbe se razlijejo po svatovanju, od lestencev sije svečava. Lep večer je. Hej, ven, ven v dvor, prižgijte bakle! Plemstvo vre na dvorišče. Plemkinje se zazibljejo po tlaku, plemiči jih spremljajo s plamenicami.

In ob svitu plamenic valovijo srebrne in zlate lasulje, škrlat, svila, črni žamet, čipke, perjanice, zlate verižice, diademi in cvetlice.

V pozni noči si gostje zažele povesti. Herbart naj govori, pripoveduje naj, kako je tam doli. Glej, oficirji in vojščaki iz nemških vojsk in iz puntarskih pobojev utihnejo, radovedni pričakujejo pripovesti graničarja. Herbart, povej, povej! Toda junak ne more zbrati besed.

»Kaj naj vam povem,« skomigne z rameni. »Tam doli je ... turobno ... ne,« se zasmeje, »doli je veselo: sonce sije, gora zeleni, ponoči pljuska morje in mesec plameni.

Evo, tako je tam doli, drugega ne morem povedati.

Povem pa onim tam, ko se vrnem, kako je tu, da nanje mislite, kadar ste utrujen od plesa. Hej, pijmo, pijmo!

Tam doli je veselo, tu puščoba, doli žare kresovi, tu se kade plamenice v noč. Hej, pijmo, na zdravje domovini!«

»Ah, gospod Herbart!« se izvije baronesi Kristini.

»Pijmo ... na zdravje baronesi Kristini!« vstane Herbart s plamenečimi očmi.

Plemstvo gleda v junaka, baronesa rdi, pobledeva.

»Gospoda,« povzdigne Herbart glas, »napivam gospici baronesi in vprašujem gospoda barona Spauerja, ali mi dá svojo hčer Kristino?«

Plemstvo se spogleda, Herbart se nasmeje, dvigne čašo k baronesi: »Gospica Kristina, pijte in bodite moja zaročnica!«

Plemstvo tleskne, vriska, napija Herbartu, Kristini, Spauerju; Kristina trepeče, Herbart jo objame in poljubi ... Materi baronici se zasolze oči, Herbart se smeje nji, Spauerju in Kristini, trka z gosti, pije, izvrača čaše.

»Hej, pijmo!«

»Na zdravje domovini!«

»In Kristini!«

»Naj živi Herbart!«

»Naj živi!«

»Godba, urá, juhé!«

Plemstvo raja dalje, proslavlja dvojno slavje: poroko in zaroko. Dan, dva, tri in tri noči se radujejo v hiši Turjačanov, četrti dan se razhajajo. Herbart pozove spremstvo in se z utešenim srcem vrača v Senj. —

Ob meji hodi svojo staro pot, od čardaka do čardaka, skozi Petrovo goro, ob Korani in Radonji, ob Liki in ob obali in jadra po morju. In še preden poteče leto, mu je srce spet otožno, zaželi si hrupa, vriska, ljubezni. Zato pošlje po Kristino, gre v Ljubljano ter popelje zaročnico pred oltar. —

Dom Turjaški znova oživi: plemstvo, oficirji, godba, ples, vse proslavlja svatbo priljubljenega graničarja. Mati baronica joka, ko spremlja z blagoslovom sina pred oltar, a se nasmeje, ko stopi sin izpred oltarja z nežno golobico. Baron Spauer je ponosen, ko se križa njegova kri s slavno krvjo Turjaških, tirolska zvestoba z zvestobo kranjsko. Hej, Tirolka s Kranjcem, v kolo, v kolo! V francoski takt, hej, po španskem valu, hej, v hop-hop! In nazaj iz nemškega poskoka skozi sladki španski val v francoski sen ... O, Kristina! Beli pajčolan, zlata lasulja, svila, cvetje, diadem in angelsko obličje; godba, valovanje, opoj dišav in vina, zvenk čaš, ostrog pa solze srečne matere ... Herbart je prevzet, nevesta bleda drhti ... »Christine!« dahne Herbart omamljen. »Wie schön bist du!«

Ej, godba, še pavane, še!

»Kristina!« jo zre ženin zamaknjen. »Še mikavnejša si v svojem domotožju.«

»Nein, Herward, nein, bitte schön, nicht darüber reden,« odklanja Tirolka.

»Razumem, zlata golobica,« se stisne ženin tesneje k nji. »Tirolska je daleč, tam se priroda smeje, a v Ljubljani je čemerno ...«

»Ne, Herbart!« zaboli Tirolko. »Prišla sem radi tebe, na tvoj ukaz ...

«

»Na moj ukaz? Odpusti mi, zlato moje, zaročnici ukazovati nisem nameraval.«

»Kot ukaz so bila tvoja pisma, Herbart, tako kratka.

Pozval si me na dolgo in usodno pot, toda iz tvojih kratkih besedi je dahnil vame ogenj ... in nisem se jim mogla ustavljati ... Herbart, za teboj kamorkoli ...« »Kristina! Žal mi je, v Ljubljani ti bo pusto.«

»Ne, Herbart, pri tebi mi ne bo pusto.«

»Žal mi je, zlato moje, toda jaz bom daleč doli, a ti ostaneš tu.«

»Ne, ne, Herbart, v tem ozidju! Koprnela sem po tebi in za teboj grem, kamor te srce žene. Ljubi moj, v tem ozidju ne ostanem!«

»Draga, z mano ne moreš, doli je nevarno,« ji boža lice.

»Ne, Herbart, pri tebi je varno vsepovsod. Na bojne pohode pojdem s tabo in na morje, spremljala te bom po nevarnih potih in po divjih šumah, po ravnem polju in po morju, Herbart moj. Pri tebi je varno bolj kot v silnem gradu.«

»Ne, dragica, ne moreš z mano: tam doli plaka zemlja, tam doli bo puščoba, ko bom jezdil na pohode in boš sama koprnela v nevarnosti.«

»Dragec moj, v tvoji bližini ne bo puščobe, tam doli sije sonce, praviš, kresovi plamene in morje pljuska, a tu v zidovju je hlad in brezdelje prede pajčevino.

O, ljubi, vzemi me s seboj! Ko boš jezdil na bojno polje, bom po tebi koprnela pri hladni studenčnici, ti vranca napojila in te prižela na srce ... o, ljubi, vzemi me s seboj!«

Naprej, naprej! Še sarabande in musette, še!

»O, Herbart, kako si se zdrznil! Godec je udaril na boben, a tebi so se oči stemnile, senci ti nabrekli, tako mrk ti je pogled. Dragi, vidim te: iz tvojih oči sije milina, nebo vidim odprto v tvojih očeh, a tam doli si mrk in teman.

Ubogi moj, vzemi me s seboj!«

»Kristina, ti pojdeš z mano ...«

Doli na Ljubljanici se izmenjuje straža in znani polnočno uro spečemu meščanstvu. Ali v domu Turjaških svatovanje ne prestane, ne prvo noč ne drugo. Šele ko dodobra utihne svatba, se Herbart odpravi in odrine z nevesto v Senj. —

Doli ni bilo več puščobe. Herbart je jezdil na pohode in se z veseljem vračal v Senj v objem mlade žene. Včasi jo je vzel na krajše pojezde okrog bližnjih palisad in ob obali ali na lov na merjasca, volka in jelena, na jerebice, fazane in na orle. Včasi je pojadral z njo po Adriji, ribaril in sukal jadrnico, ki jo je gnalo morje sem in tja.

Ej, v Senju je bilo veselo!

Glej, mirno valovanje se poigrava z jadrnico in z gospo Kristino, mahajočo z belim robcem Herbartu, ki jaše iz Senja navzgor z malim spremstvom. In mornar zasuka jadra, ko izgine četa za vrhom obrežja in jaše, jaše dalje proti meji čez Gušičevo polje proti Petrovi gori.

V umerjenem koraku jezdi četa skozi temotno šumo.

Nakrat nategne Gregoričev konj ušesa.

»Turčin je tu!« obstane Elija, strmeč naprej.

»Vsi zlodji!« se mu pridruži Juran Vid.

Čez svetlo jaso pred njimi jaše trop konjikov.

»Pripravite se!« se ozre Herbart.

Turški konjeniki obstanejo, a še preden se pripravijo za boj, se zakadi Herbart mednje. Turki odstopajo, skušajo napadalca obkoliti, toda že prihrumi Gregorič z ostalimi in mahne. Toda na jaso se usuje nov barjak Turkov.

Oje, petnajstorici Herbartovih preti slaba, dušmani jo bodo pomandrali, usipa se jih več in več. Herbart spozna nevarni položaj, zato potisne svoje iz sredine in jih spravlja v bojni red. Petnajstorica bo tepena! Prvi zalet krepko odbije, toda tem silovitejša je turška konjenica v drugem naletu. Herbartovi se pod prvim udarom sklonijo, a se tem huje zavihte naprej in odbijejo udar. Turki pritiskajo in besno udrihajo. Glej, Uskok se je zvrnil s konja, o, in drugi pada okrvavljen na zemljo. Juran se zapleta v opasen boj s tremi Turki, se jih otresa, bije in se izmotava iz oklepa. Kar zasliši tenek glas: »Vid, Vid, pomagaj?«

Vid šine z očmi in ugleda kopico ujetnikov med Turki.

»Mati!« bruhne Vid brez sape.

»Vid, reši nas, reši!« kriči mati.

»Vid, Vid!« vpije mali bratec Mike. Vid se popravi v sedlu in preide v hipu iz branilnega v napadalni boj: naravnost v sredino gazi in si dela pot do matere.

»Vid, reši nas!« mu udari zopet na ušesa. Vid se ne utegne ozreti, toda po glasu spozna Baro in tem besneje useka s sabljo, a na njegovi desni pritisne Gregorič. »Niko!« zakliče med ujetniki zvezana Kata in podžge Špeharjevega, da se nemudoma pridruži Juranu in Gregoriču, ki si orjeta pot skozi živo meso Azijatov.

»Rešite nas!« rotijo ujetniki, toda Azijati jih naglo odženo besnim graničarjem izpred oči.

Turkom ni toliko do boja, ko se vračajo že vsega siti, glavno jim je, da spravijo domov plen. Prično se v redu umikati, prehajajo iz napada v obrambo.

Herbart prestane z bojem, ves okrvavljen se ozre in pozove svoje tri nazaj. Juran povesi sabljo, krvav in ranjen: »Gospod kapetan, tam je moja mati, moja —« »Četudi!« otrese Herbart. »Nazaj, pravim!«

»Gospod kapetan!« dvigne Juran oči h gospodu.

»Tvoje matere je škoda,« sope Turjaški, »toda še večja škoda je, če izgubim tebe. To ste neugnani vragi! Kaj gledaš, Gregorič, mar nimaš še zadosti? In ti, Špehar, ves si že raztrgan. Ali naj še vas izgubim? Ne vidite, kako nas izvabljajo v past? Na odprtem polju se jih ne bojim, toda obkoljeni bi bili izgubljeni. In komaj še deset nas je, šest jih leži na tleh, a onih je ilo najmanj pet sto, morda celo osem sto. Naj gredo k vragu!«

Gregorič se okrene brez ugovora, Juran zdrsne s sedla, se prime za glavo od bolesti, se zažene po bojišču, brca v mrtve Azijate, zadene ob ranjenega, ga zgrabi za lase in bije z glavo ob tla: »Hulja, balije!«[11] »Aman[12]!« prosi Turek.

»Kam ženete naše, povej!« sili Juran v dušmana.

»Aman!« ponavlja ranjenec.

»Povej?« »Aman!« 

»Jaz ti pokažem aman!« prirohni Gregorič. »Dam ti amen!« mu razkolje s sabljo glavo.

»Kaj uganjata?« pristopi Herbart.

»Pomagal sem mu v pekel,« se opraviči Elija. Herbart se ozira okrog po mrtvih Turkih, ali bi bil še kdo med njimi pri življenju. Toda nihče ni več živ. Pojemajoče in ranjene so pobili Uskoki, Špehar je posekal dva na tleh.

»Škoda!« dé Herbart Gregoriču. »Nikogar ni več, ki bi nam pokazal smer, vso sled za ujetniki smo si sami zabrisali.

Gregorič, napravil si veliko škodo Juranu, ker si ranjenca pobil. Razumeš? Nu, potrpi, Juran. Preden bodo ujetnike prodali, jim bomo za petami. Ali sami ne moremo, v Senju leži naših dve sto.

Na noge!«

Tedaj pride ukaz od generala Lamberga iz Kranjske, da mora Herbart takoj odriniti s praporom na Ogrsko, na pomoč proti Turkom, ki tepejo Ogre in pustošijo bogato ogrsko deželo. Herbart nevoljen prebavlja Lambergov ukaz. Senj in mejo domovine naj prepusti nepredvideni usodi in naj se gre pretepavat za ošabne ogrske velikaše. To požene Herbartu v glavo kri. Ugiblje in premišlja, a ne ugane nič: ukaz je ukaz. Poslovi se od žene, dá ji spremstvo in jo pošlje z jadrnico do Reke, dalje pa s konji v Ljubljano k svojim. Herbart si odbere petdeset konjikov slabše vrste, ukloni glavo in zapiše na svoj prapor: In manu dei sors mea. Nato odrine s krdelom v Karlovec.

Pred Karlovcem stoji general Lamberg s kranjskim plemstvom, dva in dvajset praporov, a v mimohodu korakajo ob mestnem jarku močne čete kranjskih hlapcev.

Tu korakajo Beli Kranjci in Dolenjci, Notranjci, Gorenjci, Ribničani, Kočevarji, brambovci iz Novega mesta, Postojnci, Pivčani in Kraševci, sami ponositi možje, utrjeni v mnogih, mnogih bojih.

»Škoda borcev!« uide Herbartu.

»Si nekaj rekel, gospod kapetan?« ga pogleda Lamberg.

»Nč, gospod general.«

»To bi bili sijajni borci za mojo Krajino,« pripomni Lenkovič.

»Kajne,« se pohvali Lamberg, »na Kranjskem imamo izborno črno vojsko.«

»Pred kratkim pa je par sto Azijatov prekucnilo vso Belo Krajino,« pripomni Turjaški Lenkoviču.

»Tedaj se je črna vojska zbirala za Ogrsko,« reče pikro Lenkovič.

»Gospoda, defilé je v kraju, pripravimo se,« prekine Lamberg in prične razdeljevati hlapce praporom. Eno četo pešakov dodeli Herbartovi konjici.

»Odkod si ti?« vpraša Herbart prvega hlapca.

»Juran s Pobrežja,« odvrne pešec.

Herbart ga pogleda od vrha do tal: »Imaš sina?«

»Da, gospod. Enega na meji, enega je vzel Turčin.«

»Odkod si ti?« vpraša drugega.

»Špehar s Pobrežja,« se glasi odgovor.

»Tvoj sin je v Senju, ne?«

»Ne vem, gospod, kje služi zdaj.«

Dalje se javijo Adlešič, Trebuhovič in Kozinec s Pobrežja in drugi Beli Kranjci. Herbart reče sam pri sebi: »Škoda borcev za Madžare!« Nato ukaže delu čete obrat na levo, stopi prednje:

»Vi odrinete takoj v Pobrežje in čakate tam na moj nadaljnji ukaz. Če vas kdo sreča, recite, da greste po provijant. Juran, ti si mi porok, da se nihče izmed vas ne izgubi. Razumeš? Odrinite, marš!«

Lambergovi prapori krenejo v ogrske nižine, za njimi se vleče tren, neskončna vrsta voz in vprežne živine iz Kranjske. Po ogrski pustinji in nižini se pehajo Kranjci na pomoč Ogrom, ki jim režejo Turki nosove. In po nekaj tednih se vračajo Kranjci stepeni in utrujeni v domače kraje, a paša nese sultanu v dar pet tisoč nosov, Lamberg odhaja s svojimi domov, Herbart pa se pripravi na nove boje, pošlje v Pobrežje po pešake, sam odrine s konjenico v Senj ter se pripravlja za vpad v Bosno, da vrne dušmanu njegov zadnji poset.

»Na noge, na noge!« Najboljše momce si izbira Herbart. Ej, ponosni so ti, ki so izbrani, vdano zro v gospoda.

Stopetdeset konjikov vzame in odrine k Bihaču, kjer čaka nanj četa pešcev s Pobrežja. Herbart gre čez mejo, uzre na polju kmeta in spodbode konja. Kmet se ustraši in zbeži.

»Čakaj, brate!« dirja Herbart za njim.

»Milost, gospod!« pade Vlah pred konja.

»Kje je selo Cvitnik?«

»Tam daleko, gospod, tam za brdom,« kaže jecaje Vlah.

»Kako je tam?

Je to gnezdo roparjev?«

»Boga mi, gospod.«

»So sami Turčini?«

»Da, gospod, a so tudi naši pljačkarji med njimi.«

Herbart da kmetu srebrn tolar in krene proti Cvitniku.

»Pripravite se!« ukaže, ko se bližajo nevarnemu selišču. »Pehota obkoli vas, konjica plane noter! Kar je moškega, mora vse na tla, ženske in otroke pa — ne vem, kako.«

V julijski vročini se pari selo, nikjer ni videti žive duše, le meket drobnice se čuje izza raztrganih bajt. A komaj se prikaže prapor graničarjev izza holma, završi po vasi urnebesen vrišč. Piščali kličejo k vzbuni. »Indat,[13] indat!«

Iz koč planejo moški s handžari in dolgimi puškami, toda še preden se utegnejo zbrati, jih že zaseže Herbart s konjenico. V hipu je na tleh vsa obramba, poleg moških umira mnogo žen s kletvijo na ustih, s harčalijo[14] v roki.

»Čudno,« maje Herbart. »Malo jih je, kje so drugi?

Mislil sem, da je tu njih tabor. Poglejmo v koče!«

V kočah je molk. Tu in tam čepi otrok na blatnem tlaku ali tišči vrata žena.

»Kje so drugi, kje je taborišče?« vpraša Herbart Turkinjo.

»Ne vem,« mu odgovori hladno.

»Pa mi povej, kje je selo Prapreč, ti lepa bula,«[15] ji strga Herbart tančico z obraza.

»Poišči si ga sam!« se obrne proč jezna Turkinja.

»Ti se boš pačila našemu gospodu, ti, pritepena baba!« plane nanjo Uskok in jo stisne za vrat.

Turjaški ogleduje okolico selišča, ali ni kje sumljivo skrivališče. Njegova vojska iztika po kočah in ropa. Juranov in Špeharjev preiščeta vse kote, v vsako bajto pogledata, toda o ujetnikih ni sledu. Mlada Vlahinja prosi Vida milosti, Vid jo vpraša, je li videla pred tedni take in take ujetnike. Vlahinja se spomni, da so jih gnali proti Prapreču.

»Kje je Papreč?« hlastneta Vid in Niko v Vlahinjo.

»Tam za šumo,« pokaže ženska, »ali tam jih ne boste našli, pač pa — o, hulje!« se zažene Vlahinja v Uskoke, ki so pričeli trgati ognjišče.

»Kje so, praviš, kje?« sili za njo Vid.

»Pustite to, pustite!« sili žena v Uskoke.

»Povej, krščanska žena, kje so naši, kje?« ponavlja nestrpno Vid.

»O, razbojniki, vse bodo razbili!« vije žena roke.

»Molči, baba!« jo pahne Uskok v kot.

»Pusti jo!« ga odbije Vid.

»Čemu?« se čudi Uskok.

»Kaj ti mar!« zareži Vid.

»Kranjska hulja!« mu pljune Uskok v lice.

Čof! useka Vid Uskoka s pestjo v obraz. Tedaj pritisnejo Uskoki, sablje zazvene, usekajo ob nizki strop, ostrina se krha ob ostrino, Vid in Niko odbijata naval.

Toda noter plane Gregorič: »Kaj je tu?« pahne v stran Uskoke.

Boj preneha, Uskoki se umikajo, Vid se upehan ozre in vidi Vlahinjo na tleh, poteptano in sesekano ... »U, drobnice, drobnice!« se čudijo pešci, stikajoči po stajah, natlačenih z drobnico. Videti je, da imajo tu roparji spravljeno glavno zalogo nakradenih ovac ter jih odtod razpečavajo po sejmih.

»Na konje!« pozove Herbart.

Konjica krene proti Prapreču, za njo se žurijo belokranjski hlapci. Previdno gredo skozi šumo, Herbart si ogleda od daleč selišče, toda taborišča ni videti nikjer, a gnezdišče je mrtvo in skrito. Naprej! Konjica se zažene v gnezdo, tedaj šele završi iz bajt obramba: sami mrki borci vpadajo v konjico. Herbart se oteplje nadležnih ujedavcev; glej, en Uskok je že telebnil s konja, oplazil ga je bil Turčin s kopitom, in drugi pada, zvrača se tretji in četrtemu se zvali konj po tleh. Glej, Obranovič iz Vinice pada s preklano glavo in Jurjevičev konj se valja na tleh. Obramba se ne umakne, ljubša ji je smrt na mestu kot da bi predala svoje naropano imetje zavrženemu gjavru.

»Indat, indat!« vpijejo na pomoč in tišče v konjico.

»Gjavr!« kriče njihove žene in mečejo kamenje v konjico.

Herbartovi imajo dokaj opravka, preden se zvrne poslednji ropar.

Juran Vid se sklanja nad Turčinom, ki še umirajoč izteza roko po harčaliji. Juran ga spozna: v zadnjem boju na meji sta bila srečala.

»Kam ste gnali naše?« bruhne Vid v ranjenca.

»Hairala?[16]« ga gleda Turčin.

»Kje je moja djula?«[17] se trudi Vid. Turek pojema, gleda graničarja, slednjič zavije oči na levo in šepne: »Hasani beg.«[18] Vid se ozre v smer Turčinovega pogleda in uzre kulo[19] tam daleč na brdu. Ne pomišlja, pokliče Špeharjevega in Gregoriča, — in že zdirjajo iz Prapreča kot blisk po mrtvi gmajni. Naprej drve proti turški kuli brez besede. Šele ko se bližajo gradiču, vpraša Gregorič Jurana, kaj bi rad.

»Poglejmo v kulo in ubijmo bega!« meni Vid.

»To se lahko zgodi,« prikima Elija.

Pridejo h gradiču, a Špeharjev se zdrzne: doli za brdom ugleda taborišče turške vojske. Naglo zdrsnejo s konj, a jih zapazi straža, ki sloni na podboju vrat. Gregorič se zapodi na mostiček in že drži čuvaja za goltanec; iz gradiča prihiti ostala straža, sprejmeta jo Vid in Niko. Mlad gosposki Turčin prihiti doli na dvorišče s samokresom, a še preden utegne izpaliti, mu ga izbije iz rok Elija, položi mladega ago na tla in mu poklekne na prsi.

»Gjavr, gjavr!« završe gori Turkinje, a z okna poči alarmni strel.

»Poglejmo gori!« priganja Juran in išče vrata.

»Niko!« krikne od zgoraj. Vsi trije se ozro: Kata stoji na mostovžu, prepadena in bleda.

»Kata!« zavriska Niko.

»Kje so vrata, sto hudičev!« se zaganja Vid v stene.

»Aha!« plane noter in za njim Niko. Hitro, hitro po stopnjicah — Kata pade Nikolu v objem ...

»Kje je Bara, kje so naši?« bruhne Juran v dekleta, a ta od prevelikega iznenadenja ne more do besede. Juran stika po sobah, lovi Turkinje, kolne. Niko nese Kato doli.

»Na konja in beži, beži!« priganja Gregorič, pomaga jima v sedlo in brcne konja, da zdirja čez polje. Doli od taborišča se čuje vrišč: tam za šumo je v plamenu Prapreč, ki je vzbudil mirni tabor, a tu s kule je počil strel, Turkinje mahajo s stolpa.

»Hazurala![20] Gjavr! Indat!« Gregorič plane po Jurana, ga vleče doli: »Beživa, zadnja nama bije!« Zavihti se v sedlo, a Juran se obotavlja.

»Žurno, žurno, Vid!« ga opominja Elija. Prvi turški vojniki so tu, že se pode izza zida. Elija jim hiti nasproti, da krije umik Vidu. Vid ne pomišlja več, obesi se na konja in zdirja navzdol za Nikolom, tedaj se spusti za njim še Gregorič — a za njima se usuje s krikom in vikom turška vojska.

