Na jezerišču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Na jezerišču
Joža Likovič
Izdano: Slovenec 58/214a-230a 1935
Viri: dLib

214a, 215a, 216a, 217a, 218a, 219a, 220a, 221a, 222a, 223a, 224a, 225a, 226a, 227a, 228a, 229a, 230a

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: Predloga:Obdelano-17
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Joža Likovič
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I[uredi]

Nad Barjem se je spočel pomladanski večer, bel in tih; še tišja je bila pozdravna pesem zvonov s podkrimskih hribcev, na katerih se je smehljala božja žlahta, Sv. Ana z golobi, Sv. Jožef in Marija, zanesljivo pribežališče vsega ubogega ljudstva, od ižanskih zavodov do rakiških senožeti in Menišije. Med jezerišči in retovji so se zgubljali klici pastirjev, ki so zganjali živino s trdine in jo zapirali v tesne staje. Družine zakasnelih žerjavov so se nehale pasti na strženih; dvigale so se z neznatnim vriščem, poletavale vzdolž Ljubljanice in se zgubljale v ločju.

Zlagoma je vse občemelo, ožuljene dlani in zaskrbljena srca, tudi revno selo na Zablatencah. Zvezde se še niso zatrnile. Molčeče barske lehe, zrnice in mahove so poživljali le nešteti tanki dimi; ti so se neprestano svedrali, vili in ginili v močvirnem ozračju, kakor da jih pijejo in srkajo nevidne ustnice mrakov, ki so polzeli preko Srobotnika, Trebevnika in Ljubljanskega vrha. Kmetje so požigali sirovi svet in udelavali lehe; obžgana šota bo najizdatnejši gnoj za setev in lepo rastje.

Mladi Anžol je nehal plesti leso; staro je odnesla jesenska povodenj, ki se je bila razlila preko ledine in se zajedla prav do praga kakor še nikoli. Ako bodo letos krčili novino, bo potrebna za premostitev jarkov in jezerskih okenc trdnejša lesa, čez katero bodo spravljali na vlačugah trebež in korače za kurjavo. Obrnil se je k očetu, ki je zvijal divjo trto in jo pripravljal za stremenice pri čolnu; lanske so se vse pregulile tekom težkih voženj po Ljubljanici.

»Pri Gošcavcu požigajo lehe; tudi na Špeličkovem mahu se že vlečejo dimi. Bonkarjeve pogorelce tlijo že četrti večer. Samo pri nas čakamo in ne vržemo ognja v zemljo.« 

»Tite, samo s setvijo počakajte, da vam je ne potrga neurna močvirnica.« 

»Le kam siliš,« je zavrnil Anžol sina. »Povodnji so še niso uletele, žabe se tudi še niso izregljaje in kličejo vodo s hribov. Veš, kako je je povila predlanskim voda z ajdo; niti za gnoj je ni ostalo.« 

»In kje bomo požigali letos? Na tistih koncih pri račjih mlakah se je mah že tako ujedel, da je ostala sama nerodovitna polžarica, na kateri bi rasli kvečjemu muhci in bič, ki se ga niti gnoj ne prime.« 

»Kaj boš marnjal! Tisti svet bomo letos še obdelali; sirovine ne bomo načenjali, povodnji je še niso našle, prihraniti jo moramo za najhujše.« 

Janez bi rad ugovarjal očetu; toda poznal je njegovo voljo, ki je ni bilo mogoče prepričati; često je prehajala v trmo, podobno negibni vodi v zakotlji, ki je ne premakne noben vihar. Prislonil je dogotovljeno leso za svinjak, ogrnil suknjič in se odpravil proti Ljubljanici. Mati je klicala za njim, da je večerja pripravljena in mleko zavreto. Čul je opominjajoči glas sestre, toda on se je uporno odpravil z doma. Zamahnil je z roko in dejal, naj mu pustijo mleko v peči; ljubil je poslano mleko, ki diši po sladkobni smodi in tleči šoti. Nad reko se je nabirala prosojna para; tjakaj se je vedno zatekel, kadar se je oporekel z očetom zaradi obdelovanja mahov. Zlezel je na grbasto vrbo In pogledal, če so mladice že godne za spletanje. Pod njim se je motno svetlikala gladina skoraj negibne Ljubljanice; dolgo je zrl za njenim tajinstvenim, počasnim tokom in se vdajal nemirnim mislim, kako bi se osvobodil enoličnega življenja na Zablatencah. Daleč za strženi so žarele podpeške apnence, na mahovih pa so se vili še vedno tajinstveni dimi in oznanjali pomlad na Barju.

Med kršljikovjem je skrivnostno zašumelo, suhljad je hrstela pod nogami nočnega neznanca; Janez se je poskusil potajiti, toda gole mladice ga niso mogle skriti. Spustil se je na tla in osupnil; pred njim se je režal berač Kolotajček, čudaški vetrenjak z barskih samot, star kot Trebevnik.

