Na kmetih (Ciril Jeglič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na kmetih.
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/52 (1917), 4/1 (1917), 4/2 (1917), 4/3 (1917)
Viri: dLib1, dLib2, dLib3, dLib4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ob enajstih zvečer sva tovorila s Pelkulo po klancu navzgor k hišam. Sam Bog mi je poslal to žensko. Ko sem se sam samcat pripeljal do končne postaje v Fabriški vasi, sem se bal, da bom tudi edini potnik izstopil iz vlaka, Kam se naj obrnem, tujec jeruzalemski? A kmalu se je prikazala iz sosednjega vagona postavna Dolenjka z ogromno, belo canjo pod pazduho. Pomenila sva se, odkod in kam, jaz da k županu Mercini, in brž sva dognala v svoje veliko veselje, da sva oba namenjena v faro in občino sv. Luke. »Bog ti daj zdravja na duši in na telesu!« sem na tihem voščil, potem vso pot svoji zgovorni spremljevalki. Ženska mi je povedala, da je šla v Novomesto obiskat sina, ki je tudi študiral, in leži zdaj kot jetičen korporal v tamošnji bolnici; nesla mu je kruha in češenj, za domov si je pa naložila umazanega perila.

Ko sva hodila mimo tovarniških hiš, so bile luči že pogasnjene in mala okna nastežaj odprta; izza njih se je oglašalo nadušljivo hropenje spečih delavskih družin.

»Tukaj so ubogi ljudje, rudarji, a pri Svetem Luki so kmetje, bogatini, boste videli, tam se da še živeti,« me je tolažila.

Samo v gostilni je še gorela svetilka; oštir je sedel za mizo, kadil pipo in bral časopis; pred njim je stala polna steklenica. Iz line neke barake je slonela na cesto moška glava, pokrita s franžasto kapo ruskega ujetnika. Ko sva mu rekla: »Dober večer!« se je Rus silno zdobrovoljil, pokazal na najino prtljago in momljal: »Aha, hm!« 

»Nimam nič več, nič!« je klicala Pelkula in mu že hotela razkazovati, kaj nosi v košari. Rus je pobesil glavo in bojazljivo voščil lahko noč.

Dolina se je zožila, blatna cesta se je vila skoz gorsko zaseko. Noč je bila pošastno temna, nad umazanimi oblaki je mrkala luna, da je le rdečkasta lisa prosevala z neprijaznega neba. S težavo sva brozgala po lužah.


»Kadar luna mrkne, vsaka duša k peklenščku zdrkne,« me je pogledala spremljevalka. »Kdor umre ob takem času, ima satan največjo oblast nad njim.« Potem je pa menila: »Pa bi pustili košaro v Fabriški vasi! Župan ima tri konje, v kočiji bi Vam jo lahko pripeljal.«

Toda, Bože dobrotni, saj je moje hrbtišče še pred nedolgim časom nosilo tornistro po judenburških hribih, brez tolažbe na boljše čase! Takrat sem bil vesel, če je bilo v juhi toliko fižolov, da sem prej dokončal menažo, preden bi bil mogel prešteti tisto drobnjav.

Pelkula mi je potem pravila, kako po priliki izgledajo razmere v občini sv. Luke.

»Veste, to si morate zapomniti, pri nas smo kmetski ljudje. Naš sv. Luka se po kmečko suka. In nič Vam ni treba reči: gospod župan! ali kaj takega. Naš Mercina je dober človek, kmet, kakor smo mi drugi. Seveda, pisati zna, brati zna in govoriti kakor malokdo nas drugih. Ali zategavoljo mu vseeno pravimo: »Očka.« N, pr. midva z županom se tikava, in če mi je treba, grem k njemu, in mu rečem: »Ti, Lojze, boš napravil prošnjo?« »Zakaj pa ne?« in jo naredi. Pri nas ni nič onegavljenj!«

Ko sva prispela pod hrib, je naju že curkoma oblival pot. V zvoniku sv. Luke je odbila enajsta ura s ponižnim, razplatenim glasom.

»Bolj majhen piskerc imamo,« je žalostno dejala. »In smo imeli tako lepe zvonove! Dva so nam vzeli, cela fara se je stresla, ko so jih vrgli iz lin. Kdaj jih dobimo nazaj, kaj menite?«

Jaz ji tudi nisem vedel odgovoriti. A videl sem, da ji je bilo pri mislih na zvonove resnično hudo, skoro tako, kot prej, ko je govorila o svojem sinu. Medtem sva prispela po klancu v vas. Jezilo me je, da ravnoManes luna mrka. Še cerkve nisem mogel opaziti. Ljudje so že spali, v temi sva tavala mimo hiš. Psi se niso niti oglasili, le droben, črn pinč me je pritekel povohat; a menda je takoj izsledil kos uradnosti v moji osebi, ker ni naznačil nobenega protesta. Pri županovi hiši, kjer so se še svetila zastrta okna, sva obstala.

»Odpri, Lojze!« je zaklicala moja spremljevalka. Enega gospoda iz Ljubljane sem ti pripeljala.« Nič odziva.

»Že spiš, Lojze?« je vztrajala ona in ropotala z vežnimi vrati. V razsvetljeni izbi je zaškripala postelja. Pred bližnjim hlevom se je zganila senca, bosonog, kuštrav fant se je razkoračil pred nama, z rokama v žepih.

»Alo, Tevželj!« ga je Pelkula ročno pozvala. »Ali niso več pokoncu?«

»Saj so ravnokar pozaprli,« je zaspano dejal Tevželj, skobacal na kamenje pod oknom in potrkal.

»Očka, slišite, očka! Tajnik je prišel.«

»Že grem, že grem,« se je slednjič odzval glas od znotraj. Nato je občinski poglavar odprl hišne duri, s svečo v roki in otirajoč nos z majolkasto ruto, kakor bi se mu hotelo kihniti. Fleten, petdesetleten mož.

»Kar noter!« je velel gostoljubno in prostodušno, kakor znajo le kmetje. »Ste vlak zamudil, kajne? Prav, prav, zato ne bo nič večerje. Kar noter in lepo za mano! Pa adijo, Pelkula! Tevželj, primi svečo!«

Sam je nemudoma izginil v izbo ter se vrnil z otiračo in kosom kruha. »Iz roke v roko, pa bo najhitreje v želodcu,« je menil, moleč mi večerjo, »Le lepo za mano!«

In smo šli v podstrešno sobo, precej grdo se spotikajoč na strmih stopnicah razen Tevžlja, ki je od zadaj nosil svečo.

