Na maškeradi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na maškeradi
Franja Trojanšek
Izdano pod vzdevkom Zorana.
Izdano: Domovina, 1923
Viri: št. 12, 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bliščijo se pozlačeni lestenci v dvorani. Strop in stene, okrašene s stoterimi in stoterimi slikami iz raznobarvnega svilnatega papirja, se spajajo v eno samo veliko dekoracijo. V vseh štirih kotih se ponosno dvigajo iz porcelanastih vaz sveži dišeči nageljni in vrtnice, ki opajajo s svojim vonjem že itak omamljivo ozračje. Na odru, skrita za bršljanovim zelenjem, igra godba. Levo in desno po dvorani so razvrščeni rdeči žametni fotelji, zasedeni od radovednih gledalcev. Med to harmonijo dekoracij pa pleše in raja kaos razposajenih pisanih mask vseh vrst.

V odmorih šetajo. Kavalirji pa radovedno stegajo glave niže in niže do vratu svojih plesalk ter poizkušajo, vsaj za trenutek dvigniti krinko, pod katero se skriva lep ali grd obraz. To se jim pa redkokdaj posreči, kajti vselej so maske tako previdne, da pravočasno opazijo njihov namen ter jim potem smehljaje zabranijo tak atentat. On ji požuga s prstom, ona mu kaj pošepeče na uho, in par za parom se zopet zavrti.

To ekstazo sreče in veselja uživajo vsi: mladi in stari. Tudi gledalci dobijo pri tem svojo zabavo, in eden izmed teh je Molnarjev Žane.

Prvič je danes na maškeradi, dasi je že star sedem in dvajset let. Njemu, solidnemu mladeniču, niso prišli nikdar na misel plesi in veselice. Urad, dom, knjige in izprehodi tvorijo njegovo enakomerno življenje. Dela iz proste volje še izven uradnih ur, za katere pa ne dobi niti beliča. Zadovolji se s tem, da pokaže svojo pridnost, misleč, da bodo to upoštevali ter mu izvanredno podelili višjo šaržo. A stoji vedno na enem in istem mestu. Toda to mu le še bolj podžiga njegovo trdno voljo. Danes se je dogodilo, kar se pri njem še nikdar ni. Njegov kolega Dore ga je povabil s seboj na maškerado. Opisoval mu je tako živo vse zanimivosti take zabave ter si zraven še kaj sam izmislil, da se je Žane odzval vabilu.

Ko sta prispela v dvorano, je Žane zazijal od samega začudenja. Kaj takega še ni videl. Neštevilno različnih svilnatih oblek, krink, cingljanje zvončkov, vse mu je povsem nekaj novega. Nekaj časa sta občudovala oba. Kmalu pa se je Dore pomešal v krog mask in Žane je ostal sam in se vsedel previdno na divan.

In kakor bi ga kdo pribil, je tu obsedel ter le opazoval. Z veliko pozornostjo je sledil paru za parom tako dolgo, dokler mu ni izginil izpred oči. Višek njegovega občudovanja tvorijo nocoj maskirane dame.

Posebno ga je očarala ciganka z ognjevito črnimi očmi in vranječrnimi lasmi. Njene gracijozne kretnje pri plesu so ga naravnost vlekle k nji, a ni se ji upal približati. Do srca mu je predrl njen pogled. Nemirno se je zibal na stolu sem in tja. Naenkrat je opazil, da se mu je nasmehljala.

Ni mogel več strpeti v dvorani. Odšel je v restavracijo okrepčat se. Ravno je srebal turško kavo, ko je čutil za seboj šum svilnate obleke. A še preden se je mogel obrniti, je slišal: »Ali se me bojite?«

Ne da bi počakala odgovora, je ciganka zbežala. On je pa samega presenečenja zardel. Kakor prikovan je obstal na istem mestu in nepremično gledal v ono smer, kamor je izginila. Rad bi ji kaj rekel, kako pikro šalo ali vesel dovtip, kajti potem bi se zopet pokazali dve vrsti belih zob in žareč nasmeh njenih plamtečih oči. Tako bi jo rad videl.

Čakal jo je potrpežljivo dalje ter popolnoma pozabil, da stoji tu že nad eno uro. Šele Doretov glas ga je predramil iz zamišljenosti.

»Kaj delaš tu, Žane?« ga je vprašal, ko je roko v roki odhajal s svojo plesalko v kavarno.

Žane mu je pomežiknil z očmi v znamenje, da naj pride bliže.

