Na morji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na morji
Ivan Franke
Izdano: Slovenski narod 4. november 1873 (6/253), 1–2; 5. november 1873 (6/254), 1–2; 6. november 1873 (6/255), 1–2; 7. november 1873 (6/256), 1–2; 9. november 1873 (6/258), 1–2; 12. november 1873 (6/260), 1–2; 13. november 1873 (6/261), 1–2; 14. november 1873 (6/262), 1–2; 15. november 1873 (6/263), 1.
Viri: dLib 253, 254, 255, 256, 258, 260, 261, 262, 263
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Qui navigant, coelum mutant,
non animum.

Jutrova dežela, vzhod, orijent, beseda, ki ima posebno moč in ogreva fantazijo, ko malo katera, naj bode glede zgodovine ali narodov denašnjih bivajočih daleč tam, od koder prihaja solnce, tam kjer rujavi ljudje, tanke rasti, flegmatičnega obnašanja, pa vroče krvi iščejo pod palmami zavetja pred pekočo solčno vročino in žive tako, kot njih očetje pred tisoč in več leti. Kje se začne izhod? Pri nas vrlo bližnjo Turčijo in njena posestva zovemo Levante, kar je isto. Začetek nij omejen tako kot konec, ki je v Japanu. Japanezi imajo tudi v rudečem barjaku bel kolobar, ki pomeni solnce. Za Japanom nij po mislih orijentalov nič ko morje »Weltmeer«, ker malo jih ima naše zapopadke o zemlji.

Dandenes je naša zapadna kultura zanešena v mnoge daljne kraje; tudi v izhodnji Aziji so evropska mesta, kot otoki v sredi morja. Ta mesta polubarbarov, bogata in lepa, vezana so med soboj rednimi linijami parobrodov, isto tako kakor z Evropo in Ameriko. Tudi se voziš v Indijo, Kino ali Japan z mnogo večjim konfortom, nego z Ljubljane v Novo mesto, in v primeru k daljavi, tudi ceneje. — Ona mesta ali naselbine imajo to posebnost, da so popolnem ločene od dežele in naroda, domačini žive po svoje, tujci po svoje, veže jih skoraj samo trgovina, naša civilizacija nema vpljiva do onih, ki so jo soboj prinesli, ker se domači in tuji element še nij pomešal.

Prvo tako mesto bilo je za me Suec. V Aleksandriji je še mnogo Evropcev. Turčini, in Arabi jih v mnogih rečeh posnemajo, tako da se izhod in zapad mešata, z laščino ali francoščino lehko izhajaš, voziš se v kočijah tako kot v Parizu, lehko moreš kupiti vse, kar se dobi v večjih naših mestih, med mnogo tujimi in neznanimi najdeš svoj pot kaj domačega. Zvečer se vsedeš na železnico, drsneš po noči skoz Egipt in zjutraj »neznan svet se teb' odpre,« — si v Suecu, od koder je slavni Lesseps rov prekopal v medjuzemsko morje, ali napravil sueški kanal.

Ladjestaja, na začetku kanala v rudečem morji, je uro daleč od mesta, separatni brzovlak angleške kompanije nas je kar mimo Sueca peljal do ladjestaje, ker nas je čakal »Mirzapore«, velik in lep parobrod namenjen iti v Ceylon. Premeniti za potovanje železnico z brodom je prav prijetno čutje, ko sem premogov in puščavin prah iz sebe umil, ude, utrujene od dolge seje stegnil in se najedel, pogledal sem okolo sebe in premišljeval, kaj celi dan tu početi, ker Mirzapore imel je odriniti drug dan. To tedaj je Suec, kraj po celem svetu sloveč, ta zapuščeni tužni kraj, kjer nij druzega, ko pesek, slana voda in visoke gole skale, ne bilčka ne drevesa, proti severu kup črnih hiš na pesku, — tam je mesto, tje bom šel čas preganjat, če tudi solnce peče.

Tovariša med sopotnici nijsem našel, storil sem se nekoliko pogumen in šel sem sam.

Kadar pride človek med ves neznan svet na tuje, ga obide nekako posebno čutje, podobno nekoliko onemu, ki ga zovemo strah. Obšlo me je to čutje že večkrat, ker sem bil radoveden in vtikal nos, kamor drugi potniki nijso marali. Blizu ladjestaje stoji tropa oslov in teh poganjači, pravi rujavi Arabi, kadar se kdo tujcev približa, mu pridejo naproti, ga obsujejo, primejo za roke, za suknjo, upijejo in vsak ga hoče spraviti na svojega osleta. Ko sem srečno s pomočjo komolcev in nog to borbo končal in se spravil na žival, poganjač reče nekaj svojemu uhatemu prijatelju, kar nijsem razumel in ta počne galopirati. Sedlo nij bilo trdo na hrbtu, jaz sedla ne vajen, sem le gledal, kam bom padel, za vajete se žival ne meni nič.

V ti zadregi mi pride dobra misel, oslu oči zakriti, in res uhan obstane. Poganjač, ponosen, kot vsi Arabi, hoteč pokazati iskrenost svojega žrebca, me je v veliko zadrego spravil in še zad ostal; kadar me dohiti, mu skušam dopovedati, da ne ljubim prenagliti se in da naj pripne sedlo bolj trdo. Komur da bog službo, mu da tudi pamet, vsi ljudje tu in v drugih krajih, ki imajo s tujci posla, znajo nekoliko najpotrebniših besedi; iz evropskih jezikov, katere tujci govore, treba je skusiti angleški, če to ne gre, italijanski ali francoski. Moj poganjač je govoril vse tri jezike ob enem, kadar mu je zmanjkalo tujih besedi, je pravil arabski, s tem pripomočki in s pantomimo mi je dokazal, da je njegov osel najboljši v Suecu, brez vse nevarnosti in nikoli ne opeša, ter mi je v moj blagor gorko priporočal vzeti ga za celi dan, ker je mnogo znamenitega za videti in on mi hoče vse pokazati. Obnašanje tega dolzega dečka, njegove brihtne oči so se mi dopadale in pogodiva se za celi dan.