»Da le ni zamere za to pozno uro!« sem si mislil. »Pripraven župan.«

Vrhu stopnic se je župan oddihnil in gromko kihnil.

»Bog pomagaj!« je voščil Tevželj.

»In tebi, ki svečo od zadaj nosiš!«

»Prosim!« je odprl župan vrata in se zravnal ob podbojih. Hlapče ni vedel, če velja tudi njemu ta nenavadni »prosim!«, in je spet ponižno ostal v ozadju.

»Tevželj, ali si res tak mevželj!« ga je ukoril gospodar, mu vzel svečo in velel prinesti skledo vode.

Na vratih sem opazil napis: Uradne ure v četrtek in nedeljo od 8. do 12. ure. Čez lepenko sta se rdečili dve debeli črti in popravek: Zmerom.

»Tako namreč hočejo naši občani,« je pojasnil župan. »Da bi zmerom sedel v kancliji, kdo bo pa oral, kosil in vozil? Zato potrebujem pomočnika. Pa ne bo tako hudo,« me je brž pomiril.

Soba je prav vidno predstavljala občinsko pisarno. Skladanice knjig in map, zvežnji zaprašenih razglasov, kupi posvaljkanih aktov, raztrgan in zmečkan papir, vsevprek, po predalih in stoleh, na mizi in pod mizo. S sten je mahalo oguljeno platno s predpotopnim zemljevidom, par pozivnih razglasov in »Pozor na živinsko kugo!« Prav nad posteljo naj bi me strašila »notificazione del mobilimento« (laška menda zato, da je izgledala pisarna bolj učeno), spominjajoč me na tisto do srca idočo: »Odprta noč in dan so groba vrata!«

»Je malo bolj križkraž ta reč,« je dejal in se položil na stol, natovorjen z visokim naložkom takovih »reči«.

Stol je zaškripal, skladanica se je začela udirati z obeh plati.

»Opala!« je menil dobrodušno in zastavil polom. »Ampak jaz pravim, kmetovanje in pisanje mora iti križkraž. Križkraž! « in je vrgel z desnico knjigo na občinsko blagajno, z levico je porinil zveženj aktov pod mizo. »Vi boste uredil to reč, kakor boste hotel. Bolj pripravno je, če je urejeno, in človek ve, kaj prime. Ah, veste, takole boste napravil in napisal nad slehern predalček: tukaj leže rešene reči, tele so še nerešene, tukaj so podpore, tukaj plačilne pole in davkarske reči, tukaj spet aprovizacijski izkazi in take reči, tam mlevske karte, tam spet potni listi in tako naprej. Bo šlo vsaj hitreje s podpisovanjem in odpravljanjem. Veste, zadnjič enkrat smo ravno konje podkovali, pa je vsakih pet minut prišlo kakšno ženšče. In sem priložil v prošnjo za žetveni do pust mesto zdravniškega izpričevala potrdnico živinskega oglednika, da je naša seka res breja. Ha, ha! In betičnik na glavarstvu je vrnil tisto pisanje: »Po neugoditvi s pripombo, da županstvo skrbneje vrši svoje posle!« Mar je to čudno? Kaj bo čudno, ha, ha! — Razumete? Saj Vi ste študiran človek, brati znate, pisati znate, še bolje kot jaz, in boste že sami videl, kaj in kako je s to rečjo.«

Jaz, študiran človek, ki umem brati in pisati še bolje kot župan Mercina, a sem vkljubtemu komaj oddaleč slutil, kaj in kako je s tisto »rečjo«, sem v očigled enostavni razlagi pritrjal njegovim željam.

Župan še ni končal uradnega uvoda, ko je prilomastil Tevželj s polno skledo vode, ki se je razlivala po tleh in mu curljala od hlačnic.

»Pob, veš, kdaj boš vstal jutri?«

»Ne,« se je pomuzal Tevželj.

»Čakaj, ti pridem že povedat!«

»Pa ne prekmalu!« je še zajavkal Tevželj in jo ubral po stopnicah.

»Ravnoprav ste prišel. Jutri začnete takoj s kazenskim protokolom. Kar tole knjigo boste popisal, dozdaj je izpolnjena le prva plat. Čez tri dni moram kazenske karte orožnikom vrniti. Je bil sicer že prejšnji moj tajnik, učitelj Glina, če ste ga poznal, začel s tem delom, pa je moral zamenjati pero s puško. Bolj pusta reč, a Vi jo brž končate. Saj je vse napisano v rubrikah, boste že vedel. In tukajle so kazenske karte ... Tako, pa lahko noč Vam bom voščil!«

Odgrnil je še mimogrede posteljo, pri čemer je zarinil par zemljiških map pod posteljo in s prijaznim nasmeškom postal med vrati.

»Ja, lahko noč, no!« In je kinkajoč jo odkrevsal po stopnicah navzdol.

Prvi vtis: ljubezniv šef, ta gospod župan!

Ko sem odpiral okno, je še zmerom tičala pod hlevom Tevžljeva senca. Fante je klavrno prepeval.

»Koliko si pa star?« bi ga vprašal, a sem se lepo pripravil za spanje. »Preden se izpoznam po tej navlaki!« me je nekoliko zaskrbelo. Odprl sem še nekaj knjig, da bi v bolj uradnem duhu legel k počitku. Ženitovanjske bukve so bile bogato ilustrirane: v inicijalih in po robovih so plesali novoporočenci, prešerni in široko kranjski, kakor da jih je slikal Maksim Gaspari. (Vsa čast nadebudnemu gospodu Glini!) Iz zapisnika psov sem povzel, da je pasje prebivalstvo v občini Sv. Luke zelo mnogovrstno in individualno; ugledal sem imena: Špijon, Tiger, Mica, Turk, Dečko, Grdavž, Diana, Hektor, Vali, Čali in Šnopsarja tudi ni manjkalo. V zapisniku občinskih sej sem prebral par originalnih stavkov: »Gospod župan vprašajo, če ima kdo kaj zoper podporo Janeza Obahe iz našega žepa. — Janez Pirc izjavi v imenu vseh, da nimajo nič zoper to ...« V isti knjigi sem našel listič nastopne vsebine:

 „Ljubi Vinko, glej, kaj deklamirajo otroci o Tebi!

Učitelju Glina
je zmanjkalo vina,
čeprav je še mlad,
pa srka ga rad.

Zato je šel Glina
k županu Mercina,
— Bog živi Mercina
in tajnika Glina!"

Dobrodušni naslovljenec je pa napisal pod to obrekovanje:

 
„Ne hčere, ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina,
saj pesmi pojo
učitelja Glina."