Mimo nekega marofa drvita Gregorič in Juran, kar zakliče nekdo: »Vid!« Juran se ozre, nategne vajeti.

»Vid, Vid!« kliče slaboten glas skozi visoke palisade.

»Mati!« obstane Vid. »Vid!« zajoka mati.

»Tu ste, mati? Kaj delate tu?« bruhne sin brez sape.

»Kaj delam? Trpim in umiram zavržena sužnja ...«

»So že tu, naprej!« priganja Gregorič, a ker uvidi, da je Vid brez sape, se zažene proti Turkom, da jim zavira pot.

»Kje je Mike, mati?« se domisli Vid.

»O, njega so vlekli naprej, morda prav v Carigrad.

Beži, Vid!«

»A kje je —« Ni utegnil končati vprašanja, Turčin je butnil obenj, a konj sam od sebe plane v stran in odnese sina materi izpred oči. Zdaj se še Gregorič iztrga sršenom iz sikajočih žel in zdirja za Juranom.

Kot blisk neseta urni živali svoja drzna gospodarja po ravnem polju, a za petami jim sopihajo preganjalci. Glej, Cvitnik je tudi že v plamenu, tja zasukata beguna smer.

Toda zasledovalci so jima trdovratno za petami. Ojo, strelice jima zažvižgajo mimo glav. Cvitnik, Cvitnik!

Glej, Niko ga je pravkar dosegel, že dirja ob gorečem selu, že ga zagrinja dim ... Herbart je žalosten. Pravkar zapušča s konjenico Cvitnik, pred njim ženejo hlapci plen: dva tisoč drobnice je iz obeh selišč. Toda Herbart se ozira nazaj: kje so njegovi najboljši trije? V Prapreču je vse preiskal pred odhodom, morda so jih zahrbtno umorile ženske? Kje so njegovi najzvestejši? Nekdo jih je videl dirjati iz Prapreča, kam, ne ve nihče. Glej, Špehar je že tu: dekleta ima v sedlu! O, zahvaljen Bog! Kje sta ona dva?

»Zadaj sta, gospod kapetan, zdaj, zdaj bosta tu,« Javi Niko zasopljen in vesel.

Herbart gleda dekleta, ki se mu srečna smehlja s sedla, in tudi Herbart se nasmeje. »To ste pravi tigri,« reče, »živi vragi! Zadaj sta ostala, praviš, kje?«

»Zdaj, zdaj bosta tu,« ponovi Niko, »če ju le ne bodo ujeli!«

»Ujeli — kdo?« poprime Herbart.

»Za nami se zgrinja cela vojska,« izda Špehar glasno.

»Kje, odkod?« hlastne Herbart.

»O, tam imajo taborišče,« pokaže Niko. »Ko ste zapalili vasi, so se dvignili za nami.«

Herbartu se zjasni obraz. Takoj pošlje urnega oglednika nazaj na brdo, a sam požene svoje za streljaj naprej na pripravno ravnico, medtem ko ukaže hlapcem, naj ženó plen čim hitreje do reke Une v smer proti Bihaču, odkoder so izšli.

»Glej, tam spredaj gre tvoj oče, Kata,« vzame Niko dekleta s sedla in ji pokaže hlapce. »Kar z njimi pojdi, pridemo za vami.«

Herbart urejuje konjico v bojni red in se ozira nazaj na brdo. Njegov glasnik je dosegel vrh Cvitnika, a dva konjika mu padeta nasproti, glej, glasnika potegneta s seboj, vsi trije se poženo nizdol po brdu. A za njimi se prikaže izza brda nov konjik, dva, trije, štirje turbani so.

Na mestu obstanejo in zro nizdol na graničarsko konjenico.

Gregorič in Juran sta tu, vroča, upehana. Herbart ju pokara, a nato pohvali. »Vidva sta od zlomka,« dostavi. »Vražja kri je v vaju. Oddahnita se in stopita v red, toda naglo, ples se skoro prične.«

Herbart si izbere ugodno pozicijo za obrambo, obodri svoje — in že se prikaže polumesec izza brda. Po deset, po dvajset konjikov se usipa, o, sto jih je, pet sto, tisoč in še več! A Herbart je imel zjutraj sto in petdeset konjikov, zdaj jih je že nekaj manj.

Njegovi se zgroze: taki premoči ne bodo kos; nekaterih se poloti malodušje, ko zazro temni oblak turške vojske, nemirni se premikajo v sedlu.

»Je koga strah?« vpraša Herbart. »Sram bi me bilo, ako bi jih ne zmogli. Tu so sigurno tisti, ki smo jih srečali zadnjikrat na meji. Gotovo sta Deli Mehmed in Hazan aga s svojimi roparji. Ne ustrašite se roparjev, borci!«

Turški prapori se urejajo v bojni red in se pomikajo nizdol v ravnino. Nakrat zavrešči turška konjenica, požene se z glasnim truščem naprej.

»Stojte na mestu,« ošine Herbart svoje, »in bijte, sekajte, brez usmiljenja!«

Prednja sovražna truma drvi v mogočnem valu nad Herbartov obrambni zid, hoteč ga podreti s prvim zaletom.

Trije najdrznejši drve s polumesecem naprej naravnost nad Herbarta, ki spodbode konja in se zažene vanje, pozdravi prvega z mečem po glavi, desnega useka v desnico, a v levega izpali samokres. S tem obodri Herbart svoje, a dušmanu razbije prvi val, ki omajen butne ob obrambo, klecne in razpade pod udarci težkih sabelj.

Drugi val se zavre na prvem, a tretji obtiči na drugem.

Herbart se nasloni na svoj zid, bije s svojimi v gnečo, ki se kopiči pred njim, njegovi ga posnemajo. Prvi trije napadalni vali so razbiti, a za njimi se pripravlja turška vojska na glavni udar. Toda pred Herbartovimi so ovire: mrtvi leže navzkriž, ranjenci se valjajo in konji.

Zato se Herbart umakne oviram in pomakne svoj trikotni zid na desno, da ima prosto pot. Herbart ugane, da bo sovražni glavni naval silovit, zato sklene ta naval razbiti, preden se požene v zalet.

»Naprej!« pozove svoje. »Bijte na desno in na levo!«

Njegov trikotni zid se prične pomikati naprej. V sredini zida stopa Herbart s tremi levi in se zakoniči v turške vrste, jih raztrga ter seka globlje in globlje s trikotom, ki se razteguje in zopet stiska. Turška konjenica je razdvojena, prisiljena k obrambi, Herbartovi jo potisnejo ob kamenite groblje, bijejo, prehajaje iz obrambnega v napadalni boj. Jeklo zveni, se krha, fesi in turbani padajo in marsikateri vlaški klobuk se zakotali v kri ... Konji grizejo in prhajo, bijejo s kopiti, trgajo se iz smrtnega plesišča. »Aman, aman!« prično klicati Turčini, in »Prizanesi, brate!« Med njimi je bilo mnogo Vlahov ...

»V oklep!« zapove Turjaški, ko zapazi, da pričenjajo Turki uhajati z bojišča. Njegov trikot se jame raztezati v ravno vrsto, boči krila naprej in se skuša strniti v obroč.

»Oficir!« zavpije Turjaški, zažene se za turškim zapovednikom, ki beži z bojišča. Herbart ga dohiti, a ker se oficir ne pusti ujeti živ, ga Herbart poseka s konja. Bil je Deli Mehmed. Medtem se zaplete Gregorič z drugim oficirjem v boj. Bil je Hazan aga, ki ga hočejo rešiti njegovi za vsako ceno. A ko spozna Elija, da ima pred seboj oficirja, oplazi z vso silo po njem in ga razkolje.

Zmaga se nagne h graničarjem. Siti boja strinjajo le še obroč in pozivajo ujete Turke, naj se brez boja vdajo.

Turški ostanki uvidijo, da so izgubljeni, zato predajo orožje in zdrknejo s konj. Graničarji se oddahnejo. Sonce gre v zaton in Herbart pozove svoje k odhodu. Graničarji seženejo splašene konje in ujetnike in hajdi na konje.

Vse gre z veseljem iz sovražne zemlje, le Juran se obotavlja in jo ušvigne nazaj v polnem diru. Toda Gregorič mu je za petami.

»Mnogo si upaš, Juran,« mu očita. »Zakaj me ne povabiš na vasovanje? Veš, da te ne pustim samega.«

Kot blisk drevita poskušat znova srečo, a noč jima sledi za petami. In ko prideta do pristave, jo že zagrinja mrak.

Juran se splazi k palisadam. »Mati!« dahne nalahno, preži in posluša. »Mati!« zakliče glasno, a klicu se odzove močan pasji lajež.

»Je ni?« stopi še Gregorič s konja.

»Je ne vidim več.«

Leva se ne bojita psov in ne čuvajev. »O, palisade, palisade!« zajavka Vid v visoke kole, ki jih ni mogoče preskočiti.

»Palisade, psi, volkovi, — mati!« krikne. Tedaj poči iz dvorišča strel.

»Hajdi, pojdiva!« zgrabi Gregorič konja. »Vrnemo se v drugo, ojačeni, in zapalimo prislavo.« Zavihti se v sedlo, za njim še Vid. Herbartovi prestopijo Uno, tam se utabore za noč. Juran in Gregorič se vrneta trudna. Hlapci zakoljejo nekaj koštrunov in ovac, zapalijo ognje in pripravijo pečenje borcem. Nad mirno granico se zgrne trdna noč.

Beli Kranjci se strnejo okrog ognja in poslušajo pripovest srečne Kate. »Ne vem nič več,« končuje dekle, otresaje se novih vprašanj. »Bili smo izmučeni, moške so venomer tepli, nam pljuvali v lice, in, moj Bog, ponujali nas za vsake novce. Najprej je bila prodana Adlešičeva Bara.«

»Kje, komu?«

»Neki spahija[21] si jo je izbral, kmalu ko smo prišli čez Uno, se mi zdi. Rekli so, da mu jo je podaril oficir naše tolpe.«

»Podaril?« vpraša Vid s pridržano sapo.

»Pravili so, da jo bo dal svoji ženi za strežnico, kolikor sem mogla zvedeti od teh, ki umejo naš jezik.«

Vid se oddahne, Adlešič sklene roke: »Zahvaljen Bog, da ni padla v roko kakemu razbojniku! Da bi le baba pošteno z njo ravnala!«

»Z otroci so ravnali bolje,« nadaljuje dekle. »Dečke so naložili v nekem selu na voz in nam jih odpeljali izpred oči. Zame so barantali trije, dobil me je ta, ki je največ obljubil, zdi se mi, da je odštel devetdeset tolarjev.«

»U, dobro te je plačal!« razširi Adlešič obraz.

»Fej!« pljune Niko.

»Naj zgore neverniku na duši!« stisne zobe Trebuhovec, njen oče.

»Hudo mi je bilo, ko so me odtrgali od ostalih, ali bila sem izmučena, da ne vem več, kaj se je godilo z mano.

Kupec me je vlekel v svoj han. Pa je prihrumel stari komandir čete z majhno tolpo razbojnikov in me iztrgal kupcu iz rok, češ, da si je mene namenil zase.«

»Ta je pa lepa!« tleskne Adlešič ob kolena.

»Vlekel me je v svojo kulo in me dal svojemu sinu v dar ...«

»Preklete balije!« sikne Niko.

»Sina se nisem bala, ni bil nasilen, toda stari je bil živalski in njegove žene so bile surove z menoj. Sin mi je bil skoro angel varuh, gledal me je in rad je molil, pa je skušal tudi mene naučiti svoje molitve.«

»Tega si menda ti poslal k Mohamedu?« sime Niko Gregoriča.

»Da,« pritrdi Kata, »tega je bilo škoda.«

»Vrag naj ga nese!« zamahne Gregorič.

»Slonela sem pri oknu, sin je čepel na tleh in se mi smehljal, kar zagledam skozi lino tri konjike, dirjajoče proti kuli.

Gledam, gledam in spoznam Juranovega, ki drvi spredaj. O, nebeški Bog, se zdrznem in planem v vrata. Turčin se mi čudi, vstane, a ko se začuje doli hrup, zgrabi samokres in zdrkne po stopnicah.«

»Ej, danes smo jim pokazali hudiča!« dvigne glavo Adlešič.

»Ti, Miha, si jim malo pokazal,« se smeje Trebuhovec.

»Neko žensko si česnil po zobeh, to je bilo vse.«

»Molči, molči, Juro!« ga sune Kozinec.

»Ti pa še ženske nisi,« vščipne Adlešič Trebuhovca.

»V stajo si jo ucvrl med koštrune. Toda naj bo kakor hoče.

Ko jih obiščemo v drugo, jim vzamemo še našo Baro in vse druge.«

»Balije!« zaškrta Vid.

»Ha,« se ozre Adlešič v ujetnike, »čemu bi vlačili tega zlomka s seboj! V Uno z njimi! Zdi se mi, da je celo tisti vmes, ki je našo Baro uropal.«

»Kje, kdo?« hlastne Vid.

»Kar preglejmo jih, pokažem ti ga,« svetuje Adlešič.

»Tega bi si rad ogledal,« plane Vid k deblom, odmota vrv ter vleče drugega za drugim mimo ognja.

»Glej, tega,« kaže Adlešič, »kako izpodmolato gleda, baš ta je našo vzel.«

»Ne, ta ni bil,« odbije Kata. Ujetnika vlečejo proč in privedejo nove in nove. »O, tega poznam,« dvigne Kata mahoma glavo, »ta je Juranovo mater pretepaval in jo ponujal nekemu razbojniku za tolar. Poznam ga, poznam po praski na čelu in po dolgih brkih.«

Ujetnik mrko zre v dekleta, toda nakrat razširi oči in se zdrzne.

»Ga res poznaš?« poprime Vid in že išče, s čim bi ga oplazil.

»Ne glej ga,« sune Gregorič Vida.

In Vid že najde sekiro in jo dvigne. »Aman!« klecne ujetnik ... a že se zavleče z vrvjo v stran in potegne naslednjega v svit ognja.

Od Herbartovega šatora pride služabnik: »Gospod kapetan želijo mir.«

In dalje in dalje se vleče ob ognju vrsta ujetnikov.

»Tega tudi poznam,« pokaže Kata na zvezanega Vlaha.

»Ta je bil edini, ki je z nami po človeško ravnal. Me še poznaš, brate?« se nasmeje Vlahu.

»Da, poznam te,« se spomni Vlah in mrki obraz se mu zjasni.

»Ta nam je bil vso pot dober,« ga hvali dekle. »Koliko udarcev je prestregel in z nami je govoril po naše. Ej, če bi ne bilo njega, bi nas bili žive snedli.«

»Je to istina?« strmi Vid v Vlaha.

»Istina, brate,« potrdi z veseljem Vlah.

»Kaži!« ga zgrabi Vid in mu na mestu preseka vrv.

»Hajdi čez Uno, srečen pot, brate!«

»Oo!« poskoči srečni Vlah in se zakadi v Uno.

Ko se že nagiba noč, šele docela utihne taborišče, le Niko in Kata bdita ob ugasujočem ognju, srečna slonita drug ob drugem. Ko že prisveti sonce izza gor, vstane Herbart in skliče svoje k odhodu. Plen razdeli hlapcem in jih odpravi v Belo Krajino.

»Drugi tisoč drobnice razdelite med one, ki jih ni tu in so obubožali zaradi vpadov,« jim veli. »Ali da mi boste pravično razdelili, če ne, vas naženem vdrugo same v janičarsko gnezdo po smodnik. Ste razumeli?«

Pehota odrine, a Herbart se odpravi s konjico in z ujetniki v Senj.

Pri Slunju se snidejo Lenkovič, Frankopan in Turjaški, namenjeni za močnejši vpad čez mejo. Čete tabore po bližnjih dolinah in višinah, poveljniki prenočujejo v samostanu. Trije graničarski borci se tiho pomenkujejo o bojnih pohodih in o bojni sreči, kar poči v rano jutro alarmni strel. Dušman je tu! Trije graničarji planejo pokonci.

»Pustita mene,« stisne zobe Frankopan, »da obračunam z lačno bestijo!«

»Ne vem,« pomišlja Turjaški. »Sam jim ne boš kos.«

»Pusti ga,« meni Lenkovič, »naj se izkaže s huzarji.«

»Bomo videli, koliko jih bo,« zmajuje Herbart. Frankopan ne čaka, temveč takoj odjezdi s petdesetimi huzarji sovražniku nasproti. Na bližnjem holmu ga sprejme.

Toda Turkov je kot kobilic, v hipu se zajedo v huzarje in jih obkolijo. Ojo, Frankopan je izgubljen! Že mu galopira Lenkovič s tropom plemičev na pomoč, ali kobilice ga objedo od vseh strani, še preden utegne mahniti.

Turek se že veseli dragega plena.

»Na konje, v boj!« veleva Herbart svojim, ko uvidi, da sta oba borca v nevarnosti. V hipu je urejen, že drvi s tri sto konjiki v boj!

Dušman obstane, a se še ne utegne spustiti nad tretjega sršena, ko že butne obenj silni Herbartov val in ga zamaje do temeljev. Dušman se ureja, odbija Herbartove sunke ter se pripravlja za odločilni udar. Ali Herbart mu ne pusti niti trenutka, zaganja se kot sršen v kobilice, mlati, seka v živo, rije v sredino, tja, tja do poveljnika Azijatov, do stotnika! U, sam Ali Dumijal je tu, najstrašnejši krvolok kristjanov! Herbart se zdrzne, prevzame ga neugnana strast po krvoloku, oči zapiči vanj kot ris in se zažene nadenj. »Umri, bestija, umri!« grči pretrgano in mahne, ali sovrag ga prehiti in useka s krivim mečem v tigrovo kožo, toda ostrina zdrkne ob Herbartovem oklepu, katerega nosi skritega pod bluzo. Zdaj useka Herbart z vso močjo, krvolok omahne v sedlu, krvava pena se mu pocedi po bradi ... »V obroč, strnite obroč!« kliče Herbart svojim, dokler ne zaseze vse raztegnjene turške konjenice. In graničarji udrihajo, mlatijo.

Danes ni milosti pri Herbartovih, ne jok ne prošnje ne ustavijo težkega sekala, ustavi ga šele utrip poslednjega Azijata ...

»Naprej, naprej!« priganja Herbart. »Kaj je tam doli?

Ujetniki!« In že drvi nizdol v šumo, kjer zbirajo Turki plen.

Herbart jih zaseže: šestdeset zvezanih hrvaških plemičev huzarjev je tu, med njimi Frankopan in Lenkovič, bogata nada dušmana! O, in tam v grmovju se Joče kopica otrok in žen, ki so jih ugrabili Turki od granice do tu.

»Kapetane!« priskoči Lenkovič k Herbartu in mu vesel stiska roko: »Iskreno ti čestitam in te zahvaljujem, hrabri Turjačan.«

»Ste nameravali tudi Vi, gospod general, s Frankopanom k nevernikom?« se smeje Herbart.

»To ti je zlomek!« prikima Lenkovič. »Na vsem lepem padeš vragu v kremplje. Ej, ali tako poceni bi me ne dobili, štirje so me že opletali z vrvjo, glej jih, še mrtvi jo tišče v rokah. Nu, še dokaj Une bo izteklo, preden bodo prignali Lenkoviča v Banjaluko. Hej, Frankopane, se ne boš še izmotal iz zank?«

»Balije!« sikne Frankopan, jezen in užaljen spričo svojega poraza. Drži se za glavo, Azijat mu jo je bil pretresel s kopitom. Najrajši bi se vdrl v zemljo ali se zagnal ponovno v boj in si opral viteško čast.

»Pojdi, Frankopan,« mu prigovarja Herbart, »napravimo si nov načrt; vidim, tvoji huzarji so še pri moči in še imaš prepasan meč. Hajdimo, Frankopane!«

Utrujena krdela se zbirajo, zapuščajoč bojišče.

»Gospoda, poznata tega?« se ustavi Herbart ob umirajočem turškem poveljniku.

Lenkovič in Frankopan gledata Turka, vztrepetajočega v zadnjih utripih.

»Ali Dumijal ...« ju mirno pogleda Herbart. Lenkovič se zdrzne, Frankopan gleda Herbarta. »Jazuk!«[22] uide Lenkoviču. »Avet!«[23] sikne Frankopan.

»Ali Dumijal!« se dotakne z nogo Lenkovič Turka.

»Poznaš li generala graničarjev?« ga vpraša po turško.

Umirajoči ošine Lenkoviča z belim pogledom in pljune skozi kri: »Djaur!«

»Glej,« nadaljuje Lenkovič prijazno, »to je pa Herbart Turjaški, kapetan Senja, se ga tudi spominjaš.«

»Dindušman!«[24] pljune zopet Turek. »Dželat!«[25] ga zavrne Frankopan. »Haramiti!«[26] dvigne Turek glavo in jo spusti zopet na zemljo. Trije poveljniki odhajajo za svojimi krdeli v Slunj.

»Naša granica je docela odpovedala,« zamahne Lenkovič med potom. »Ogulinske posadke so utrujene, Bihač je treba znova utrditi, a v Krupi zeva vrzel v Azijate, ki se ji posmehujejo, ko se pode mimo na rop. Čudno ni, Uskoki umirajo zapuščeni na čardakih, a rezerve nimam. V Krupo je treba sveže krvi, če ne, bomo imeli bestije vsak dan na vratu. Denarja primanjkuje, naša dežela umira, a Kranjska tudi ne more vsega sama. Kolikor zmore, dá, zaledja si ne smemo do živega izglodati, ko se pa briga Dunaj za vse prej kot za našo granico. Hudič naj vzame Dunaj in Špansko in Italsko!« Molce se vrnejo v Slunj. Herbart si odbere nekaj momcev.

»Urno na Visočko,« jim ukazuje, »na Veljun, na Šarčevo in na Visoko brdo! Tam zapalite kresove, visoko nagrmadene. Urno, pali, streljaj, da te vidi in čuje deveto selo. Razumeš? Marš!«

Šestorica jo udere ob Korani v lahnem diru, da izvrši ukaz gospoda. Glej, v mirnem brdu obdeluje osabljan seljak svoje skromno polje, v bližini se mu pase osedlan konjič, zvesti njegov tovariš. Kmetič začuje peket šestorice, spusti motiko, na konja plane in že beži v naglem diru. U, dušman je tu! Glej, tam spusti drug seljak motiko iz rok, in tretji tam, četrti, vsi osabljani, vsi z osedlanimi konjiči, vedno pripravljeni na beg in boj, v spanju in pri delu, ob ognjišču in na polju, v večni pripravljenosti in nemiru. Glej, kako beže, kako si žvižgajo signal.

Osem jih že beži ob Korani, o, je že deseti tu. Dovolj jih je, prvi se že ustavljajo, sklopijo se v vrsto — in že so pripravljeni za boj. Že čakajo na dušmana, kje je? Dušmana ni, šestorica Herbartovih je krenila v brda.

Ob Korani utihne žvižg. Kar bruhne nad Veljunom plamen, z Visočke se zavali dim v nebo ... Turčin je tu! U, dušman se bliža! Pomozi Bog!

Dolina Korane završi: puške, trombe in piščali se razlegajo od brda k brdu in kličejo Mazole v boj. Signal je dan in seljaki hite v zbor: z brd se usipajo iz koč doli h Korani, nekateri peš s puško, drugi s konjem, osabljani.

Doli, doli k čardaku, tam je njihovo zbirališče, ko goré kresovi. Oficir, ki biva stalno v stražarnici s posadko dvanajstih ali osmih mož, sprejme borce in jih ureja v bojne vrste. Šteje jih in čaka, da prihite vsi na bojni klic k obrambi domovine. Desetkrat v letu ali trikrat v tednu, kadarkoli goré kresovi ... Ne zastane nihče, nihče se ne potuhne doma: kogar ni, je ob ovco ali bušo, da, zgubi za kazen tudi zemljo ali kočo, kajti trdi pogoji vežejo graničarje Uskoke. Ob svojem čardaku so zbrani vsi do zadnjega, pešaki nabiti v linah in v stolpu, konjica pripravljena pred stražarnico na sprejem dušmana, da zdrči roparju nasproti in ga izvabi v močvirno polje ob Korani, čila in smela bolj od one z azijskih pustinj. Ej, trdo je življenje graničarjev Uskokov ob Korani, kjer prepogosto plamene kresovi ... Če je Bosna mirna, se vrsté na stražo: po osem dni v čardaku ob svoji hrani.