Dore je pristopil k prijatelju: »No?«

»Poslušaj,« mu je tiho šepnil Žane, »neko masko čakam.«

»Oho! Bravo. Čas je ...«

»Saj ne zato, ne zato,« se je pričel brzo izgovarjati Žane. »Veš, prej me je nekaj vprašala, pa sem ji pozabil odgovoriti.«

»Eh, kaj se boš neki izgovarjal,« ga je potrepal Dore po rami, »čemu mi zakrivaš? Nikar se ne boj!«

A Žane se je čim dalje bolj muzal, tako da je Dore lahko opazil njegovo zadrego.

»Hm, hm,« se je zasmejal, »saj sva prijatelja!«

Tedaj se je Žanetu razvezal jezik in hitro je začel pojasnjevati prijatelju, da je prej odšla tu skozi, pa se še ni vrnila.

»Toda, kakšna pa je? Morda jo pa jaz kje ugledam.«

»Veš, dolge črne kodre ima, črne oči, rdeče svilene čeveljčke ...« je začel vneto pripovedovati.

»Aha, že vem. Morda je to ona visoka ciganka – in zvončke ima prišite na obleki, kaj?«

»Da, da,« je veselo pritrdil Žane, v sladkem upanju, da dobi pomagača pri iskanju maske in mu ne bo treba več čakati tu kakor spokorjenemu grešniku.

»Ha, ha,« se je zasmejal Dore, »ta pleše kot pijana v dvorani.«

»Ali za božjo voljo, kako je vendar to mogoče, saj jo čakam tu že celo uro. Nemogoče, da bi jo prezrl.«

»Seveda ne! Mar misliš, da ima dvorana en vhod?«

»Ali jih ima več?« ga je vprašal presenečen.

»Seveda, izgineš, kjer hočeš, in se vrneš, koder ti je drago.«

»Potem moram pa kar hitro v dvorano, da mi zopet ne izgine. Toda kaj mi pomaga, ako je notri,« je milo potožil prijatelju, »ko pa ne vem, kako začeti.«

»Saj res, skoro bi pozabil. Ti še nimaš prakse. Boš videl, kako ti bom jaz pomagal. Sedaj grem s svojo damo na belo kavo. Kmalu se vrnem.«

Žane je zavistno gledal za pogumnim prijateljem. Nato mu je prišlo na misel, da se sam sebe smeši, in odšel je zopet na oni z zelenjem kriti fotelj ter občudoval plesalce.

Ko pa je ugledal ciganko v sredini štirih kavalirjev, kako se je smejala, kretala na vse strani in z njimi zbijala šale, tedaj ni odmaknil več oči od nje.

»Lepa je, lepa! Tudi drugi priznavajo to; saj kar mrgoli plesalcev krog nje.«

Tedaj se je ona ozrla nanj. Hudomušno ga je pogledala ter tiho nekaj šepnila svoji družbi. Vsi so se ozrli nanj in se nasmehnili.

Žane se ni zmenil za to, videl je le njo. Zavidal je mladeniče, ki so se tako izvrstno zabavali z njo. Govorila je z enim in drugim v enako veselem tonu in se vrtela krog vseh.

»Joj, kaj bi dal, ko bi mogel biti njen kavalir,« je razmišljal.

Prišel je zopet Dore in prisedel k njemu. »Prijatelj, z gledanjem ne opraviš ničesar. Treba je dejanja, da dosežeš cilj.«

»Kako? Saj vendar vidiš, da je nemogoče pristopiti k nji, ko vendar stoji toliko gospodov krog nje.«

»Čemu nemogoče? Pojdi in zaprosi jo za prihodnji ples! Bodo se že umaknili.«

»Hm. To bi bilo jako lahko, če bi znal plesati.«

»Ali ne znaš? Niti valčka?« 

»Danes mi je pač žal, da se nisem naučil.«

»Vidiš, kako je včasih ples potreben. Toda počakaj, da pogledam v program, kaj je prihodnja točka. Aha, šimi! Kakor nalašč zate.«

»Ko pa tudi tega ne znam.«

»Je vseeno, ker ta ples je ustvarjen za plesalce in za neplesalce.«

»Kako to?«

»Ker ga plešeš, kakor je tebi drago. Enkrat greš par korakov na levo, potem na desno, nato stopaš popolnoma trd naprej, potem nazaj. Skloniš se lahko tako globoko, da ji medtem še kaj ukradeš ...«