Po dolgem jezu, po katerem hodijo ljudje in železnica do Sueca, v prahu in vročini jo mahamo po pometi naprej. Poganjači so ko iz železa; ne opeša jih premikati dolge suhe boke po vročih tleh, malokdaj se poté. Enomerno letajo z vpognenimi koleni in rekó kako besedo osletu. Oddaleč kaže se mesto dovolj ponosno; med črnosivimi hišami dvigujejo se visoke bele, videti je pošteno mesto. Toda ta iluzija zgine, ko se pride v ulice, polne prahu čez člen, revne hiše, zidane iz kugel, da jih bog varuj potresa; pred kako hišo kup šute in nesnage, vse revno in umazano. Hiše imajo skoraj vse dva nadstropja, pri tleh so samo vrata, prvo nadstropje ima mnogo in zelo velikih oken, do srede z gostimi lesenimi pregrajami zaprtih, sredi pregraje je majhna linica, v kateri se vidi kakikrat kos obraza brez brade; tako zavarovano nadstropje je harem, glavni del poslopja, pri enem ko pri drugem. Nekoji so bolj trdno zidani in veči, nekoji imajo prav lepe izglede v pregrajah, da bi pa v kateri hiši bilo čedno, po zunanjem nij soditi. Spodnji del hiše je oddan tu in tam štacunarjem, Francozom in Italijanom, ki prodajajo vrlo skupno kakor je potrebno civiliziranim. Ker so dela pri kanalu po večem končana, prodajajo zdaj le brodarjem. Bazar ali arabski trg je edini kraj nekoliko oživljen in zavoljo ljudi vrlo zanimiv in posebno pitoresk: one narodno nošnje, mnogokrat raztrgane, Arabov ponosno obnašanje, ti rujavi obrazi s črno ali sivo brado in možatim krivim nosom, vodonosci itd., zdaj prijaha mimo Kedifov vojak na lepem konji z rudečo kapo in rudečimi hlačami, tam se rine kak zamorec, toda ženske nij videti. Tu gori za temi zavarovanimi in pregrajenimi okni vidiš kak bledi nos in črne oči pod črnimi obrvmi in si fantaziraš arabsko lepoto, ki se dolgočasi, ki morda zdihuje po šotorih, od katerih so jo ugrabili in prodali — predrami te velika stvar tik za hrbtom, hitro se umakneš, da te kamela ne pohodi in greš dalje mimo prodajalcev, ki sede po turški na nogah, pušijo in barantajo s svojo beračijo tako mirno in ponosno, ko mogočni paša. Teško ima drug rod tako možato obnašanje in tako častitljive figure, ko Arabi.

Pašatova hiša je nova in obširna, tudi kosarna je bolj zaupanja vredna hiša. Zunaj mesta pri kolodvoru je čudna vas. Koče sestavljene iz drobnih kamnov in prsti brez oken, mesto duri kaka strgana cunja ali plahta, pokrite so s palcami in prstjo, nizke, ena pri drugi, da je treba manj sten; na strehi kaka šetinasta mačka, pred bajto kak na pol pokrit otrok. Tu je doma moj oslar in drugi vodonosci in težaki, ki nemajo harema in ne morejo shraniti družine za zidom. Ti otroci gotovo ne poznajo obilnosti in vendar, kako lepo so rašeni, nekateri so tudi lepega obraza, tankih, okroglih udov. Teh gnezd nij malo. Od tu malo dalje, tik železnice je kanal sládke vode, ob krajih zeleno obrašen, in čedne, prijazne hišice za nekoliko uradnikov, v majhnim vrtiči z mladimi drevesi, ki veselo rastó, ker jim prilivajo. Naprej pa gre železnica po suhi rujavi zemlji, mešani s peskom, kateri veter često vzdigne in nese kakor meglo, da se nikamor ne vidi. Sueški kanal je prav dolgočasen videti: ravni, s kameni obloženi breg se vleče brezkončno naprej, po kanalu pa se vozi kak mali parobrod; takraj ali onkraj kanala je pustinja, ne daleč na izhodu omejena sè strmim bregom rumenkaste skale, ki se enakomerno vleče, kakor bi ga ne bilo nikdar konec. Kdor hoče vse te znamenitosti Suecove ogledati, porabi dan; komur se ljubi kobacati po pesku in prahu, vidi toliko novega in interesantnega, da bo rad dvakrat prehodil iste ulice, ker mesto je majhno. Prišedši nazaj do broda moj poganjač s pogojeno plačo nij bil nikakor zadovoljen, kar se po sebi razume, ker to je njegovo pravo in sveta dolžnost spraviti iz tujca, kar več more, sicer se to misli povsod, kjer je mnogo potnikov, začenši na jugu alp. Poganjač je imel toliko važnih uzrokov, mi je zadnjič tudi govoril na srce, da je revež, da se bo vedno spominjal na-me, sploh kazal je lep govorniški talent. Potnik najbolje stori, da mu da bakšič po svoji volji, ker zadovoljni ti ljudje nijso nikoli; kadar si upajo, skusijo tudi sè silo, dasiravno vedo, da je Kedifova in sploh orijentalska pravica ostra in se glava ne drži posebno trdo vrata.

