Na materinem grobu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na materinem grobu.
Božična povest
Izdano: Amerikanski Slovenec 22. december 1899 (9/1), 6
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je na Sveti večer. Povsod v mestu so bila okna razsvetljena, kajti zdavnaj je že zašlo solnce in nastala tema. Mrzel veter je bril okrog oglov in zanašal sneženke v obraz tistim, ki so se še mudili na ulicah. V hišah pa je vladalo veselo življenje. Plapolajoče svečice so razsvetljevale pozlačene in posrebrene orehe in drugo lepotičje božičnih drevesc. Srečni otroci so se veselili migljajočih lučic in radostno ogledovali svoja božična darila. Drugi zopet so prižgali lučice pri jaslicah in prepevali pred njimi lepe božične pesmi. Tako je bilo skoraj v vsaki hiši. Kjer je pa manjkalo otroškega smehljaja, so se radovali in zabavali odraščeni med seboj. Vsakdo je hotel biti ta ta večer v krogu svojih domačih, kajti bil je Sveti večer.

Zunaj mesta pa se je v neko malo hišico namestu veselja vselila globoka žalost. Na bornem ležišču je ležalo mrtvo truplo pred kratkim umrle uboge vdove. Bila je mati dveh ne še odraščenih otrok. Jurij in Matilda sta močila z vročimi solzami bledo obličje materino in si prizadevala ogreti nje mrzli roki, a ti sta bili in ostali — trdi, mrzli.

Božično jutro je oznanjalo veličastno zvonenje veliki pomen Svetega dne že davno, predno je jutranja zarja pozlatila nebo. V cerkvi je gorelo brez števila lučic. Od vseh stranij so hiteli ljudje v božji hram in iskrena pobožnost je prešinjala njih srca, ko so čuli sicer že staro, pa vendar vselej novo pesem Angelov nad betlehemskim hlevcem. Polni svetih čutil so se po končani službi božji vrnili na svoj dom.

»Vesele praznike!« — tako so si voščili prijatelji in znanci. »Kaj si pa ti dobil za Božič?« — so se popraševali srečni otroci. In domov prišedši so zopet razsvetlili božično drevesce, ogledovali svoja darila in prižigali luči pri jaslicah. Tudi v mali hišici za mestom so gorele sveče — gorele mrklo in bledo — ob obeh straneh svetega razpela, ki je stalo ob vznožju mrtve matere in poleg mrtvaškega odra sta sedela in ihtela Jurij in Matilda, osirotela otročiča.

Zopet za zvonijo zvonovi, a ne za oznanjevanje božičnega veselja, temveč za spremljevanje uboge udove k večnemu počitku. Prišli so črno oblečeni možje, odnesli dobro mater iz hiše in jo položili v črno zemljo. Z britkostjo v srcu sta sledila sprevodu brat in sestra. In ko je narasel kupček nad priprosto rakvijo, sta pokleknila na grob in ihnela ... ihtela .... Mrzla zemlja ju je za zmirom ločila od ljubljenega telesa njene matere.

Nesreča ubogih sirot je vzbudila sočutje v srcih njunih someščanov. Dva bogata zakonska, ki sama nista imela otrok, sta vzela Matildo za svojo. Jurij pa je moral po svetu iskat si kruha, katerega ni imela zanj rodna zemlja. Predno je odšel, sta si razdelila brat in sestra malo imovino svoje matere. Matilda je vzela pohištvo, Jurij pa druge vrednostne reči. Poročni prstan ranjke matere si je nataknil na prst. Potem sta se poslovila. Težko jima je bilo slovo. Oba sta pretakala solze. Jurij je šel v tujino. V mnogih hišah je popraševal za delo, a nikjer ga niso hoteli sprejeti. »Premlad si še in preslab za delo« — so navadno rekli in ga pomilovaje odslovili. Tako je potrošil malo dedščino, katero je podedoval po svoji materi, ostal mu je le materini poročni prstan. Tudi tega je že hotel prodati, da bi si kupil potrebnih stvarij za življenje, vendar spomin na ljubljeno mater mu ni dopustil tega. »Raje trpim pomanjkanje in glad, kakor bi se ločil od te zadnje svetinje svoje matere!« — je rekel.

Zima se je bližala h koncu, a Jurij je bil še brez dela in zaslužka.