»Mar misliš, da sem tat?«

»Kak poljub ji lahko ukradeš, kaj?«

»Joj, Dore, kaj ti neki pride na misel! Nje pa vendar ne bom javno osramotil!«

»Ali nisi še do sedaj nič opazil? Na maškeradi je vendar vse dovoljeno. Seveda, ti nič ne vidiš, razen nje. Toda veš kaj? Z blebetanjem ne prideva nikamor. Treba je dela. Jaz jo zaprosim za ples, in ti glej naju, kako bova menjavala korake, tako da boš imel vsaj nekoliko pojma. Potem mi jo prevzameš. Pogum!«

»Dobro! Toda veš, Dore, ti si bolj vajen teh stvari, o čem pa se govori s plesalkami v odmorih?«

»To ti takoj povem. Glavni pogoj je, da ji ne rečeš, da je grda. Nazivati jo moraš le ‚lepa maska‘. Vse drugo pride samo od sebe.«

Po teh besedah je Dore izginil med množico ter si poiskal lepo ciganko za ‚šimi‘.

Godba je pričela s tremolo igrati napovedani ‚šimi‘.

»To ni težko,« si je mislil Žane, »samo tresti se bo treba, pa bo šlo. Sicer bom pa že še videl, kako plešeta Dore in črnulka.« Iskal ju je z očmi in nenadoma se je pokazal pred njim robček rdeče svilene obleke. Bila je ona in Dore, ki mu je mežikal z očmi, češ, sedaj je čas.

Domislil si je, da ju sploh še videl ni, kako sta plesala. Težko se je odločil. Stopil je k nji, se nerodno poklonil: »Lepa maska, ali smem prositi?«

Smehljaje mu je pritrdila. »Tikaj jo, ker se maske ne vikajo,« mu je šepnil Dore na uho.

Potem se je vsedel na bolj zakriti prostor ter ju opazoval. Žane se je držal trdo kot hlod, tako da ga je morala ciganka vleči z vso silo za seboj. Ko je pa menjaval korake na levo in desno, ji je vedno stopal na prste.

»Ampak, lepa maska,« se je izgovarjal Žane, ki se je pri plesu tako razvnel, da se je sam sebi čudil, »ti pa plešeš neke posebne vrste ,šimi‘. V našem mestu ga plešemo vse drugače.«

»Ali niste od tukaj?«

»Sem sicer že več let tukaj, ampak sem vendar tujec,« je lagal.

»Vaš prijatelj, oni, ki je pravkar z menoj plesal, pa je od tukaj doma, kajne?«

»O seveda, on pa je.«

»Pozna se mu. On pleše po naše.«

Žane se je čutil skoro užaljen in je odgovoril: »Poslušaj, lepa maska (mislil je namreč, da ji mora pri vsaki besedi nadevati ta naslov) ‚šimi‘ ima čudne figure, če te pa smem prositi za prihodnji valček, boš videla, da znam tega boljše.«

Ciganki je postalo pri teh besedah vroče. Nestrpno je že čakala konec tega plesa. Še Dore, skrit tam v kotu, je natančno slišal, kako globoko se je oddahnila, ko je godba prenehala.

Nič ni dvomila, da njen kavalir niti valčka ne zna. A kljub temu je odgovorila s kratkim: »Prosim!« Ko pa je prišel čas za to, je začela iskati različne vzroke: Da ji je vroče, da jo boli glava, da se ji ne ljubi plesati. Silila je le ven in ven, tako da se je Žane čutil prisiljenega, povabiti jo v restavracijo, kamor se je tudi ona rada odzvala.

Ciganka je bila videti gladna, kajti izvoljene slaščice so ji šle zelo v slast.

Od samega veselja, da je svojo nalogo tako srečno izvedel, je praznil kozarec za kozarcem vina.

Polagoma so se mu začele oči svetiti in obraz mu je postajal rdeč. Besede so se pa kar izlivale iz njegovih ust.

»Ali vam je vroče?« ga je dražila ciganka.

»Ne, ne! Mraz mi je, mraz. Vroče mi je samo zato, ker je ciganka pri meni. Kje pa si ti doma?«

»Iz Kr .....«

»Iz Krrrrrr ... Kranjskega, kajne?«

»O ne! Iz Evrope.«

»Ja salament, Evropa je velika. Si iz Anglije, Rusije, Nemčije, Poljske ali morda celo iz Jugoslavije?«

»Ne!«

»Ja za vraga, odkod pa?«

»Na zemlji stanujem.«

»Zemlja je pa ves svet.«

»Ta je moj dom!«

»Ti punčka, poslušaj!« Pogledal jo je izpod čela. »Hm ... Ciganka si, imaš prav, ta je povsod doma. Cel satan si, zakaj mi ne poveš, kje si doma?«

»Ali vas to tako zanima?«

»Zanima, zanima ... Saj veš, da me zanima. Fletna punčka si, poglej me malo bolj ljubeznivo! Ali se ne bi imela midva kaj rada?«

Ciganka je spoznala, da ima ta človek pogum le, kadar je vinjen.