V ladjestaji bilo je veliko življenja, ker drugo jutro imela sta odriniti dva velika broda angleška, eden v Rombej, eden v Calcutto. Vlak za vlakom je pripeljal blago iz Aleksandrije, tudi iz Kajire. Težaki nalagajo kište in bale na velike kupe kraj vode tik barke. Za malo časa izginejo ti kupi v ladije, in tako cel večer in celo noč; kedar je zadnja kišta spravljena, brod odrine. Mirno je stalo več brodov bolj zunaj v luki, čakaje, kedaj morejo oditi skozi kanal.

Večer bil je neznano lep; oni strmi, po vrhu ravni hribi na afrikanski strani, dvigali so se mogočneje nad temnim morjem. Pogled na okolo je ob tem času neizrečeno tužen, a velikansk. Sredi ljudi čuti se človek pred to podobo nekako zapuščenega. Daleč tam proti Nilu padajo zadnji žarki solnca na dolge ravne črte gora; povsod okolo mir, ki tlači mir uničenja.

Vprašal sem se, ali bom prišel kdaj tu nazaj. Imel sem dolg pot pred soboj čez široka morja in neznane kraje. Spomnil sem se slovenske domovine, prijateljev. Kolikokrat sem v mladosti gledal vtopiti se solnce za Triglavom, a zdaj tu! Vse drugo!

Sueški zátok je tako ozek, da se vidi zemlja na obadva kraja. Samo siva, ali rujavkasta skala! Gora za goro z razgrizenimi vrhi. Na levi se vzdiguje mogočno gora Sinai, celi kup vrhov v jasno nebo, potem je le morje. Na večer smo prešli mimo dveh svetilnih stolpov na desni. Prišla je temna noč in na jutro — zginila je Afrika in Arabija. Svitlo jasno nebo se strinja z morjem krog in krog in tako pet dnij, do otoka Perim.

Brod je potniku gostilnica, sprehajališče, bivališče. Čez nekaj dnij je ozki omejeni prostor, sčasom ječa. Kedar nij druzega za čas preganjati, ogleduje se parobrod, na katerem se ima toliko dnij bivati. Kadar barka gre, ne potuješ, ampak si potovan, pasiven.

»Mirzapore«, brod imenovan po velikem mestu na reki Indus, bil je za 16 ali 18 dni moja domovina. Seznanil sem se tedaj naj prvo z njim. Lep nov parobrod, 4000 ton, 600 konjskih moči, uren, mogočno je rezal valove, po malo se jim priklanjal. Ker je malo bralcev »Slov. Naroda« bilo na takih brodih, jim bo morda ustreženo s kratko besedo o tem. Ladija »Mirzapore« je 165 korakov dolga, 20 široka, gre 24 čevljev globoko v vodi, in 14 je nad vodo visoka. Na vrhu ima lesen hrastov pod. Najbolj zanimivo se vidi na tem podu, razdeljenem v dva dela, v zadnji (quaterdeck), kjer smejo biti le oficirji in potniki prvega reda, kjer se tudi ne sme kaditi zavolj gospej, in v sprednji (vorcastle). V sredi je prostor za mašino, dimnik, pred njim kapitanov most. Prav od spred so mački in njih debele teške verige, železna tnala, mašina za dvigati verige. Tu pri lepem vremenu in kadar ne bije voda črez, popravljajo matrozi jadra, se vsedajo na tla okolo rajža, hodijo počivat in se pogovarjat, tu je tudi vhod do njih prostora, kjer spé in imájo svoje reči. Mornarji, na takih parobrodih jih je okolo 30, so tedaj najspredej. Na tem parobrodu so Indijci od dekanskega pomorja, rujavi, opečeni od solnca, ne veliki, bolj tanke lepe rasti. Med njimi dva mlada moža lepega obraza s Kristusovo, lepo majhno brado, da jih je bilo lehko misliti si kot azijatska princa, hlače bele in dolgo suknjo, belo ali plavo iz pavole, čez ledja prepasana z robcem, na glavi slamnik brez okrajev, na mestu katerih je ovit okolo zelo dolg rudeč robec, da se vidi kot turban, in takim temnim obrazom vrlo dobro stoji, in varuje glavo solnčnih žarkov. Takoj za vhodom pomorščekov je kuhinja. Kuhar, črn, umazan dedec s krvavimi očmi, kuri s premogom pod kotlom in kuha rajž in le rajž, trikrat na dan rajž. V malih posodah skuha rumenega zmečkanega popra s čebulo, včasih tudi krompirja, ali pa tudi kakega sočivja. Malokdaj nareže kaj mesa vmes. Kuha za vse neevropske prebivalce broda. Zavoljo vročine ima vsa okna, ki so iz železa, ko vsa kuhinja, odprta. Veter res piše dobro skozi, žene pa tudi premogov dim na vse strani, da se kuhar kakikrat sam ne vidi. Kadar je rajž gotov, ga naloži na velike cinjaste plošče, kolikor partij, toliko ploščev, dene k vsakemu skledico zabele in skledico popra. Komur je palo, vzame vsake posodo eno, položi jo, kjer si bodi, kar na tla, ki so pregernena, da se ne umažejo, 5 do 8 so jih vsede okolo. Večjidel najstarejši zlije zabelo črez rajž, ga dobro premečka kar z desnico in premeša, potem jedo z desnico, brez žlic, čepé in sedé okolo. Vsaki primeša popra toliko, kar mu volja. Iz cinjastega vrča se napije vsak sladke vode. Mnogokrat sem jih videl ručati, očividno jim je jed dobro dišala, bili so dobre volje in pomenkovali so se živo.