»Saj boš pri nas spal; nad šoto je prav toplo, skledico mleka dobiš.« 

»Se mi mudi na Staro šrango, jutri je semenj na Vrhniki, bom nabral nekaj prebitih beličev eni strani.«

Majal je ščetinasto brado in stresal je prazno malho.

»Kaj pa preganjaš po drevju, Janez? Polhi že spijo, hrušk pa tudi ne boš tresel, saj je jug komaj zlizal led po jaških. Ali te je speljala ajdovska deklica?« 

»Molči, molči! Čemu se pa ti klatiš tukaj,« je poskušal odvrniti Janez beraškega premetenca od nadaljnjega poizvedovanja.

»Pri Goričevcih sem bil; tam je vse veselo, vino teče od miz. Gosposka se je zbrala in modruje ter pregleduje že ves teden mahove in močvirje tja do Ribjeka. Pravijo, da pride čez tisoč tujcev, Labi, Ogri, Ličani, Čiči, vsi bodo služili pri gradnji velike železnice. Ampak gospoda se bo ukanila! Tam bo huda, železnica ne bo mogla teči po niti, treba bo pol Krima zavaliti v retja in močvirska brezdna, ki sežejo pod morje.« 

»Železnica?« je začudeno dahnil fant in prevzet ostrmel. Preteklo poletje je bil v Ljubljani, ko je pomagal čolnariti Žuljnarju; šoto sta peljala na Žabjek. Pri Sodčku sta nekoliko posedela, trnovski jekarji so jima pravili o novi železnici, ki jo gradijo čez Barje in bo šla doli do morja. Pri njej bo zaslužek mnogo lažji in izdatnejši kot pa s čolnarjenjem in raztovarjanjem na Ljubljanici.

»Kako pa bodo spustili železnico?« je skrbelo Janeza.

»Kako neki? Železnica ni miš,« je učeno razlagal Kolotajček. »Tiste hudičeve kremplje z Žalostne gore bodo poklicali na pomoč, pa jo bodo vlekli pod Gabrov vrh in Srobotnik. V Borovnici zidajo tak most, da bi lahko stal babilonski stolp v njegovi senci. Prav na rakiške senožeti boš gledal z njega, še ajdovski zid pod Špiklom boš lahko videl.« 

Berač je dvignil glavo in globoko srknil zrak. Predjal je malho in pokimal fantu:

»Domov pojdi in lezi. Zvezde so brez luči, k deževju se pripravlja. Če še niste požigali, pohitite.«

Janez dolgo ni mogel zaspati; oči so bile radi razvnetega razmišljanja malce boleče. Beračeva vest ga je potrdila v krepki volji, da zapusti ob zgodni priliki puščobno domačijo in si zasluži drugje slajši košček kruha. Kaj naj počne v teh samotah sredi dolgočasnih močav in nedostopnih jezerišč. Bajta je stara in lesena, štiri stene so postale pretesne za vso družino. Lišaj se je bohotno razrastel okoli razpok; ostrešje se je že močno nagnilo, kakor da bo vsak čas zdrsnilo s križnih tramov, ki so jih glodali desetletja požrešni črvi in jih mleli v prah. Mrtvaška ura je oznanjevala v tihih nočeh neizogibni konec. Voda je že večkrat privrela do ledine, še malo, pa bo odneslo bajto in vso nesrečo. Zares! Naveličal se je dušeče megle, neplodnega dela in vode, ki se je včasih bežno uletela, sedaj pa leži po cele mesece ter kvari zemljo, zrak in dobro voljo. Najlepša leha je postala radi naraščajočih povodnji najslabša loterija! Vsake kvatre se odpro zijavke, vretja bruhnejo vodo, če se le zasolzi neznatna oblačica v Menišiji. Povodenj potrga ajdo, rž in strnišče, da ne ostane niti zagrabek vrednosti, ne za lačen želodec, ne za ubogo žival!

Če pa je tako zaverovan v to zemljo kakor skopuh v kepo zlata.

Barska zemlja se kadi v prigrevici pomladanskega sonca; sleherna leha svobodno diha, poslednji jamelč na krtiji je zapustila škodljiva voda, ki se je utekala in ujedala vso zimo. Božja dlan je odprta, nebo se veličastno boči. Veter je zagnal debele megle na rakiške senožeti, nad Krimom so se razsuli prijazni oblački kakor zlata jabolka: sv. Tomaž na Planinci jih lovi, se veseli bistrega jutra in tolaži krimske aplenčarje; dvignil je sulico vrh stolpa, da je zažarela v jarkem soncu. Nad Podpečjo se selijo srake in jezno kričijo; zarja jih je prepodila iz prisojnih duplin. Pastirji zganjajo pisane črede na trdinske pašnike, dekleta hitijo na mah. da naberejo zelenjavo za prašičke. Lahna soparica visi nad Ljubljanico, pri Jurju vriskajo čolnarski hlapci, sladka rosa neslišno kaplja z brez na črno barsko zemljo.