Pomozi Bog! Herbart se ozre v zadimljene vrhove, stopi k Lenkovičevemu spremstvu in odbere tri plemiče: »Gospodje!«

jim veli. »Prosim, v naglem diru navzgor ob Korani do prvih čardakov. Tam je zbrano moštvo. Vzemite si jih od dveh ali treh čardakov, izberite najboljše, drugo naj odide mirno domov. Oficirjem sporočite, da tako ukazuje gospod general. Prosim, gospodje, urno, da se ne nagne dan.«

»Kaj imaš, kapetane?« pride Lenkovič za Herbartom.

»Pošiljam jih gasit kresove, gospod general.«

»Kresove?« se ozre Lenkovič v brda. »Se ne izplača,« pogleda vprašujoče Herbarta. »Ko se konji napasejo, odrinemo vsaksebi, za danes imam dosti.«

Herbart ga zadržuje, dokler ne prisopiha s konjiki četa graničarjev.

»Evo, gospod general,« vzklikne Turjaški, »tu je rezerva za Bihač in za Krupo.«

»Kdo, kako?« se ozre Lenkovič v prihajače, pogleda Herbarta in tleskne veselo: »Kaj? Na to misli gospod Turjaški? Kapetane, ti si mi vrl sinko!«

Herbart že ogleduje nove momce. »Kdo si ti?« se ustavi pred orjakom.

»Vuk Bakič,« gleda mrko Herbarta. Herbart pogleda Lenkoviča: »Takega Bihač ne premore.«

»Ta bo vojvoda za Krupo,« določi Lenkovič.

Gospodje odbirajo dalje — in že stoji za Bakičem pet in dvajset njemu primernih.

»Vi odrinete takoj v Krupo,« jim veli Lenkovič, »ti si vojvoda,« reče Bakiču. »Veš za Krupo?«

»Znam, gospod.«

»Poznaš mene?«

»Poznam: general si naš, gospodine.«

»Od katere kompanije si?«

»Od sedme.«

»Imaš deco?«

»Da, gospod.«

»To je lepo. Vrli sinko, ji kreneš v Krupo in zameniš tamkajšnjo posadko, ki naj odide v svoj Žumberk. Si razumel?«

»Razumel, gospod.«

»Zadrži se junaško, da bo občutil dušman žive leve na naši granici. Krenite, pomozi Bog!«

»Ali kje dobimo živež?« gleda Bakič generala.

»Da,« se domisli Lenkovič, »posadka brez prehrane ali vojvoda brez posadke! Bog mi odpusti, na to res nisem pomislil. Ha, Krupa se živi le ob šumi in vodi, če hočete jesti, si morate vzeti s seboj. Vrnite se domov in si vzemi le živeža za teden dni.«

»Gospod general,« ga prekine Bakič, »doma je suša: dušman nam je letino požgal, živimo le ob šumi in ob vodi.«

»Divjačino in ribe,« poprime general. »Kaj hočete več?

Tega ima dovolj tudi Krupa. Če se boste dobro držali, dobite tudi moke in kaše pa soli. Gospod kapetan, misli tudi ti nanje, Senj dobi iz Reke več in prej nego Karlovec iz Ljubljane. Torej momci, Bog z vami. Kakor sem rekel: soržne moke in kaše, če boste zvesti na mrtvi straži, in vsakemu novčič na dan. Pomozi Bog!« »Bog!« odzdravi četa.

Herbart dobi sporočilo, da mu je povila žena sina.

Neizmerno se razveseli novice in se nemudoma odpravi, da vidi svojega prvorojenca. H krstu prispe, poljubi ženo ter vzame srečen v naročje svojega Vuka, ki se nemiren zvija v plenicah, ko začuti utrip očetovega srca ...

Toda komaj nekaj ur uživa Herbart rodbinsko srečo, ko ga popade nemir: doli plaka zemlja in morje se vzburkava, gozdovi tulijo in vranci rezgetajo, nemirni bijejo s kopiti: ropar se je dvignil na pohod! He, na noge, zvesti levi granice! Ropar, ropar! Gotovo je izvohal po vohunih, da ni leva v Senju ... »Herbart!« ga rotijo hkrati žena, mati, sestre, obešajo se mu okrog vratu.

»Ne morem, ljubljeni, dragi,« se oprošča Herbart in si opasuje meč. »Drugič morda več, ko bo Bosna mirna.

Zbogom, zbogom!«

Herbart drvi na Reko, tam se vkrca na jadrnico — in se še komaj pravočasno vrne v Senj. Že z morja spozna, da se bliža njegovemu Senju nevarnost, ko zapazi, kako zapuščajo zunanje straže čardake in palisade ter se umikajo v trdnjavo. Alarmni streli grmé in trombe pojejo signale. Dušman se bliža! Herbart se požene z jadrnice, posadka Senja se oddahne, zavriska od veselja.

»Na zidove!« ukaže Herbart. »K orožju, vse k obrambi, na palisade, v stolpe!«

Po Senju završi huda ura: posadka je našla izgubljeno glavo, vsa poživljena se jači z orožjem, spenja se na zidove in stolpe, vsakdo na svojo določeno pozicijo.

»Ho, Turčin je tu!« Polumesec je pokukal izza brda.

Njegovi prednji prapori se že prikazujejo gori na obali, postajajo, gledajo nizdol. Kdo ve, koliko jih je. Herbart ureja svoje, dirja okrog stolpov, nažene petdeset najdrznejših borcev v zunanji fort, tedaj se šele ozre po prihajaču.

V zadnjem hipu se domisli in zažene drznega moža vohunit, kako jaka je turška moč. Medtem že snuje nov načrt. Vohun se kmalu vrne: Turki se valé, tisoč se že zgrinja k tisoču, a še ne usahne njihov vir. Gori je že vsa ravnica zagrnjena, vse je pisano, rdeče, zeleno, belo, modro, barjaki s polumesecem počivajo, pripravljajo se za napad. O gorje! Senj bodo kar zagrnili, pohrustali ga mimogrede. Herbart gleda s forta, obraz se mu temni: ni izključeno, da se posreči dušmanu omajati trdnjavo, morda izmuči obrambo s trdovratnimi navali, morda premaga zunanji fort ali zapali palisade, morda se zruši pred premočjo celo glavna utrdba ... In kaj potem? Če bo tudi končno dušman odbit, trdnjava bo v razvalinah.

Mahoma dvigne glavo, prešinjen z novo mislijo, s pogledom šine v brdo: tam gori ni videti nikogar, celo prednje straže so se umaknile h glavni sili, kjer se pripravljajo na skupni udar.

»Na konje!« se zažene Herbart s forta. »Vse z branikov, na konje, v vrste! Odprite vrata! Vrata na stežaj!«

Obramba strmi v nov ukaz, zmajuje, ko se spušča z zidovja in hiti k osedlanim konjem. Herbart je že v sedlu, že ureja hlapce, deli konjici ukaze — in vsi njegovi zvesti se spogledujejo, ko uganejo, kaj namerava gospod zapovednik.

»Za mano!« zdirja Herbart skozi glavna vrata ven — za njim se požene dve sto konjenikov in sto pešakov, vse, kar premore trdnjava Senj. V mirnem zagonu se spenjajo navzgor, brez hrupa in vika, sklanjajoči se s pridržano sapo skozi grmovje ... Herbart je že na vrhu, v košatem grmu ustavi vranca in si z orlovskim pogledom zaseka odločilni skok ... U, pred njim roji strašna sila, gnete se v roje in valove, tisoč, dva, tri tisoč konj in tisoč pešcev, o, strahovita premoč! Herbart se zamaje v sedlu in se ozre nazaj: njegovi zvesti mu slede v smrt ali do zmage, dve sto konjenikov in sto hlapcev, njegova poslednja opora, spremljajoča ga v smrtni ples ... Pred to oporo drhti v vetru pohlevno praporce. Še enkrat šine Herbart s pogledom po svojih zvestih, tik za njim stoje Gregorič, Juran in Špehar, trije levi, pripravljeni na skok ... Herbarta spreleti silna moč, v očeh se mu zaiskri smeh, nagne se naprej in izvleče meč ...

»Za mano!« se požene izza grma ... »Bij, balije, udari!« krikne Gregorič za gospodom.

»Hazurala!« vikne presenečena turška vojska. »Dindušman, hé!«

»Hazurala, hazur!« vikajo bimbaše, skušaje svojo vojsko spraviti v bojni red.

V tem že butne v gnečo Herbart in dá okusiti prihajaču ostrino meča. »Djaur, djaur!« završi po lojišču, sprednji prapori se zamajejo, ko pada s sedla mož za možem.

Herbart se zavihti v udar z obema rokama, v tesnem naslonu na svoje zveste, ki strnejo za njim močan zid in udrihajo in sekajo v svoji razpaljeni silovitosti. Njim ob strani se strnejo hlapci in suvajo in streljajo v vampe sovražnih konj. Tristo levov proti štirim tisočem volkov.

Turške vojske se polašča zmeda, še ne urejene vrste valové vsaksebi in se ne morejo strniti v pravi branilni boj.

Bimbaše kriče, se penijo od jeze, a Herbart prodira dalje.

Bimbašo je zapazil in že prodira nadenj: v srce, v srce hoče zadeti sovražno vojsko. Vsekava si vrzel, toda okrog poglavarja je strnjena najdrznejša pehota: sami janičarji mu ščitijo život. Ali niti to ne ustavi Herbarta, ki silovito oplazi na desno in levo in se zažene v bimbašo. Še preden bimbaša[27] spozna nevarnega leva iz Senja, mu ta že potisne meč v vrat in ga prekucne s sedla. janičarji ne izgube glave, temveč se šele besni navale na leva ... Herbart začuti močne sunke v hrbtu, v plečih, silne udarce v rame, bili bi vsi smrtonosni, toda smrt je obtičala pod bluzo na oklepu ... Le gorjé, če ga sune kdo v tilnik ali glavo ... Herbart pozna janičarje, zato previdno okrepa konja, toda že mu gazijo na pomoč njegovi zvesti: Gregorič, Juran in Špehar, ki mlatijo in udrihajo po glavah, da odskakujejo turbani v zraku.

»Djaur, djaur!« Glej, drugi bimbaša beži z bojišča in za njim se usipa njegova tisočnica. In tretji bimbaša se s svojimi izmika boju, a glavar pehote se noče ustavljati splošni zmedi in se tudi on spusti z janičarji v beg.

»Djaur, djaur!« »Balije!« pritisnejo Herbartovi tem huje, spoznavši, da je padla tako rano zmaga na njihovo stran. Ko uvidi Herbart, da se spušča dušman v beg, se oddahne, močno utrujen.

Zajedavec se umika nazaj čez mejo, graničarji se vrnejo v mirni Senj. Avstrijski cesar se čudi Herbartu. Poviša ga v namestnika generala ter ga premesti nazaj k Lenkoviču. Herbart odhaja s svojimi iz Senja. Ko v Karlovcu razjahajo, stopi predenj Elija Gregorič: »Gospod kapetan, pokorno prosim za odpust. Deset let služim, mislim, da sem odslužil.«

Herbart se zdrzne: »Ti želiš domov?«

»Da. Oče mi je umrl, sem zvedel, mati hira in uboštvo domačije se naslanja zdaj na moje rame.«

»Jako mi je žal,« vzdihne Herbart. »Doslužil si v polni meri. Pojdi, Gregorič, v imenu božjem in hvala ti za vse, kar si storil domovini. Če ne boš doma srečen, vrni se, vranec te bo čakal osedlan.«

»Gospod kapetan, še onkraj groba se Vas bom spominjal.«

Iz vrste stopi Špehar.

»Ti tudi?« ga pogleda Herbart.

»Da, gospod kapetan. Doma me čaka nevesta in koprni po meni že vseh neskončnih deset let.«

»Da, da, to je ona, ki si jo iztrgal neverniku iz žrela. Le pojdi, Špehar, in srečen bodi z njo in zvest kot si bil svoji sablji vsa ta leta. Pojdi in vzredi mi sina in mi ga pošlji, ko doraste.«

Dalje izstopita Slobodnik in Jurjevič in nekaj Uskokov pretrga službovanje. Herbart s težkim srcem gleda izstop svojih zvestih, ki si odpasujejo orožje, ter se ozre končno na Jurana, ki stoji v vrsti mrk.

»In ti, Juran, pojdeš tudi?«

»Ne še,« odbije mladenič.

»Ne? Mi še ostaneš zvest?«

»Doma imam le sestro in očeta, a doli mater, brata in dekleta. Ne grem domov, dokler me ne dovede Bog na pravo sled, da jih rešim ali padem.«

»Ti si mi vrl sinko.«

»Doma je pusto, mrtvo, tu postaja žalostno, a doli v robstvu plaka kamenje sredi vrišča ... Ne grem domov.«

»Zvesti lev!«

Dosluženi odhajajo z veselim srcem v svobodo in uboštvo, a ostali strnejo vrste in tem tesneje srca ... Herbart opre desnico Lenkoviču, a cesar Ferdinand prične sklepati s sultanom Solimanom mir. Tedaj se graničarji oddahnejo in z njimi vsa nemirna zemlja, le Lenkovič in Turjaški se spogledata in general odbije: »Z balijo se pogajati ali pa pljuvati v morje.«

In res: komaj je bil sklenjen mir, vdere močnejši turški korpus čez mejo.

Herbart jaše s šibkim spremstvom ob Mrežnici v poletni dan. Kar zavpije Juran: »Kres!« in pokaže proti ogulinskemu vrhu. Herbart obstane: »Nemogoče!« zmaje in mirno jaše dalje. Ali že prisopihajo nasproti prepadeni begunci: »Pomozi Bog! Nevernik se vali po deželi in zemlja trepeče pod kopiti. Varuj nas Bog, bežimo!«

Toda Herbart se požene na bližnjo višino, kjer se skloni v gošči in čaka na neprijatelja.

Glej, njegove prednje čete so že tu. V umerjenem zagonu valove ob vodi, z nasmehom se ozirajo po nemem, opustošenem uboštvu. Herbart gleda iz zaklona, z nohti si rije v brado in misli na svoje, ki leže v brezdelju v garniziji ... »O, če bi jih imel tu vsaj sto!« vzdihne, ko se privali glavna sila bliže, konjica in pehota. Paša se ozira in požene vojsko na plitkem mestu čez Mrežnico. V veselem zagonu se zavalovi valovje čez tiho reko, nikjer ni ovire, ljudstvo beži pred šibo božjo v šume in brda, seljaki Uskoki so prešibki, ne upajo se postaviti v bran.

Herbart gleda, zadnje valovje se zaganja na drugi breg, turška vojska se vali nevzdržno proti Kranjski — v zasmeh mirovnemu paktu in lahkoverni kristjanski raji, ki jokava koprni po miru. He, sami janičarji spremljajo konjico, na Kranjskem bo veselo, tam so polne kašče in kleti, tam so godni dečki in zala dekleta v cvetju koprne ... Polumesec izginja v prelazu, tedaj se zgane Herbart.

»Grmado!« veli spremstvu in že prične sam krhati veje in protje, v hipu se zavali dim v višavo, kliče borce v zbor. »Pet jih pojde v dolino Korane! Tam skličite kompanije.

Zdramite vse čardake in sporočite častnikom moj ukaz k takojšnjemu odhodu s prapori. Le konjenike naj odberejo in v naglem diru z njimi pred Karlovec.«

Trem naroči, naj oberejo čardake ob Mrežnici, a Jurana pošlje zasledovat turški korpus, sam pa hiti v Karlovec, da zbere, kar je v garniziji na razpolago. —

Medtem se usipa turška vojska v Kranjsko. Vinico upepeli mimogrede in drvi naprej skozi Veliko bukovje proti Pobrežju. Tedaj bruhne dim na Kučarju, pri Sveti Magdaleni zaplaka zvon; v Pobrežju zagrmi top, rog kliče ljudstvo v zavetje. Ljudstvo beži s polja naravnost v grad, a nekateri beže še prej domov, da rešijo, kar se more rešiti. Toda reševati imetje je prepozno, nevernik je tu. Stari Juran hiti s hčerjo proti domu, ko uzre hči prve turške prapore. O, sveti božji križ! Stari potegne hčer nazaj in se skrije v skrivni rov v dolinici. Za njima pade noter Adlešič, dalje stari Špehar, a mladega Špeharja prehite Turki, ko hoče baš zbežati z ženo zdoma.

Niko obstane, Kata skoro omedli; mož jo potisne nazaj v kočo, a puško izpali prvemu prihajaču v obraz.

Ostali prihajači se zaženo v ograjo, a Niko obrne kopito puške in mlati čez ograjo. Kamor pade kopito, zaleže docela, toda prihajačev je več in več, že poskakujejo s konj, že poka ograja. Zdajci plane iz koče tudi Kata in potegne moža iz meteža, da bi pobegnila pri zadnjih durih.

Toda koča je obkoljena. Niko in Kata sta izgubljena.

Turki že udirajo skozi ograjo, trije so se že zagnali v brambovca, ga podrli na tla. Kata omahne nazaj v kočo, toda Azijati ji slede, jo privlečejo za lase k možu. Niko, tlačen in brcan, otrese zajedavce s sebe. Kata pograbi mušketo, Niko se skuša iztrgati iz klešč, toda Turki ju potisnejo k ograji. Z umorstvom jima prizaneso: mož in žena, drug drugemu bosta talca, mož jim bo prinesel odkupnine več kot je vredna bajta, a žena je brhka, kupil jo bo spahija ...

Medtem se privali glavno jedro vojske, ki vleče s seboj plen: živino, drobnico in trop ujetnikov, h katerim privežejo zdaj Nikolo in Kato. Konjica išče in seganja, a pehota zbira plen in ga žene z vojsko. Sproti prestrezajo begunce, ki beže s polja v zavetje, več in več je nanizanih na vrvi, plen se kopiči, iz hlevov in iz kašč mora vse z Azijatom. Nato huškne iz vseh koč plamen, a vojska se spusti doli h gradu poskušat novo srečo ...

Tedaj se splazi Juran s hčerjo iz skrivališča, da reši ognju iz objema, kar se še rešiti more. In Adlešič hiti reševat, kar je še ostalo zajedavcu.

Tedaj pa prisopiha v goreče selišče zadnje kritje turške vojske: prapor janičarjev.

Hej, v tropih planejo v goreče bajte, ali je najti še kaj plena. Juran in hči se zaganjata skozi plamen, kar stopi pred bajto trop janičarjev ... »He, djaur!« vzklikne veselo mlad Turčin, mahaje s praporcem.

»Šićar,[28] šićar!« pritrdijo ostali.

Juran zgrabi hčer, skuša ubežati v smrtnem strahu, toda janičarji jima prestrežejo pobeg.

»Djula!« zapiči mladi janičar poželjivo oči v dekleta.

»Beli!«[29] pritrdijo tovariši.

»Milost!« zastoka stari, obupno zroč drugega za drugim.

»Ašik!«[30] se zakrohoče prvi in iztrga očetu hčer iz rok.

»Oče!« krikne hči. »Oče, pomagajte!«

»Magda!« obupuje oče, skušaje se zagnati za hčerjo, a ne more iz klešč.

»Oče, pomagajte ...« se zvija dekle.

»Ejvala, Kordun!« se krohočejo janičarji tovarišu, ki ne more zlepa ukrotiti odločnega dekleta ... Kordun pobesni, zgrabi dekleta za lase in ga vleče v gorečo bajto.

»Jezus, Bog!« krikne stari, skušaje se zagnati za njim, a že izgine v dimu s svojo žrtvijo ... »Ejvala, hajrili!«[31] se rogajo Turki starcu in zaplešejo z njimi okrog goreče bajte ... »Hajrili, djaur, Kordun se ženi s tvojo hčerjo, he!«

Kordun stopi iz dima, miren, ponosen, v roki drži šop osmojenih las ... »Magda!« zatuli oče, ko uzre steklega vojnika.

»Hazur!« reče mirno Kordun. Juran gleda Korduna, gleda, gleda, od nog do glave šviga s pogledom po zagorelem mladeniču, razširi oči in krikne: »Mike!« Kordun obstane, vprašujoče gleda Jurana: »Hajrala?« »Mike!« ponovi stari glasneje. »Sin moj ...« Hoče se vreči nadenj.

»Avet!« ga brcne Kordun.

»Sin moj! O, Mike! Ti si, ti, ti ... Me ne poznaš več?

Se ne spominjaš več očeta? O, Mike, kaj si storil! Kristus, Bog! Mike, Mike!« Hoče se zagnati v sina, toda sin ga mrko gleda, ne pozna in ne ume očeta več ... Dolgotrajna janičarska šola mu je docela otrovala rodno kri ...

»Jok!« otrese Mike Kordun in vrže staremu vrv okrog vratu.

»Mike!« zastoka oče. »Se ne spominjaš več očeta? In te svoje rodne koče? Zveličar ti odpusti grehe!«

Sin janičar ga sune od sebe, namigne svojim, da je treba odriniti naprej. Ujetnika potegne za seboj, gre s svojimi naprej, Kordun najmlajši in najbolj silovit.

Doli od gradu se dviga ropot: turška vojska odhaja izpred grada, trdnjava je pretrda, ne da se omehčati z dvemi, tremi zaleti. Škoda časa za Pobrežje, v Metliki bo laže priti do plena. Azijatu se mudi naprej, Kranjska je širna in imovita. Naprej ob Kulpi hrumi silovita vojska.

Glej, Adlešičevo bajto pali trop janičarjev, a eden bije gospodarja, ki ga je ujel v ograji.

»Milost božja!« bulji Adlešič v janičarja. »saj ti si Kozinčev izgubljeni! O, nehaj brate, čakaj, zver, ne veš, kaj uganjaš!«

Mimo pride Kordunov trop. »He, Selim, ejvala!« se smeje Kozinčevemu Juranov janičar. »Pusti staro kost, dober bo za talca mojemu, drug za drugega bosta jamčila.

He, nehaj, Selim!« Kozinčev prestane tepsti Adlešiča, prične ga vezati z vrvjo. Kar prisopiha od skrajnega konca vasi trop janičarjev: »Alah, asker,[32] djaur!« kriče k vzbuni: bliža se kristjanski prapor! K orožju ali v beg! Janičarji so iznenadeni.

Nekateri jo udero za vojsko, drugi se sestopijo, nameravajoč se spustiti v boj s komerkoli. Kordun se ne more odločiti za boj ne za beg.

Juran ugane ter zgrabi svojega gospodarja za roko: »Beži, Mike!« Potegne ga za sabo. Gospodar slepo uboga svojega jetnika in mu sledi. »Le pojdi, sin moj,« govori sočutno Juran sinu. »Ne maram, da bi te ubili pred rodno kočo. Ne, moj otrok si ...« Sin ga ne razume, a ko ugleda skriti rov v grmovju, ugane starčevo namero.

Plazita se v rov, za njima tišči ostala tolpa. Zadnji peha Selim Adlešiča v rov. —

Medtem hrumi kristjanska vojska v Pobrežje. Prvi galopira Juranov Vid in se vroč zavihti pred rodno bajto.

Za hip se ustavi, gleda v dim in plamen, zdirja dvakrat, trikrat okrog požara, a medtem pridirja v Pobrežje Herbart s spremstvom, za njim vsa njegova moč: pet sto, šest sto konjenikov Uskokov, Belih Kranjcev in Hrvatov.

Šest sto levov v pogonu za šestimi tisoči volkov ... U, gorje, kamor se zaženo besni levi, neusmiljeno bo pela smrtna kosa.

»Naprej!« ukaže Herbart, Juranov se požene iz gorečega selišča kot vodnik po sledu turških kopit, za njim se usuje vsa konjica. —

»Mike!« se stisne v rovu Juran k sinu. »Ti ostaneš pri meni. Glej, sam sem ostal, drugo je vzel Bog, a kdo ve, kako je z Vidom. Sam ne morem več, moči mi pešajo, Mike, ostani pri meni in pusti te grdune.