Z ostalo vodo po končani južini si umije vsak malo desnico, takoj se stegnejo eni v kakem kotu za kratek počitek, drugi pušijo in se pogovarjajo. Na večer beró iz korana, v svojem jeziku, ali tudi po arabski. Verujejo vsi v proroka Mohameda.

Za kuhinjo je »windsel«, mašina, ki vzdiguje blago v in iz broda. Potem je velika luknja v krovu, kjer se vzdiguje karyo ven in noter. Zatem so kabine oficirjev, tri ali štiri v sredi. Ob krajéh broda pa so hlevi za koštrune, prešiče za vsake vrste kuretino, tudi golobičev ne manjka, ker okus pasažirjev in oficirjev je različen. Kaka kratkočasna opica, tu privezana, hodi koštrunom nagajat in kokošim perje pulit, ali pa se šegavo zaleti v mimogredočega matroza.

Komandantov most, tako visok, da se vidi tudi čez platneno streho, ki varuje pred gorečim solncem, na sredi broda, je zelo važna reč. Na njem je noč in dan najmanj en oficir pogledajoč na iglo pogostoma, da drži brod pravi kurz. Prihaja gori tudi kapitan hladit se; tu vodi ladijo pilot v luko in iz nje, kjer je večjidel teško vlazljivo. Sredi mosta drže štirje mornarji kolo, ki vodi krmilo, in ga vrte na to, zdaj na drugo stran, kakor treba.

Za mostom je prostor za kurjavo, na vrhu odprt sè železnimi mrežami; vidi se globoko doli, kjer zamorci, pravi črni Afrikani mečejo premog v peči, huda vročina puhti tu ven gori in od dimnika, ki tu ven kviško moli. Ti Afrikanci, da si vročine vajeni, vendar trpe dosti. Ves v potu, da kaplja od njega, pride po strmi železni lestvici gori in se vsede na veter, in lovi sapo. Mladi, čvrsti, debelih udov so, a se jih vendar mnogo pokonča s prehlajenjem; teško se najde star človek med njimi; plače imajo po 16 rupij (dobro naš srebrni forint) na dan in hrano, za te ljudi mnogo, toda zapravijo večjidelj vse v prvem mestu. Kak Indijec ali Kitajec se tudi nahaja med kurjači; zadnji gotovo samo zato, da si rupije prihrani in prične kako lajše delo. Vsakih 24 ur zvoziti s šajtrgo okolo 30 ton premoga in pometati ga v peč, je tudi za 16 do 20 ljudi dovolj trpljenja v taki vročini.

Za dimnikom je »manmast«, glavno drevo; dalje druga kuhinja, za drugi razred in one, ki spadajo v to vrsto. Potem je prostor za mašino, pokrit z okni, da varujejo pred dežjem, tu se vidijo cilindri, oni debeli jekleni stebri, švigajoči v taktu gori in doli, ki gonijo sveder. Tu pri mašini je meja, preko katere ne smejo drugi kot pasažirji prvega reda in kdor ima opravilo. Pride potem prostoren eleganten vhod prvega reda, tik njega je kabina vodje kapitana. Od te največje kabine na celem brodu do konca broda se zove prostor »quarterdeck«, je zmirom s platnom pokrit proti dežji in solncu. Tu je mnogo klopi, stolov za ležati in drugih stolov, ker vsak potnik sme svojega imeti. Tu se sprehajajo in dolgočasijo dame, tu se delajo koncerti na večer in v nedeljo se časti bog. Čisto od zad je drugo kolo za silo, ki s pomočjo arhimedične šravbe obrača krmilo na vsak način, in dva kanona.

Ko smo prešli ves krov ali pod, me spremi, čitatelj, po složnih stopnicah doli v prvo nadstropje, in začniva zdaj od zadaj. V dnu stopnic so na obe strani vrata, ki peljejo v salon. Največji in na velikih brodih vrlo luksurijozni prostor, razprostira se po celem zadnjem krovu; svitlobo in zrak dobiva od vrha skozi tri velika okna in vrsto majhnih oken od zadaj, kjer je tudi mehki sofa, polokrogel, kakor je brod od zad. V sredi po vsi dolgosti salona je miza, nepremakljiva, kakor stoli kraj nje, trdo pribiti na tleh. Ob straneh so kabine, majheni prostori za tri postelje, dve ena nad drugo pri steni, ki loči od salona, ena pod oknom, ki prodira steno broda. Ti prostori so prav pripravni, kadar je človek sam noter. Dva se moreta že ogibati eden drugega. Za oženjene so posebne, tako zvane reservirane kabine, dražje od drugih. Pred salonom na eni strani je kuhinja za prvi red, kjer znajo peči izvrstni »beefsteak«, »rostbeef« in »pudding«, na drugi je prodajalnica vina različnega, in žganja, ki se tu zove »brandy« in je zlo močan. Ob krajih prostora za mašino, po polnem ograjeno, so kabine za inženirje ali mašiniste, višje postrežnike, za tem je mali salon, na straneh zopet kabine prvega reda, prostor za strežnike in naj sprednje oni mornarjev. Ves drugi prostor pod tem prvim nadstropjem, kar ga ne vzame mašina in premog, je za kargo, poštne žaklje, kište zmečejo prav neusmiljeno doli, glede le na naglost; kište štejejo matrozi, pri vsaki deseti naredi vozel na špagi, lahko bi se navadil šteti hindostanski do deset.