»Kakšno jutro!« se je začudil stari Anžol in stopil do zeleneče seči, ki se je vlekla kakor srebrnosiv puh; vmes pa so se blestela rdeča očesca brstičev in češmiljevih poganjkov. Kmet je prepodil nagajivega kosa in zaklical v lino, kjer je menil najti sina:

»Janez! Le urno pokladaj. Danes bova preorala in požgala tisti grček nad vrtačo, leha kar prosi semen.« 

Nikdo se mu ni odzval; odprl je hlev, kravi sla bili že oskrbljeni in siti, da sta metali krmo pod jasli. Vrnil se je v vežo k ognjišču in vprašal ženo, kam je odšel sin. Mreta je z neko skrbjo povedala, da je odšel rano proti Notranjim Goricam, pražnje oblečen in nekam udobrovoljen. Anžol se je v nevolji nad sinovo samoglavostjo načemeril in poiskal suknjič.

»Mislil sem, da bova potegnila nekaj svežih brazd in vrgla ogenj v zemljo. Bom šel pa pogledat malo na Medvedico, morda najdem nekaj hrastičev, križ v kozolcu je čez zimo popustil, tudi za stog rabim nov kol.« 

Ogrnil je prekrpani suknjič in naročal Mreti: »Francka naj pripravi semenje, snet mora skrbno izpihati; ko se vrne Janez, naj pripravi otepe za požiganje. Ni mi ljubo, da odhaja z doma tak dan, ko se obeta vreme za uspešno delo in je veter suh za požiganje.« 

»Samo nikar se preveč ne trudi, Joželj! Potreben si počitka. Zakaj ne vzameš hlapca?« je potrpežljivo pogovarjala Mreta moža. Vedela je za njegove bridkosti in razočaranja, ki so rastla iz dneva v dan, ker se je odtujeval sin domačiji.

»Hlapca … A?« je neverno zategnil Anžol. »Morda celo velikega in malega, da bosta pojedala ves božji dan in lažje lenuharila okoli bajte. Te lehe bomo vendar sami razorali in požgali, kokoši in šički so pa skrb ženskih rok.« 

Brez volje se je odpravil na Medvedico. Spotoma se je ustavljal pri lehah in jih blagroval. Tu mu je odleglo. Če se Janez ali celo vsa družina izneveri rodni grudi, on bo ostal zvest in neomajan. Sonce je ostrmelo nad starčevo ljubeznijo, s katero se je približeval leham.

Popoldne se je vrnil Janez, veder in zgovoren. Beračeva novica ga je nagnila, da je zjutraj odšel na železnico. Ni ga zdržalo doma, četudi se je vdinjal Razorčevim, da jim bo to jutro pomagal požigati sirovi mah; toda izneveril se je celo njihovi Micanki, kateri ni prikrival ljubezni in prijetnih obetov. Zaman ga je pričakovala za ledincami. Neizprosno ga je vleklo med Goričevce, odkoder se je širilo nepričakovano beganje, ki je vznemirilo prastari pokoj barskih jezerišč in sel, kamor so doslej prihajali kvečjemu posavski prekupci; ti so nakupovali ajdo in rž, ki je na požganih šotiščih bogato rodila. Ko je prišel v Notranje Gorice, bi kmalu ne našel znanega obraza. Tihotna, pozabljena vasica v rebri barskega otoka se je spremenila tekom nekaj mesecev v važno, nepogrešljivo torišče sredi Barja. Mešanica narodov se je gnetla po vasi, ki je docela zgubila skromno zunanjost. Lesene stavbe in lope za delavstvo, pisarne, shrambe z zamreženimi okni, stroji, pivnice, kupi železja, vpitje priganjajočih voznikov, nerazumljiva povelja, zavist in prehitevanje! Laški polirji v širokih hlačah in žametastih suknjičih so vodili celotni obrat, sleparili pri gradivu in živežu. Pod Sv. Ano so postavili apnence, odprli zasilne kuhinje, delavske kavarne s polomljenimi igralnimi mizicami in pivnice, ki so jih prepustili domačinkam v podnajem. Iz teh se je v sobotah in nedeljah razlegala tuja govorica, utrinjalo pridušanje in nerodne pesmi. Tam je zapijalo delavstvo težko prislužen denar, ki se je stekalo v žepe teh polirjev. Cigani so sklepali z nevajenimi domačini goljufive konjske kupčije; vse je hitelo kupovat konje in služit s pripregami. Hlevi so postali pretesni, krma je pohajala, bistriške senožeti so zadobile izredno vrednost. Pojavili so se zviti prekupci, zapeljive ženske, prišli so Čiči z vinskimi mehovi, tirolski potepuhi s praznimi malhami in vreščečimi brundami; slednji so vsak večer obredli vse pivnice od Goričevcev do Podpeči in Ribjeka.