Zraven je bila pridejana sličica, kjer iste spretne roke tehtajo nekega kratkohlačnika na ušesih in ga ilustrator vprašuje, če je že videl Benetke — — —

Ko sem vstal drugo jutro, so me navdajali zelo tesni počutki, približno tako neprijetni kakor v taistih časih, ko sem se še sprebujal v neki čemerni luknji rotenmanskega gradu in sem bil še opremljen z etiketo »kanclajfuks«. Vtikal sem nogo v čevelj in z neznanim strahom pogledoval v vrata, ki se imajo vsak čas odpreti ... Še ne bom vtaknil noge v razmočeni čevelj, pa bo hruščema vstopil računskipodčastnikMesojedec, s krvavimi očmi, z rumeno peno na debeli ustni ...

»Zakaj niste prinesel snoči ,povelja'?«

»Pokorno javim, vlak je prišel šele o polnoči, in ko sem prinesel povelje, Vas ni ...«

»To me nič ne briga! Na raport!«

Strašen, nagnusen je bil ta ukaz. V ustih sem okušal nje ogabnost, a si nisem smel želeti niti kozarca vode.

Že rožlja stotnikova sablja. Mi, vsi »kanclajfuksi«, sedimo za pulti kakor uliti. »Menaža: 512 ...« diktira počastnik Mesojedec. Vrata se udro, pulti se zganejo in pete »kanclajfuksov« udarijo glasno na »pozor!«

»Kako stojite, vi rinoceros! Kaj je s to tolpo?!« se obrne stotnik do računovodje.

Nihče ne diha. Stotnik izgine v svoj kabinet.

»Tolpa!« ponovi Mesojedec še z večjim srdom, le z nekoliko bolj hlapčevskim šrstom, izpljune rumeno peno in stopi za stotnikom.

Glave se sproščene in z napetim sluhom dvignejo izza pultov.

»Takoj sem!« se čuje stotnikov glas.

Računovodja se spet prikaže iz kabineta, ustne ima stisnjene, oči so mu izstopile izpod vek in na krvavih zrklih so se mu prikoničile zenice. Pomigne.

»Aha!« pomirjeno vzdihne moj sosed.

In grem. Kanclije in vsega zlega — reši nas, o Gospod!

»Danes na raport! Veste, zakaj?«

»Zakaj?«

Stotnik Zimmermann je prenehal sredi podpisa. R ... koncem Zimmer — se mu je široko razkoračil in tinta se mu je zlila s peresa.

»Ali ne veste, zakaj?!« zakriči v drugo. Ordonanc, ki kuri peč, se od strahu pokriža.

»Da, gospod stotnik!«

» ... mann«, zaškrta pero in dopolni podpis.

»Izgubi se!«

Kanclije, Mesojedcev in Zimpermanov in vsega zlega — reši nas, o Gospod! Še danes, še danes gremo na »linke fligel«! — — —

Ne vem, zakaj se mi je to jutro razlezel tako živ strah po srcu. Menda zato, ker razgled po občinski pisarni ni bil posebno prijazen in so se na polici čemerile črne bukve, ki jih je bil snoči župan tja položil, imenovane: Kazenski zapisnik. Vrhutega imam res že od mlada nepojasnjen, a silovit rešpekt pred vsako kanclijo. Tudi pred civilnimi »lepopisci«. Stotnik Zimmermann me je klasificiral: »površna pisava!« in mi prisodil za to nepoboljšljivo zadržanje — pet dni aresta. Od takrat so »lepopisci« vsakršne baže v mojih očeh še večjega občudovanja vredni. Zato je pravzaprav nekoliko nespametno in smešno, da so mi poverili šaržo občinskega pisarja. Toda — saj sem začel ponižno in morda se poboljšam; posebno, ker sem še ubog, dovzeten študent, ki s skrbjo pričakuje jeseni in hoče pobiti strašilo: »Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj!« Žalostna nam majka! —

A moj strah je bil malo utemeljen.

»Ste že zajtrkoval?« jo je čez kratek čas prikoračil župan.

A tako? Bravo, saj smo v civilu in med domačimi ljudmi!

Moj bodoči šef mi je še razkazal, kje ležijo razne tiskovine, mlinske karte, delavske bukvice, živinski potni listi, legitimacije za ljudi ter slično potrebno zlo.

»In da bo krajše šlo: Naši ljudje imajo povečini oči rjave in lase rjave. Kar tako napišite in bodo tudi legitimacije prave. Za izpremembo naredite: svetlo-, lahko temno-, sivorjave, ali včasih: kostanjev mesto rjav, A jaz se pri tem večkrat zmotim, da napišem: kostanjeve oči, kar se vseeno malo čudno sliši. Obraz je podolgast in pravzaprav bo tudi marsikdo zameril, če boste uradno potrdil, da on okroglasto izgleda. Kakor Vas je volja in fotografi tudi nismo. Drugo je pa vse porcijonelno. In to že vnaprej lahko veste: Derehtar ima odščipnjen desni uhelj kakor njegov Hektor, Štancarjeva Urša škili in poštar Zamudnik šepa kakor naša bela telica. To so posebna znamenja iz naše fare. Pa za poštarja bogvari zapisati! — Danes je uradni dan, a ljudje kapajo, kakor se jim zljubi. Jaz grem še orat. Karte za sladkor je prinesel že sluga in jih spodaj dobite ...«

Pri zajtrku sem ugledal tudi gospo Mercino, ki je videti nekoliko bolj nežna.

V gostilniški sobi sem opazil častno diplomo, v kateri se razglaša hvaležno priznanje gospodični Miciki Skok, ki je požrtvovalno delovala v narodne svrhe. »A, to so gospa županja, še kot samica!« sem uganil. A da je pripravna, rodoljubna in sploh ljubezniva ženska, sem uvidel že iz tega, da mi je po vseh pravilih želodca servirala zajtrk. Res, preveč nebodigatreba in onegavljenj!

»Mati, so že pile telice?« se je razlegal glas izpred hleva, kjer je nalagal Tevželj brano na voz in trgal hlače ob železnih zobeh. Tevžlju se je široko zdehalo; menda mu je bil prišel gospodar prezgodaj povedat, kdaj treba vstati.

»Ne še!« so ročno telefonirali mati pri zaprtih oknih.

»Alo, kje so karte?« je nekdo prilomastil v vežo. Šestdesetleten možiček, okroglast in prav malo podolgast, se je prikazal pri vratih in gledal v gostilno, ponižno se hihetajoč, tako da sem se začudil, odkod je bil vzel tisto krepko, prešerno »štimco«.