»Prav lahko se domeniva. Pridite jutri zvečer ob šestih ...«

»Imam še službo.«

»Torej ob sedmih.«

»Imam večerjo.«

»Tedaj ob osmih.«

»No, to bo že držalo. Kam pa kam?«

»V park Rivolin.«

»V park Ri—vo—lin, kajne!«

»Da. Ali ga poznate?«

»Kaj bi ga ne poznal. Saj se ime—nuje pa—park Rivo—vo ...« Glava mu je omahnila na mizo in tam je zaspal.

Ciganka pa se je tiho izmuznila ven ter se še pred polnočjo odpeljala domov.

Drugi dan je imel Žane v pisarni težko glavo.

»No, vendar enkrat, da si se ga tudi ti pošteno nalezel,« ga je dražil Dore. »K sreči sem dobil še Janeza, da sva te potem iz restavracije vlekla domov, tako si bil trd. Sicer pa, ali se je že vse končalo? Običajno ima maškerada nadaljevanje še drugi dan.«

»Tudi pri meni je tako,« je odvrnil Žane. »No pa to ostane med nama. Nocoj bom govoril z njo, jutri pa ti povem uspeh.«

Ko je odhajal zvečer proti parku, si je mislil: »Lepa je, lepa! Hej, taka ženica ne bi bila napačna. Da me ima nekoliko rada, je že pokazala, ko me je sama povabila. To samsko življenje ni nič. Pisarna in večna pisarna, ko pridem domov pa prazna soba. Ej, Žane, Žane, več sreče imaš kot pameti.«

Ko je prispel v park, ni ugledal nikjer nikakega živega bitja. Mislil je, da je zamudila. Hotel se je že vrniti proti domu, ko priskoči izza ciprese k njemu v črnem baržunastem plašču zavita ženska ter mu pomolila roko: »Dober večer!«

Žane jo je čudno pogledal. »Dober večer,« je odgovoril, »toda oprostite, gospodična, jaz vas ne poznam.«

»Saj sva se včeraj domenila za sestanek.«

»Da, domenil sem se res, ampak z drugo gospodično – črnolasko.«

»In vam ne pride na misel, da bi utegnila biti to jaz?«

»Vi? Ne štejte mi v zlo, če vam rečem, da ji niste prav nič podobni.«

»Seveda, ker danes nimam lasulje?«

»Kaj, lasulje?« je poparjeno menil Žane.

»Večina včerajšnjih črnih je danes plavolasa. Nasprotno pa so mogoče včerajšnje brinetke in blondinke danes črnulke. Razlika je namreč ta, da je bil včeraj pustni torek in danes pepelnica.«

Znala pa je! Žanetu je zelo ugajalo njeno govorjenje; nikakor pa si je ni mogel predstavljati za lepo. Ko pa sta prišla bliže k luči, je še opazil, da ima zelenkaste oči in ne črnih.

»Gospodična, oprostite, da imam tako malo pojma o teh stvareh. Bil sem namreč včeraj prvič na maškeradi. Dovolite, da se vam predstavim: Žane Molnar.«

Ona mu je podala svojo vizitko. Sprehajala sta se dalje ter se pogovarjala o vsakdanjih stvareh. Žane ni hotel napeljati pogovora na ono točko, katero sta mislila oba, da jo bosta danes ugodno razrešila.

Predno se je Žane poslovil, jo je še vprašal: »Gospodična, kje bi vas dobil?«

»Moj naslov stoji napisan na vizitki,« mu je odgovorila.

Drugi dan je Žane pokazal Doretu vizitko ter ga vprašal: »Ti, kdo je ta Virginija Nelikonja?«

»Ta,« se je zasmejal Dore, »prva lahkoživka tega mesta.«

»Kaj, ona?«

»Da. Čudno se mi zdi, da ti je nepoznana, ko jo vendar vsak pozna.«

»Pa ne izgleda taka. Govori zelo modro.«

»Ej, seveda. Hotela te je ujeti v svoje mreže, da bi se z njo oženil. Sicer si pa lahko včeraj opazil, kako je koketirala.«

Tako je končala Žanetova prva ljubezen.