Janez je hodil od delavcev do strojev. Tisočere roke so neprestano vihtele lopate in pikone, dovažale skale, nalomljene pod Krimom, zasipavale jezerišča, mašile nevarne razpoke z butarami in hlodi, zadelavale brezdna s hrastovimi branami, zagrebale zijavke, ki so se zdele nenasitljive. Nasip je rastel, njegova pobočja so utrjevali s podpeškim kamnom, ki so ga dovažali domačini s čolni in priprego. Vse to vrvenje pa je bilo zastrto z nekim nedopovedljivim mikom, ki je vabil mlade ljudi; ti so se lahkoverno zanašali le na zaslužek, niso pa videli polnih srag, bolezni in izžemalcev.

»Oče se huduje, ker si zopet odšel z doma,« je ljubeče karala mati vrnivšega se sina in postavila predenj opoldansko jed, ki jo je zamudil.

»Ne veste mati, kaj se godi po svetu. Železnico gradijo, Goričevci bodo obogateli, samo mi smo vedno odrinjeni. Odločil sem se, da si poiščem tudi jaz tamkaj zaslužek. Ne bom vas pozabil, ob nedeljah se bom vračal domov.« 

»Ne ravnaš prav, Janez! Oče ne bo zadovoljen, da zapustiš domačijo. Brez najinega blagoslova ne hodi od hiše.« 

»Saj ne bom šel čez morje,« se je smehljal sin, odložil žlico in slekel pražnjo obleko.

Namenil se je za očetom, toda ga je zgrešil. Vrnil se je za Kušljanovim jezeriščem na Razorčevo pogorelco; tam je opazil Micanko, ki je stegovala šoto. Nikogar ni bilo na mahu, samo kožice so se dvigale z vrhniškega ila. Prikradel se ji je za hrbet in ji pokril oči; dekle se je prestrašilo nenadnega objema in se skušalo oprostiti.

»Kdo je?« se je nagnil Janez preko toplih ramen.

»France!« 

»Tli!« 

»Janez!«

»Gori!« je poskočil fant in se vihravo zavrtel z Micanko, da ji je zdrknila naglavna ruta na vrat.

»Porednež,« se je našobilo dekle in uprlo roki v bok. »Kje si pa hodil zjutraj, mar si se zopet kujal?«

»Ugani!« se je razvnel Janez in dopadljivo motril svojo miljenko. Sveža, zagorela polt, kodrčki las na čelu, težka kostanjeva kita, polna orehovega leska, velike oči, slok život, dekle vredno sonca in fanta! Taka je bila Razorčeva Micanka, hči srednjega čolnarja, čegar oče je bil nekoč veliki čolnar, ki je vozil z ladjami z Vrhnike v Ljubljano. Poznali so ga Čiči in Posavci, romarji in tihotapci; svojim sinovom je izplačal bogate deleže; tako si je nakupil Micankin oče večji konec mahu in obdržal nekaj čolnov. Lotil se je udelavanja sirovine, otrebil je šotišča in spravljal posušeno šoto v ljubljansko sladkorno čistilnico. Micanka se je rodila v megli in tišini, kraj reke, ki je šepetala otroku prve pravljice o povodnem možu in zlaticah. Ko je odrasla otroški dobi, je pomagala spletati stremenice, krpati mreže in oddajati po Ljubljani šoto. Z dvajsetimi leti ji je umrla mati; ob povodnji se je prehladila, zdravilne rože ji niso mogle pomagati.

S starim Anžolom se sicer niso razumeli; bil jim je nekoliko nasproten zaradi njihovega blagostanja. Nesrečen slučaj pa je poglobil odtujenost in razdrl vsako sožitje. Pri nekem požiganju je razpihala Razorčevim nenadna sapa tlečo rušno in obrnila luč na Anžolovo leho, kjer je ravno cvetela ajda. Plameni so posmodili nežno bilje. Anžol je zakrknil v trdni veri, da so oni nalašč zavrnili ogenj na njegovo leho. Poslej je ljubosumno pazil, da se nista sestajala Janez in Micanka …

»Ugani tedaj,« se je približal Janez dekletu, ki je še vedno nepremično motrilo fanta, kakor da hoče prodreti do dna njegove tajne. Končno je kljubovalno spustila roki in mu požugala:

»Ne vem! Upam, da me ne varaš.« 

»Na železnici sem bil. Tam si bom preskrbel stalen zaslužek. Potem se poročiva, nič več ne bodo nama kljubovali starši, tudi ti ne bo potreba prenašati šote in izplakovati čolnov.«

»Na železnico ne boš šel,« se je odločno zoperstavila Micanka in popravila naglavno ruto, kakor da hoče oditi.

»Kaj je hudega na tem?« 

»Če me ljubiš, boš ostal doma pošten in trezen. Železničarji se večinoma spridijo.« 

Janez je obmolknil v nujni negotovosti.

»In kaj pravijo tvoji?« je vztrajala odločno dekle.

»Niso sporazumni z menoj,« je pobito priznal fant.