Pobral sem izkaznice za sladkor in sva odrinila v urad. Pa začnimo z združenimi močmi! Saj ne kaže slabo, ko začenjam s cukrom.

»Kako se pišete?«

»I, no!« se je prisrčno zasmejal.

»Kako?«

»Luka Muc, no, no, Luka Muc! Odkod pa ste, če ne bo zamere? Saj sva včasih z Glino skupaj brento nosila. Ampak letos jo bomo nosili, če Bog da, letos! Kar s trsa bo vino kapalo ...«

»Koliko oseb?«

»Sedem.«

Odštel sem karte, a sem se korenito zmotil, meneč, da gre ta reč tako kratko. Mož je počasi, slineč prste, prešteval karte.

»Ja, pa jih ne boste nič pečatili?« me je začuden spomnil.

Res, kako malo uradnega duha je še v meni!

»Kajne, ste še frišen, gospod tajnik?« me je kratkočasil mož med pečatenjem s celo množico vprašanj. »Ampak tehle kart bo vseeno premalo!«

»Saj jih je sedem.«

»Seveda jih je sedem,« je znova prešteval, »nič ne rečem. Ampak delavce imamo, v Brdih še kosijo. Sin pride na dopust, veste, naš Francelj in ...«

»Za te ne smem dajati!«

»I no! Saj ne bom sam polizal cukra, čeprav imam rad sladek kofetek. Kaj pravite, koga je Sveti Duh razsvetlil, cesarja ali ministre, da so se zmislili na te karte? Salamensko so prefrigani! Pravijo ... I, no, kaj boste tako trdi, dajte, no!«

Morala sva zbarantati še za dve karti »na vrh«. A mož je imel še celo malho uradnih »reči«.

»Kaj pa za junca, boste naredili?«

»Kaj?«

»Kaj?« se mi je neverno pomuzal Muc.

»I, no, na izprehod bova šla v Mokronog!«

To bo pa družaben parček!

Napravila sva spet viribus unitis živinski potni list za njegovega junčka, ki je eno leto star, pšenične barve, po zadku in vampu šekast in ga bodo dali »v vojno«.

»Podpore še niso tukaj?«

»Ne še.«

»In Podlogarjeva je prosila, da bi spisali prošnjo za sina. Tukajle imate naslov ...« Dal mi je pregledati cel arhiv dokumentov, ki jih je nosil v kamižoli, preden sva izteknila pravo pisanje. Ko sva napisala prošnjo za dopust in sem hotel zalepiti kuverto, mi je povedal, da se Podlogarjev že 10 mesecev ni od nikoder oglasil ... Moj ljubi!

»Pa v mlin bomo dali!«

Na mlevski karti je stalo: Posestnik ... želi oddati v mlin ...

»Torej, kaj boste dali? Koliko pšenice, ječmena?«

»Kar zmešano bi dal.«

»Koliko kil?«

Muc se je pretkano popraskal za ušesi.

»Ja, ja, kolikor boste zapisali,« je prisrčno menil.

»Jaz ne vem, koliko želite!«

»No, pa naj bo po mojem, 100 kil! — Zdaj pa legitimacijo do Novega mesta!«

Ko sem ga »fotografiral«, mu radi preočitne pleše nisem mogel zapisati rjavih las, a drugo sem bolj »na debelo« konštatiral; obraz: podolgast, dasi me je mikalo, označiti ga z znamko: »porcijonelen«.

Zdaj sva bila približno koncem koncev. Muc je pobral izkaznice, se oddihnil in razkoračil pred menoj, z roko v žepu:

»Koliko pa čete za vse to?«

»Nič, to so uradne zadeve,« sem dejal precej uradno. (Sploh sem potem tekom dneva opazil, da me je še marsikdo bahavo prašal za račun.)

»Kar nič?« se je hihetal, kakor da sklepa prijetno kupčijo. »No, no! Pa zbogom in Bog plačaj!«

Pri vratih se je spet obrnil.

»Viž ga, toliko, da nisem pozabil! Mica ne ve, kaj bi s kožo?«

»Katera Mica?«

»I no, Mica, moja hči. Krava je zvrgla mrtvo tele. Pa naj kožo sem naznani?« je vprašal silno zaupno.

»Zastran mene!« sem mislil v zadregi.

»Pojdite gospo vprašat!«

»Kakšno gospo?«

»I, no, mater županjo,« sem odgovoril.

»Aha, seveda, aha!« je potrdil Muc, češ, da že vse razume.

Čez kratek čas sta se vrnila z županjo. Mlinska karta je bila napak, čisto napak!

»Vsaka oseba sme oddati v mletev le 9 kg na mesec,« me je poučila gospa. »In karte ostanejo tukaj, da se še prej dopošljejo na glavarstvo.«

Posestnik želi oddati v mlin ... Kaj se naj to pravi? Vidim, da so moje misli preveč civilne ...

Tako je bilo končano zaslišanje prve stranke. Pozdravljen, Luka Muc!

Odprl sem kazenski protokol. Samo na prvi plati je bilo zabeleženih deset obsojencev. Prva oseba, ki je otvarjala to častivredno družbo, se je zvala Alauf Pangerc (Pankracij); v oddelkih sem bral njegovo zgodovino: samski delavec, nezakonski sin, rojen v Lačenberku, pristojen v Donawitz, sedemkrat predkaznovan, § 460, tatvina, 10 dni aresta, poostrenega s trdim ležiščem ... Nato sem prelistal vso knjigo. Hudomušni Glina je opremil slehern vogalček s tolažilno pripombo: »Glej naslednjo stran!« Obračal sem list za listom in list za listom je bil skoro nedotaknjen, nedolžno bel. Vse prazno! Tudi meni se je zbog tega storilo klavrno pri srcu in malodušno sem postrmel v dobršen kup kazenskih kart pred sabo. Da bi le ne bilo neprijaznih spominov iz rotenmanske kanclije, ko sem pisal sam sebi obsodbo: »Jože Plot, pet dni aresta ...«

»Cesar Anton, samski pos. sin ....« sem začel pisati.

»Cuker dajte!« je nenadoma privihral v pisarno bosonog fantiček in korajžno obstal pri vratih.

»Čigav pa si?«

»Derehtarjev s Knežjega vrha.«

Sapralot!

Odštel sem mu karte in nadaljeval s pisanjem.

»§ 522, igranje hazardnih iger, §411, poškodbe, ki se zgode pri tepežih, 3 tedne strogega zapora ...«

»Lepo Vas prosim, odkod čem vzeti zdaj seno, ali je to pravično, za voljo božjo?!«

Ženska, ki je vikajoč prihitela v pisarno, mi je pomolila list pod nos, kažoč na številke. »Posestnica Zefa Podpadec se pozivlje, da odda do 31. julija 300 kg sena na postajo v Fabriški vasi,« je bilo brati.