O, Mike, kako si se izpremenil, kakor da ni v tebi moja kri ... Saj si popoln Vid, le mlajši in bolj zagorel. Mike, govori, reci, da si pravi.«

»He«, sikne Kordun svojim: »Zdi se mi, da je stari blazen.

Pri Mohamedu, venomer mi stiska roko in žlobudra svojo molitev.«

»Preden bomo v Banjaluki, mu bo bolezen docela prešla,« pripomni nekdo.

Ko doznajo, da je kristjanska vojska odšla, izpeha Kordun svoje iz skrivališča. Adlešič pride do sape, otrese na glas: »Balije!« Selim ga sune, Juran pogleda Selima: »Prav tak kot stari Kozinec! Glej, Adlešič, poznaš tega?«

Adlešič gleda Korduna in odkima. »Ne poznaš mojega sina Miketa?«

»Zavij zlomku vrat, Štefan, na mestu ubij hudiča!«

Janičarji jo urnih pet uberejo, odkoder so prišli, s seboj vlečejo oba ujetnika. —

Medtem hrume Herbartovi nevzdržno dalje in zadenejo blizu Metlike na turško vojsko.

»Alah, djaur!« spreleti Azijate. Toda preden se utegnejo urediti v obrambo, že butnejo Herbartovi ob zadnje prapore in neusmiljeno lomastijo po pehoti. V hipu je janičarski zid zdrobljen, z najjačje trupe turških sil lete v zrak cunje, janičarji padajo pod pezo sabelj ali beže v okrilje svoje konjice. Paša in bimbaše se odločijo k naglemu umiku, da izvabijo napadalce na opasnejše mesto. Naglo dirjajo z glavno silo na levo mimo Gorjancev, pustivši zadaj hrbtno krilo, ki ga že načenja Herbart.

Turški korpus se vali proti Krki in išče ugodnega mesta za spopad. Toda preden najde primeren položaj, razbije Turjaški sovražno krilje, osvobodi ujetnike in se zažene v šir in dir za glavno vojsko. Dalje in dalje beži polumesec, a Herbart mu trdovratno sledi in mu ne pusti razviti se v bojni red. Več in več turških konjikov zaostaja, Herbartovi jih raztrgajo mimogrede. Pri Kostanjevici turška vojska zastane, Krka je tu nevarna in potuhnjena, prednji turški prapori so zagazili v močvirje.

Turjaški ugane položaj: prapor svojih požene naprej, da prehiti sovražno vojsko in ji zajezi nadaljnji beg, a s svojo glavno silo ustroji lok in strne okrog turških praporov obroč. Dušman je v pasti ... Pred njim močvirje, narasla Krka, za njim levi, na strani risi ... Še preden si ogleda turški poglavar položaj in se odloči, že udari Herbart v sredino vojske tako silovito, da se ves korpus zamaje.

Turjaški vboči svoj zid in ga zopet izboči, njegovo valovje potiska turške gneče stopnjo za stopnjo v močvirje in reko. Turki se skušajo v sili urediti, preiti v pravi obrambni boj, ali v tem že ukaže Turjaški trobiti za glavni napad.

O, kako zdaj levi zabesne in potisnejo turško konjico h Krki. Paša rohni, rjove, nateguje vajeti, toda njegovi barjaki se pogrezajo, silijo narazen, iščejo izhoda; splašena krdela se zaganjajo iz smeri v smer, skušajo se pognati čez reko, toda konji zastanejo v blatu. Moštvo se poganja v valove, toda Krka je bila težka in široka, le malo jih je prenesla na drugi breg. Kogar ni pogoltnilo valovje, ga zadene krogla Herbatovih, ki palijo zdaj salve v tepeno vojsko. Turške vojske ni več. Kar je ni posekalo jeklo Herbartovih, jo ugonablja Krka, ki v velikih požirkih golta goste barjake. Kdor se reši skozi valove na drugi breg, beži v gozdove in ne vé, ali bo še kdaj dosegel svoje gnezdo ... Herbartovi prapori zro spehani na svoje stražno delo, in ko dá trobentač signal k odmoru, poskačejo veseli s sedel in zaženo konje v pašo. Herbart se nasloni k deblu in tiho zre na strašno razdejanje turških barjakov, ki so pretili opustošiti vso kranjsko deželo, a so se pogreznili v močvirju Krke na Vidov dan ... Herbart si sname perjanik, usta mu zašepetajo tiho molitev zahvalnico ...

Izza brda se prikažeta moški in ženska — in Juranov poskoči, spomnivši se najvažnejšega: na Metliškem polju so osvobodili ujete Pobrežane in jih pustili tam. In tu prihajata Špeharjeva mlada dva, Niko in Kata, zahvalit se za osvobojenje.

»Gospod vrhovni kapetan,« sname Niko klobuk, ko stopi pred vojnega zapovednika. »Ti, ki ste jih iztrgali na Metliškem polju dušmanu iz krempljev, so Vam do smrti hvaležni in glasno molijo k Bogu, naj Vas varuje na vseh bojnih pohodih in blagoslovi Vaše zveste prapore.«

Herbart gleda glasnika in se domisli: »Ti si Špehar?«

»Da, gospod.«

»So tudi tebe ugrabili?«

»Da, gospod.«

»Je mogoče? Moj lev si bil nekoč!«

Niko povesi glavo: »Bilo jih je preveč ...«

»Razumem,« ga gleda Herbart. »Verujem ti, da nisi držal križem rok in jokal, — zdi se mi, da sem videl nekaj mrtvih v Pobrežju. Nu, le pojdi v miru. Si se že oženil?«

»Da, gospod, tu je moja žena,« pokaže Kato.

»Ta je?« se ozre Turjaški. »Naj pride bliže.« Niko namigne Kati. »Zdi se mi, da je bila že nekoč doli, kali,« jo gleda Turjaški.

»Da, gospod, bila je že doli.«

»Nu, mlada žena,« jo prijazno sprejme Herbart. »Kako ti je bilo danes, ko si v drugo romala v robstvo?«

»Pomozi Bog, gospod,« se mu pokloni Kata. »E, škoda bi te bilo za Turčina in jaz bi zgubil s teboj sina, he! Nu, le pojdita v miru in sina mi vzredita. Že imata sina?«

Kata povesi sramežljivo oči: »Ne še ...« »Nu, že pride. Vzgoji mi ga v leva, žena! Bog z vama!«

Mož in žena odhajata, a Turjaški tleskne:

»He, v sedla, momci!« Trombe zapojo k zboru. »Na Pobrežje!« ukazuje Herbart. »Konjem treba ovsa in počitka.

Na Pobrežju prenočite, naj vas pogoste, jutri zjutraj o prvem zoru sedlajte in se podajte domov! Pomozi Bog!«

Nato si odbere nekaj momcev in krene ob Krki proti Novemu mestu in dalje na oddih v Ljubljano k svojim dragim.

Njegova vojska krene za Gorjanci. Vid spremlja Nikolo in Kato in šele zdaj izve, da ni bilo ne njegovega očeta ne sestre med ujetniki.

Vid prične nemiren stopicati ob konju, zavihti se v sedlo in švigne naprej, prehitevši vojsko. Mimo splašenih turških konj brzi skozi Metliško dolino, čez sveže bojno polje, kjer leži zrušeno stebrovje turškega korpusa, kjer nevzdramno spe žilavi borci Mohameda. Vid ne misli nanje, le dom in oče in sestra so mu pred očmi, vbadajo njegovemu vrancu ostroge.

»Kje so naši?« se zažene v ugašajoče rodno selo.

Zbegani ljudje se močno prestrašijo konjika. Prvi ga spozna stari Špehar: »Juranov!« se začudi. »Vid, Vid!« hiti ljudstvo h konjiku.

»Kje so naši?« jih gleda Vid. Ljudstvo spušča glave v tla. »Oče, Magda, kje sta?« sili Vid nemiren.

Stari Špehar dvigne glavo: »Očeta so odgnali janičarji ...«

»Janičarji?« nagubanči čelo Vid. »Kdaj, kako?«

»Ko je gorela vas.«

»Kam?« hlastne Vid.

»Tja doli, odkoder so prisli.«

»Oo!« zastoka in že spodbada konja.

»Čakaj!« prime Špehar konja. »Sam ne moreš za njimi, ubijejo še tebe!«

»In Magdo,« počaka Vid, »so uropali tudi njo?«

»Ne«, odkima stari, poveša glavo.

»Kje je Magda, je ostala v gradu?« se ozira po ljudstvu.

Špehar dvigne roko: »Domu poglej ...« in roka mu omahne.

»Kje je?« se temni čelo Vidu, s sedla zdrsne, gre s težkim korakom proti rodni koči. Pred pogoriščem postoji in gleda: ožgani tramiči leže navzkriž, od njih se še kadi, pod njimi razvaline in pepel. Rodnega doma ni več ... Vid posluša: na pogorišču se ne gane ogenj, zubelj je opešal, ne cvili več ... Vid gleda, gleda, zapazi v podrtinah jamo, stopi bliže, brskne v vdrtino ... Ožgana roka moli iz pepela, izpod črnih tramov noga ... Vid vzdrhti, dvigne bruno: prikaže se sežgano, očrnelo truplo ... »Magda!« odstopi, noge se mu zamajejo. »Magda!« se prime za glavo, široko zroč v razdejanje.

»Vid, prekrižaj se in moli«, ga tolaži Špehar in prične moliti sredi gruče. Vid si sname čepko, se spusti na skalo.

Iz žalosti ga vzdrami šele njegova vojska, ki prihrumi v Pobrežje. Dvigne se, hoče h konju, v sedlo, a moči mu popuščajo, truden se spusti vrancu k nogam. Herbartova vojska se usipa h gradu, tam tirja za konje ovsa in za sebe utehe, kot je ukazal gospod zapovednik. In konji dobe ovsa, junaki vina in drobnice, kolikor si je morejo speči. Na Pobrežje lega noč, v gradu in po bregu zagore ognji trudne vojske, ki jo je izmučil težki dan.

Ljudstvo se stiska v grad in k vojski, doma jih je strah pred očrnelim uboštvom. Pri vojski pa je varno in veselo, vino pijejo junaki, pečenje vrte na ražnju in pesem jim vre in se spaja z žgolenjem slavcev, ki opevajo samoto.

Poletna noč diha skozi ožgana rebra koč, le Vid molči s svojim vrancem pred tiho, mrtvo domačijo ... Skozi senci se mu gnete ves bojni hrup in vik ugasnjenega dne. Veselo je bilo današnje jutro, ko so se pognali levi dušmanu v sled. Spočiti vranci so se penili skozi rosno šumo, prapori so plapolali, pred njimi je gazil z žilavim vrancem Juran Vid in gospod zapovednik mu je vesel zaklical: »He, Jurane, danes je tvoj imendan, bojne sreče ti želim, pomozi Bog!« Ej, bil je lep pohod v ranem jutru, še lepši je bil pogon za polumesecem ob vročem popoldnevu in zmagovit razgon njegovih barjakov po Šentjernejskem polju.

Lep je bil današnji Vidov dan, srečen, plodovit, a noč je težka legla na srce ... Vid leži pod vrancem, strt, izmučen, poleg njega zeva v nemem molku rodni dom ...

Glej, novo jutro se zajeda v noč, pesem slavcev je zamrla, že rezgetajo konji in v bregu se bude junaki, tromba jih poziva k rani molitvi. He, na noge, zvesti borci, mlada zora vam bo ohlajala povratek z vročega bojišča.

Glej, Herbartov pribočnik se že dviga v sedlo, že poziva vojsko na odhod. Juran Vid se dvigne na konja, molče se pridruži svojemu praporu in se spušča z njim s Pobrežja.

Zmagovita vojska krene proti domu, a Juran Vid nemiren povprašuje spotoma ljudi, ali so videli morda trupo janičarjev z ujetniki. Nazadnje zasledi njihovo smer in hlastne nemudoma v sled, zapustivši prapor.

Vid naglo sledi janičarskemu barjaku, umikajočemu se proti meji. Ko prekorači Uno, izgubi sled, in tedaj se šele zave, da je sam: tu je zemlja dušmana, a Gregoriča ni več in ne Špeharja. Zvesta spremljevalca, ej, če bi bila danes tu, janičarski barjak bi bil razcefran. Z negotovim korakom jaše Vid dalje skozi šumovito pokrajino, skozi tugo, skozi vzdihujoči vilajet[33] ... Ustavlja se, posluša in zopet spodbode konja. Kraj šume postoji, gleda: glej, tam preko goličave sopiha praporce vojakov, spenjajo se gori v selo. Vid pomišlja, ugiba: kako naj jih užuga sam?

S konja stopi, ga priveže k deblu in krene za polumese cem. V skokih prodira skozi grmovje in se oprezno približuje selu. Že čuje vrišč, že vidi, kako tepe janičar seljaka, ker tarna za ovco, ki so mu jo uropali vojniki iz staje in si jo zaklali pred očmi bednega Vlaha. Vid oprezuje skrit v grmovju in gleda, kam je izginil glavni del polumeseca. Iz bližnje koče se začuje močan hrup, ki vabi Vida bliže. Po trebuhu se plazi h koči skozi bilje in trnje, ležé se stisne k palisadam. Glej, vojnikov je polno dvorišče, veseli se pehajo okrog ognja in peko janca. Brr, sami janičarji so, mrki, očrneli momci, drzna, ponosita opora turške vojske. Vid prodira z ostrim pogledom skoznje in obstane: na gnoju ležita dva zvezana ujetnika, izmučena od dolge hoje, lakote in batin. Vid stisne sabljo: »O, Gregorič in Niko, če bi bila zdajle ta dva tu!«

Pečenje zadiši, čelnik si odtrga kos in ugrizne. »Mrhovino je treba spoti, nam pa novcev, he!«

»Ejvala, Kordun!« mu pritrdijo tovariši.

Kordun stopi h gnoju in brcne v ujetnika: »He, djaur, pazi, da mi ne segniješ. Spravi se po odkupnino, ali pa te zakopljem med črve.« Kordun zgrabi izmučenega Jurana, ga dvigne na noge: »He, stari, spravi se mi po odkup!« ujetnik ga tožno gleda, ne ume ga, zato pokliče janičar gazdo Vlaha, da raztolmači ujetniku njegovo željo.

»Turčin te vpraša, koliko odkupnine si mu voljan dati,« tolmači Vlah Juranu.

»Kaj naj mu še dam?« zastoka ujetnik. »Dom mi je požgal, na pogorišču ni niti pepela več, še to je razgnal veter.«

»Imaš morda zakopane novce in najbrže imaš polje, meni Turčin, pojdi in prodaj,« tolmači Vlah. »U, nevernik!« pogleda Juran janičarja-sina. »Norčuješ se iz Boga in iz mene!«

»Vdaj se zlepa, bedni brate,« mu prigovarja Vlah.

»Neverniki ti bodo sneli kožo, tužna ti majka. Pojdi, prodaj in svoboden boš. Če nimaš, naj te odkupi tvoj graščak. Glej, tale brate ti bo talčeval in ti boš talec njemu, ko pojde on prodajat svoje uboštvo. In ko se vrne tudi on z odkupom, se bosta svobodna vračala čez Uno.

Vdaj se, brate, pojdi in pomozi ti Bog!«

»Moj Bog, s čim naj se odkupim?« zastoka stari.

Kordun pobesni, videč, da se ujetnik ne vda. »Prinesi šibe!« ukaže Vlahu. Vlah odstopi brez ugovora in hiti v leskovo grmovje, ker dobro ve, da bodo zapele leskovke tudi po njegovem hrbtu, ako jih naglo ne prinese. U, posebno pred janičarji imajo Vlahi strah. Janičarji, janičarji, trepet vse kristjanske raje.

Kordun si odtrga nov kos pečenja, se zažene v ujetnika in prične trgati obleko z njega. Še preden utegne ujetnik uganiti, kaj bo, že stoji klop pred njim. Vidu omahne glava. Ujetnika polože na klop in ga privežejo z vrvmi.

Kordun se ozre dvakrat, trikrat okrog — in Vlah že vrže predenj naročaj šib. Dva janičarja se sklonita po šibe in pričneta žvižgati strašno pesem po golem telesu ujetnika ... Križajo se rdeče proge od vratu do stopala, telo se stresa, klop se maje, ujetnik tuli, janičarji poskakujejo ... Udarcev ne šteje nihče, samo šibe užigajo brez prestanka, užigajo, žvižgajo ... Čim več se jih razlomi, tem prej nesrečnika obrnejo ... Strašne so turške šibe, a janičarske najbolj žgo ... Deset, petnajst šib je že razlomljenih, hrbet že do krvi razsekan, ko ukaže Kordun prenehati, okrene ujetniku glavo in ga vpraša, ali se vda ... ujetniku stoji na obrazu smrtni pot, glava mu omahne. Onesveščen je ... In njegov Vid mre za palisadami od bolesti. Dvakrat, trikrat se je že skušal pognati naprej, a moč mu je docela odpovedala. Pogled na sežgano sestro mu je vzel duševno silo, a pogled na golega očeta mu zlomil moč ... Nepremično leži na zemlji, zatulil bi od bolečine. Medtem že slačijo Adlešiča in ga vprašujejo, koliko jim bo odštel odkupa. »Balije!« pljune Adlešič, bulječ v razbičanega Jurana. Tem suroveje ga polože na desko — in že zažvižgajo šibe janičarjem v naslado ... Adlešič razsaja, tuli, skuša raztrgati vezi, a staremu Juranu se vrača zavest, in ko prisili Adlešiča žgoča bolečina k molku, se Juran premakne.

»Se vdaš?« stopi k njemu Kordun. »Koliko nam plačaš?«

Juran spusti glavo, zapre oči in milo zastoka.

»Okrenite ga!« ukaže Kordun. »Napišemo mu tem višje pogoje še po prednji strani,« dostavi, vrže oglodano kost v ogenj in seže znova po pečenju.

Jurana obračajo na hrbet. V smrtnem potu zatajuje bolečino v pričakovanju novih opeklin ...

»Pišite!« ukaže Kordun. Dva rablja pobereta šibe.

Tedaj dvigne ujetnik glavo, zbere vse moči in ošine Korduna s predirljivim pogledom: »Mike, Mike ... Bog te bo kaznoval ...« zahrope skozi krvavo peno ...

Izza palisad blisneta dve očesi, široko zazevata v Korduna, ga prešineta od nog do glave, motrita ga, Korduna janičarja.

»Če si bil moj sin ... Bog te bo preklel ...« hrope ujetnik.

»Oče!« dahne plašno izza palisad. Juran se zgane.

»Oče!« zarjove strašno v dvorišče.

Rablji prenehajo, Kordun strmi v palisade in v predirljiv pogled neznanca, ki se spenja ob količih z izbuljenimi očmi.

Juranu se oživljajo oči, čelo nagubanči in počasi se domisli: »Vid!« vzdrhti. »Vid, moj sin!« gleda koprneče v ograjo.

»Djaur!« dahne Kordun. »Djaur, djaur,« poprimejo njegovi, pripravljaje se na skok.

Mučen molk. Vid se oprijemlje palisad, duševna zdvojenost mu gazi na možgane, siromak ne ve, kako in kam: naj bruhne težko kletev ali naj se razjoka ... »Hazurala!« spodbode Kordun svoje.

»Vala,[34] vala!«

»Vid!« hrope oče. »Beži, mili Bože, beži ... če si sam ...« Vid omahuje, toda v zadnjem hipu sluša glas očeta in se odtrga od palisad. In za njim se usujejo volkovi. Vid beži, beži brez uma, janičarji vrešče za njim. Begun krene v dolino, odkoder je prišel, toda se premisli in zavije v reber, kjer bo bliže šume. Skozi grmičevje se spenja in čez skale, trga se skozi trnje, sopiha kvišku. Že zažvižga mimo krogla, v drugo, v tretje zagrmi šešana,[35] a begun trdovratno rije v brdo. Kar ga sprejme glasen lajež psov. Vid dvigne glavo: pred njim stoji trdnjava, močan gradič, skrit v drevju. Begun za hip obstane, a pasji lajež se razbesni, begun se požene naprej mimo gradu, a se spotakne ob nasipu.

»Vid!«

Begun se zgane.

»Vid!«

Begun se dvigne; na obzidju renčijo psi, kažejo zobe djauru.

»Vid! Mili Bože! Ti si, ti! moj Bog, reši me!«

Vid uzre belo roko, iztegajočo se iz stolpne line. »Bara!« dahne iznenaden. »Bara!« krikne, dvignivši obe roki v vis ...

Psi zavijejo v tuljenje, a janičarji so begunu za petami.

Še en zagon — in padli mu bodo na vrat.

»Mili Bože, beži, Vid!« zajoka ženski glas iz stolpne line.

Vid začuti v sebi nov zagon krvi, sabljo zgrabi in useka prvega, ki butne obenj.

»Beži, Vid!«

»Bara!« krikne Vid v skrajni sili, se ozre še enkrat kvišku in vidi belo roko, ki se skriva v stolp, nad njo se trga v vetru polumesec ... »Hazurala!« Iz gradu prihrumi straža in janičarji so v zadnjem skoku. Begun ušine okrog sebe s sabljo in plane v goščo, spuščaje se nizdol. Za njim vrešče zalezovalci in pasji lajež pretresa pašaluk.[36] Vid beži z novo močjo ob robu šume, hiti in kliče vranca. Beži, beži, pada, vstaja in znova kliče spehan svojega zvestega tovariša. In vranec začuje klic svojega ljubljenca in se odzove z veselim zarezgetom. Vid plane k njemu, se mu vrže v sedlo, — zvesta žival se spne in se požene z ljubljencem iz nevarnega pašaluka. Ven iz suženjske dežele, naprej skozi šumo in puščo, skozi tugovanje, vzdih in jok ... Zvesti vranec prisopiha vroč do Une, požene se na drugi breg in se oddahne. Njegov ljubljenec ga objame s trpkim nasmehljajem.

Herbart se je vrnil v Karlovec. Ob Zrinjskem fortu sloni mrk: cesar mu je pisal in ga ostro karal, ker je ugonobil turški korpus. Sultan se bo raztogotil in raztrgal mirovni pakt. Čemu je bilo tega treba! — Herbart je raztrgal pismo in se naslonil na fort. Čemu, čemu je treba cesarju italijanskih in španskih dvorov? V Carigrad naj gre k sultanu v divan.[37] Herbart stiska trpke misli in ne opazi Jurana, ki stopi predenj, mu javi svoj prihod in prosi oproščenja, ker je samovoljno zapustil prapor.

»Ti si, Juran?« se zdrami Herbart. »Bogme, kje si hodil?

Pravili so, da si se vdrl v moslimsko žrelo, nu, hvaljen Bog, da se nisi.«

Juran se izpove in dostavi: »Gospod vrhovni kapetan, ako bi bil imel s seboj desetorico momcev, imel bi včeraj Mohamed obilo posla v peklu.«

»Vem, razumem, kako ti je, ali bogme, težko je nam.

Cesar želi, da bi šli na Šentjernejsko polje obujat one, ki jih je Krka pogoltnila. Cesar se žalosti, sultan snuje nov naklep, in preden bo zarumenelo listje, bo pognal nove roje na rop. Ej, če bi smel, dam ti sto levov. Ne sto, tisoč bi jih bilo treba, prav v Banjaluko naj bi se zagnali, tam je leglo vsega zla. E, če bi smel, mi bi razgnali leglo Banjaluko.

Toda je pač tako, molčati moramo in ponižno odštevati dukate. Toda graničar ne bo beračil za odkupnino, šel bo tirjat z mečem svoje. Mi bi že davno obubožali, ako bi mašili z novcem nevernikovo žrelo. Potrpi, Juran, naša kopita bodo še orala pašaluk.«

Juran odide k praporu in se zavije v žalost. Garnizija utihne, na karlovško ravan se upre omotna poletna soparica.

Kar prisopiha od meje konjenik: »Polumesec se vali k meji! Dvajset praporov vihra za njim! Na pomoč, na noge!«

V garniziji završi, Lenkovič in Turjaški se spogledata.