»Glej! Prej ti bo dovolil oče, da se poročiš s poštenim dekletom, kot pa se odtujiš domačiji. Jaz poznam tvojega očeta, ker živim z zemljo.« 

Janez se je hipoma znašel v silnih dvomih, ali naj zapusti dom in dekleta, ali naj se odloči za železnico. Ves razdvojen se je vrnil domov, komaj da se je dotaknil večerje. Oče mu je na priprošnjo matere prizanesel z grajo.

II.[uredi]

Beli ognji sredi Barja, v vsakem ognju prerojenje in poživljena rodovitnost! Nobene žale misli, nikake težave, vse je odpuščeno in spravljeno.

Anžolova sta že zgodaj potrebila s strguljami mah in ga raztrosila po brazdah. Ko je potegnil pred jutranjim zvonjenjem pravi veter, čegar piš se je komaj sluteno dotaknil bičja, se je starec odkril in prekrižal. Tudi Janez je sinovsko sledil očetovemu vzgledu. Sonce se je njima pridružilo, škrjančki so se oglasili z navdušujočo pesmijo. Anžol je zažgal razrahljani škopnik in ga molče podal sinu. To je bil prastari, nedotakljivi običaj v njegovi družini, tako so ravnali predniki, niso se jim izneverile lehe! Sedaj je on gospodar zemlje in ognja, ki jo bo prerodil. To je ustrezalo njegovemu ponosu in dajalo posebno odličje njegovemu očetovstvu; Janez je radostno zavihtel plamteči šop slame po zraku, da je ostro cvrkutnilo suho netivo. Nato je zavriskal in razposajeno poskočil ter slekel vzdolž lehe, razsipaval goreče bilje, ki je lahkotno plavalo v vetriču, ukal in preskakoval razore. Sleherne brazde se je oprijel tanek, zlat plamenček, malo mežiknil in poželjivo obliznil rušno in trebež. Kmalu se je kadila vsa leha. Anžolovo srce se je topilo v tihem zadovoljstvu in sreči, ko je zrl za sinom, s kakšno slastno vnemo trosi goreče šope. Njegovi gibčni skoki, ročni zamahi z netivom, sama zdrava mladost in veselje! Saj ni mogoče, da bi se odtujil njemu in lehi ter se pomehkužil. Tudi on je z žilavim trudom vzdržal na jezerišču in se boril s prirojeno srditostjo proti poplavam. V leseni koči se je spočel že tretji rod. Ako zdrži še nekaj let, se bo umaknil na trdino in sezidal trdnejšo hišico s svetlim hlevom, kjer bodo varni pred stisko in vodo. Letošnjo ajdo bo prodal Posavcem, žena bo priredila nekaj prašičev, ki jih bo vzel vrhniški mesar. Vse pojde po sreči. Bog bo prizanesel s šibami in jezo.

Opoldne sta počivala in čakala, da se umiri ogenj in luč zaduši. Lahko bi se razvnel usoden požar, ki bi preprečil setev. Ko sta použila kosilo, ki ga je prinesla Francka, se je Janez izgovoril, da gre pogledat v rakitovje, če so že godni divji golobi.

Sonce se je prevesilo vrh neba, sence so se podaljšale, dim se je potajil. Anžol je že večkrat obšel leho, ki se je prerojevala. Povzpel se je na gorenji mah in iskal Janeza; končno ga je opazil na Razorčevem koncu, kjer se je živahno pomenkoval z Micanko. Ta soseščina mu je bila neljuba. Razor se mu je zdel prebahav in zaničljiv. Čolnarji so vsi samopašni in se zazdijo s polnimi skrinjami. Leho mu je zažgal, kako bi mu mogel odpustiti. Postajal je nestrpen; žal mu je bilo, zakaj je dopustil fantu da se sme iti prilizovat oni scandrani deklini. Grenkobna misel je kanila v prijazno razpoloženje, polno sonca in volje. Sin se vendar trga! Če ga ne ho speljala železnica, ga bo olisičila Micanka. Mlada pride k hiši! Anžol je menil, da pade z njim vse, rod in letina. Ako prepusti gospodarstvo mladima, bodo postale lehe nerodovitne. Bridko je občutil da je njegovo zdravje vedno bolj trhlo, najmanjši kosmič megle ga že duši, tudi žena je začela omahovati. Ko je zrl v dimnaste svaljke, ki so vstajali in se zgubljali med trebežem, ga jo prevzela prečudna slast, da bi se povaljal med gorečimi razori in za večno pomladil.

»Kaj ne moreš pozabiti tiste Rebeke?« se je godrnjaje znesel nad sinom, ki ni slutil ničesar hudega.

»Kaj vam je naredila, da jo vedno zanikate?«

»Med tem časom bi lahko že narezala vrsto šote. Ogenj na lehi se je skoraj podušil med trebežem; jutri bomo lahko poorali,« se je izognil oče sinovemu vprašanju, ker se mu je zdelo brezpomembno.

