Na letovišču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na letovišču
Ljud. Klopčič (Lajoš)
Izdano: Slovenski narod 7. december 1907 (40/284) 1
Viri: dLib 284
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Takrat se je zgodilo.

Ema se v prvem trenutku še zavedla ni, ko jo je objel Vladko z močnimi rokami, objel in stisnil k sebi in poljub za poljubom se je vrstil na njene polodprte ustnice.

Vdala se je nehote in nevede njegovemu objemu in kakor v nezavesti je stala napol naslonjena na njegovo roko in nič se mu ni branila.

Tu se je na potu za njima zaslišalo govorjenje drugih izletnikov in Vladko jo je izpustil.

Ema si je jela popravljati frizuro, njen obraz je dobil neko trudno potezo in samo za hip je uprla svoj pogled v Vladka.

Ta je bil sam čisto razburjen, v svesti si neke pregrehe, ki je bila pa obenem, ah, tolikanj prijetna.

Stal je ob njeni strani, svetlikajoče oči uprte v njo in obraz mu je žarel v nebeškoradostni ljubezni.

»Ali ste hudi name, gospodična?« jo je vprašal z boječim glasom.

Ema se je molče obrnila stran in počasno šla k ravno došlim drugim izletnikom.

Teta Emina je govorila s starim profesorjem, ki je stopal počasno s hriba navzdol, njena sestrična je živahno ščebetala z mladim suplentom, ki je bil ves zaljubljen v njo in morda ne bi nihče opazil, da se je vrnila Ema, ko bi ne bila zraven njena prijateljica Anda, ki je počasi hodila med dvema dijakoma.

»Kje pa hodiš Ema, da te ni nič videti,« se je obrnila takoj Anda do nje in ji položila roko okoli pasu.

»Ravno prav, da si prišla, poglej oba gospoda trdita, da so veliko lepše gore, kot pa morje, jaz sem pa čisto drugega mnenja. Kaj pa misiliš ti?« nadaljevala je pretrgani razgovor.

»Tudi meni se zdi morje lepše,« je naglo odgovorila Ema, ne da bi o tem kaj razmišljala.

»No vidite, vidite!« je smeje vzklikala Anda in pogovor se je vrtil naprej o Opatiji, o Dalmaciji, o Triglavu in Grintovcu.

Ema je cel čas tiho stopala ob Andini strani.

Zdaj in zdaj se je obrnila Anda do nje s kakim vprašanjem, ki ga Ema niti slišala ni, pa vendar je odgovarjala mehanično brez pomisleka. Po njeni kodrasti glavici je cel čas rojil zadnji dogodek in bilo ji je tako čudno pri srcu, da bi jokala od bolesti in se obenem veselo smejala.

Sama ni vedela, kako je prišlo, da sta se z Vladkom naenkrat tako oddaljila od družbe in šla po potu sama naprej. Zavedala se je, da je rada v njegovi družbi, rajša kot s teto ali sestrično ali kom drugim. Vedno ji je pravil kaj zanimivega, smejal se je njenim šalam in cel njih pot je bil smeh in hihitanje. Spomnila se je, kako ji je pri vsakem jarku ponudil svojo roko, da ga je lažje preskočila in s smehom na obrazu jo je hotel tedaj vedno objeti, ali ona se mu je še zmirom izvila iz rok in stekla naprej in toliko časa ni hotela k njemu, da ji je svečano prisegel, da ji ne stori ničesar.

In vendar ni bil mož-beseda! Ko si ona ni najmanje ni mislila, stopil je naglo pred njo in pri skoku preko malega jarka vzletela mu je naravnost v njegove roke in on jo je stisnil k sebi in še predno se mu je utegnila izviti iz rok, začutila na licu vroč, pekoč poljub in potem na ustni, na zobke, poljub za poljubom –– koliko jih je bilo, Ema ni vedela. Spominjala se je le, da se ji je vse kar zavrtelo v glavi, da se ji je zazdelo, da so njegove močne roke zdrobile vso njeno moč in zaprla je svoje oči in odrevenela je slonela tresoč se v njegovih rokah in srce ji je utripalo burno in kri ji kipela v žilah in ko jo je izpustil, je mislila, da od slabosti omahne na zemljo.

Mirno in tiho je korakala zdaj ob Andini strani in tu in tam kakor iz dalje je čula besedo »Triglav«, »Ojstrica«, »Cirkvenice«. Njene žive oči so zrle otožno in melanholično nekam daleč v daljavo.

Mračiti se je že začelo in bližali so se že malemu trgu, kjer bi se naj družba razšla, ko je opazila Anda molčečnost sicer tako zgovorne in živahne Eme.

»Kaj pa ti je danes, Ema, da si tako tiha?« se je obrnila do nje.

»Tudi jaz sem to opazil,« pristavil je eden njihovih spremljevalcev. »Nič mi ni, samo glava me malo boli,« izgovorila se je Ema in počasno je korakala naprej ob Andini strani.

Vladka Ema cel čas ni videla več, šele ko je vsa družba prišla v trg je opazila, da je hodil ob strani profesorja.

Ko jo je zagledal, ni premaknil očesa od nje, ona pa nalašč ni hotela niti enkrat pogledati k njemu in kakor da jo je minil vsak glavobol, se je pred hišo s svojo staro šegavostjo postavljala od Andinih spremljevalcev, dala še roko profesorju in vsem drugim, samo Vladka ni niti pogledala.

