Na konjičku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na konjičku
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Na konjičku, str. 7-8, v: Mi gradimo, 1950.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Konjiček moj, hi, hi,[1]
strašno se mi mudi!
Kreniva kar na levo,
brž v Šamac─Sarajevo[2].
Tja na mladinsko progo,
kjer je brigad že mnogo,
njim bova sporočila,
kar sva jim obljubila:
da pionirji mladi,
bi pomagáli radi.
Domov grede čez klance,
obiščeva Gorjance,
tam v hostah pokopani[3]
so naši partizani.
Na njihove grobove
ponesem šopke nove.
Čez Krko kreneva na Rog,
konjiček moj, to boš ubog,
tam hude so strmine,
skalovje in doline.
Pa naj bo pot še taka,
saj sva oba junaka,
pogledat morava še kraj,
kjer bil je partizanski raj!
Čez pisano poljano
jo mahneva v Ljubljano.
Ti boš lepo doma ostal,[4]
jaz pa bom pionirje zbral
in jim prav vse povedal,
kar slišal sem in gledal.

Opombe urednice[uredi]

  1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Na konjičku, tipkopis, IN = 6793.
    1. V tipkopisu: Hi, Konjiček moj, hi, hi, / strašnó se mi mudi!,
    2. Železniško progo so gradile mladinske delovne brigade iz vse Jugoslavije. Odprta je bila 1948 leta.
    3. Prvotno v tipkopisu: V gozdovih pokopani
    4. V tipkopisu: lepó