»Nu,« se pikro nasmeje Lenkovič, »tu imamo nov mirovni pakt!«

»Dvajset praporov,« naježi obrvi Turjaški. »Kropit gredo šentjernejsko ravan ...«

»Dragi moj,« poprime Lenkovič, »tu treba brzo zagozditi.

Mirovna pogodba ne drži.«

Spogledata se in pošljeta nemudoma na Kranjsko po pomoč. Nato skličeta častnike k posvetu, garnizija oživi.

Od meje prihite novi glasniki: »Brzo, brzo! Polumesec se pači Krupi, dvajset barjakov se zaganja v forte.«

Brzo, v bojni red! Kje je kranjsko plemstvo? Ga še ni?

Pač, skoro prihaja: stotnik baron Jošt Turn hiti h Karlovcu s kranjskimi pomožnimi trupi vitezov in hlapcev. Ko se strne črna vojska s karlovško aktivno, zapojo trombe k molitvi, in tri tisoč mož konjice in pehote se usuje proti jugu.

Krupo oklepa polumesec. Dvajset barjakov vihra ob Uni, dvajset tisoč mož neugnane konjice in pehote tišči v trdnjavo in dvajset bimbaš vpije in beg Čehaja naganja svoje in kolne Krista. Že tretji dan je Krupa oblegana, a se še ne vda. Brani jo pet in dvajset mož in vojvoda Bakič drži kristjansko praporce. Mogočno valovje besni ob nasipe, a šibka obramba se ne upogne, podžiga jo up na skorajšnji prihod kristjanske vojske. Toda dan poide in drugi se nagiba, a pomoči ni od nikoder. Bakič še ne zdvoji, tudi tretji dan vzdržuje navale, a valovje silne vojske golta hrabre, vanje pljuska ogenj — in lev za levom omahuje. Četrti dan napoči, posadka je vsa črna od dima in trpljenja, ali Bakič se ne vda. Glej, nov naval se razbesneva, a pri življenju je le še sedem mož obrambe, sedem ranjenih in ne žive duše več v Krupi ... V zadnjem naporu se ozirajo čez široko Uno, pomoči ni ...

Četrti dan gre proti poldnevu, navali se stopnjujejo. Križ in polumesec se v besnem spopadu trgata, križ odbija, polumesec je silovitejši, križ se nagiba ... Tedaj zapoje rog na levem bregu.

»O, naši, naši!« hlastne Bakič.

»Zahvaljen Bog!« dahnejo ostali.

K levemu bregu hrumi odrešenje, polumesec ostrmi, njegovi barjaki se zamajejo. »Djaur! Hazurala!« Beg Čehaja skliče bimbaše: njegova vojska mora nemudoma odstopiti od napadalnega boja in se pripraviti na branilni boj. Še preden so zbrani na levem bregu kristjanski prapori, so že zasidrani ob desnem bregu turški barjaki.

Za trenutek utihne hrup, dve vojski si pogledata v lice ... In valovje Une se zapeni, v trepetu pljuskne med dva tabora, ki ju zedinja samo smrt ... Tri tisoč jih stoji pod križem, nanje čaka dvajset tisoč turbanov pod polumesecem ... V izmučeni Krupi hrope sedem ranjenih ... »Junaki, pomozi Bog!« zamahne Herbart z mečem proti Krupi. »Bog!« jih zagrči s trdnjave sedem.

»Jok!« otrese beg Čehaja, spoznavši Herbarta Turjaškega. Bimbaše pozove k najtršemu odporu, sluteč, da bo boj trd in silen. In zapovedniki barjakov nalahno vztrepetajo, ko zvejo, da je na levem bregu strašni lev iz Senja, od Udvina in Cvitnika, Slunja in s Šentjernejskega polja, molčeči lev pod strašnim znakom križa ... Herbart se spogleda s stotnikom Turnom: gospod Turn naj poskusi s praporom vitezov prebiti desni breg.

Že se nagne prapor plemstva naprej, perjaniki vztrepetajo in se poženo v valovje. Lahni konji prožno plavajo, brhki vitezi jim slone na vratu, pripravljeni na skok. Toda komaj dosežejo sredino Une, že butne z desnega brega silen vrišč, a iz harčalij in šešan bruhne salva v naletnike.

Nekaj konj se vzburi in izgine z vitezi pod vodo, drugo se okrepa nazaj, a stotnik Turn jim žuga bled z obrežja. Zaman, druga salva zagrmi, prapor vitezov omahne nazaj na levi breg. Zdaj se odloči Herbart za močnejši sun. Najboljše pozove v boj, prednje se požene sam. Stotnik Turn odbere pogumne hlapce plavače, jih potisne za skrajno kritje konjici, a sam sledi Herbartu z jakim praporom vitezov. Križ zavihra na vodi, goste trume režejo valovje, a desni breg udari tem silnejšo salvo.

Konji klecnejo in mnog konjik se zamaje v sedlu sredi reke. Toda Herbart gazi naprej, nihče ne sme misliti na umik. Druga salva zagrmi in tretja udari tem silneje, šešane bljujejo in strelice žvižgajo v kristjane, razpenjeno valovje krvavi ... Toda Herbart se zaganja dalje, zdaj, zdaj bo dosegel desni breg. Turška vojska zavrešči, gnete se k bregu, preži na Herbarta. Turjaški se ozre po svojih: o, križ se nagiba, njegove vrste so zaostale v neredu, ne morejo naprej, ranjenci jim zajezujejo pogon, boré se z vodo in s smrtjo, ne morejo ujeti pravega pogona.

Herbart je zagazil v težak položaj: sam ne more udariti ob strnjen zid dvajsetih tisočev, a tu ne more čakati pred žrelom smrti, zato se požene nazaj po svoje, in že začuti goste udarce krogel na oklepu. Svinec bije, kristjanski prapori premočeni omahujejo v valovju, — in Herbart spozna, da je preboj onemogočen: z utrujenimi borci ne bo prebil težkega oklepa. Zato se odloči k umiku in se jezen požene na levi breg.

Dan ugasne, ob bregovih Une zagore ognji. Kristjanski prapori se suše, Herbart gleda molče v plamen in v noč in misli na prihodnji dan. Nad Uno lega molk, a polumesec bdi in sveti z desnega obrežja v križ, ki se blesti v ognjenem svitu.

V medlem zoru se zbude bregovi, zgodnja molitev dahne od brega k bregu: križ vzdihuje k nebu in polumesec se boči k preroku. Tabora se pripravljata na spoprijem.

Glej, perjanice zatrepetajo, oklepniki se vihte v sedla, njim za hrbet sedajo hlapci; v jutranjem soncu se blesti jeklo. Rog zapoje, vitezi se spuste v valove. »Hazurala, hazur!« Desni breg bruhne k vzbuni. Toda prapor vitezov se okrene na desno, k trdnjavi se zaganja s hlapci. Ho, beg Čehaja ugane Herbartov naklep! Že veleva svojim, strniti se tesno ob trdnjavi, poganja jih v vodo pred obzidje, da zajeze kristjanom vdor v trdnjavo.

Herbart požene nove trume v boj: konjike s hlapci v sedlu; konjiki naj prebijejo turški oklep, a pešci naj se vzpno na fort. Tak je Herbartov naklep. Toda beg Čehaja mu ne pusti izvesti načrta za nobeno ceno: včeraj je Krupo napadal, danes jo brani, četudi gospodari v nji še sedem kristjanov. Pod njenim obzidjem hrešče oklepi, valovje se peni, turška zagozda se jači. Herbart poganja nadaljnje čete v boj, krdelo svojih zapodi Turkom v desni bok, a ostale pošlje razbijat njihovo levo krilo. Beg Čehaja se vzburja, budno pazi, ukazuje, kolne in se boji, da ga graničar ne ukane. Premišljeno vodi Turjaški bitko dalje: ej, če bi ne bilo Une! Čehaja se ne upogne, Turjaški ne odneha. Neprestano naganjata vsak svoje v spopad, na sredi Une hrešče oklepi, tam bije jeklo ob turbane, tam hladna voda krvavi ... Glej, križ se bolj in bolj odmika, vrelo Čehajinih trum je neusahljivo, korak za korakom potiskajo kristjane v levi breg. Zdajci dvigne Čehaja glavo: kristjane hoče docela streti, karlovškega leva pregnati v šumo. Beg Čehaja požene v boj vse razpoložljive sile. Turška vojska gazi Uno, hrumi v silnem zagonu proti križu, ki se nagiba na levi breg. Tedaj spozna Turjaški bližajočo se opasnost in pozove vso rezervo v boj. Svoje umikajoče ureja, izvabi jih na suho, in ko sovražnik doseže breg, je Herbartova vojska urejena.

Herbart se za streljaj umakne, a se zato tem siloviteje zažene v turško vojsko, ki se neurejena šele zbira za pogon.

Graničarski lev zbesni, kamor se zažene, zazija vrzel. Turške katane[38] se usipajo nazaj v Uno, beže za polumesecem, graničarji trosijo obrežje z mrtvimi, težki oklepi pehajo turbane v vodo, a na drugem bregu kolne beg Čehaja.

Znova leže noč na Uno in znova jo vzdrami dan. Tedaj beg Čehaja jezen prehiti kristjane in ukaže nov naval na Krupo. Silovit zalet v trdnjavo, naj pade, naj se zruši ali naj zgori! Iz hrušča in vika prično padati v Krupo goreče glavnje. Ognjeni dež se usipa v Krupo, duši jo, pali, sedmim zvestim klone glava, a ne zapuste branikov.

Glej, prvi zajedavci se spenjajo na fort, v okrilju dima se zaganjajo v trdnjavo, in več in več jih je. Vojvoda Bakič skoči proti njim, toda skozi drugo vrzel se usuje nadaljnjih sto turbanov, od desne in leve se zaganjajo skozi plamen. Sedem živih je v pasti, zdaj velja: podati se ali na mestu umreti. Spogledajo se in se zaženo v polumesec, jezni trgajo naletnike vsaksebi, sekajo si pot skozi zgoščene turbane. Glej, sedmi lev omahne, nanj se vržejo Azijati in ga raztrgajo. In šesti pade, peti, četrti leže v kri, Azijati mečejo njih trupla v ogenj ...

Tudi vojvoda Bakič krvav, toda s poslednjo silo se prebije čez obzidje v Uno, za njim se vržeta ostala dva. Azijati zaženo hrup. Bakič se bori z valovi, izmučen je, težko plava, za njim se zaganjata ostala dva, a s Krupe zažvižgajo za njimi strelice. Bakič se zaganja proti križu, nakrat izgine pod vodo, zadela ga je strelica. Njegova zvesta ga vlečeta iz vode in spustita na levem bregu mrtvega ... S Krupe pade križ, na njenem fortu se zasveti polumesec ... Turjaški stoji nepremično na obrežju, gleda v gorečo Krupo, čuje vik in hrup, a se ne krene. Ko pade s forta križ in se zasveti polumesec, povesi Herbart glavo, a ko padeta k njegovim nogam poslednja dva iz Krupe, se Herbart zdrzne: »Zvesta moja, pojdita domov in pozabita na Krupo ...«

Beg Čehaja čaka, da se razlije s svojo vojsko v kristjansko zemljo, toda ob Uni stoji mrk kristjanski lev, ki se ga Čehaja boji ... Trdovratno vztrajata na obrežjih, toda turški vojski poide živež in mora se umakniti v vilajet.

Tedaj šele se dvigne Turjaški in krene s svojimi proti domu.

Turški barjaki se vračajo v taborišča, skozi zasužnjeno deželo vihra hrup. Glavno jedro vojske se vali proti Banjaluki, z njimi gre barjak janičarjev, med njimi Selim in Kordun. He, v Banjaluki je semenj s sužnji, zvedo janičarji — in Selim in Kordun se odstranita s svojim tropom od Čehajinega jedra. —

V Banjaluki je veselo. Na trgu pred kulo bosanskega paše svira janičarska muzika. He-hoj, tam-tam, janičarji plešejo z močnini truščem, boben razbija in činele vrešče in cimbale, flavte tulijo in pavke, na visokem drogu poleg kule vihrajo konjski repi v čast visoki šarži. Hejhoj, janičarska muzika in ples!

V Banjaluki je veselo, janičarjem plamte oči. Glej, tam ob zidu pa stoje priklenjeni nemi sužnji, čakajoči na prodajo svojih izsušenih teles ... Njihovi gospodarji gledajo veseli janičarski ples. Bara je na prodaj in Juranka in trop drugih. Čaka na bič novega gospodarja. O, Bog, trpko sta se spogledali Bara in Juranka, ko sta se uzrli na sejmišču. Mili Bože, ako bi vsaj obe prišli pod isti bič, muka bi bila znosnejša. Sužnji trudni slone ob zidu, oči imajo suhe, vrelec solz je usahnil ... He-hoj, tam-tam, na trgu je veselo!

Glej, nov trop janičarjev prihaja, dva sužnja ženó na prodaj, dva bedna, izsesana: Kordun vleče na vrvi Jurana, Selim Adlešiča. Brez življenja sta ujetnika, bolj ju vleče naprej vrv nego noge. Deset butar šib so razlomili nad njima ... Hej-hoj, na sejmišču je veselo!

»Oče!« se zgrozi Bara. »Štefan!« zastoka Juranka in se sesede ob zidu.

Ujetnika obstaneta, ne moreta spraviti besede iz sebe.

Kordun povleče Jurana za seboj in brcne v Juranko na tleh, nasmeje se njenemu prodajaču: »He, po čem prodajaš staro kost?« Juranka dvigne oči v janičarja, gleda: »Vid!« dahne neodločno. — »Mike je,« zahrope Juran. — »Mike?« hlastne žena in prodira s pogledom v Korduna.

Toda janičar se za starko ne meni več, ogleduje si druge sužnje ter postoji pred Baro. »He, kesedžita,«[39] udari po rami njenega evnuha, »čemu prodajaš lepo djulo?«

»V ime alaha, hrabri dahija,«[40] odvrne skopljenec.

»Prodaja jo moj spahija, ker mu ni hotela biti pokorna, a gazdarici sem jo komaj iztrgal, da je ni zaklala. Prodam jo za vsako ceno.«

»Lepa djula,« vščipne Kordun Baro v lice. »Jaz te ašikujem, če mi boš pokorna.«

Bara širi oči in dahne v strahu: »Vid!« »Mike je,« pojasni Juran. »Mike?« poprime Bara v začudenju.

»He, ugursuz,«[41] sune Kordun evnuha, »koliko ti dam, da okusim njeno kri tu vpričo tebe?«

»E, pri alahu, ugursuz si ti!« otrese skopljenec.

»Mike!« ponavlja plašno Bara ... »Nu, kristjanska hči,« se ji pači janičar, »koprniš po moji krvi?«

»Mike!« ponavlja dekle.

Kordun spusti ujetnika, oči mu zagore v strasti, dekleta zgrabi, ga pahne vznak: »Bela sužnja, koprniš po moji krvi ...« Juran skuša potegniti Korduna nazaj, toda sin ga brcne in rije v dekleta.

»Balije!« zahrope Adlešič, se iztrga janičarju in se vrže hčeri na pomoč.

»Mike!« stoka Juranka.

»Oče!« se otresava dekle nasilneža in mu rije s prsti v goltanec. Oče pade pohotnežu za tilnik, ga upogiba nazaj.

Toda Selim popade Adlešiča, bije ga z vrvjo po glavi, Kordun vstane, se zaganja besen v mater, v očeta in v Baro, vsi janičarji se zapode v sužnje. Tedaj prijezdi na sejmišče delibaša[42] ter ukroti janičarje z revolverjem. Hehoj, tam-tam, janičarska godba svira dalje in konjski repi vihrajo vrhu droga, Banjaluki v ponos.

Na trgu se zglašajo kupci. Prvi hlastne po Bari in odšteje skopljencu deset cekinov. Dekle se vrže k očetu, toda kupec jo speha na voz, požene konje.

»Hajrili!« mahne skopljenec za vozom. »Stambul, Stambul!«

»V Carigrad! Mili Bože!«

Kupci izbirajo, barantajo, obtipavajo sužnje. Prodajači jih oddajajo za male novce, pol zastonj, pol za denar, da se čimprej otresejo oglodanih kosti. Trg se prazni, Juranka stoka z novo rano v srcu, neki kupec si jo ogleduje: »Hm, kure mi bo pasla stara kost,« in odšteje prodajaču nekaj srebrnikov. Ogleduje si i Jurana: »Hm, za konjuha bo še kos. Koliko ceniš staro kost?« vpraša Korduna. — »Cekin mi daj ali pa ga na mestu ubijem,« se odreže janičar. »Stane me že trikrat toliko odkar ga redim.« Kupec mu odšteje cekin in odvede svoja sužnja.

»He,« tleskne veselo Kordun, »saj sta kakor mož in žena!«

— Tudi Selim dobi za Adlešiča cekin — in janičarski trop hrumi vesel popivat v han ... He-hoj, v Banjaluki je veselo! ...

Kranjska dežela je poklonila Herbartu šaržo deželnega kapetana, a Turjaški tih povesi glavo: skrb vse dežele začuti na tilniku, vse zaledje mu visi na plečih, na prsih vsa teža granice. Pomozi Bog, Herbart ne zdvoji.

Toda znova se mu zmrači čelo: general Lenkovič umira.

Na karlovško ravan leže tišina, Herbartu klone glava.

Lenkovič izdihne, na mrtvi straži nagne glavo lev, — njegovi zvesti plakajo in vranci povesijo glave ... Lenkovič je mrtev, na njegovo mesto stopi Turjaški, kapetan dežele kranjske, general obmejnih bojnih sil. Naslonjen na banskem fortu gleda novi general v noč: temna, temna je ravan, tam gori molče Gorjanci, doli sniva granica v nemiru. Ves širni vilajet plaka v noč, izmučen vzdihuje ... Vilajet, vilajet ...

Leta teko. Herbartu dorašča prvorojenec, zrasel je že drugi sin, a tretji se razvija in četrti že po očetu hrepeni.

Herbart gre in iztrga prvega sina ženi iz objema: svojega Vuka vzame s seboj v bojno šolo.

Po slovenskih deželah vre. Tlačani se obujajo v škornje in gazijo v zamete. Zimzelen dobiva moč in petelinje pero vihra v mrzlem vetru.

Hoo, le vkup, le vkup! Tlačanom raste moč, skozi mrzlo ivje hrume v zbore, kmetske čete kliče rog, sveta jeza jih poziva na mejdan. Ho, le vkup! Kot vihar gre po deželi klic, slovenska kmetska vojska se usipa v hrvatsko ravan, kjer se strne dvajset tisoč borcev. Elija Gregorič je vojskovodja, Matija Gubec vrhovni poglavar. A Tahy Ferenc se stisne prepaden v zidove Sused-grada in vse nemško plemstvo se potuhne v trdnjave. Urá, naprej v imenu božjem! Kmetska konjica ponosita hrkne, pehota se zavalovi v pohod. V treh hudournikih lomasti kmetska jeza po svojo pravdo: na Spodnje Štajersko, ob Savi proti Brežicam in na Kostanjevico.

V Karlovec prihite glasniki kranjskega plemstva: »Gospod kapetan in general, deželo stresa punt, gradovom preti nevarnost, plemstvo je v stiski, pomagajte!«

Herbart posluša strahotna poročila preplašenega plemstva, nagne glavo in se mirno zasmeje: »Gospodje, gospod Tahy je tiran in zdaj naj si pomaga sam.«

»Ali gospod kapetan, vrhovni poglavar ste naše dežele!«

»Pomagajte si sami, če se vam godi krivica.«

»Dvajset tisoč je golazni, ne uženemo je brez Vaše pomoči.«

»Neki Elija Gregorič je vojskovodja puntarjev, pravite?

Hm, pravega so si izbrali.

Rečem vam, gospodje:

Tahy bo imel mnogo posla, preden jih bo ugnal. Elija Gregorič je lev z naše meje.«

»Ali, gospod general!«

»Ne, gospodje, v te stvari se ne vmešavam, poskrbel bom pa tudi, da ne pojde nihče od Turjačanov za Tahyja v ogenj ...«

»Ali, gospod general!«

»Gospodje, je že v redu. Svojih momcev nimam za potuho Tahyjevih pregreh. Gospodje, Bog z vami in z deželo Kranjsko.«

Glasniki odidejo, Gregoričeva vojska vihra po deželi, rohni, podira. Toda plemstvo se naglo zbira k obrambi in nenadno se zaklini med buntovnike baron Jošt Turn z močnim trupom oklepnikov. Ej, pri Krškem zastane hudournik, tam omahne vzlet tlačanske sile, pri Krškem se zdrobi nje jedro, tam padajo pod mečem in sekiro kmetski hrasti.

Herbart se začudi: »Kaj, kako? Gregorič premagan, ujet? Čudno, čudno, da ni premlatil gnilih plemičev.

Škoda leva! Ej, Tahy in pa hrvatska banica! Naj ju vzame vrag!«

Hudourniki so ukročeni, mirna teče Sava v hrvatsko ravan. Kmetska raja gre na delo, borce zmeče plemstvo pod grajske stolpe, mladeniče napodi med vojnike. V Karlovec priženó trumo mladih novincev in general Turjaški si jih ogleduje.

»Odkod si ti?« se ustavi pred plašnim momcem.

»S Turjaka.«

»Čigav?« »Latučarjev.«

»Si bil tudi ti v puntu?«

»Ne ... gospod.«

»Govori po pravici: si bil v puntu?«

»Da ... gospod.«

»Poznaš Elijo Gregoriča?«

»Da ... gospod.«

»Ne boj se me, si že pravi. Če boš posnemal Gregoriča v graničarski službi, se ti pod menoj ne bo godilo slabo.«

Herbart motri vrsto dalje, oči mu obvise na brhkem fantu: »In ti, odkod si ti?«

»S Pobrežja.«

»Kako se zoveš?« »Špehar.«

»Kako, kako?«

»Juro Špehar.«

»Imaš očeta? Kako se zove?« »Niko.«

»Si že pravi. Vrl dečko si, mojega leva kri ... Bog te sprejmi, sinko. Kako pa oče tvoj?«

»Oče goji polje in varuje dom.«

»In mati?«

»Mati je ljubezen rodnega ognjišča, sonce, ogenj, bolečina je mati moja, premilostni gospod.«

»Pomozi Bog!« —

Dnevi teko dalje. General Herbart bodri sveže sile na pragu očetnjave. Svojega sina Vuka hrabri in potiska previdno na branik, z mladimi momci ojačuje zapuščene čardake in forte. Toda v njegovem srcu se oglaša nemir. Herbarta boli srce: vsa peza skrbi sloni na njegovem tilniku, general vojnih trum in vrhovni gospodar dežele, vse na njem, vse na enem samem tilniku, a v Carigradu se prebuja dremajoči zmaj ... Turjaški zastoka, sam sebi prepuščen. Nevoljen pozove kranjsko plemstvo k čuječnosti: naj bo pripravljeno na vse, naj upre svoje misli na ogroženi prag očetnjave, naj se pripravi na težke dni, kajti v Carigradu dviga glavo zmaj ... Gorje ti, kristjanska raja!

Plemstvo se zgane. Čulo je klic zvestega leva z meje in je vztrepetalo, zateklo se do samega cesarja. In rimski cesar se je zganil in avstrijski nadvojvoda je slušal plemstva glas in sklical svoje zveste k zboru v Bruck na Muri.

In tudi Herbarta pozove nadvojvoda k posvetu. Turjaški se pozivu odzove in odrine na daljno pot. —

V Brucku se zbira cvet dežel Štajerske, Kranjske in Koroške.

Visoko plemstvo gre v zbor, seda k težkim mizam, se posvetuje, kako odvrniti od dežele neznosno osmansko zlo, ugiba, kako ojačiti granico, kako izboljšati slabo stanje pograničnih posadk.

Plemstvo govori, ugiba, nadvojvoda posluša svetovalce, nazadnje pogleda Turjaškega in reče, da želi slišati tudi glas ilirskega mejnega Junaka. In Turjaški vstane, vsa dvorana umolkne.

»Euere fürstliche Durchlaucht, ehrenwürdige Gesandten!

Prosim, gospodje, sledite mi za hip doli na ilirsko mejo, postojte za trenutek v duhu na pragu domovine, le z bežno mislijo šinite skozi našo vojno Krajino.