»Najlepše telice sem morala prodati — s čim bom pa krmila vole ? In pozimi, naj izženem žival v sneg?!« — —

Tako je šlo celo dopoldne. Dobil sem kmalu nekoliko »prakse« v živinskih in drugih takih rečeh, pri katerih je poglavitno, da se jih brž od pravega konca prime. Parkrat sem se še zatekel k materi županji, ki so me blagovoljno poučili, kaj se to pravi, prepisati bika, napraviti »cegelc« za bika in tako naprej, za kar jim bodi na tem mestu izrečena moja ponižna zahvala.

Krog poldanske ure sem začul huronsko vpitje: »Mohamed, Mohamed!« Ali smo v Lebringu? Pri svinjaku sta stali dve debeli, orjaški dekli, obe Ančki, kakor sem pozneje izvedel, mahali z rokami proti njivam. Tevželj jima je pomagal.

»Mohamed, k južini! Mohameeed!«

Pri kosilu sem imel čast spoznati tega turško imenovanega človeka. Ruski ujetnik, muzelman, a sila usljužljive, pohlevne in smešljive nature. Poševno stoječe oči je imel prav ozko odprte in neprenehoma je pomežikoval ž njimi. Župan ga je pohvalil, kako je priden, da zna pleti in žeti, da okopava repo kakor ne vsaka ženska; in kakor noben moški, niti ženska, bi pojedel namah hlebec kruha ali polno skledo krompirja.

Zdaj je prišel ves židane volje, poten in sopihajoč. Prinesel je s seboj ježa, povezanega v cikorni škatli.

»Kh, kh, k-h, kupite? In je nabadal svoje prste na ježeve bodice. »Ajsa, av, kh, k-h!«

Z županom sta zbarantala za čik braziljske cigare. Mohamed je hvaležno sprejel plačilo. Ko je bil pojužinal, je s slastjo požiral tobakov dim in venomer se mu je delalo: »Kh, k-h!«

Kmalu po južini se je vršila v občinski pisarni uradna zaslišba. Tožiteljica, zatoženec in še dva moža so bili povabljeni k spravnemu poizkusu nekega spora. Župan je sedel k mizi, si nateknil naočnike in prižgal pipo z ogromno cevjo. Moža sta si zvijala cigarete, tožiteljica in zatoženec sta sramežljivo povešala oči, Župan je poiskal akt s pečatom c. kr. sodnije in otvoril zaslišbo.

»Monika Gašparut, kmetica na Vdovskem, hiš. št. 23, ki jo zastopa c. kr. notar g. Juro Natlačen, ovadi Načeta Debeluhar, posestnika v Govejem dolu, radi prestopka zoper varnost časti. Dne 28. junija t, 1. je ovadeni na svoji njivi pod vasjo Kij: »pretepal me z motiko, udaril dvakrat krog ušes in vpil nad menoj: Marš domov! Ti si meni ukradla moko, tatica!« —

Dokaz po pričah:

Neža Pelko, Kij; Terezija Bec, Doljni mert; Urša Gašparut, Zavrhovci.

Predlagam, da c. kr. okrajno sodišče ovadeno kaznuje radi prestopka zoper varnost časti ...«

Župan je odložil branje in s slovesnim nasmeškom pogledal navzoče poslušalstvo. Moniki se je obraz skremžil na jok, Nace Debeluhar se je popraskal za ušesi.

»Le!« je resignirano potrdil Nace. Zatoženec je bil že sivolas, šestdesetleten človek, svetlosive oči so bile otroškonemirne, lice se mu je zgibalo od same ponižnosti in otroške zadrege. Mimogrede rečeno, ta Debeluhar je bil silno skromne, suhljate postave, sploh samo »podolgast«, menda je bila le njegova vest bolj na debelo ustvarjena in ne preveč rahločutna.

»Se bosta pobotala?«je vprašal občinski poglavar.

Tožiteljica in obtoženec sta se spogledala. Potem je potegnila Monika svojo naglavno ruto še niže čez čelo in stopila k oknu, Nace se je pa odmaknil prav do duri v nasprotno stran. Moža - srednika, pristna dolenjska kmeta, sta se tudi spoštljivo oddaljila drug od drugega; eden je sedel na posteljo, drugi se je približal Moniki in se brez onegavljenj naslonil na občinsko blagajno.

»No, no!« je pogovarjal župan trdi srci, »Le pamet, pamet, dokler še smeta delati s svojo!«

»O, sem že takle onegav ne ščala Monika in obrnila hrbet.

»Zakaj si jo pretepal, Nace?«

»Saj je nisem,« je ponižno menil Nace, lomeč se v bokih in kinkajoč z glavo, ter se poskušal smehljati, »Motiko sem ji iz rok iztrgal.«

»Kaj?!« se je znova zavrtela Monika, »Da me nisi nabijal? Za ljubo Kriščevo voljo, zakaj sem pa vpila? Vso roko imam črno! Polžec, saj vi lahko poveste!«

Polžec, ki je slonel na občinski blagajni, je počasi, previdno mečkal glas iz sebe.

»Ja, ja, Nace, tisto ne bo veljalo. Kaj bi tajil, tolkel si jo, in ne bo držalo, če praviš, da je nisi ...«

Srednik, ki je sedel na postelji, je še vedno važno in svečano molčal. Nace se je spet zlomil v trebuhu in stegnil zgornji život proti županu.

»Seveda ...« je momljal in začudeno gledal po navzočih. Menda je hotel povedati, da ta reč vendar ni tako huda, kot se vidi. Ali se je vredno tožariti, če je Moniko malo poonegavil? A ni znal spravili besede iz sebe.

»To smo vsi slišali, da si jo nabijal,« je pritrdil tudi župan. »Cela fara je gledala na tvojo njivo.«

»Baba kriči, če ji motiko iz rok iztržeš. Seveda ... in v kurnik je tudi ne moreš podtekniti ... Ali ima priče? Kdo bo pa spričal?« je pomežiknil Nace.

»O, se nič ne bojim!« se je spustila Monika v jok. »Troje jih je bilo na njivi, vse so videle, da me je res pobijal. Takle grdavž — da bo mene tepel! Oče me niso udarili, moja mati ne, nikoli, tako vam povem. A ta me je že trikrat pretepel. Saj imam vso roko črno!«

»Pokaži!« je izpregovoril kmet, ki je bil Nacetu bliže.