Na dolenjem koncu lehe se je pokazal ognjeni jeziček in zvedavo obliznil nanešeno resje.

»Pokoplji še enkrat one brazde, kjer čutiš živi plamen. Ostani tukaj do rose in varuj.« 

Starec je krenil na šotišče! Janezu se je zdel ves današnji dan podoben koščku sanj, s katerimi slepi usoda barske kmete in njegovega očeta, da se ne umaknejo z jezerišča. Danes sta pozabljena grozota in obup, ko se razbesni narava in uniči v enem zamahu, z eno poplavjo ves trud. Fant jo zamišljeno zrl preko leh, ki so se kadile vso noč in prosilo semen.


Svetinje sv. Marjete so pobledele. Na jug in sever, od Ljubljanice do vrhniškega ila so ležale lehe zoreče ajde, bele in dehteče lehe, polne sanj in obetov. Prvi Posavci so se oglasili na Zablatencah in povpraševali po letošnji ajdi, ali je ostra, kako je medila, kakšna bo cena pridelku? Njihov prihod je pomenil za kmete velik praznik; živahni kupci so obšli lehe, meli klasje in odkimavali.

Letos pa se je raznesla neverjetna vest, da bo kupovala deteljo in ajdo tudi železnica. Gradbena družba je rabila oboje za svoje delavstvo in živino, ki je bila zaposlena pri gradnji proge visoko na Krasu. Njeni poblaščenci bodo kupovali tudi stoječe posevke. Nekaterim se je zdelo to silno imenitno, drugi so nezaupno motrili železničarskega sla, ki je naznanil, da pridejo pooblaščenci popoldne v vas; slednji so se bali, da bo oslabela cena zaradi večjega povpraševanja, ko bodo izpodrivali železničarji male kupce. Pri vsaki hiši je naletela novica na kakšnega radovedneža, ki je v svoji nepočakanosti stekel k sosedu in ponovil vest. Kmetje so se začeli zbirati pri znamenju in ugibati o uspehu. Cenili so poedine lehe, računali in pretiravali.

»Razorčeva leha je pretkana kakor mašni prt.« 

»Janševa ajda je ostra, taka je izdatna in vredna.« 

»Ogrinova diši najlepše; čebele se ne morejo ločiti od nje. Njena stebelca so tanka in rdeča kakor golobje nožice!«

»Skrotenkova je preveč luščinasta.« 

Pod večer so prišli pooblaščenci, ki jih je spremljal cenilec z marofa. Družba je razgrnila svoje uradne papirje in začela vabili Barjane. Najbolj glasna sta bila progovni nadzornik Lenussi in podjetnik Margo, dva Laha, ki sta ostala tukaj izza gradbe železniškega nasipa in si pri tem ustvarila zavidljivo premoženje. Lenussi je govoril sladko, tiščal cene in udelaval kmete, naj pristanejo na ponudbo.

Nekateri domačini so se umaknili v hiše; svojih gospodarskih tajnosti in kupčije niso hoteli razodeti celi soseski. Tudi Anžol je ostal doma; ko so potrkali železničarji pri njem, jih je kratko zavrnil, da je ajda božja in njegova. On bi sam najbolj modro uredil! Lenussi je svojeglavemu gospodarju vneto prigovarjal, naj proda kar stoječo leho. Sicer bo cena nekoliko popustila, rešen pa bo vsake negotovosti in nevarnosti. Janez je silil očeta, naj sprejme kupčijo in proda stoječo ajdo; s tem bodo rešeni vseh skrbi in bojazni pred poplavo. Celo Mreti in Francki se je zdela ponudba sprejemljiva in ugodna; plaho sta se vtikali v pogovor in kupčijo, kajti doslej je bilo gospodarstvo nedotakljiva briga očeta, on je določal čas požiganja in setve, on je tvegal, kdaj se bo želo, toliko da ni naravnaval sončnega teka in vremena.

»Brez moje vednost ne bo padlo niti zrno z moje lehe. Jaz sem sejal ajdo, jaz jo bom pobral. Zgovorjeni smo!«

Anžol je z neko ljubosumnostjo občutil, da se vtikajo že vsi v njegovo gospodarjenje. Radi tega je z vidnim ogorčenjem odslovil kupce; Janez jih je skušal pridržati in omečiti očeta:

»Razorčevi so tudi prodali nekaj stoječega blaga. Ako bi bila kupčija galjufiva, so že toliko pretkani, da bi jo zavrnili.« 

»Kar tuli z volkovi!« je udaril Anžol po mizi in odšel.

Lenussi se je opravičeval, da ni nameraval povzročiti nikakega nesporazuma; Janeza je očaral z izbranimi besedami, ko je obžaloval, da noče sprejeti oče izredne ponudbe. Margo se je dolgo poslavljal od Francke; ni ji mogel dopovedati, kakšna škoda se ji godi, ko odeveta v teh samotah. Ako želi priti nekoliko v svet, more dobiti v njegovi gostilni kraj Podpeči mesto točajke. Življenje ji bo potekalo prav prijetno, tudi zaslužila bo. Čolnarji, železničarji, prekupčevalci, apnenčarji, vsi se zbirajo v njegovi gostilni!