Zjutraj ob 6. prinese strežnik kavo k postelji. Vstaneš, greš se skopat, potem na krov. Tu matrozi peró, ribajo in mijejo tla, pometajo in drgnejo vsak kotiček. Ter ljudi gledaš, kako cigareto popušiš, napraviš se, kedar imaš prakso, porabil si čas do devete ure; do zvonjenja. Potem je brekfest, prav izdatno kosilo, biftek se nikdar ne pogreša, mora biti pa tudi kaj koštrunovega in drugih jedil. Dopoldne gre na tvoj račun, glej, kako ga preženeš. Opoldne pridejo oficirji z inštrumenti gledat, kje stoji solnce, v kaki višavi je; pol ure potem stoje zapisani gradi daljave in širjave zemeljske, koliko milj je prehodil brod zadnjih 24 ur. Tedaj računiš, koliko dnij se bodeš še dolgočasil. Ob eni je »refreshment«, pokrepčaš se sè slanino, mrzlim mesom, sirom, sadjem, ledom, pivo. Popoldan je dolg, igra se s kegli, bere se, pogovarja, sprehaja; o pol šestih zopet naznanja zvonec, da si umij roke itd., da prideš čeden k mizi. Nevošljiv sem bil mnogokrat damam zavoljo njih toalete; nas eden naj dela še tako varčno, v četrt ure je zgotovil toaleto, podrl in zopet popravil frizuro, dama pa zgine v kabino, ura, poldruga ura mine, predno se pokaže; tako so redno o peti uri zginjale vse, in še ne prišle k obedu o pravem času. »Diné« je sijajen čas dneva; dame so dekolitirane, kažejo mnogo svoje naravne krasote, in privoščiti se jim mora, ker je vroče; tu so one v beli obleki, oficirji tudi v belih hlačah; miza je obilna, poseja se malo dalje nego treba, dogodjaji vsi, važni in nevažni se obravnavajo z ono lehko površno konverzacijo, ki jo terja izobraženost. Prvi strežnik udari mehko na srebrni zvonec, v znamenje, naj zamenijo strežniki prejšnje jedilo z novimi. Vse je po redu; kapitan sedi na konci mize, on je zmirom prvi na brodu. Po dokončanem obedu postala je že noč. V tropičnih krajih kakor znano, se dan malo preminja. Družba se zbere na krovu, koncertirajo diletanti; — toda ne vprašajte kakó! Angleži spoštovanja vredni po toliko stranéh, so v slobodnih umeteljnostih leseni in nerodni. Kdor je čul peti italijanske opere od Italijanov, bode nerad odobril mrzlo recitiranje in dudlanje not po ti nesrečni šegi angleških devic. (Nekoliko proč, kjer se glasba meša sè šundrom mašine in šumenjem vode, imajo vendar tudi glasovi svojo čarobno moč.)

Večer je ipak najlepši čas; nasloniš se čez ograjo, pušiš, gledaš šumeče valove, ognjene iskre na njih, misliš nazaj, daleč nazaj, ali pa se pogovarjaš s komur ti je drago, ker na tako ozkem prostoru se nemoreš ogniti, da storiš dovolj znanja. Snidejo se tu razni ljudje, ne samo trgovci. Eden se vrača v Avstralijo, kjer je čez 20 let sè slabim vspehom kopal zlato, zadnjič našel bogato žilo in šel si poiskat lepe mlade žene v domovino. Drugi, mlad inženir, poln upanja in ognja, potuje v Indijo, visokih služeb gotov v upanji.

Kurjači se vržejo po tleh in zaspé; ako pojdeš v sprednji del broda, paziti moraš, da ne pohodiš koga; pod podom je vroče, na vrhu se diha slobodno, drugi uganjajo burke, plešejo in norčujejo in pušijo. Harmonika je doma že po vsem civiliziranem svetu; pridruži se ji flavta in tako se osnuje tudi na sprednjem delu koncert sicer pomanjkljiv, od poslušalcev vendar z veliko pohvalo sprejet.

S časom ljudje potihnejo, nekateri se izgubé v kabine, matrozi si pogrnejo po tleh. Postane mir, le mašina brez preneha bije svoj mogočni takt, in valovi šumijo bliskajoči se v mesečni svitlobi. Tako se godi v lepem vremenu. A vreme na morji, ki je tolike važnosti, imenuje se lepo, kadar nij nič ali ne mnogo vetra.

Tretji dan začel nas je dajati monsun, bolj ko smo se otoku Perim (v ustji Rudečega in izlivu v Arabsko morje) bližali, močneji je postajal. Monsun je neizrečeno dolgočasna, pusta reč, veter, ki na jugu in vzhodu Azije prvo polovico leta vleče iz severa izhoda, drugo polovico od nasprotne južne strani, čuti se do Sueca. Na prostem morji vleče enakomerno, brez prenehanja, direkcije skoraj nič ne spremeni; žene velike valove, v nekaterih krajih na pr. v kineških morjih postaje tako močen, da preide brod komaj četvrti del svoje hitrosti naprej in da ga zibljejo in privzdigujejo valovi, in pljuskajo čez njega. Naveliča se ga človek jako in želi si spremembe. Počne deževati, 5 dni, celi teden neprenehoma. Veter ga nosi okolo vseh oglov, nij prostorčka na vrhu, da bi se mu mogel ubraniti. Takrat je hud čas tobakarjem, ker pod krovom je kaditi prepovedano, na krovu je nemogoče; ali mora stradati dima, ali pa se zmoči, kar je neprijetno tudi v toplem.