»Kaj bom kazala! Vam ne. Mu bom že, kdor bo za to in komur bom hotela. Se kar nič ne bojim!« In obrne spet hrbet.

»Hm, hm,« je pokašljeval oni. Nace se je brez moči ozrl nanj, ker se ga je lotevala vedno večja zadrega.

»Zakaj si pa kradla?«

Ovadenec je svojo dolgo postavo sunkoma vzravnal in zapičil svoje male, sive oči v Monikino ruto.

»Seveda tebi, ki imaš deset gruntov!«

»Večji je kot tvoja kajža,« se je ohrabril Nace. »Pa kaj si potlej stikala po moji omari? Moko si mi hotela ukrasti!«

»Ko je je bilo komaj pol vevnice v predalu!«

»Kaj tisto! Dobro, da je je bilo tako malo. Še to bi mi ukradla. Pa povej, kaj si iskala v predalu?« 

»Obiračo. Plele smo in se mi je pralica zlomila ...« 

»Aha, aha, in potlej greš iskat obiračo v ravnotisti predal, kjer imam moko in jajca. Trideset jajc mi je že zmanjkalo in pet kilogramov moke!«

»Kaj ne — jaz sem ti jih ukradla?« 

»Jaz ne vem,« je skomizgnil Nace Debeluhar. »Kdo pa?«

»Niti toliko ti nisem vzela, kolikor je črnega tukajle za nohtom.« Pomigala je s svojim koščenim prstom in nove solze so Straža jadranske obale, jo oblile. »Saj je bila Rezika zraven.«

»Rezika, 14letna punčara! O, saj sem slišal! V veži sem bil, tale Monika in Reza pa v kašči. Je doma? je vprašala Rezo. Ne! je dejala Reza. In šepetali sta. Potlej je odprla predal. Seveda, prekmalu je zavohala, da sem jaz v veži.«

»Boš spričal, da ti je hotela krasti?« se je oglasil Nacetov bližnjik.

»Saj vsi vedo, da krade. Ko je še služila, 15 let je bila stara, pa je ukradla gospodinji zlato brošo. Zato je bila štiri tedne zaprta.« 

»Ja!« je požrla Monika besedo, mahajoč z rokama.

Županu je bila ugasnila pipa. Natlačil jo je z novim tobakom in navzočijso molče gledali njegovo opravilo, zbirajoč svoje misli.

»Podpadec, kaj praviš?«

Podpadec je vstal s postelje in zarinil debeli roki pod pazduho.

»Nemščina! Kaj bi rekel! Doma je delo in ni čas hoditi v Mokronog. Poravnajta se, če imata pamet!«

»Če bosta šla na sodnijo,« se je oglasil še Polžec, »plačala bosta in nič drugega. Spravita se, pa je mir besedi!«

»Zato, da me bo pretepal!«

»Zato, da mi bo kradla!«

»Oba bosta plačala«, ponovi Polžec.

»Nič ne bom plačala. O ne, kar tako me ne bo pretepal!« je viknila Monika.

»Nace, ti ji daj odškodnino za bolečine, pa bo! No, bosta kaj rekla?«

Monika si je popravila ruto in dvignila zaripli obraz.

»Naj govori!« je rekla.

Nace se je spet zamajal v bokih, dvakrat na levo, dvakrat na desno in otroški izraz na licu se mu je prečudno grdo skremžil.

»Kaj pa če imeti, jeznoritica?«

»Nič jeznoritica!« je potrkala Monika z nogo. »Ti me ne boš pretepal, bom že našla pravico!«

»Saj se te ne upa nihče pritekniti!« se je šalil Podpadec.

»Tiho!« je kriknila.

»Ta reč je tako,« je razlagal župan. »Ti, Monika, ga tožiš radi razžaljenja časti. To je šmentana reč. Oba bosta plačala, če gresta na sodnijo.«

»Ne, niti vinarja ne plačam!« se je razljutila ženska. »Še srpa ne morem prijeti, od komolca do ramen imam vso zbito roko.«

Nace je neverno pomahadral z glavo.

»To je pa spet druga reč. Potlej bi ga morala tožiti radi težke telesne poškodbe. In potlej bo Nace sedel in plačal.«

»Ga bom pa še enkrat tožila!« se je razvnela Monika.

»Ljudje božji!« je povzel Podpadec.

»Monika, poslušaj mene! Tvoja bogaboječa patronka ...«

»Tiho bodi!« je viknila ona.

»No, no, jaz le pošteno mislim. Sveta Monika na primer ...«

»Molči!« je zapovedala Monika Gašparut.

Podpadec je vteknil roki v žep in takoj umolknil.

»Če nisi nič vzela,« je nadaljeval občinski predstojnik, »potlej lahko laziš krog sodnije. Ampak lepo in pametno ni, radi takove reči moledovati pri gospodi.«

»Ja, res!« sta potrdila moža - srednika. Nacetu Debeluhar se je za hip zjasnilo lice v samo otroško vdanost.

»Ti, Nace, plačaj Moniki sto kron za telesne poškodbe — pa bo red!«

»Potemtakem,« je menil Podpadec, »plačal boš tako ali tako, to je kakor pribito ... Ali si pa upaš, spričati svojo reč?«

Nace se je popraskal za ušesi in menil: »Kakor bodo prisegle priče ...«

»Ali si zadovoljna s sto kronami odškodnine?« je vprašal župan.

»Dvesto kron!« je kratko velela Monika Gašparut.

»Naredimo: stopetdeset!« se vtakneta vmes Podpadec inPolžec. Barantali so kakor pri kupčiji za vole.

Monika je ostala neizprosna.

»Pa ne!« je obupno dejal Nace, »Kje pa bom vzel toliko denarja?«

»Pa idiva v Mokronog! Se kar nič ne bojim!«

Župan je vstal, tudi moža sta pristopila k mizi. Hipi svečanega molčanja, odločitve.

»Sta se odločila?«

»Dvesto!«

»Ne!«

Nace se je spet zganil dvakrat na levo, dvakrat na desno in še navspred, kakor da ga lomijo krči. Monika je objokana zletela na stopnice.

Župan je pa vzel listino, kjer je stalo z debelim tiskom: »Uspeh spravnega poizkusa se ni posrečil.«

Podpadec in Polžec sta podkrižala svoji imeni. —

Pod večer sem obiskal gospoda kaplana. Odpravila sva se na knežji vrh, odkoder se lahko pregleda celokupna občina in fara sv. Luke. Ko sva šla skoz vasi, so otroci gručema bežali v hiše in za hleve, če so naju le ugledali pravočasno. Pred neko bajto sta se igrala dva otroka, fantek in deklica.