— Gospodje, na našo zemljo lega mrak. Hrvatska Krajina je mrtva pušča, s solzami orošena, doli plaka zemlja v sončni dan, a v noč ječe kresovi, plamen žari krvavordeč na mrtvi straži, plamen drhti, vzdihuje, a morje razpenjeno rjove ... Doli plakajo skale, zvesti levi v nemini podrhtevajo in trudni raji srše lasje. — Presvetlost in visoki zbor: iz Stambula se dviga Cerberus ... A naši pogranični vojski klone tilnik: ubita je spričo večne defenzive.

Naši čardaki so mrtvi, opustošeni, naše garnizije žalostne, posadske bedne in sestradane. Vojni liferanti nas sleparijo: odjedajo nam hrano, z vojaškim suknom barantajo, dežele Kranjska, Štajerska in Koroška ne odrajtujejo vojnega tributa v zadostni meri, a tlačanom odvzemajo v ta namen živež, platno in kožuhe.

Presvetlost in gospodje, zganite se — ali pa naj pogoltne vso našo zemljo Mohamed! Ilirska meja visi na pajčevini: gospodje, zganite se, dajte, pomagajte, mejo treba poživiti, ojačiti, potrtim borcem treba dvigniti duhá, žalostnim posadkam ogreti kri, nuditi jim življenja.

Gospodje, dajte, če ne, udarim v ofenzivo sam ...

Naš križ in naši prapori morajo zavihrati globoko v vilajet, v napad, polumesecu naproti, da ga razdrobe, še preden se razlije njegov odsvit po naši zemlji ... V napad, v napad, v življenje! Visoki zbor! Poslednjič vas svarim: od Stambula se svita krivi meč ... Bog in dom!«

Gospod Turjaški sede, a dvorana utripa v mučnem molku. Od nikoder se ne utrga osvežujoč glas, od nikoder ne kane bodrilna misel ... Kar se odpro vrata, v dvorano stopi zasopljen oklepnik. Herbart se zdrzne in čelo nagubanči: v prišlecu spozna glasnika iz Karlovca.

Gotovo prinaša zle vesti.

Glasnik se oddahne, ko ujame svoj cilj, stopi h gospodu Turjaškemu: »Gospod general, bliža se nevarnost!

Doznali smo, da se dvigajo proti meji begi petih sandžakov:[43] od Banjaluke, Hlevne in Požege, Alibeg Velaj s svojim barjakom in Ferhadbeg in sedem topov gre z njimi ... Gospod general, granica čaka z drhtečim utripom Vaših ukazov ...«

Molk v dvorani. Turjaški pobledi, vstane in se pokloni nadvojvodu: »Presvetlost ... oprostite ...« dahne pretrgano. »Jaz moram nemudoma na pot ... moji zvesti podrhtevajo v nemiru ...« Nadvojvoda skloni glavo, plemstvo strmi v gospoda Turjaškega. »Gospodje, oprostite ... doli plaka zemlja v žaru plamena, a moji zvesti so osamljeni ... Pomozi Bog!« »Gott ...« dahne dvorana komaj slišno za odhajajočim.

Herbart zunaj pomišlja in se domisli: He, pošta, pošta! Sede v poštni voz, postiljon švrkne po konjih. He, gospoda generala pelje! Urno, urno, švrka postiljon nestrpen proti nemškemu Gradcu, dokler ne sprejme potnika drugi postiljon in vihti s kočijo po Spodnji Štajerski.

Brž, brž, gospod Turjaški je nestrpen, v Ljubljani ga čaka spremstvo. — In tretji postiljon izmenja spehane konje in biča nove proti Ljubljani. Brzo, brzo, gospodu generalu se mudi! Iz vilajeta se spenjajo volkovi, ker ni leva na meji ... Urno, urno, doli plamene kresovi in na zemljo pada mrak.

Pošta prispe v Ljubljano in Herbart pade svoji družini v objem.

»Kristina — žena!«

»Herbart moj!« ga objame baronica.

»Oče!« se mu obesi na meč starejši sin Krištof.

»Oče, oče!« mu objema roke srednji, Trojan.

»Očka, naš očka!« se mu ovije Janžek, najmlajši.

»O, moji, moji ...« vzdihne Herbart. »Prišel sem — po slovo ...« dahne zmeden.

»Herbart!« ostrmi žena.

»Kako si rekel, oče?« odstopi Trojan.

»Kako si rekel?« strmi žena vanj s krikom v očeh.

» ... Po slovo ...« povesi glavo Krištof. Herbart se zave, se prime za glavo: »O, tako neizrečeno sem utrujen. Pustite me, vsaj spočijem naj se še pod domačim krovom.«

»Herbart, kaj ti je?« ga gleda baronica. »Tako si shujšan, tako zamazan, zapuščen! O, tako ubog si, ubožec moj! Sedi, spočij se in prepusti skrbi drugim. Kje imaš Vuka?«

»Ne skrbi zanj, Kristina. Doli je pri mojih zvestih, brhek dečko, moja edina sveža misel na mrtvi straži ...« »Moj ubožec!« se iskre oči baronici. »Da je le zdrav, ah, kako ga želim videti!«

»Koliko nevernikov je že sesabljal?« zanima Krištofa.

»Se bije z njimi v oklepu ali v huzarskem suknjiču?« vpade Trojan.

»Očka,« gleda resno najmlajši, »imajo Turki našega Vuka radi? Kajne, da ga ne bodo ubili?«

»Hehehehe!« premaga Herbarta smehljaj. »O, preljubi moji, kako vsi moji ste!«

Ob sladkem ognjišču poteka Herbart0u noč. Tako lahno mu je, tako mirno, nikamor ga ne žene, nikamor od ljubih in dragih. Tako neizrečeno si želi miru, truden je, večnih bojev prenasičen. Miru, miru. Trije sini ga ogrevajo s srčnim utripom, trije sini in žena dihajo vanj sladek spev soglasja, štiri srca govore, pojo in vriskajo neskaljeno pesem. Štiri srca bijejo za eno, topijo se, a eno se krči od njih vročine ... Herbart začuti vso grenkost minulih let: sama pušča zeva iz njih. Gazil je v trpljenju, a doma mu sameva ognjišče, njegov zarod procvita in osamljen gine ... Plemstvo, svetli dvori, sijaj, vse je šlo le mimo. Herbartovo ognjišče je ostalo skromno, tiho.

Nocojšnjo noč je oživelo, pet src je spojenih v eno, pet src drhti v tihi harmoniji — in Herbartu blesti v očesu solza ... Domače ognjišče greje, njega žar prodira v globino, poživlja, spaja ... Herbarta zaziblje sladek sen ...

Nov dan napoči. Tedaj se Herbart zdrzne v snu: iz jutranje zarje je švignil plamen ... O, doli se je utrnil kres, iz sandžakov vihrajo prapori na ples, iz šum se trgajo volkovi, a na meji leva ni ... »Sedlajte konje!«

»Herbart!« se ustraši baronica. »Kam se ti mudi?«

»Kliče me — Bog ... Oprosti, kličejo me moji zvesti ... doli koprne osamljeni, a žar plamena jim znani šibo božjo ... Kristina, oprosti, jaz moram k svojim ubogim ...« »Ne, Herbart, ti ne smeš nikamor!« se obesi žena nanj. »Nesrečo slutim, Herbart ... Ti ne smeš nikamor!«

»Nesrečo?« se zdrzne Herbart. »Kar je pač usodil Bog ...« dahne zmeden.

»Ne, Herbart, prosim te, ostani! Ti si tako ubog, potreben si pokoja.«

»Ne morem, Kristina. Doli pokajo skale od hudega, jaz moram nemudoma na pot. — Sedlajte konje!«

»Oče, ostani!« prihiti sin Krištof s senco na obrazu.

»Vsaj danes še in jutri, oče. Ostani!«

»Oče, oče!« zadrhtita Trojan in Janžek.

»Ne morem ...« se trga Herbartu srce.

»Kako si krut!« zastoka žena. »Nikoli te ni, lastni sinovi te komaj poznajo ...«

»Oče, ostani! Tu v Ljubljani je veselo — in žalostno, ker tebe ni ...« »Oprostite mi, ne morem ... So konji osedlani?«

»Na uslugo, gospod general,« vstopi stotnik Mordaks.

»Spremstvo čaka.«

»Herbart!« vzdrhti žena. »Ti greš, le pojdi, kamor te srce žene. O, in mi bomo skoprneli, če te ne bo več nazaj ...« »Oče!« utripajo sinovi.

»Zbogom, ognjišče moje. Bog pomozi vam in meni ... Bog ...« »Herbart, vrni se, z Vukom se vrnita zdrava. Pritegni mi sina na srce, bodi mu angel varuh.«

»Vuk me bo spremljal, on bo pri meni ... Zbogom ... Molite zame ... za oba ...« Herbart postoji na pragu, srce je težko, korak svinčen, ne more zdoma ... S silo se požene s praga, stotnik Mordaks mu pomaga v sedlo — in huzarji ga obkolijo.

»Zbogom ...«

Huzarski konji prhnejo, po ljubljanskih ulicah zadoni udar kopit, odbija se od zida v zid, pojema in docela umolkne. Huzarji se zaženo proti Dolenjski. Turjaški se zdrami iz mučnega molka in hlastne v zamisel bojnega načrta. »Ferhadbeg!« ga zbode misel na nevarnega volka. Herbart pomišlja, preudarja, ustavi spremstvo. Z mesta razpošlje ordonance na vse strani: k ižanskemu gospodu, na Turjak, v Kočevje, v Žužemberk in druge v Višnjo goro, v Krško, Kostanjevico, na vse strani razpošlje sklic: na noge, v zbor na Pobrežje, tam je zbirališče bojnih sil. Turjaški jaše z Mordaksom dalje ravno pot. Na Pobrežje, tam zobljejo oves spočiti konji, petdeset generalovih vrancev je tu v rezervi s popolno bojno opremo. Lenkovič jih je imel stalno tu, zdaj so Herbartova last, v Karlovcu je pretesno zanje. Petdeset huzarjev in ordonanc željno čaka gospoda, petdeset spočitih vrancev koprni po bojnem polju. He, na noge, v zbor! Turjaški spodbada vranca, mudi se mu, nemir ga žene k cilju. Molče gre ravno smer, Mordaks ga komaj dohaja.

Pobrežje oživi, posadka se zgane, v mirnem gradu završi: gospod prihaja! Tihe koče se razvesele: gospod Turjaški! Toda Herbart prihaja tih, zamaknjen vase. S polja ga z drhtečim srcem pozdravljajo tlačani, pobreške koče se vzradoste, ko uzro ljubljenca; skromne koče, znova in znova vzrasle iz pepela, dihajo blagoslov na pot gospodu. Odpovsod ga pozdravljajo iskrene oči in topla srca utripajo, le Juranovo domovanje molči, tam, kjer je bil sladki dom, odganja stara grivina iz pepela ... Turjaški se spušča doli h gradu, zatopljen v skrbi.

Gospod general je tu! se zdrzne grad, spočiti vranci ga pozdravijo v veselem zarezgetu in huzarjem se iskre oči.

Turjaški hlastne z nemirnimi očmi v posadko, gleda, jo motri s senco v izrazu, ne reče nič, temveč povesi glavo in gre v konjušnico. Zla slutnja šine v grad, veselim huzarjem kane na čelo senca ... »Ferhadbeg!« Herbart skuša osredotočiti vso svojo miselno silo granici v bran. Ferhadbeg je volkodlak, strah vilajetu, Banjaluke gospodar. Ferhadbeg je opasen ropar, gorje raji, če udere s svojimi begi v deželo. He, ordonance!

Turjaški piše sklic bojnim edinicam, razpošilja ukaze in pozive rezervi in aktivnim obmejnim četam.

Glasniki hite z zapečatenimi pismi s Pobrežja na Žumberk, v Metliko in Črnomelj, v Ozalj, Karlovec in doli k obmejnim častnikom ob Glini in Korani. Svoje edinice poziva k Budačkemu gradu, rezervo kliče pod bojni prapor, vse v Budački dol, k Radonji, doli naj moč križa ustavi drzen zagon polumeseca. Ferhadbeg! Doslej je bilo Herbartu malo mar, kadar je hrumel proti meji turški hudournik, Turjaški se je nasmehnil, se zagnal s svojimi zvestimi in na mestu ukrotil besnost hudournika.

Bal se je samo Boga, drugega nikogar pod soncem. Danes pa ga navdaja težka slutnja, bojazen, strah, nevera v zvestobo zvestih, ne ve čemu. Odkod nevera v zveste leve, čemu bojazen, malodušje? Turjačanu se senči čelo v domisli na plemstvo, ki lahkomiselno zapravlja nevarni čas. Celo ob misli na samega kralja se mu obličje ne razjasni: čemu treba dolgoveznega posvetovanja v Brucku, ko tišči dušman na mejo. Če bi bil ostal Turjaški doma, bi se danes ilirska meja vsem petim begom rogala, tako je pa obramba meje še v božjih rokah. O, jalovo posvetovanje, o omledno plemstvo!

Turjačan hodi nemiren po dvorišču grada, pričakuje ojačenja: kočevski gospod bo gotovo prišel z močnim spremstvom na klic vojskovodje in baron Jošt Turn, ta podjetni borec, je gotovo že na potu, zdaj zdaj bo tu; in Višnjegorski ne zamudi in bratranec Janez, vsaj ta ne bo zapustil Herbarta in bo prišel s Turjaka v spremstvu oklepnikov ali vsaj s peščico hlapcev. Vsaj ta bo prišel, zvesti gospod s Turjaka. Herbart ugiba, gleda, čaka, ali nikogar ni. Pač, gori od koč se utrgajo tri gore, trije kmetje se zamajejo, spuste se nizdol. S krepkim sunkom stopijo skozi grajska vrata, dva obstaneta, tretji stopi pred gospoda.

»Prežlahtni gospod, pomozi Bog!« se odkrije kmet.

»Kaj hočeš?« nagubanči Turjaški čelo.

»Oprostite, gospod general,« se vzravna kmet. »Huda ura se nam bliža, pa sem prišel, da se javim za težke dni.«

»Ti?« ga gleda Turjaški. »Kdo si ti?«

»Špehar, nekdanji Vaš.« »Špehar, Špehar? Da,« se zjasni obličje gospodu, »da, moj nekdanji! Bog te sprejmi!«

Kmetič gleda gospoda; »Bliža se nevarnost pa sem prišel in se Vam ponudim v službo, premilostni gospod.

Nisem še pozabil, kako se bije graničar s Turčinom, še se poskusim z njim, na konju ali peš, kakor ukažete, gospod.«

»Zvesti moj, ti pojdeš z mano,« se nasmehne general.

»Dobiš konja in opremo in boš popeljal svojega sina k ognjenemu krstu. Kdo sta ona tam?«

»Nekdanja Vaša: Svobodnik in Jurjevič, želita tudi pod Vaš prapor.«

»Stopita bliže!« ju pozove Turjačan.

»Bog pomozi, milostni gospod,« se priklonita kmeta.

»Da, da, svojih zvestih potrebujem, zdaj bolj, nego kdaj poprej. Kje so drugi nekdanji moji?«

Kmetje ne vedo odgovora.

»Dokaj sem jih poslal domov, a so pozabili name ali pa so že pomrli.«

Špehar se prestopi, de komaj slišno: »Elija Gregorič ...« »Elija Gregorič!« hlastne Herbart. »Da, da, kako je z njim?«

»Mrtev je ...« povesi Špehar glavo.

»Mrtev ...« povesi oči Turjaški. »Škoda borca. Da bi ga imel danes tu.«

»Mi smo z Vami, milostni gospod,« se ojunači Jurjevič.

»Pri vas je lepše, kadar ječe mrtvaške ptice v noč, nego doma, ko sije sonce pa se žitni klas graščaku smeje.

Lepše je pod Vašim praporom, vrhovni gospod.«

Turjaški umolkne, zamakne se vase, trije njegovi ga zvesto motre, a ne morejo iz molka. »Nikogar ne bo,« gleda gospod v breg. »Nihče se ne gane,« se zamakne v tla. »A, vi čakate,« se zdrami, ko pogleda kmete. »Kaj sem hotel reči?« se dotakne razmišljen čela. »Da, vi pojdete z menoj.«

»He,« se ozira po ordonanciji, »tri konje in opremo jim dajte!«

Kmetje gredo v orožarno, Turjaški se zamakne v breg.

Glej, na brdu se prikaže perjanik, peščica konjenikov se spušča h gradu. Preden Turjačan ugane prišlece, mu javi ordonanca prihod gospoda Višnjegorskega. Konjiki razjahajo pred gradom, gospod Friderik Višnjegorski gre javit gospodu vojskovodji svoj prihod.

»Ti si?« mu stisne roko Turjaški, »Ti si, samo ti ...« gleda prišleca v oči. »Bog te sprejmi, zvesti moj! Nihče drugi se ne spomni name.«

»Gotovo so še na poti, gospod general,« ga skuša bodriti Višnjegorski.

»Težko, težko. Glej, mrači se, jutri zarana odrinemo, čakati ne morem več.«

Na Pobrežje leže noč. V grad dahne miren molk, ki ga kali komaj slišen proliv Kulpe, peneče se v svojo večno pot. In skrivnostna se oglasi pesem slavcev, tajnostna je nocoj, v žalobnem slavčjem spevu gine noč ...

In tih vstane svetega Mateja dan. »Ferhadbeg je na pohodu!« Turjaški plane iz mučnega sna v novi dan in skliče spremstvo k odhodu. Tembolj se ga polašča nemir, malodušje ga upogiba, zaželi se dušne utehe, okrepčila na težko pot. In h grajski cerkvici krene, stopi v svetišče, kjer se zruši pred Stvarnika. V vroči molitvi zatrepeta, globoko v duši se mu utrne solza, iz globine mu zaplaka tiha tožba. »Če je mogoče, večni oče, naj gre od mene malodušje, naj se izpremene zle slutnje v rahel dih tolažbe ... Naš Krist in Bog, če je tvoja volja, ne zavrzi bedne raje, ne izpremeni izmučene zemlje v puščo, ne daj, da bi omahnil sveti križ pod polumesec ...

Gospod, moj Bog, zgodi se tvoja volja! In manu Domini sors mea!« Herbart goreče moli, strt drhti pred Odrešenikom, za njim kleče v somraku Špehar, Jurjevič, Svobodnik, osabljani molijo, mrki v izrazu, a srce jim v mehkobi vzdrhteva ... Tožna molitev utripa v svetišču, z jutranjo zarjo se dvigajo k nebesu prošnje. Herbart se dvigne, zapušča svetišče, za njim vstanejo njegovi trije, zunaj se spogledajo in Špehar dahne: »Pa pravijo, da je krivoverec ...«

Na noge, momci! Tromba kliče, Turjaški seda na konja, z mečem useka predse znamenje križa — in krene iz gradu. Tiho se spušča spremstvo za gospodom navzdol h Kulpi in ljudstvo nemo zre za odhajajočimi. Čez hladno Kulpo se spusti konjica in se spne navkreber proti Rosopajniku. Jesenske sape vejejo z vrhov, konji prhajo topel dih v mračni dan. Spredaj jaše Višnjegorski poleg vojskovodje, čaka, premišljuje, kako in kam bi sprožil besedo iz molka, in Mordaks ugiba, pisar gospodov zre zamišljen in vse spremstvo gre molče v septemberski dan. Tih sedi v sedlu gospod vojnih trum, mučijo ga zlokobne misli.

»Gospod general se ne počuti dobro, se mi zdi,« de tiho Višnjegorski.

»Da, da,« poprime Herbatov pisar. »Gospod boleha na ledvicah poslednji čas. Gospod ni zdrav, potreben je počitka.«

»Vidi se,« gleda Višnjegorski Turjačana.

»Si nekaj rekel, Višnjegorski?« se zdrami Herbart. »Oprostite mi, gospod general, skrbi me Vaše zdravje.«

»Moje zdravje?« ga gleda Herbart.

»Da, bolehni se mi zdite, gospod general.«

»Hvala ti, dragi moj, za pozornost,« ga iskreno pogleda Turjaški. »Nu, samo zdravje ni še vse.«

Zopet molk. Mirno jašejo skozi tišino, skozi puščoben svet, mimo uboštva. Herbartu klone glava, vdaja se zibajočim sanjam, kot tajna pripovest mu šušljajo. Bude se mu v spominu pretekla leta, kot prijetni znanci se oglašajo. Neštetokrat je hodil tod, veselo razigran. Z Lenkovičem na pojezdu, na pogonu za jelenom, na poletu domov v Ljubljano, v spremstvu svojih zvestih.

Lepo je bilo, »Ej, Lenkovič!« se vzravna v sedlu. »Tedaj, tedaj, ko si polomil štiri tisoč srpov, ki so hoteli žeti naše klasje, štiri tisoč polumesecev sam s štirimi stotinami. In tedaj, ko si zlomil dvanajst tisoč srpov bosanskemu paši gori ob Savi. Ej, tedaj smo se divili tebi in tvojemu polku.

Lenkovič, pusto je brez tebe!« vzdihne glasno.

»Želite, gospod general?« ga opazuje Višnjegorski.

»Gospod je bolan,« šepne odzadaj pisar.

»I meni se dozdeva,« pritrdi ordonančni častnik Mordaks.

»Pa Zrinjski!« se nenadoma ustavi Herbart. »Zrinjski!« se nasmehne prijetnemu spominu. »Nu, v svojem nepristopnem Ozalju si imel mir pred sršeni, ali segal si jim drzovito v gnezdo. Tedaj, čakaj, kako se že imenuje tisto gnezdo, Katon, kali, ko si prvi skočil v trnjavo in razsajal, da se ti je divil sam nadvojvoda, cesarjev sin.

Čakaj, si bil to ti? Ne, oprosti, Lenkovič je bil, ne ti, on, sem se zmotil. Toda nekoč sva šla z Lenkovičem in ti si bil z nama, se še spominjam, ko smo udrli nad turški grad Čazem s tremi topovi. Ej, tam nam ni bila sreča mila! Tri dni smo napadali, a nismo prodrli, brezplodno smo žrtvovali par stotin svojih. In pri Novem gradu si bil tudi z menoj, se mi zdi. Čakaj, jeseni je bilo, ko sva udrla čez Uno, morda je danes že deseta obletnica. Spominjam se še, kako se je vse razkropilo pred nama, toda mahoma vstane iz zemlje sam bosanski gubernator, paša iz Hlevne, z najboljšimi četami na konju in peš. He, osemkratna premoč, osem srpov na vsako najino sekalo.

He, Zrinjski, kako je bilo lepo! Vse sva posekala, uplenila pašo in ves njegov štab. Zrinjski, ti si bil pravi lev, kadar si bil ti z menoj, se nisem ustrašil, ako je polumesec zasenčil sonce. Samega paša sva živega ujela, se mi zdi, darovala sva ga naravnost nadvojvodu. Nadvojvodu? Nu, danes bi ga ne dal njemu, danes bi ga dal, hm, Zrinjski, kamor bi ti hotel, tudi alahu! Zrinjski, svetla zvezda vodnica, pokopal te je Siget. Zanj si se upepelil, zato ga ni mogel oskruniti zob dušmana. Zrinjski, iz Sigeta se vije plamen ob spominu nate in na naši meji plamti tvoj spomin. Zrinjski!«

Tiho jezdijo skozi tesní, skozi šumo in puščo in med gorami gre korak kopit. Herbartu se ne mudi, opajajo ga prijetni spomini.

»Kacijanar!« se zamakne predse. »Glej, glej, tebe tudi srečam na samotnem potu. Hvala ti, sveži spomin. Baltazar Kacijanar, kranjski vojni svétnik! Se še spominjaš, tedaj pri Perni, s kakim peklenskim vriščem naju je napadel dušman. Ej, ti si bil naše gore sin, kako je bilo to lepo! Vse sva pognala, vseh pet sto Turčinov, a tri bege spravila k preroku. E, Kacijanar, če bi vstal ti danes iz groba!«

Konjica se spusti v karlovško ravan. Herbartov konj krene sam od sebe proti Karlovcu. »E, Kacijanar!« bulji predse Herbart. »Lenkovič, Zrinjski, Frankopan! Frankopan? Da, tudi njega ni, a mnogo srpov sva zlomila velikemu vezirju. Ej, Frankopane, ti bi danes razganjal z menoj barjake! Kam ste šli vsi moji, kam? Ferhadbeg!« Herbart se zdrzne in napne pogled naravnost. »U, pesjan je tu!« se ustavi. »V bojni red!«

»Karlovec!« gleda v daljavo Višnjegorski. »Naši so,« pogleda Herbarta.