Ladiji, enako velikosti in hitrosti, tako zvane »sestre«, ker ste zajedno odrinili, ste si vedno v vidu. Pešavur ostal je nekoliko zad, začel je pa blizu Perima, ko je veter postal močen, dohajati nas; skrbno so pazili kurjači na našem brodu na onega, in metali premog v peči, kar jim je bilo moč, da bi onega prehiteli, do Adena, zlasti zvečer, prošedši mimo otoka, in mirno zglodanih fantastičnih gora na levi. Drugo jutro smo bili tudi res prvi v luki, kurjači vsi zbrani so čakali na krovu in ko je prišel »Pešavur«, zagnali so krik, mahali z rokami, z lopatami, obhajali so svojo zmago.

Na jugu Arabije, za široko peščenato ravnino vzdiguje se ob morji vrsta golih vulkaničnih hribov; kompleks gora, vezan z deželo le z ozko potezo peska je Aden za brodovje zlo važen štacijon, ker od Sueca do Indije je to edini kraj, kjer ladije v varnosti obstanejo. V rudečem morji je na obedveh bregih več luk varnih pred vetrom, a ne pred ljudmi; dandenes ko nekdaj je mogoče, da je barka prisiljena broditi na suhem. Pade v roke Arabom, ki se za Kedifovo oblast ko za Sultana nič ne menijo, vzamejo, kar se jim zdi, ljudi pobijejo, ali prodajo v sužnost.

V Adenu pada redkokrat dež, po več let ga nij niti kaplje. Zdaj ga že peto leto čakajo. Zato nij nikjer vegetacije, samo skalovje, divje razgrizeno po vrheh. Na enem najvišjih holmov je »flagstaff«, ki naznanja prihod in odhod ladij. Pod to goro ob ladjestaji je več novih hiš, dva hotela, pošta in telegraf, guvernerjeva in kakih 6 drugih barak, t. j. kasarn za angleške vojake. Te barake se nahajajo v vsaki angleški koloniji, ki ima vojno posadko. Sestavljene so iz lesa in vmes pozidane, z velikim nadstrešjem, a samo v eno nadstropje, ki daje veliko sence, ker tu se je solnca bati; skozi celo leto skoraj enakomerno peče. Februarja bila so tla tako vroča, da se je čutilo, kako vročina puhti od tal. Vojaki imajo vrlo malo posla. Skrivajo se pred solncem, po dolzem razložen, moli noge po konci, bere kaj, dremlje, drugi kvartajo. Več jih je oženjenih; imajo dobro plačo: prostaki čez vse potrebe na dan pol šilinga, ali četrt gold., so tedaj v primeri drugim vojakom, dobro plačani; toda živeti v tej strašni puščavi na teh razbeljenih skalah! Zvečer in po noči se sprehajajo in zabavajo, kar je ravno mogoče.

Mesto Aden je kake poldrugo ure od ladjestaje. — Pelje se tja v precej ubogi droški, a z dobrim brzim konjem ob ladjestaji po ravni cesti. Mali hrbet zapira pogled; ko se pride tja, je prostorna ravnina, čez katero se preide mimo dveh vasi. Malo hiš je zidanih, malokdaj lesene duri. Okna so s cunjami zakrita; kako malo je treba tu za hišo: nič druzega nego strehe, ki je solnce ne premaga. Kamelina koža na prekljah raztegnena za streho, nekaj hal okolo, da skrijejo pred vnanjimi očmi in stanovanje je gotovo. Tu prebivajo oni izvrstni plavalci, tu so one tanke, šibke ženske tako elegantnega in zraven krepkega života, kakor ga nijsem videl nikjer več. Čuditi sem se moral ženski, katere gole roke so bile tako okrogle in polne. Soditi bi bilo, da je imela komaj 16 let, a potem sem videl obraz ne le grd, ampak z vsemi znamenji starosti; nesla je nekaj na glavi in šla brzo, živo pogovarjaje se z možaki. Hoje tudi nijsem videl nikjer več tako elastične in lepe. — Prosti ljudje se tu le drapirajo; nemajo prav za prav obleke. Ženske nemajo le uhanov, nego naj večje dragocenosti nosijo v nosu. Na koncu planjave vzdignejo se skale ko zid, na vrheh so stolpi oboroženi s topovi, prav ko jastrobova gnezda.

Cesta počenja iti tu v goro, sreča te kamela otovorena s kištami ali balami; pametno, polagom korači; na vrhu pride se kroz malo trdnjavo mimo straže. Arabi v angleški uniformi, potem kroz globoki presek, nad katerim je most med stolpoma trdno navzdol. Za malo časa, ko se pride iz tega hladnega korita, odpre se pogled in mesto Aden leži na konci ravnine. Bele hiše in čedne, tu pa tam minaret, kupla, prav prijazno leži mesto v tem mrtvem rujavem svetu.

Kakor ima Suec svoj kanal, ima Aden svojo znamenitost, to so tanki vodotoči. — In da se morejo tujci znebiti kaj denarja, prodaja se štravsovo perje in leopardove kože. Judje naši domači so nič pred temi barantači, ki zahtevajo najmanj 5krat toliko, ko je stvar vredna, in ne odjenjajo nič; le kedar vidi, da gotovo greš nazaj na ladijo, v zadnjem momentu se uda s ceno, kot kursi pri dunajskem »krahu.«

Suec in Aden sta kraja, ki se v spomin vrineta; tu nij prijetno, ali interesantno je; golota imponira. Čuti se človeška nemoč proti tej strašni naravi. — Evropci, kar jih je, vezani so sè svetom le po morji. Sosednji arabski glavarji so nemirni; governer je moral jih že večkrat svariti, to je, peljal je malo ekspedicijo vojaško do sedeža, pobral Arabom kamele itd. To je edina metoda, katero kaj obrajtajo.