»Dvojčka, nezakonska otroka. Mati služi v Gradcu, zato ju je vzela babica k sebi. Mati ju je menda pozabila. Prav pridna vnučka!«

Otroka sta naju prepozno zapazila in se nista mogla več skriti. Vstala sta s trave in pozdravila z zvonkim glasom:

»Hvaljen Jezus!«

»Hilda, kje je naš otec?«

»V nebesih.«

»In kdo je naša najboljša mamica?«

»Mati božja.«

»Ali imata rada Bogka?«

Z modrimi, nedolžnimi očmi sta pogledala v nebo in položila ročice v zahvalo.

»Ivček, kako boš pa pozdravil tegale gospoda?«

Ivček je cepetnil z bosima nogama: pozor! in se odrezal: »Serbus!«

»Čete tale nageljček?« je ponudila Hilda.

Ko si je zateknil njen katehet belo cvetko v gumbnico, se ji je kar samo smejalo. Še od drugod so prileteli otroci in prinesli cele šope rož.

»Nate, še tole, še tole!« so klikali veselo sramežljivo. —

Srečala sva kmeta, še mladega moža, vojnega invalida. Zasula ga je bila granata in ni bil v stanu, izpregovoriti glasno besedo. Samo šepetal je, z žalostnim usmevom na licu.

Ko smo vzeli v misel prejšnje čase, so se mu užgale oči, obraz se mu je razmikal in nemo je kretal z rokami.

»Grem s polja pa bi rad zavriskal. Saj mi ni za prazno veseljačenje, ampak, če mine dan po volji božji, je srce tako polno! Zavriskal bi ali zapel, četudi sam zase. In sklonem glavo ... Če sediva z ženo v izbi, je vse tako strašno tiho. Jaz šepečem, žena šepeče. Saj se pomeniva, govoriva, seveda! A včasih mi je tako tesno v tej čudni, nenaravni tišini. Slišim uro, ki venomer tiktaka, šepet žene, a komaj da vem, kaj se godi krog mene ... Kakor da je še nekdo drug zraven, prav blizu, a neviden, in šepeče, pa ga ne razumem ... Saj še delam, a hudo mi je. Posebno, če se zmislim, da je bilo prej drugače ...«

Globoko sijajne oči so se mu zasolzile. Ubožec!

Kaplan mi je povedal, da pride vsako nedeljo k njemu in se ž njim razgovarja. Postal je zaupen kot otrok, čudovito nežen in občutljiv. Zelo rad bere »Zapiske iz mrtvega doma«. —

Stopila sva v breg. Močan, prijeten duh je vel vsevprek: dišala je praprot v goličavah in brinov grm ob razpotjih; daleč naokrog se je širila vonjivost borovčeve smole in dehtela je težko obložena trta v vinogradih. »Grru, grrru!« so se smejale grlice. Iz gozda so se oglašali drozgi in srake. V dolini je rumenelo zorno žito, zelenele so travne poljane, ob cestah, na holmih in pobočjih so belele prijazne hiše, okrašene z vinsko brajdo. Z njiv so se vračali ženske in Rusi, z motiko na rami, ali srp pod pazduho; od nekod so se razlegale sveže, mlade pesmi.

Pod solnčno brajdo je sedel mračeiT starec.

»Dober večer, oče!«

»Bog daj!«

»Kje imate pa Tinko?«

»Za pečjo sedi.«

Stopila sva v hišo. Ljudje so se ustrašili nepričakovanega obiska.

»Ste kaj pozdravili mojškrco?« je vprašal kaplan.

»Tina, kje pa si, gospod so prišli!« je poklicala mati, čemerna, zadirčna ženska, ki je žvečila tobak.

S peči se je dvignila osemnajstletna, starikava mladenka. Jetično dekle, nerazmerno zraščeno, z nabuhlimi, zelenkastimi lici in velikim, nekoliko srepim pogledom.

»Zakaj ne greš na solnce?«

»Ne smem«, je dejala Tinka mrtvo ter se strahoma ozrla na mater.

»Kaj še!« se je ogorčila starica. »Rekla sem ji le, naj gre šivat. Če pravi, da je bolna — mar jo gonim na njivo? Če sem jo pa dala izučiti v šivanju, ali ji ni potlej vseeno, če sedi pred hišo, za pečjo ali pa za strojem? Šivati — to vendar ni nikakšno delo. Predpasnik sem ji rekla narediti; mislite, da gaje napravila? Nič ne dela, nič ne uboga, nič, prav nič! Ali pravi tako četrta božja zapoved? Le posvarite jo!«

Starica je razsrjena izpljunila prežvečen čik.

»Toda, mati, Tinka je bolna. Če bo prezgodaj umrla ...«

»Umrla?! Nak, takale ne bo umrla! Taki ljudje živijo 70 do 80 let, ker ne delajo in se jim nič ne ljubi! Jaz naložim cel koš srebotovine ...«

Dekle je poslušala in zdelo se je, da ji gre komaj do srca. Nema, pol živa je srepela zdaj v mater, zdaj v naju. Život se ji je nalahno tresel, in vodene, velike oči, ki so bile presunljivo prazne in je tlelo v njih le neko brezizrazno pričakovanje, so se blodno, brezčutno zamikale.

Izpod mize je žalostno zavekal slaboten otroški glas. Dveletno, bledičasto dete, umazano in ovito v zanemarjene cunje, je ždelo v raztrgani košari in otepalo po muhah.

»Glej ga pamža, zdaj se pa še ti cmeri! Vidite, gospod, tako je, vrh vseh nadlog naj se pa človek ukvarja še z otrok otroki!« je dejala starica in vtaknila otroku dudlo v usta. »Privoščila bi jih Vam, gospod, o kako bi Vam jih privoščila!«

Kaplan je tolažil Tinko in prigovarjal materi, naj jo pušča na solnce in je ne sili k delu. Dekle je nakoliko oživelo in se mu zahvalila.

»Bi me izpovedali v nedeljo?« je šepetnila.

»Kadar hočeš. Le pridi in kar pokliči!«

»Pa da boš povedala, kako me ubogaš!« je še pristavila mati.

»Se je zredila, kaj?« je zamrmral oče, ko sva stopila iz hiše. »Seveda, predobro se ji godi, deklini.«

Zbogom, nesrečni, ubogi ljudje!

