Na kolesih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na kolesih
Anonimno
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1917, št. 19 (11. januarja)
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kolesarili smo z veliko previdnostjo, kajti vsaka ped zemlje je skrivala nevarnost. Kamorkoli smo dospeli, smo našli znamenja bojev. Trupla konjev, ostanki ubite živine, napol razbiti vozovi in podobno je pokrivalo polja. Bilo je že proti večeru, ko smo dospeli v vas Powiersen. Komaj smo se pokazali na enem koncu vasi, sta zdirjala dva kozaka pri drugem koncu naprej po cesti. Hitro skočimo s koles, bežečima par salv, toda srečno sta ušla. jj |J »Tu bomo prenočili,« sem odločil. Poiskali smo si primerne prostore v vasi. Toda komaj namerjam razpostaviti straže, pridirja jezdec. »Povelje : nadlovec P. naj kolikor možno prodira s svojim krdelom proti Kuklinu,« poroča jezdec. Mi smo se že veselili mirne noči, toda ukaz je ukaz in dolžnost mora biti čez vse. Kuklin — ta kraj leži kakih dvanajst kilometrov južno od Powiersena, onstran meje. Torej kolikor možno tiho in neslišno naprej. V roki držim revolver, kajti vsak trenutek nas sovražnik lahko napade iz zasede.

Prišli smo do neke vasi. Luč gori v neki kmečki koči. Kakor trudno, solznato oko gleda lučica skozi okno v temo. Zapovem obstati, grem h koči in odprem vrata. Uboga kmečka družina mi poljublja čevlje in suknjo. »Ali ste videli sovražnika?« vprašam. »Sveta Mati Božja, pred desetimi minutami je dirjalo sto kozakov mimo,« se glasi odgovor. »Hvala lepa. — Naprej I« Sedaj moramo biti izredno previdni, na meji smo. »Kolesa ostanejo zadaj,« ukažem. »Eden naj gre z menoj, da preiščeva mitnico.« Mitnica stoji na majhni višini, ni pa nič drugega kakor kup razvalin. Eno nadstropje se zdi še malo pripravno za stanovanje. Greva proti podrtiji. Naenkrat zagledam, da se je pol kilometra vstran od nas zablisnila luč, potem še enkrat. Zdaj ugasne, zdaj se prikaže. »Rusi se sporazumevajo o našem prodiranju, « rečem kameradu. »Biti moramo posebno pozorni.« Vedno bliže sva mitnici. Že stoji pred nami črno zidovje, mračno in molčeče kot skrivnost. Zapazim lestvico, ki je naslonjena na eno zgorenjih oken. »Prijatelj, hočeš tu počakati ?« vprašam. »Ali hočeš splezati gori ?« »Da.« »Hm. Pri prvem znamenju sledim tudi jaz.« »Dobro, dobro.« Še enkrat se ozrem kvišku. Vse je tiho, kakor izumrlo. Mislil sem takrat nate, mati, ki si me z ljubeznijo odgojila. Mislil sem na očetovo hišo tam v dalji, nad njo trepetajo zvezdice kakor tukaj, notri morda sede domači pri večerji in prav mogoče je, da mislijo name. Pogovarjajo se o meni, molijo v srcu zame , . . Ne obotavljajte se, naprej v imenu božjem. Splezam po lestvi navzgor, skočim skozi okno notri v temen prostor. V temno negotovost. Strel! Zabliskalo se je v kotu. Čutil sem, da je obdrsnila krogla moj rokav. Takoj ustrelim štirikrat proti kotu. Nekdo je zavpil od bolečine. Potem glasno klicanje. Posvetil sem s svojo žepno svetilko v kot.

Kozak leži pred menoj in drži roke kvišku. Že skoči kamerad za menoj skozi okno. »Je že dobro,« rečem. Moj glas je nekoliko hripav. Priznavam, tako snidenje v temi ni šala. Jaz pa imam ne samo odgovornost za svoje ljudi, ampak tudi za čete, ki nam slede. Hitro gremo nazaj z ujetnikom. Ko smo dospeli do svojih ljudi, sem odposlal ujetnika z enim možem nazaj. Mi smo pa spet skočili na kolesa in hiteli naprej. Kmalu moramo zopet s koles. Cesta je zelo slaba. Velike vdrtine nas zadržujejo, čez cesto leže tu in tam hlodi in veliki kamni. Dalje, kakor moremo in znamo.