Na večer odrine brod. Luč zdaj manjša, zdaj velika, vidi se še dolgo v širok ocean.

Drugo jutro videl se je nekoliko strmi breg otoka Sokotora, zginil je brzo in zopet je bilo krog in krog samo morje, neizrečeno lepo plavo. Monsun, ki je okolo Adena miroval, počel je kasneje zopet pritiskati proti nam. Gnal je dolge valove, ki so našega železnega junaka pošteno prizdigovali. Marsikomu je postal želodec upornik. Pri mizi je manjkalo polovico gostov.

Ker druzega nema opraviti, ozira se človek na nebo. Vsak potnik postane kos astrologa, meteorologa itd. Natančno sprašuje starega »quotrmastra«, kako je tu po navadi o tem in tem času, kako močan in koliko časa bo trajal »mousun«. Na vreme poznajo tu stari mornarji mnogo bolje, nego oficirji. Tudi imajo svoje tradicije. Služili so za matroze mnogo let, naučili se molčati, skusili vse in so brihtne glave. Quotrmastr nas je tolažil, da ne bo sile, dva, tri dni dežja, — bliže Cejlona pa bo veter omagoval in hočemo imeti prav prijeten pot. Tako je tudi bilo. Tretje jutro bila je na nebu siva, teška odeja nad nami. Ocean žalostno temno siv ko svinec; prav dolgočasni dnevi. Zelo si želi človek nazaj lepo vreme. Sčasom pride vse. Dež je šel le tu pa tam. Megle so se kobacale v fantastičnih kupih. Solnce je zahajalo čarobno za nami; večere pak je razsvitljevala luna. Veter je potihnil; valovi, zmirom še dolgi a plitvi, postali so gladki. Čuden pogled: kakor bi tu ne bila voda, nego kaka druga teška materija.

Kakor je izšel mesec izza megle, pridejo zopet koncerti in druge zabave in scene.

Neko jutro vidim več matrozov z obvezano glavo, ali roko ali nogó pred zdravnikovo kabino. Spomnim se nekega upitja, ki sem ga čul prejšnji večer doli pri kurjačih, in ko povprašujem, zvem, da so ti možje ranjeniki iz bitve. Matrozi, Indijci, se imajo za izvrstno pleme in zaničljivo gledajo »črne«. Ker so pa to zaničljivost ustno in djansko kazali proti kurjačem, jim vedno nagajali in zabavljali, sklenili so afrikanski črnokožci, ker se jim je zdela mera grehov prepolna, naenkrat se maščevati. Z lepo so povabili nekaj matrozov doli k sebi. Ko ti brezskrbno idejo v zanjko, zastavijo kurjači na vseh izhodih straže in potem jih jamejo nabijati. Matrozi so se branili, bilo je pa črnih več in so tudi močnejši. Predno se je zvedelo na krovu, kaj se godi tu doli v trebuhu ladije in je došla pomoč oborožena, imeli so kurjači dovolj časa, pretepati rjavce, in kakor se je videlo drugi dan na kislih obrazih, zagrnili so jih dobro. Ker je bilo častnikom dobro znano medjunarodno stališče, in da so matrozi mnogo pregrešili, nijso — nič preiskavali. Obe stranki ste obstali »in statu quo ante«. Ti eksotični ljudje so početkom videti mnogo bolj strašni, nego so v istini. Evropci jih v obče prav lehko vodijo. Ti ljudje so krotki in imajo velik strah pred višjim. Na mnogih brodih imajo večino in vendar nikoli se ne zgodi prevrat. Vajeni so pokorščine; v mladosti slušajo svoje male in velike despote. Angleži, posebno v slednjih časih se principijelno prav modro in še dobrotljivo obnašajo proti njim.

Enajsti dan v jutro zagledali smo zaželeni breg, takrat zelen, ves zelen, grič za gričem, daleč zadaj visoke gore, naj višja slavni Adamod tik otoka Cejlon.

Tako ljubeznjiv je pogled na bela poslopja, v zelenem obrobji je kraj tako prijazen, da se ti dozdeva, kakor bi že bil mnogokrat tukaj. In vendar ne veš, kaj te čaka; le želiš si zopet na zemljo, na trda gotova tla! Še dve uri in padajo težki mački v ladjestaje, in mi smo v Point de Gull.

Kdor prvikrat potuje, ta pot v spominu še imajoč živo pustoto okolo Sueca in Adena in zagleda naenkrat najbogatejšo tropično vegetacijo, ne more si večjega kontrasta misliti. Povsod okrog ladjestaje, le na večer v morje odprte; palme, visoke s košatim gostim vrhom, ena pri drugi, kar oko preseže. V senci pod palmami se vidi kaka bela hišica. Tam je fort, drevje in višje hiše se vidijo sem čez.