Truden od dolgega pota in lačen ker že delj časa ni dobil ničesar jesti, se ustavi nekega dne v samotnem gozdu in nasloni ob skalo. Strahoma opazi, da se solnce že bliža k zatonu, on pa še ne ve, kje bo to noč k počitku položil svojo glavo. Njegova revščina mu stopi ta trenotek v vsej velikosti pred oči. Čuti se grozno zapuščenega in nesrečnega. Onemogel se zgrudi na tla in zaspi. Spečemu pa se prikaže v sanjah njegova mati, ga prime za roko in kazoč na svoj prstan reče: »glej, ljubi moj sin, tu vidim svoj prstan na tvoji roki. Veliko si se premagoval, da si ga ohranil iz ljubezni do mene. Zato ti ne odide moj blagoslov. Ne obupaj, temveč zaupaj v neskončno previdnost božjo. Hodi v bližnje mesto in kjer te bodo sprejeli, ostani! Bog bode s teboj!« — Na to izgine prikazen.

Ko se Jurij izdrami iz spanja, čuti se močno potolaženega. Brzo podviza korake in dojde še pred večerom v bližnje mesto. V hiši slikarja Koloviekega ga prijazno sprejmo.

Jurij je bil pošten in je delal svojemu mojstru veliko veselja. Kadar je bil pa sam, je mislil na svojo drago sestrico, ki je bila skoraj iste starosti kakor slikarjeva hčerka Julija. Na grobu materinem sta se bila ločila. Kako si je tudi on želel na grob svoje matere! Vedno si je predstavljal v duhu, kako hodi Matilda molit na materin grob! Zmirom in zmirom mu je bila ta podoba pred očmi. Nekega dne pa reče svojemu mojstru, slikarju: »dajte mi platno, čopič in barve, naslikati hočem neko podobo.«

Mojster mu izpolni željo. Mladi slikar se zapre v sobo in slika .... Čez nekaj tednov je bila podoba gotova. Predstavljala je Matildo, njegovo sestro, na grobu materinem. Globoka žalost, srčno hrepenenje in najčistejša nedolžnost se je zrcalila na obrazu lepe device. Vso svojo domišlijo, vso svojo žalost in gorje, vse svoje hrepenenje in ljubezen je izlil Jurij v to sliko.

Z dopadenjem je ogledoval Koloviecki delo svojega učenca in dejal: »Krasna slika! ti bodeš še imeniten mož!« Poslal je sliko v glavno mesto na izložbo. Vzbudila je splošno občudovanje. V vseh umetniških krogih so govorili o mlademu slikarju in njegovem umotvoru. Nek bogat ljubitelj lepih umetnostij, kateremu je ljubeznjivi dekličji obraz tako zelo ugajal, je kupil sliko za visoko svoto. Jurij je postal v kratkem imeniten in premožen mož.

Slikar Koloviecki se je vlegel na smrtno posteljo. Tedaj je stopil k njemu Jurij in je poprosil Julijo, njegovo hčer, za ženo. To je bilo po volji starcu; položil je Julijino roko v roko svojega vrlega učenca, blaženo, zadovoljno smehljanje mu je zaigralo okrog usten in izdihnil je dušo.

Čez nekaj let je zaželel Jurij še enkrat videti svoj rojstni dom in zlasti svojo sestro Matildo, o katerej že dolgo ni slišal. Skupaj z ženo se je odpravil na pot. Ko sta dospela v rojstni kraj Jurijev, ni nihče vedel, kje je Matilda. »Pred več leti je odšla s svojimi krušnimi stariši na jug — so rekli, a nihče ni vedel — kam.« Ker so se bližali božični prazniki, je sklenil Jurij do tega časa ostati v domovini in slovesno obhajati smrtni dan svoje matere. Grob je ukazal kar najlepše okinčati in je postavil nanj kamenit spominski križ. Sam je naslikal podobo svoje ranjke matere ter jo ndelal v marmor. Ko je napočil Sveti večer, sta šla Jurij in njegova žena na pokopališče. Venec iz najlepših eksotičnih cvetlic sta položna na grob in ovila križ z zelenjem in trakovi, pokleknila na grob in goreče molila za večni pokoj blage pokojnice. Že sta hotela oditi, kar se jima približa nepoznat par, gospod in gospa. »Kaj neki ta dva iščeta na groblju to pozno uro?« si misli Jurij, a po nekaterih besedah spozna v tujej gospej svojo sestro Matildo. Padla sta si okrog vrata, se poljubila in točila solze veselja. V tujem gospodu pa je spoznal Jurij moža, ki je kupil njegovo prvo sliko. Ta se je v tujini seznanil z Matildo, ki je podedovala po svojemu redniku vse premoženje in je našel v njej vzor svojega umotvora in ideal žene, po haterem je vedno hrepenel.

Zopet so bila oknja v mestu razsvetljena, zobet so se lesketale v lučinem svitu božična drevesca. Bil je Božični dan. Verniki so se zbirali v krasno ozaljšanih cerkvah in domov grede si voščili vesele praznike. V cerkvi pa sta ostala dva človeka v vroči, prisrčni molitvi. Bila sta brat in sestra, ki sta se prejšnji večer — sveti večer — zopet našla — na materinem grobu.