Pooblaščenci niso poznali bližnjice v Bevke, kamor so bili namenjeni še ta večer. Janez jih je popeljal tja, četudi ni bilo ljubo očetu, da bo zopet izostal z doma. Toda fant ni odjenjal! Ponujala se mu je ugodna prilika, da se priporoči za službo na železnici Lenussi mu je obljubil, da bo sprejet prihodnjo pomlad, ko bo odprt večji promet.

Vas se ni mogla upokojiti; vsa okenca so bila odprta, celo mladina je opustila ta večer svoje prešernosti in kratkočasna vasovanja; pridružila se je starejšim. Vse je govorilo o železničarjih in sklenjenih kupčijah. Oni, ki so pooblaščencem prodali ajdo, so jih neprenehoma hvalili in zavračali ostale, ki so jih zanikali, češ, da so zavrgli pridelek, ker so ga prodali za tako nevredno ceno.

Anžol je sedel pred hišo in predel na Janeza; ta se je vrnil šele na noč, ko so se razgorele prve zvezde, ki so pripolzele iz vesoljstva in obvisele nizko nad Barjem.

»Lahko vam je žal, da niste prodali ajde. Sokarji so sklenili prav ugodne kupčije,« je znova napeljeval radovedni sin pogovor in prisedel k očetu. Anžol se je obrnil proč In pikro omenil:

»Po vinu in laški nesnagi smrdiš. Kaj sem te za to redil, da boš stregel tujca.« 

»To so vendar boljši ljudje,« je ugovarjal sin. »Povsod so jih sprejeli spoštljivo.« 

»Lahov koš te ne bo preredil, pa če imajo sto železnic in kupčij. Boljši je luštrekov kropček in poštene roke, kot pa ostrezovati za slabimi službami.« 

Starec se je dvignil in odšel v belo julijsko noč. Občutil je čudovito razkošje, ki ga je mogel doživeti le na domačih tleh, kjer še ni poteptana gruda ter zaničevano skromno ognjišče. Fantje so klepali kose. Nocoj bo stopila smrt na bistriške košenine in senožeti, se dotaknila trav in cvetov, na katere bo padla poslednjikrat blažeča rosa. Nočno ozračje se je razbistrilo, kakor bi se topilo v njem čisto srebro. Nad jezerišči se porajajo tanko, bele meglice. Nad temenom Krima miglja srebrn mleček. Čudovite julijske noči, bele in brezmejne! Obzorja so se odmaknila do božjega prestola in čakajo na Stvarnika, da jim začrta polnočno pot.

Janez vsega tega ni občutil; njegove misli so bile navezane na oni košček sveta, ki leži med Goričevci in Ribjekom, kjer se dviga železniški nasip, po katerem drve lokomotive, hrepeneče po krvavih zarjah.

Zelenkasti poletni somrak prehaja: v Bevkah je odzvonilo zdravo Marijo. Mir se seli med brezami in gnezdi v prosu, samo na Žalostni gori še prepevajo zvonovi nedelji v slovo. Kobilar je nehal žvižgati. Rdeče sence so poslednjikrat zletele preko Barja, nazaj so se pa vračali bledi obrazi utopljencev, ki so bogve kdaj zašli v jezerišča ter iščejo še vedno mir in luč pri dobrih ljudeh. Nad Ljubljanico se je dvignila prosojna soparica, poslednji dih valov, ki jih je zajel hlad. Ptice so se vračale v skrita kotišča, ki so si jih izbrale sredi zapuščenih grmičev. Le zategli piski lokomotiv na strženu so nekoliko kalili tihotno razpoloženje, ki je zajelo tudi Zablatence. Vlaki komarjev so se vozili nad mrtvimi lužami. Vlaki so bleščale pred vasjo. Med kočami je dišalo po tleči šoti in povretem mleku; kmetje so se zbirali pri križu in se živo pomenkovali o letini, železnici in gospodarstvu. Tako se je znočilo, med molitvijo, zvonjenjem in zlato zarjo. Soseske neznatnih žužkov, so se veselo razživele; zvesto so se odzivale, sedaj na požarnicah, sedaj na trdini pa zopet nekje sredi neskončnih mahov. Vsaka bilka je dobila cvrčečega, drobnega gosta z zlatimi očesci, ki se je oglašal vso noč. Žita so tajinstveno zvonkljala; nevidni prsti vetriča so se igrali s polnim klasjem in ubirali nežen spev.