Stal je ob strani cele družbe, kakor soha, oči vprte v njo in slišal ni prijaznih besed, s katerimi se je družba razhajala in videl ni rok, ki so mu jih nudili v slovo. Samo njo je videl, prijazno in veselo, cilj njegovih misli in želja.

Kakor slučajno je hotela Ema zadnja iti v hišo. Tedaj si je vzel pogum, stopil je k nji in naglo ji šepnil:

»Ne bodite hudi, gospodična Ema.«

Ozrla se je nanj samo za hip napol začudeno, napol očitajoč mu njegov greh in brez vsake besede je zginila v vežo. Za njo se je še slišalo brzo letanje, smeh in govorjenje, dokler se niso zaprla vrata in je vse naenkrat potihnilo. Gluha, temna noč je objela Vladka in počasno, v temne misli zakopan je nastopil sam svojo pot proti domu. Potok solz se mu je vlil po mladih licih in čutil se je silno ponižanega in nesrečnega.

Emin papa je sedel pri mizi in pušil svojo obligatno smodko, ko so se vrata odprla in je družba vstopila v sobo.

»Dober večer«, »dober večer« glasilo se je od obeh strani, papa pa jo začel takoj izpraševati:

»No, kako je bilo, ste trudni kaj ne da? In Emica ti, kako je s teboj? Si se imela dobro? Pojdi k meni moja ljubica.«

»Dobro sem se imela,« mu je ta odgovorila, stopila k njemu in ga poljubila.

»Ali si lačna, Emica, kaj ne da, in trudna gotovo tudi?« je nadaljeval stari gospod in božal Emo po zdravem obrazku.

Ema je bila njegova edinica. Žena mu je umrla pred par leti in mu pustila njo, ki jo je bolj ljubil, kot vse drugo na svetu. In tudi Ema je bila tako navezana na svojega papačka, da bi zbolela, ko bi ga par dni ne videla. Igrala sta se včasih cel dan med seboj kot otroka, smejala se eden drugemu in dasi je štela Ema že celih šestnajst let, se je vendar dostikrat zgodilo, da jo je posadil sebi na koleno in jo negoval kot malo dete.

Rahlo se je Ema oprostila papatove mehke roke in si naglo snela z glave lahen slamnik, privezala si nato bel predpasnik in se vsedla k večerji. Ah, in še sedaj jo je mučil današnji dogodek.

Teta je pravila o lepi poti, o prijetnem hladu in veseli družbi, papa se je za vse tako zanimal, in ko je pričela pričevati, kdo je bil med izletniki, je imenovala Vladka, je Emo polila taka rdečica, da je skoro vse lice vtaknila v krožnik, da drugi ne bi opazili njene zadrege.

Cel čas je samo mislila: »ah če bi papa izvedel, moj bog kaj bo, če on kaj opazi,« in naglo in hlastno je večerjala, da ne bi kdo videl pri njej kaj sumljivega.

In ravno ta njen molk jo je izdal.

Papa se je naenkrat obrnil na njo in jo vprašal:

»Kako pa, da si ti danes tako tiha?«

Kakor bi jo kdo nenadoma sunil, tako se je ustrašila in zopet jo je oblila sitna rdečica.

»Glava me boli,« je naglo odgovorila in zazdelo se ji je, da papa gotovo ve že vse.

»Kaj, glava te boli in ti mi nisi nič povedala,« jo je ljubeznjivo okregal papa. Teta in sestrična pa sta dostavili:

»Samo trudna si, Emica, od česa te naj boli glava?«

»Spat grem,« dejala je naenkrat in vstala od mize.

»Da, da srček moj, spat pojdi,« ji je pritrdil papa in jo spremil v njeno sobico.

Naglo se je slekla in zlezla v posteljo, papa pa se je usedel ob njeno stran in jo skrbno spraševal, če jo zelo boli glava.

»Nič ni hudega, papaček, jutri bo že minilo,« ga je potolažila, objela ga krog vratu in ga poljubila na ustnice. In papa je sedeč na stolu položil svojo glavo na blazino poleg Emine kodraste glavice, z roko pa jo je objel krog njenega vrata in poluglasno ji je govoril:

»Le zaspančkaj moje dete, trudna si in zdrava se mi zjutraj zbudi.«

Emica je zaprla oči in še nikdar poprej ni tako živo čutila, kako ljubi svojega papa, ki je položil svojo glavo poleg njene, ki jo ljubi tako, kot jo ne bi ljubil nihče na svetu —– ne Vladko, ne kdo drugi. Zbudila se ji je v srcu želja, da bi vedno ostalo tako, da bi živel vedno dobri, ljubi papa in da ona ne bi bila nakdar zaljubljena ne v Vladka ne v koga drugega. Le ne se zaljubiti nikdar in nikoli!

In pri tem sklepu je počasno, kakor najtanjša mrena obšla zaspanost njeno glavico in od tam vse njeno mlado telo in njen obraz se je veselo smehljal in lepe sanje je že morala snivati, ko je papa počasi potegnil roko izpod njene glavice, pogledal jo še enkrat s skrbnim očetovskim pogledom, poljubil jo rahlo na rožnate ustnice in po prstih odšel iz sobe.

In tiho, deviško nedolžnost je sanjala vsa polrazsvetljena sobica.