Komaj je barka obstala, bližajo se čolni, ki imajo dovaževati in jemati blago, premog in vodo za piti. Veslači in delavci popolnem nagi, le s figovim peresom v podobi majhene umazane cunje s trakom privezane okolo života. Rasti so srednje, drobnih kosti sicer pa prav lepo izraščenih udov, gibčni, vidi se jim na životu, da delajo, a nijso težaki. Kože so rudečkasto rujave, zelo kutu podobne. Kakor pri nas ljudje nijso vsi enake barve, tako tudi tu ne. Barva je več ali manj živa, temna, pri nekterih dimasta in pri drugih vleče že zelo na črno; lasje so jim črni ko oglje, nosi vsi dolgi. Lasje gladko nazaj počesani pri ženski kot pri moškem, in ker tudi v obleki nij razločka, se razloči spol le po naravnih razlikostih, in je za nevajenega pri mladih nedorastenih teško ugeniti. Obleka je vrlo svobodna. Obično ovijo okolo ledij in nog do kolen drap, rudeč in križasto pisan; zgoraj so goli. Eden ima turban na glavi, drugi ima jopo, ženske tudi belo srajco, a tako kratko, da ne seže ni čez prsi. Malokdo ima obutalo. Sploh ljudstvu, nij nič za to, da ta ali oni del života ni pokrit. Vmes se vidi kaka uniforma angleške službe, ali olišpani kostum orijentalski. Poseben duh, ki je povsod, ki gre celo z brodom, ki izvira od zavživanja opiuma, nij ravno neprijeten, vendar ga je preveč. Mnogi žvečijo kaj rudečega, poper, ki diši podobno cimetu, mislil bi človek, da krvavé v ustih. — Zrak je zaduhel, vroč in moker, kakor pri nas pred dežjem, kadar pravimo, da je soparno. Zmirom leze pot po človeku, kot v toplicah.

Punta di Gallo je mala terdnjava. Holandejci so zidali visok zid, ki služi še zdaj. Tu so angleški uradi, par lepih hotelov in nekaj štacun, kjer se kupujejo rubini in satiri, in malo vreden cejlonski djamant. Naj dražji so rubini; med temi zopet oni žive, rudeče pa svitle barve, lepe vode in brez madeža, kar jih je vrlo malo. Prodajalci vabijo tujce v štacune in ponujajo grozno ceno, govore pa s tako malim spoštovanjem od funtov, strlingov (po 10 gl.) kakor bi bili »kupper money« ali drobiž. Tudi pokažejo pred vsem slaba kamenja, in kdor se ne da prevariti, pokažejo mu tudi dobre in najboljše, zahtevajo pa toliko, da je človeka sram kaj obljubiti. Vsi ti Azijati znajo izvrstno pomagati blagu z besedo, obračajo govor po naturi kupca. Naši mešetarji so le šušmarji proti šoli le-tih trgovcev.

Trdnjava, ali belo mesto, tako zvano, ker prebiva tu mala pešica belih, je obdana na dve strani od morja, na tretji od široke tratine, kjer stoje na zračnem barake, s perjem od palm pokrite. To je tudi edini nezaraščeni svet. Za to tratino počne se črno mesto »black«, to je hišice in ute, vile holandske med debli kokos-palme. Pod njih gosto krono, kot pod zeleno streho, otroci letajo goli, le srebrni ali tudi zlati zapestniki in drugi tak kinč na temnej koži jih odlikuje. Pri bajti stoje kake banane, noseče velik grozd nebeškega sadú; oni posebni okusi in aromatični duh, malim in velikim sladkolizcem v naših bonbonih znani, sadje, redivno, za žejo itd. kakor boljšega v paradižu nij bilo, vse je tu tako navadno, kot pri nas tepke.

Ker pišem potopis, naj grem naprej historično. Čakala je v luki druga ladija mnogo manjša, s kineško pošto na brodu. Drugi večer smo se razkropili mi, ki smo toliko časa pod eno streho spali, eni v Kalkuto, drugi v Avstralijo. Jaz sem bil med onimi, ki so šli v Kino. Na suhem se človek oddahne od morja, da zopet dva ali tri dni še brez posebnega dolgočasa prebije, kar je več, nij prav. Pa kaj se hoče. »Travangore« je star, izkušen brod, s teško mašino, ki toliko pokuri premoga kot nov dvakrat večji. Monsun mu je bil ves čas protiven. Plavali smo lagano, zibali se mnogo, dež nas je pral, oni gosti dež, ki lije ko ploha, pa ne jenja takoj; postane tema, ne vidi se nikamor, piščal tuli pogostoma, v znamenje brodom, ki gredo nasproti. Prijadra mimo ladija, ki ne ve natanko, kje je, zborjaki se pogovarjajo in oficirji hitro napišejo s kredo velikanske številke grâdov. Na oni ladiji pozdravlja kapitan, — veter žene ladijo brzo naprej, v malo trenotkih je zginila. Zopet smo sami. Človek se navadi vsega, vda se v vse, kar ne more premeniti, in študira vsak dan karto, računi milje in dni in tako smo sedmi dan prišli v Pinanang pri Malajskem potoku. Zopet tropični svet, prijazni hribi obraščeni z drevjem, izvrstni les za brodovje. Pinanang je neizrečeno lep kraj, pravi raj. Kraj hribov na izhodnji strani, proti Malaki, je ravnina, na tej je mesto treh narodov, belih, največ Angležev, Malajev in Kinezov, zadnjih največ, kakih 25000. Evropcev je v vseh teh kolonijah le toliko, kolikor soli v jedi. Kinezi ali Kitajci se drže svojega značaja v noši v hišah, v templjih. Oni so rokodelci in trgovci. Kaj delajo Malaji, bilo je teško spoznati. Evropci gospodarijo in žive nobel v svojih palačah, sredi prekrasnih in prostornih vrtov. Kinezi drže z Evropci kot povsod rokodelci z inteligencijo. V marsičem so Evropcem kos: prenašajo ložej vročino, in so za vsako jako delo pripravni, industrijozni, brez njih bi bilo malo življenja.

(Dalje o tem drugikrat.)