»Da, da«, se prime za glavo gospod, okretaje konja.

»Kako sem razmišljen, mili Bože!«

Mirno jaše dalje. V dalji se stopí meglica, pod njo se zgane tri sto glav. Na ravnici pred Karlovcem stoji v bojni opremi vsa posadka, pripravljena za odhod. Tako je ukazal gospod po svojem glasniku. Ko se gospod general približa, zapojo bobni in trombe, a rezko povelje ušine v vrste negiben mir. Višji stotnik stopi pred gospoda generala, salutira: »Gospod general, uslužno javim: posadka je pripravljena.«

»Je vse tu?« ga pogleda predirljivo Herbart.

»Vse.«

»Tako malo — je to vse?« Častnik gleda gospoda, a ta se počasi nasmehne: »Hvala ti, gospod Zadrski. Vedel sem, da boš pripravljen. Hvala!« V veselem zagonu se spusti pred čete, zadovoljen jih motri. »Losenstein, pozdravljen, Tettau, Gusič, Čadež, zdravo, Hrastovec! Vsi moji tu, moji zvesti, pozdravljeni, gospodje, pomozi Bog!«

Iz gruče častnikov se smehlja mlad vitez. Herbart ujame njegov nasmeh, se zdrzne. »Vuk, moj sin!« dahne.

»Kako, naj gre tudi on z menoj, moj sin? Nanj nisem pomislil.«

Molče jezdi ob huzarski četi in zadene na telesno kompanijo konjenikov. Glej, iz prednje vrste zre v gospoda mrk vojnik; gospod upre vanj oči in se domisli: »Ti tudi, ti, Juran? Zvesti moj, ti poideš tudi z mano na težko pot. Zvesti lev, he, levov potrebujem!« Juran zre mrko in naravnost, a glava mu počasi, komaj vidno klone.

»Čakaj, glej,« se okrepa Herbart, »poznaš onega?

Nu, kako se zove? Špehar je tu — in nekateri drugi z njim. He, zvesti levi, doli bodo peli handžari, hreščale naše sablje. Ste pripravljeni? Doli bodo svirale janičarske muzike, — ste pripravljeni?« Herbart upre pogled v edinice, srepo se ozira po praporih, a vrste konjenikov stoje nepremično, kot zidovi kljubujejo težkemu vprašanju. »K molitvi!« zapove gospod. Čete se odkrijejo, a mehki zvoki tromb zavalove v višino kot utripajoča prošnja k Bogu. Herbart zaseka predse znak križa, upre pogled v trdnjavo; v drugo mahne z mečem in v tretje, s koprnečimi očmi jemlje slovo od ljubljenega Karlovca ... Zbogom, sladko gnezdo, varno zatočišče, zbogom, Bog s teboj ...

»Naprej!« mahne zapovednik proti jugu. »Naprej, v imenu božjem!«

Praporca se zganejo, konjica se okrene na južno stran, strne se v širen korak. Skozi karlovško ravan vihrajo praporca nizdol po močvirni zemlji ob Korani, skozi Turnski log čez Goljak mimo čardakov. Spredaj Jaše vojskovodja, obdan z zvestim oficirskim zborom, vojskovodji na desnici podrhtevajo cvetoče grudi sina Vuka, ki v koprnenju čaka na očetovo besedo. V enakomernem peketu zvene kopita skozi pritlikavo šumo, tiho gre besedovanje med konjico. Le v zadnjih vrstah se dva živahno pomenkujeta: Špeharju pripoveduje sin, kako prijetno je življenje v garniziji, kako so ponosite bojne igre, kako bo šele drzovit pravi bojni ples s Turčinom.

O, kako se sinko veseli hrupnega poleta v bojno polje: doli se bodo spoprijeli ponosni prapori s krvosrdnimi barjaki, se zavihteli v divji ples. E, doli bo veselo! In spredaj se ozira v gospoda njegov nadebudni sinko, koprneče čaka na očetovo toplo vzpodbudo na neizkušenem bojnem pohodu.

Ferhadbeg! Herbart se zgane, ozre se v sina: »Si nekaj rekel, Vuk?«

»Nič nisem rekel, oče,« ga gleda sinko koprneče.

»Nič nisi rekel? Čudno. Kaj ti je, Vuk? Prepaden se mi zdiš. Se mar bojiš Turčina?«

»Ne, oče, nič mi ni. Poleg tebe me ni strah nikogar.

Povej, kako je tebi, oče! Tako molčiš in nič ne poveš, kako je bilo doma v Ljubljam.«

»Doma? Na to sem skoro pozabil. Saj res, doma. Ah, doma! Poznaš Janžka? Nu, vsekakor se ga še spominjaš.«

»Oče!« ga gleda sin začudeno.

»Škoda, s seboj bi vzel ponositega pobiča! Janžek bo brhek dečko. In Trojan, ta ti je nasekan, ta. Pa Krištof, ej, pomeril bi se že na konju z marsikom. Škoda bi bilo dečkov, da bi skoprneli v Ljubljani ob krilu plakajoče matere.«

»Kako je materi?«

»Materi? V koprnenju plaka in moli, za oba drhti v molitvi ... Se bojiš Turčina, Vuk?«

»Ne, oče, poleg tebe se nikogar ne bojim.«

»He, tudi Usrajmbega ne? — Usrajmbeg! Kako mi pade ta na pot? Odkod se je vzel zajedavec? — Čakaj, zdi se mi, da sem imel nekoč z njim opravka. Da, seveda, srečala sva se nekoč. Čuj, sinko. Nekoč je bilo, od tega je že dolgo, ko dobim iz Kranjske krdelo črne vojske, in uderemo jo čez Uno. Že smo nekaj milj od Bihača, ko nam prihiti nasproti ubežni Vlah, češ, da bi lahko zavzeli turški grad Udvin, ako bi se potrudili. Nu, zakaj ne.

Bila je ravno Velika noč, še dobro vem, a vse praznike smo kolovratili okrog, iskali prehoda na Udvin, kajti v gorovju je bilo še mnogo snega. Baš tedaj je marširal Soliman proti Sigetu, a meni pošlje cesar ukaz, da moram nemudoma zbrati kranjsko vojsko v Šentjernejski dolini, odkoder naj bi odrinili proti Sigetu.

Ukaz je ukaz, toda tedaj me ni premagal. Uderem jo pred turški grad Novi na Uni: ena, dve, tri, in posadka gradu je bila na tleh.

Kar mi sporoče ogledne patrole, da se bliža Usrajmbeg z osmimi stotinami janičarjev in prav toliko konjikov. S povešenimi prapori se vržemo turški vojski naproti — in z nami je bil Bog. Po trdovratnem boju je bilo vse na tleh, naši prapori so vihrali zmagonosno z znakom križa. Sam Usrajmbeg in njegovi delije so bili živi ujeti. Poslali smo jih v Ljubljano z vsemi njihovimi dragocenostmi: imeli so barjake in sedla s srebrom in z zlatom okitene, dragulje, diademe in ne vem, kaj še. Vse smo spravili v Ljubljano, ki je dobila pozneje za te ujetnike trideset tisoč zlatov odkupnine. E, Usrajmbeg, Bog ve, kje si danes, zajedavec. — Nu, si razumel, Vuk?«

»Razumel, oče.«

»Ubožec si še, ubožec, našim praporom ne boš koristil kdo ve koliko. Danes potrebujem levov, levov: Lenkoviča, Zrinjskega, Kacijanarja, Frankopana, Gregoriča, Bakiča. Ti bi mi bili danes jaka opora, že njihova senca bi mi lajšala pot. Razumeš, sinko?«

»Razumem, oče.«

Tiho jezdijo naprej. Kopita se nalahno vdirajo v blatno zemljo. Okrog in okrog tišina, jesenski dan se nagiba, iz tihih šum sili v dolino mrak.

Ferhadbeg! Herbart se naglo okrene k spremstvu: »Si nekaj rekel, Zadrski?«

»Ukazujete, gospod general?« ga gleda višji stotnik.

V spremstvo plane nemir, prapori se zganejo.

»Kres!« izdá gospod Višnjegorski. Herbart se ozre in zgane. Z vrhov se dviga dim, v polumrak plane žar, na vrhovih znanijo grmade šibo božjo ...

Naprej, naprej! Skozi dolino gre vzdih, nemirno prebivalstvo zaprhuta v brdih, v osamljenih seliščih se stiskajo otroci k materam, očetje in sinovi so odšli že davi na branike. Pomagaj, Bog! Vse podolje zadrhti, a Korana se nemo vali po svoji večni poti.

Ferhadbeg! — Herbartu se namrši čelo, nagne se naprej: »Fej, volkodlak!« Konju stisne vajeti, požene se pred krdelom. Toda le nekaj skokov napravi — in spet mu omahne moč, spet si ujame umerjen korak, perjanica se mu povesi.

Glej, iz mraka zarezgetajo konji. Kaj je to? Herbart obstane.

Tam spredaj na ravnici stoji negibna gruča, iz nje vihrajo grive konjskih glav.

»V bojni red!« sikne Herbart.

»Naši so,« motri v daljo gospod Zadrski. »Zdi se mi, da vidim perjanike.«

»Naši, naši,« pritrdi stotnik Hrastovec. »Graničarji so.«

Herbart spodbode konja, a naproti mu zavihrata dva perjanika.

»Gospodu generalu na službo,« salutira prvi prihajač.

»Kdo si?« se ustavi Turjaški.

»Plemič Vojkovič, vojvoda konjiške čete graničarjev.«

»Koliko jih imaš?«

»Prapor lahke konjice.«

»Bog te sprejmi, vrli sinko! In ti, kdo si?« pogleda drugega plemiča.

»Vid Klekovič, stotnik mušketirjev.«

»Ti si, Klekovič? Da si mi zdrav, kapetane. Nu, na pehoto bi bil skoro pozabil. Koliko imaš momcev?«

»Dve sto hlapcev, gospod general.«

»Graničarjev iz te doline?«

»Da, gospod.«

»Vrli momci. In tvoji, Vojkovič, so tudi domačini?«

»Da, gospod.«

»So li prihiteli na moj poziv pod prapor?«

»Da, gospod.«

»Od kdaj že čakate?«

»Od davi.«

»Zvesti moji. Drugega ni nikogar?«

»Nikogar.« Herbartu se povesijo oči. — »Kako je z dušmanom?« poprime.

»Dozdaj še ni glasu.«

»Ste zavarovani?«

»Pravkar se je vrnila izvidna patrola.!«

»Dobro. Kje smo prav za prav? Temačno se mi zdi.«

»Baš tu se izteka Radonja v Korano. Tu spredaj je Budački dol, tu na brdu je grad Tušilovič.«

»Tušilovič? Poznam ga, hvala. Utrujen sem. Morda pride pomoč ponoči ali rano zjutraj. Res, dolgo se mudijo Kranjci. Gospodje, prosim, postavite si šatore. Ne, čakajte, prej se treba zavarovati, odberite straže! Gospod Zadrski, prosim, nekaj momcev boš dal ti, in ti, Hrastovec, jih odberi nekaj, pa vidva, Klekovič in Vojkovič, prosim, samo zanesljive ljudi. Naj pridejo k meni, preden odrinejo na škarto.«

Konjica razjaha. Moštvo si razpenja šatore. Patrole odrinejo na Budačko brdo, na Komatin, na Brezovo glavo, Babino goro in na Koranski breg. Herbart krene z malim spremstvom v grad. Hrvatski plemenitaš Tušilovič ga radosten sprejme pod utrjeni krov.

»Gospod general, dana mi je velika čast,« se uslužno priklanja gospodar.

»Samo prenočišča te prosim, vrli Tušilovič.«

»Se razume, toda gospodje naj se potrudijo v obednico,« sili gostoljubni plemič.

»Hvala,« odbije hladno Herbart. »Morda si žele okrepčila gospodje, meni odkaži posteljo, prosim te.

Lahko noč, gospodje. Vuk, ti pojdeš z mano.«

Molče odide s sinom v spalnico.

»Oče!« ga gleda otožno sin.

»Kaj želiš?«

»Zdiš se mi bolan.«

»Vuk, ti si lačen. Pojdi doli h gospodi, počakaj na večerjo.

Meni ne diši.«

»Ne, oče. Če ne diši tebi, tudi meni ne.«

»Le pojdi, Vuk. Ne? Nu, pa lezi in spočij se. Jutri bo težek dan.«

Spodaj na ravnici utiha taborišče, nad Korano lega noč. Vuk zasniva v mehkem puhu in tudi Herbartu se kmalu zapro oči, a duh njegov zablodi na težko pot ...

Padel je v neprodirno noč, v gosto temino gazi brez smeri, na srcu mu visi ogromna peza, upogiba ga prav do tal. Sam je, čisto sam, iz smeri koleba v smer, iz temine pada v temino. Dalje, dalje, v kolobarju gazi, kliče, rjove, a ne čuje niti svojega glasu iz gluhe brezdanjosti ... Glej, vendar: iz dalje blisne svit, in drugi šine iz temine in tretji svit zaplemeni, četrti švigne iz globine, dalje, dalje, okrog in okrog se vžiga plamen, vsa noč zavalovi v razsvitu, zatrepeče v žarečini ... O, sveti Bog in Krist! Vsa tužna zemlja je v plamenu, iz globine bruha ogenj, iz skal se usipa dim, iz brd se trga zubelj, hlasta bedno domovanje omrtvičene raje ... O, strahotna pogibelj vilajeta! V vesoljni žarečini gine pokrajina, a nikogar ni na braniku, ne gane se živo bitje, od nikoder ni človeškega odmeva. Le plamen neusmiljeno lomasti in zubelj hlasta okrog in okrog. Herbartu postaja vroče, izhoda išče, skuša zakričati, toda glas mu ne gre iz grla.

V bran plamenu, v bran!

Bedno rajo bo pogoltnil strahotni sodni dan! Glej, iz plamena se trgajo okostenele množice s poslednjim utripom. Ooo! Na branike, v bran plamenu! Herbart bije, otepava in z naporom se mu iztrga iz grla hropeč »Ooo!«

»Oče!« se zbudi sin.

Herbart plane iz težkega sna.

»Oče, kaj ti je?«

»Kdo je?« bulji Herbart v temo.

»Jaz sem, Vuk.«

»Ti si, o, ti si ...« se domisli Herbart, prepoten z mrzlim znojem.

»Zdi se mi, da si zaklical.«

»O, molči, moli ... Moliva, oba moliva ... Silni, sveti Bog, ki si nad nami, glej, nad bedno rajo visi pogibelj ... Prizanesi, Krist in Bog, ne meni, osiroteli raji prizanesi ... zvesti raji, ki je vdana tebi, Kriste moj, ki je vredna milosrdja Tvojega ...«

»Oče!«

»Moli, sine moj, bliža se usodna ura ...«

»Oče, umiri se, izmučen si.«

Herbart se spusti nazaj, utrip se mu počasi umiri. Zunaj je vse tiho. Njegova vojska sniva na temni ravnici, ki je ne poživljajo veseli ognji nočujočih čet. Na višinah ugašajo kresovi, a bdeče oči straž prodirajo v noč, prežeč na svit polumeseca ... Herbart se znova pogrezne v sen, v novo smer zablodi.

Znajde se na širni pušči, mrtvi, prazni, obsevani z bledim sojem. Vse tiho je, od nikoder se ne utrne živ migljaj, a Herbart gleda v neskončno šir in daljo, gleda top, izmučen. Sam je, čisto sam, v brezkončni pušči sam ... Naj li krene v desno smer ali naj se spusti v beg na levo? Glej, kaj je tam? V daljni dalji vstaja polumesec ... Ho, izpod polumeseca raste šuma krivih mečev, razmakuje se v šir, pomika se bliže, bliže ... Herbarta presune. Kako naj kljubuje silnemu navalu. Glej, na skrajnem nasprotnem koncu pušče blisne žar — in v žaru se dviga iz zemlje križ ... Herbart poživljen razprostre roke. Izpod križa se izvije temen oblak, in ta oblak se zavalovi v ravan, žene ga veter, bliže in bliže vihrá. Glej, iz oblaka se izvijejo štirje perjaniki, štirje jezdeci, he, štirje vitezi jezdijo na vrancih! Ho, kot vihar valové na lahnih krilih, vetrovni oblak jih nese proti šumi krivih mečev ... Herbart gleda v konjiško vihro, zastira si pogled pred bleskom mečev ... Ho, konjiška vihra je prisopihala v bližino, o, milost božja! Herbart presunjen poskoči: »Lenkovič!« zavpije iznenaden. »Milost božja! Zrinjski — Kacijanar — Frankopan! Bog vas sprejmi, Bog, Bog ...« Četvorica jezdecev obstane na mestu, povesi meče. Bledi so vitezi, mrtvaški, tožno zro predse, brez besede. »Zvesti moji, Bog z vami, dolgo sem vas čakal ...« Štirje jezdeci stoje nepremično, molče zro v daljavo ... »Čujte, čujte!« sili vanje Herbart.

»Vzemite me s seboj!« Proti njim omahne, razprostre roke: »Čujte, he, na konja me vzemite, dajte mi svetli meč! He, Lenkovič, Kacijanar, Frankopan ...«

»Oče!« Herbart plane, zdrami se.

»Oče, kaj ti je?« drgeta sin.

»O, kako je težka noč!« vzdihne Herbart tiho, izmučeno.

V trdovratnem molku gineva noč. Korana mirno plove svojo pot, poganja jo Radonja, a nje tok ne moti speče vojske. Herbarta v tretje zaziblje sen.

Ferhadbeg! — Glej, skozi Petrovo goro se trgata dva konjika, dva Turčina vohuna se odmikata v noči doli h Glini: tu je mravljišče petih begov, tu tabori turška vojska.

Glej, Ferhadbeg bdi v šatoru s svojimi svetovalci.

Nad njim vihrajo konjski repi, a njegova vojska spi in čaka. Dva prihajača se sklonita v šator in poklonita zapovedniku veselo sporočilo, da tabori sam karlovški general Auersperg z znatno vojsko v Budačkem dolu, kjer pričakuje nadaljnjih čet. Zapovednik se zgane: s kristjanskim levom se bo treba spopasti! Zahvaljen Alah za skrivnostno razodetje! He, bimbaše, begi, v divan!

Ferhadbeg se posvetuje in sklene napasti in uničiti kristjanskega leva, še preden zbere ta svojo vojsko. Hej, prednji barjaki naprej ob Radonji! Mravljišče vstane, ko zvezde še mirno migljajo, po brdih Petrove gore in po tesneh in dolih Radonje se razlije odsvit polumeseca ... »Ferhadbeg!« Herbart plane razburjen z ležišča: »Na noge, na konje, v sedla!«

»Oče!« se zdrami sin. »Kam hočeš? Noč je se, Bog ve, kje je še jutro.«

»Na noge, Ferhadbeg je na pohodu!« de razburjen Herbart in si naglo oblači viteško opravo. »Videl sem ga v snu, Ferhadbeg nas bo napadel speče. Na noge, otroci moji!« Vuk se težko loči od tople postelje, a Herbart si že potiska na glavo perjanik. »Urno, urno, Vuk.«

Tiha noč je zunaj, taborišče sniva, a Herbart plane iz gradiča in hiti v ravnico k vojski.

»Na noge, borci!« pretrga tišino noči. »Na noge, na konje!« budi vojskovodja trume. Taborišče se zgane, konji zarezgetajo, junaki spoznajo glas gospoda.

Herbart stopica nemiren skozi vstajajoči tabor. Izza vrhov znani prvi zor novo jutro, dan svetega Mavricija, mučenca. Turjaški gleda po zamračeni ravnici: pomožnih čet še ni. O, tužna granica, pa medlo kranjsko plemstvo!

Zdaj, zdaj bo treba v boj, a še ni zbrana vojska.

Kako, da jih še ni? Da bi pustili mejo na cedilu? Herbart gleda v mračno jutro, v vstajajoči jesenski dan, že ob zori izmučen ...

Tedaj pade s prednjega brda strel.

»Alarm!« se zgane Turjaški.

»Oče, strel!« prihiti sin Vuk. »Turčin je tu,« de Herbart razburjen. »Na konje, gospodje!«

Častniki urejajo čete in se zbirajo okrog vojskovodje.

»Gospod Vojkovič, prosim, kje je Vojkovič?« gleda vojskovodja v oficirje.

»Ukazujete, gospod general?« stopi plemič naprej.

»Prosim, idi in poglej — ne, pošlji nekaj svojih, tri, štiri pošlji naprej, naj pregledajo predpolje, ne, izslede naj sovražnikovo moč. Razumeš? Izberi zanesljive! In vi gospodje, ste pripravljeni? Pomožnih čet še ni ...«

Spremstvo ga gleda zvesto. Služabnik mu privede konja.

Herbart se ga oprime, z drhtečo roko se mu zavihti v sedlo. Toda zvesta žival klecne, nemirna prične stopicati.

»Oče!« se zdrzne sin. »tvoj konj je nemiren! Kaj to pomeni?

Nesrečo sluti ...« doda boječe.

Herbart umiri konja: »Ne boj se, Vuk, četudi vranec sluti ... Ne bodi malodušen, ne odstrani se od mene niti za korak. Kakor je namenjeno: zmaga ali ... Vuk, pri meni bodi v težki uri, z menoj se vrneš ali pa pojdeš z mano k poslednji sodbi ... K molitvi!« se ozre po četah.

»Zvesti moji, ste pripravljeni? Naša težka ura je tu, a kranjsko plemstvo nas je zapustilo. Gospodje, vitezi, junaki, bodite srčni, neupogljivi.

Višnjegorski, drgetaš, gospod Zadrski, Petričevič, Hrastovec, Čadež, prepadeni se mi zdite. In tam, Juran, Špehar, Beli Kranjci, Uskoki, vam mar klone glava? Zvesti moji, ne malodušja, ne! Mi moramo na branike, naš čas je tu. Bog, Bog! In manu dei ... Ste pripravljeni? Naprej!«

Vojska zvesto zre v zapovednika, toda junakom klonejo glave, komaj vidno, v tresljaju se jim povešajo oči.

Zadah smrti je puhnil v rano jutro ... »Vojkovič!« bega Herbart s pogledom. »je Vojkovič tu? Da, tu si. Prosim, kreni s svojo konjico naprej, naravnost ob Radonji, tja na prednje brdo. Preglej položaj in počakaj name. Ne, ako naletiš naravnost nanje, skušaj jih zadržati, dokler se ne uredimo. Čakaj, morda prihajajo pomožne čete, — ne, še jih ni. Vsekakor, Vojkovič, skušaj jih zadržati za brdom, da nas ne prehite. Pojdi v imenu božjem, Bog s teboj ...« »Pomozi Bog!« odzdravi Vojkovič in krene. Herbart dvigne meč, zaseka za njimi znak križa v zrak. Nato se obrne k svojim: »Hrastovec, ti ostaneš tu za hrbtno krilo, ne tu, glej, s svojo konjico se stisni k onemu levemu brdu, že ne vem, kako se zove.«

»Brezova glava,« pojasni stotnik Klekovič.

»Da, tja se stisni in čakaj mojih nadaljnjih ukazov.