»Oba sta pijanca, oče in mati,« mi je pojasnil tovariš. »Grunt sta zapravila, potem je on čevljaril in družino obdeloval s kopitom. Zdaj žive od podpor po sinovih, ki so v vojski.« —

Prispela sva na Knežji vrh. Pri koritu vaškega studenca se je pral majhen, širokopleč fant. Ne bi ga spoznal, da je ruski ujetnik, ko bi ne bilo na njegovi kranjski suknji všite številke ...

»Si zadovoljen?«

»Ni slabo, ni dobro!« jo je zavil Rus že precej precej po dolenjsko in poveznil na glavo klobuk s purmanovim peresom.

Nehote sem se domislil na tista polzasenčena, pozabljena in otopela bitja, ki se sklanjajo na večer iz nizkih odprtin ljubljanske cukrarne, zroč na smradljivo mlakužo, ki se lenivo pretaka spodaj v strugi; nadstropje za nadstropjem — isti mrki obrazi; zamolkel žvižg, pritajena pesem, nenadna kletev ali prečudno se razlegajoč vrisk iz hripavega grla — to je vse, kar se oglasi izza teh zidov; a ljudje, ki strme izza teh mejnih lukenj, se komaj ganejo, vedno isti inrki, okrneli obrazi — in komaj da se kdo nanje ozre od mimoidočih ... »Glej Rusa! — oh, kako smrdi!«

Pod prvim kozelcem sva opazila petinšestdesetletnega, majhnega kmeta. V eni roki je držal mehur s tobakom in nemudno, v silni naglici je brskal in nekaj iskal v snopovju med latami.

»To je edini gospod med kmeti,« je pripomnil tovariš.

»Kaj ste pa izgubili, gospod oče Derehtar?«

»Pravim, pravim, ali ni to od sile? Svojega turka sem zapravil. In tako odlično pipico kar tjavendan izgubiti! Saj Vi, gospod, ste jo že videli — še moj rajnki oče so iz nje kadili.«

Kar vrtel se je na svojih kratkobedrih nožicah, s tako ihto je iskal in zasledoval svojega »turka«, Z glavo je rinil med resasto pšenico, trikrat zapored pogledal pod voz in obrnil vse koše, ,turka' ni bilo na prikazen.

»Ja, ja, hvalabogu, da imam še vivček za rezervo,« je končno nekoliko potolažen vzdihnil. Privlekel je na dan preluknjan, razpadajoč vivček, spravil mehur in potem ves čas vrtel odgriznjeno, prazno cevko v brezzobih čeljustih. »Tale vivček so pa še moj stari oče kupili in mehur so dali moja rajnca teta ... Gospod, ste že videli moj novi svinjak ?« je hitel.

Leteli smo takoj v svinjak. (Mimogrede pripomnjeno: medtem sem imel priliko, videti na lastne oči, da ima Derehtar res desni uhelj odščipnjen, kakor je bil omenil moj šef med naštevanjem »posebnih «namenj« iz občine sv. Luke. Kako se je pripetila ta nesreča, povem morda drugič.)

»Vse cementirano, tukajle se odteka gnojnica, takole poklajamo našim pujskom ... Viž ga, Žino, se boš obrnil! Proč, proč, proč! Poglejte tale železna koritca! To drži sto let, tisoč let drži! In Žinota poglejte!«

Žino je res eksemplar posebne sorte. Ko je opazil, da ga občudujemo, se je pokorno razlezel z vsemi štirimi po svoji »kabini«. Ta Žino, živalca silno čedne vnanjosti, lepo zavaljena in ne preveč umazana, z občudovanja vredno zakrivljenim, gibčnim repkom.

»Ta bo počastil svetega Martina,« je obrazložil Derehtar, za svojega imena voljo nazvan gospod.

Nato smo istotako nemudno leteli v hlev.

Prav v kotu se je svetil bel junček. Derehtar ga je objel od ganutja.

»Kakor otroče je — tale moj junček. Sedem tednov je slar, pa ga poglejte: kakor ulit! In kako je priden! Veste, vse rad poje, da je veselje, — ja, na vso moč je priden! Samo poglejte ga in tole kožico otipljite: kakor žamet!« 

Zgrabil je za junčkovo hrbtišče, tako da je sicer pridni junček z nevljudnim kolebom moral izraziti svoj protest nad takovim ocenjevanjem svoje kože.

»Ja, in ognjišče smo zdaj dogotovili!«

Leteli smo v kuhinjo, kjer so mati Derehtarica ravno kuhali večerjo.

»Viž ga no!« se je smejala žena nekoliko v zadregi, ker je hotel mož med vnetim razkazovanjem obrniti vsak lonec. »Ali jih to briga, gospode!«

»Kakopak!« je odvrnil Derehtar. »Kaj jih bo pa zanimalo, če ne takova reč! Nas gospode zanima vse ena reč. — In, gospod, jabolka, jojmene, pormena za laniščem se kar udira!«

Ravno jo je hotel udreti spet ven, ko mu je zastavil pot pes Hektor z — odščipnjenim uhljem.

To priliko je uporabila mati, da je pregovorila svojo zakonsko polovico in pomirila njegovo čezmerno ihto do poučnih »gospodarskih razkazovanj.« Derehtar se je oddihnil in se zadovoljil s tem, da je na pragu zaklical hlapcu Janezu, ki je še oddaleč vozil z njive, da je že Ančka prinesla korenje v košu ...

»Zdaj pa, Žefa, le ročno v »kanclijo« in iz kota natoči!«

Peljal naju je v izbo in posadil za orehovo mizo, razgrnivši čeznjo rdeče - marogast prt. Derehtarica je prinesla kruha in stopila v »kanclijo« po vino.

»Veste, to je tako,« je razlagal dobrovoljni mož, deleč kupice. »V celi fari sva samo dva »derehtarja« (on in tovarniški direktor v Fabriški vasi) in samo trije gospodi: gospod župnik, gospod kaplan in gospod Derehtar s Knežjega vrha!«

Še njemu samemu se je prostodušno zasmejalo in odmaknil je prazni vivček iz brezzobih čeljusti.

Natočil je in voščil:

»Pa na zdravje vsem gospodom!« Ker se je »ex!« ponesrečil, je menil gospod Derehtar:

»Pa se nista tudi vidva zapisala v tisto črno družbo, tistemu gospodu ... kako se jim že pravi? One, onegavi suhi, suhi ... saj je bilo enkrat o njih branje ... Ampak jaz pravim, po pameti se mora piti! Pa bi šli zdaj malo v vinograd pogledat, kaj?« se je razvnel. »Veste; v moji »kapelci« so še sodi pod čepom ...«

Tako sem se pobliže seznanil z gospodom Derehtarjem, ki je vsekakor tudi eden izmed tistih magnatov, ki mi je o njih pravila Pelkula.