Medtem gotovo prihite pomožne čete ... Kako dolgo se mude ... Ti, Klekovič, ostaneš z mušketirji pri meni, in ti Zadrski, na moji strani, gospodje, Višnjegorski, Gušič, Čadež, in vsi moji, prosim vas, ne zapustite me ... zemlja trepeče, braniki so ogroženi ... Junaki, naprej — in z nami Bog!« »Bog!«

Vojska se zamaje, častniki se spogledajo. Prapor trepetaje zavihra, zvesta vojska mu sledi. Radonja tiho teče, tiho se preliva mimo, Radonja vitka in pohlevna, Miren je Budački dol, v mračnem jutru se prebujajo višine, dremotni dan prodira v pritlikave šume, poživlja jim jesensko lice. Tiho, vdano prodira Herbartova vojska v Budački dol, Vojkovičeva konjica se spenja na Vrletač. Radonja teče v ukrivljenem loku, Herbart se ustavi za hip, pomišlja, naj li preskoči reko. Tedaj blisne na Vrletaču meč, izza brda se prikažejo prvi turbani ... Herbart naglo krene ob Radonji na levo in se zavihti v zagonu na Komatin. Stoj! Turčin je tu. Izza brda prha sopara sopihajočih turških konj. Sprednje turške čete zavzemajo Komatin in Vrletač, presenečene zro v Budački dol. Za hip osupne prihajač, iznenaden, ker je vzrojena kristjanska vojska, ko bi lahko spečo podavil Mohamed za dobro jutro. Jazuk! Kristjanski lev je na nogah! Hila![44]

Zmaj iz Banjaluke je ukanjen! Križ vihra na praporu, odbija svit polumeseca na grebenu. Le hip si zro sovražni roji v lice, v lahnem vzkriku se pozdravijo in že si vzrojijo v objem ... Glej, Vojkovič se zažene s svojo konjico v prihajače. Brdo Vrletač se strese, po njem se pocedi val krvi ... Herbart pa obstane na pobočju Komatina, zadrhti ob pogledu na zgoščene rdeče fese, toda ne gre naprej, ozira se nazaj, ali ne prihaja pomoč. Še zdaj jih ni ... Bitka bo izgubljena ... V zadnji nadi se oprime Herbart poslednje bilke in pozove svoje hrbtno krilo v boj. Herbartovo spremstvo zasluti, da bo borba trda, obupna, toda nihče ne ve izhoda, vse čaka na ukrep gospoda.

In ta ukrep visi na poslednji nadi, kajti vojska brez hrbtnega kritja mora obračunati s seboj ... Glej, stotnik Hrastovec že zapušča pozicije na Brezovi glavi in hiti h glavnemu praporu, a s Komatina valovi močen turški val.

»Naprej!« izvleče Herbart meč. Zavihti se v turški val in v hipu zaseka široko vrzel. Turki iznenadeni odstopajo, tišče nazaj. In ko se prebije križ na vrh Komatina, zatone polumesec za brdo.

»Bog je z nami!« se oddahne Turjaški. »Čuj, Klekovič, pehota zaostaja, se mi zdi. Spravi jo naprej, naj zasede vrzeli, naj suva, bije, strelja! In vi na konju, pripravite karabinke, pilite, palite!«

Na Vrletaču grme muškete, sekire sekajo v živo. Toda Vojkovičevo krdelo se krči bolj in bolj. Herbart uvidi neznosni položaj Vojkovičevih in že ugiba, kako jim priti na pomoč, toda na Komatin se vihti nov naval Turčinov.

In Turjaški jim prestreže silovitost zagona, razprši val, preden se razlije z brda. Turbani padajo, a tudi mnog Herbartov se zvrne — in Komatin zakrvavi. Glej, pehota postaja malodušna, Klekovič jo bodri, potiska v bojni red, toda hlapci splašeni tišče nazaj. Plaši jih odjek z Vrletača, kjer se sklepa krivi meč okrog Vojkovičevega praporca, a izza brd se čuje vik: v turškem mravljišču vre. Tam za bojnim poljem bdi v šatoru Ferhadbeg, posluša svetovalce, pošilja ukaze begom: bazurala, vse v boj! V imenu Alaha in velikega vezirja, kristjanska vojska se mora sesesti, lev Auersperg mora živ pod peto Ferhadbega! Ne mrtev, živ mora veliki djaur pod sveti polumesec. V ime Alaha boga, naprej, naprej!

Skozi pritlikave šume vre turška vojska proti Budačkemu dolu, skozi tesní in grape se zgrinja, skozi grmovje prodira, a Turjaški nima nikogar več na straži, bliža se glavni naval, okrog Budačkega dola se zgrinja obroč ...

Z oglušojočim vriščem se zavihte Turčini, toda Turjaškemu in njegovim ne upade srčnost, kot neomajen zid vzdrži konjica nalet, a pehoto davi malodušje. Glej, mož za možem se odtrga in se spusti proti brdu, hlapec za hlapcem beži od konjice, beži pred strašno smrtno uro ... Klekovič jih roti, poziva v bojni red, toda zaman, Herbartova vojska nima več pehote. Glej, tudi Vojkovič je izgubil svoje, posekani so vsi, le sam se še upira ranjen silovitemu navalu. Jo, Vrletač je izgubljen, turška konjica se že spušča po pobočju!

Zadrski in Višnjegorski odbijeta Turjaškega iz meteža pred opasnostjo popolne obkolitve. Herbart se zave in pozove svoje k umiku. S težavo se iztrgajo Herbartovi sršenom iz žela, umikajo se v ravnico.

»Na desno, gospod general,« svetuje stotnik Hrastovec, nemiren in vroč. »Glejte, pot je še prosta, na Brezovi glavi jih še ni ...« Turjaški se hip ustavi.

»V naglem diru, gospod general,« priganja Višnjegorski zasopljen. »Naglo, naglo, gospod Turjaški!«

»Gospod general, izgubljeni smo,« priganja Zadrski.

»Gospod Turjaški, gospod Herbart ... nadaljnji boj je brezuspešen ...«

»Naglo, naglo!« poskoči Klekovič. »Glejte, na Brezovi glavi so tudi že turbani ...« Herbart šine na Brezovo glavo z mrkim pogledom in iztisne skozi zobe: »Bežal nisem še nikoli ... Gospodje, svobodna vam pot ... bežite in pustite me v moji strašni boli ... Vuk ... zbogom ...« pogleda še sina z obupnim pogledom, okrene konja na levo in se zavihti čez Radonjo, naproti močnemu turškemu valu, vihrajočemu od Vrletača ...

»Oče!« zastoka sin, a se požene za njim.

Spremstvo se mrzlično spogleda: kam, na desno ali na levo? Na desno v rešenje, na levo v pogin ... Le za hip se gledajo junaki v grozničnem molku, le za hip oklevajo, a Višnjegorski zavihra in se zavihti čez Radonjo. In za njim se poženejo ostali, vsi zvesti za vojskovodjem, vsi na levo, v pogin ...

V Budačkem dolu se zamaje zemlja. V strašnem naletu si dirja nasproti konjica. Turjaški drvi v propast ...

O, strašen je Herbart, v desni meč, v levi samokres.

Strašen je v svojem obupu. Krčevito stiska v rokah poslednjo svojo silo, gorje, kamor bo mahnil ... Za petami mu je sin, za tem se poganja ostala konjica, trop razjarjenih levov ... Visoko vihra na praporu križ, vihra nad svojimi zvestimi, ki ga neso v poslednji spopad ... Herbart je trčil ob prednji val. Dvakrat mahne predse — in val se raztrga na dvoje ... Indat! Turki osupnejo.

Gosto odskakujejo turbani, nanje brizga kri, v konje škropi, izpod mečev dere ... Kri in vrišč, prošnje, kletev, vse v krvi ... A kristjani sekajo neusmiljeno, besni, zdvojeni, brez nade v zmago, brez upa na rešitev ...

Konj se spenja h konju, grize, bije, a levi trgajo, vroči rijejo v vrtinec, sekajo vrzeli, na praporu jim vihra križ ... Toda izza brd se usipajo novi roji fesov, po pobočju hrume rdeči plazovi, na bojišče se zgrinjajo podžgani sinovi preroka, od vseh vetrov deró v ravnico — in silen obroč se sklopi okrog kristjanskega prapora ... V Budačkem dolu se vname pokolj ... Hazurala, v boj! Glej, barjak pehote se usipa z grebena.

Čuj, tromba svira, bobni ropotajo, čuj flavte, pavke, cimbale, činele, vrišč bojne muzike! O groza, janičarji gredo v boj! Janičarji, bestijalni, besni ... Herbartu pohaja moč. Njegova napadalna vojska gine, toda prapor se ne upogne ... S poslednjimi močmi se spopadajo obkoljeni, bijejo, sekajo vsaksebi, konji hrkajo, v vroči gneči se spenjajo čez kopice mrtvih, zaganjajo se iz smrtnega vrtinca ... A silni oklep se krčevito stiska ... Herbartu gine vojska, mož za možem se seseda ... Poročnik Tettau leži ubit poleg jahanca, glej, Višnjegorski pada sesabljan, ne more se več braniti premoči, deset se jih zaganja vanj, potiskajo ga s sedla; pazi, nekdo dviga nad njim sekiro in mu odseka glavo ... Vuk vztrepeta, stisne se tesneje k očetu, a Herbart se zdrami iz težke omame blaznega vrtinca. Zdaj šele začuti zdvojeni vojskovodja strašno resničnost ... Do skrajnosti upehan se ozre po svojih, vrže se nazaj, da maščuje smrt Višnjegorskega. Z levico napenja revolver, toda cev je prazna, ne upali več. V onemoglem srdu zavihti prazni samokres in razbije krvniku glavo ... Glej, novo valovje buta v obkoljene, bojna muzika zavrešči glasneje, janičarji posegajo v boj ... Klešče stiskajo do silovitosti in prapor se trepetaje nagiba ... »Vuk!« zasope Herbart, »podaj mi revolver ... Bodi pri meni ... pri meni ...« Stisne mu roko in izpali njegov samokres.

»Pri meni ... Vuk ... pri meni ...« Kristus, Bog! Kristjanski prapor klone, pada ... polumesec se viša, raste. Herbartovi utrujeni pojenjujejo, izčrpani omahujejo s sedel ... Zadrski je smrtno ranjen, s svojim konjem se valja med mrtvimi, stotnik Hrastovec omahuje, oblit s krvjo, dvajset jih preži nanj. Glej, Čadeža snemajo s sedla, Petričeviča vlečejo iz meteža.

Gušiča zvezujejo, Burgstala, Klekoviča, Jankoviča, Sarkoviča, vse oficirje iz meteža, žive, sesabljane, dragocen plen, Ferhadbegu jih bodo vrgli pod noge, zanje prejmejo pohvalo in zlata ... Kristjanska moč je strta, nje ostanki se spehani stiskajo v klobčič, z zadnjim naporom prestrezajo udarce. Vuk šklopota z zobmi, tesno se naslanja na očeta, posluša vrišč, teptanje, škrtanje jekla, strmi v kri in smrt in blazni boj v vrtincu, ne more se braniti več ... Takega boja si ni bil domišljal niti v sanjah.

O, činele, bobni, cimbale, tamtam — pa krvavo jeklo ... Herbartu je tesno v kleščah, išče si izhoda, prebiti si skuša skozi silni oklep. Fej, pljune krvavo peno v spahijo, ki skuša strmoglaviti Vuka s konja; ker se spahija pljunku ne upogne, izpali Herbart vanj samokres.

Glej, sami oficirji se zgnetajo okrog Herbarta, sami spahije in begi preže na dragoceni plen, se bijejo, kdo bo ugrabil živega kristjanskega leva, kdo ga poklonil presrečnemu Ferhadbegu ... Ali Herbart se ne vda. Smrtni pot mu lije s čela, na vseh koncih krvavi, bije se zase in za sina in za vso izmučeno rajo bojuje smrtni boj ...

Poslednji naboj izpali, dalje seka brez oddiha, z vsakim udarcem pobije oficirja, a po njegovem oklepu udriha jeklo. Vsa peza boja sloni na Herbartu, vse preži nanj, da mu čimprej izbije meč iz roke, da ga strmoglavi s konja.

»He, umri, bestija, umri!« grka Herbart skozi krvavo peno.

»He, krvi ... za naša sveta tla ... Krvi vroče, očrnele ... Umri!« Azijat za Azijatom se zvrača pod njegovim mečem, a on in njegov konj sta gosto oškropljena.

Glej, zadnji ostanki kristjanske vojske se prebijajo k vojskovodju. Korak za korakom si zasekavajo v živi oklep, k svojemu generalu jih vleče poslednja misel, ob njegovi strani si žele umreti, z njim stopiti k poslednji sodbi ... Petorica upehanih se prebije k osrčju boja in Herbart uzre svojo poslednjo nado: »Juran, zvesti moj ...« zahrope z izmučenim nasmehom.

»Juran, Špehar in vsi moji ... K meni, k meni ... Juran, Vuk ... sin ... z menoj ... Krist in Bog ... blizu je ... poslednja ... sodba ...«

»Juriš!« se zaženo Azijati v poslednje ostanke.

»Jok!« oplazi močan spahija Herbartovega konja, prebije mu hrbtenico.

Ranjena žival klecne, se sesede, Herbart spolzi iz sedla ... »Oče!« Herbart plane na noge, se vzpne k spahiju, ki mu je ubil konja: »Bestija!« ga useka z mečem, spahija telebne z razklano glavo. Herbart se zaganja v vrtincu od konjika h konjiku, užiga, dobojuje poslednjo borbo, boj s smrtjo ... Juran podira Turčina in vleče izpod njega konja, hoteč pomagati gospodu zopet v sedlo. A glej, neki Azijat se peha s sekiro Herbartu v hrbet ...

»Oče!« Herbart se spotakne ob mrtve, Azijat pa dvigne sekalo in mahne z vso silo Herbarta v zatilnik ... — —

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — Bojni hrup prestane, janičarska muzika umolkne ... V Budačkem dolu se utrga žila, Radonja plašna vzbuhne, dolina Korane zakoprni v tihi grozi, izmučena brda prisluhnejo strašnemu utripu, v jadni boli zakrvavi jesenski dan ... V Budačkem dolu utripa lev ...

Begi in spahije osupnjeni zro v odtok krvi, osupnjeni nad izgubo dragocenega plena, a srečni, ker je mrtev silni djaur, mrtev, ne vstane več ... Njegovi poslednji odrevene od groze, gledajoči strahoviti svoj poraz, svoj strašni konec, okrvavljeni trup brez glave ... Križ je pomandran, prapor steptan v kri in blato, nad Budačkim dolom zraste polumesec ...

»Oče!«

»Jok!« oplazi Vuka Azijat in ga prekucne s konja.

»Bog!« zastoka Juran poražen. Ob pogledu na sesabljanega vojskovodja mu pade meč iz rok, sam zdrsne s sedla in se zapodi med konje.

In za njim se spuste Svobodnik, Jurjevič in Špehar s sinom, zadnji ostanki vojske.

Med vampi konj se stiskajo, plazijo se čez mrtve in beže s smrtnega plesišča, okrvavljeni, poraženi.

»Djaur!« sune janičar Špeharja s sulico.

Špehar omahne, pogleda janičarja: »Kozinčev sin!«

Janičar ga sune v drugo, mu predre obisti. Sin Juro priskoči očetu na pomoč, janičar sune tudi sina.

Juran se opoteče v grmovje, spenja se v brdo.

»Djaur!« mu zastavi pot mrk janičar.

Juran se spehan ustavi, pogleda janičarja, otare si z oči krvavi znoj in znova upre pogled v sovražnika. Gleda, gleda in osupne: »Mike!«

Janičar dvigne sekalo.

»Mike!« ga gleda Vid proseče. »Mike ... brat moj ...« Mike ostane hladen Kordun ... »Mike ... me ne poznaš ... se me ne spominjaš več?«

Kordun se zavihti nadenj s sekalom, Vid mu prestreže udarec, gleda ga proseče: »Mike, daj, vsaj ti mi prizanesi ... daj, pusti me, da te ne bo težila še moja kri ...« Kordun ga ne posluša, izvija se mu surovo iz objema, skuša mu zabiti v čelo sekalo. Vid uvidi, da janičarja ne užuga zlepa, zato ga zgrabi krepkeje za roke. Spoprimeta se z obema rokama in se izpodneseta na zemljo ...

In v tesnem objemu zatrepečeta dve srci ...

V vročem klobčiču bijeta ob zemljo, grizeta se, pestita v obraze, z nogami rijeta v grmovje ... Vid je že postaran, izmučen, Kordun še mlad in poln: dva krvna brata ... V krčevitem sklepu hropeta na izmučeni zemlji, s pestmi si rijeta pod brado, skušaje drug drugemu zadušiti dih ... V strašni borbi se borita za življenje, mlajši prožen, silovit, starejši žilav, neupogljiv. Klobčič utripa v smrtnem hropenju, izdihniti ne more ... Vid se prerije s prsti Kordunu do grla — in stisne, stisne v drugo, v tretje ... janičarju se izbulijo oči, iz ust mu bruhne val krvi in nepremičen obleži in strmi s širokimi očmi v brata ... Vid se dvigne, se požene iz grmovja. — »Djaur!« Zdrami se in omahne: obkoljen je od janičarjev ...

Na bojišču svira bojna muzika. Veselo, glasno vriska turška vojska, moli, poje, pleše; zahvaljen Alah! Zmagovalci se naslajajo nad mrtvimi kristjani: slačijo jih do nagega, sekajo jim glave. Hoj-hej, činele, cimbale! Po morišču frče človeške glave ... Herbartovo nosi krvnik na meču nasajeno, zmagoslavno jo kaže nevernim trumam, ki jo s strahom ogledujejo, glavo leva, ki je bil strah osmanskemu cesarstvu ... Vuk drhti zvezan v krvi, zakriva si pogled pred očetovo glavo ... Hoj-hej, tam-tam, v Budačkem dolu svira muzika ... Čuj: od Korane se razlega bojni rog in bobni ropotajo.

Zahvaljen Bog, kranjska vojska prihaja! Glej, kristjanski prapori vihrajo in goste trume se vale v boj.

Spredaj jaše gospod Janez Turjaški, kapetan kranjskih strelcev, za njim se usipa vojska: dva tisoč mož pehote in konjice.

Na pomoč gredo Herbartovi vojski ... Hazurala, v boj! Turška vojska se razmakne v bojni red. Na stranskih krilih se zganejo prednji turški oddelki, pripravljeni za vpad. A kristjanske čete se usipajo mirno v Budački dol. Toda še preden dosežejo bojišče, se strnejo turške prednje straže v nižino in presekajo kranjski vojski povratek ... Vname se težak boj. Turki zgrabijo sveže sile od vseh strani. Preden se le-te dodobra razvrste, so že obkoljene, izgubljene. Turki sekajo neusmiljeno, potiskajo Kranjce in Uskoke v vrtinec; razvneti po veliki zmagi, zavohajo svežo kri. Janez Turjaški se osupel ozira po Herbartovi vojski, a ko uzre bledo glavo na meču, ugane strašni poraz svojega bratranca — in prešine ga strah ... In preden dodobra spozna položaj, njegova vojska izkrvavi ... Le sam se s težavo prebije skozi obroč in pobegne v Budačko brdo. A prednja turška krdela krenejo zmagoslavno dalje ob Korani ... Na zemljo lega mrak. Izmučeni dan svetega Mavricija mučenca tone za Skradsko goro, a turška vojska se deli: polovica je vihra naprej po zmagoviti poti, druga polovica krene nazaj proti Bosni, oznanjat veliko bojno srečo.

S seboj ženejo bojni plen: trumo splašenih konj, zvezane oficirje in dvajset mrkih momcev. Slava Alahu!

Ferhadbeg kleči na zemlji, moli zahvalnico. Predenj prisopiha Deli Pernana s Herbartovo glavo; drzno povesi junak bogati plen pred velikega zapovednika. Ferhadbeg osupne: gleda glavo, gleda, se dviga, ošine junaka z risjim pogledom in zarjove: »Dželat!« Na mestu ukaže rablja obglaviti, razkačen, ker mu je ubil tako dragoceno življenje ... Herbart Turjaški mrtev! Veliki vezir bi poklonil Ferhadbegu za živega leva novih konjskih repov, ob mrtvi glavi se mu ne bo niti obličje razjasnilo.

Dželat, haram! Ali spahije pregovarjajo zapovednika: boj je bil trd, kristjanski lev je pobesnel, ni se pustil ujeti živ. Beli! Evo, tu je njegov sin, živ in nadebuden, bogata nagrada sultanu, težki zlati bodo zveneli v odkup!

Ferhadbegu se zaiskre oči in z milostnim očesom nagradi morilca: »Aman!«

Na Budački dol je legla noč. Glej, iz tihih šum se trgajo žive sence: preostali, ki so smrti ušli, prihajajo iz skrivališč. Losenstein je tu, ordonančni oficir Mordaks, Janez Auersperg in Herbartov pisar, za njimi se plazita Svobodnik in Jurjevič, peščica preostalih prihaja na dan.

Strti so, molčeči, nihče ne more pretrgati smrtnega molka nad strašnim razdejanjem ... Sključeni se plazijo, grobokopi čez mrtvece, čez ubite konje in raztrgano opremo, čez zlomljene sulice, meče, krive sablje in človeške glave, čez mrtve sinove križa in polumeseca. Ob nagem truplu vojskovodje se sklonijo, v negotovosti ugibajo: je pravi ali ne? Glej, mrzla roka tišči še meč ... pravi je, pravi, gospod general ... Njegovo glavo iščejo po vsem bojišču, zaman. Njegov goli trup dvignejo, ko najdejo še Višnjegorskega, ju odneso skozi tiho noč proti kranjski meji. Jutranji svit presune kranjsko deželo, ko kane nanjo kri njenega vrhovnega gospoda ... V Pobrežju ga polože na konja in ga odneso proti Ljubljani, Višnjegorskega pokopljejo v Črnomlju. —

Nov dan se razmahuje, doli proti Banjaluki vihra zmagoviti Ferhadbegov prapor, pot mu kaže mrtva glava na konici ... in bobni ropotajo in činele vrešče, cimbale in pavke. Hej-hoj, skozi Bosno svira muzika ... Glej, s palisade gledata dva okostenela sužnja.

»Vid — Vid!« vzdrhtita drug za drugim. »Mati ... oče!« zastoka Vid iz zvezane vrste ... Hej-hoj, naprej, naprej, činele, cimbale, žvenket verig in pesem bičev, naprej skozi neskončni vilajet, skozi širno puščo, mimo umirajočih sužnjev ... Naprej, pred samega vezirja.

Stambul, Stambul — Carigrad! O, daljni kraj, o hrupno mesto zmagoslavja in vzdihljajev ... Hej-hoj, bobni, cimbale, piščali, trombe, vrišč, peket! Skozi veliki šator konjskih repov spe sprevod, pred njim dve mrtvi glavi, s sprevodom hrumi pesem zmagoslavja. Glej, iz neke kule se utrga uvela sužnja, se sesede ob sprevodu.

»Vid — Vid!« jekne predse. Juran omahne na verigi, truden, izmučen zahrope: »Bara!« ... Hej, naprej! Činele, hrup, rezget in zvenk verig. Skozi Stambul vriska janičarska muzika ...

Nad Ljubljano visi grobni molk. V evangeljski cerkvi leži trup gospoda vojnih trum — in tihe množice stoje ob rakvi ... Mračno mesto plaka, v obupu moli: Gospod, Gospod, usmili se, usmili! V deželi ni glavarja, od vztoka se dviguje Cerber, na mrtvi straži leva in, na braniku ni junaka več ... Usmili se, Gospod, usmili nas, a njega sprejmi v tihi gaj ...

Opombe[uredi]

  1. krščanski podložniki
  2. nevernik
  3. na noge
  4. naskok
  5. ne
  6. sovražnik
  7. dobro
  8. junak
  9. prapor
  10. stražarnica
  11. zasramovanje Turka
  12. milost
  13. pomoč
  14. dolga puška
  15. Turkinja
  16. kako?
  17. rož
  18. turški gospod
  19. gradič, stolp
  20. na noge!
  21. graščak
  22. škoda
  23. pošast
  24. sovražnik turške vere
  25. krvnik
  26. prekleti sovražnik turške vere
  27. zapovednik 1000 vojakom
  28. plen
  29. zares
  30. zaljubljen
  31. srečno!
  32. vojska
  33. dežela
  34. res, gotovo
  35. puška
  36. področje paše
  37. posvetovanje
  38. konjiki
  39. razbojnik
  40. prisvajač
  41. malopridnež
  42. zapovednik telesne straže
  43. okrožje
  44. prevara