Anžol se je odpravil med vrtačami na leho. Žena Mreta je odšla s hčerjo na Plešivico, da obišče sestro Leno in jo malce razvedri. Moža ji je strlo v liških šumah, osamela jo brez otrok. Za veliko noč ni mogla do nje zaradi narasle vode. Sedaj je malo več časa za kramljanje; kmalu bo prišla žetev, preobračanje narezane šote in vezanje v kope, pletev, strnišče, košnja starine in vse. Do šmarnih maš bo še vedno prekratek dan! Janeza ni mogel pridržati, da bi šel z njim; menda je zopet našel svojo tovarišijo pri delavcih na železnici. Ni mu všeč, da zahaja med nje. Fant se bo navzel najslabših vzgledov. Železničarji kadijo in popivajo. Trst je že marsikoga spridil. Vendar je upal, da ga obrani poštenega in zvestega.

Tako je prisanjaril do ajdove lehe, ki jo ju najbolj ljubil. Ta ubogljiva leha, blagoslovljena od ognja in nebeške rose, obdana od skritih jezerišč in vrtač, obletavana in poljubljana od drobnih lastovk. Dobro se je spominjal tistega dneva, ko je prvikrat stopil na sirovi mah; ta je bil podoben začaranemu svetu, ki je bil povezan med seboj s pritlikavim rastinjem, zvljenki in glavincem. Čez poletje je s požiganjem in neprestanim trudom svet toliko udelal, da se je razprostrla v jeseni med brezami in leščevjem sveža, črna leha, ki se je pod soncem v svoji nedotaknjeni rodovitnosti mikavno blestela. Soparica jo je zagrinjala zvečer v lahno kopreno in čuvala njene zdrave soke. In tista naslada ob rožnobeli ajdovi lehi, naslada gospodarja in otroka, ki trepeče za sleherno bilko, za najnežnejši klasek, ki hrani zrno! Kdo bi se mogel dotaknili z zlobno roko tega belega razkošja in cvetoče drobnarije. Samo čebelice so smele semkaj zahajati in opravljati svoj deviški posel.

Vrh razpotja je Anžol obstal in prisluhnil. Razločno je čul neko stopicanje in šumenje, ki je prihajalo iz zaraščenega šotišča. Morda je zašla srna in obira mlade makovnice. Zanimanje ga je vedlo dalje. Ko je prišel do svetle jase, je opazil med nizkimi brezami dva zaljubljenca, ki sta se držala za roke. Radovedno se je jima približal; čudno se mu je zdelo, kdo bi se zatekel tako pozno v goščavje, ki je pristopno kvečjemu domačim. Saj lahko zaide na skrilo jezersko okence in se topoti … Kakšna prevara! Pod molčečimi brezami sta si prisegala zvestobo Janez in Micanka. Stari Anžol bi se bil skoraj opotekel! Tak gnev ga je prevzel, da se je moral oprijeti brastiča. To usodno srečanje ga je razljutilo. Komaj je zavrnil železničarsko navlako, ki se je hotela polakomniti ajde, pa naleti na grešno priliko, v katero se je podal rodni sin! Pognal so je čez jaso, ne da bi preudaril, kaj namerava. Spotoma so mu je udiralo, kar ga je še bolj razburjalo. Rad bi zarjovel in preplašil negodneža; toda srd mu je posušil grlo, da je samo strašno zeval in hropel. Ko je tako prilomastil do konca lehe, sta se Janez in Micanka razletela, kakor da ju je razpršil vihrav vrtinec. Dekle je komaj slišno vkliknilo in zakrilo oči:

»Oča!«

»Da, oče! Poberi se domov in povej svojemu očetu, zakaj sem te nagnal. In ti, nepokornež, stopi sem!« 

Anžol je hotel še enkrat uveljaviti očetovsko pravico. Že je dvignil roko in … Toda jeza je ohromila njegovo voljo, tresel se je po vsem životu in delil obema ostre nauke.

Micanka se je oddaljila vsa osramočena in solzna, ne da bi se ozrla na Janeza, ki je odrevenel pred očetom. Ko ga je ta zaničeval vpričo dekleta, mu je bilo, kakor da mu poklada kose razbeljenega železa na telo, na temena, na čelo, na ustnice, ki so pravkar mrle v ljubezni. Komaj je čakal, da sta zapustila breze in prišla na odprti mah.

»Kaj si imel z dekletom? Poslednji čas si postal nekam odljuden. Vlačiš se kakor megla brez vetra.«

Očetov glas je zgubljal osornost, nekaj milega in pomirljivega se je porajalo v njem.

»Ničesar! Na železnico mi branite, radi Micanke me zalezujete. Občutljivi ste kot zlata vaga, ki ne prenese praška vrednosti.« 

»Sin moj! Želim ti dobro, privoščim ti, da užiješ toliko sreče, kolikor je zdravih zrn na tej lehi. Samo meni se ne izneveri.« 

Anžola je prevzela otožnost. Morda bo le pridobil sina, ko bo videl očetovo razklano srce. Toda Janez je molčal, leha je močala, megle so se vlekle z jezerišč in povečavale turobo.

III.[uredi]

Julijsko sonce pari mahove in lehe, na katerih vehti prašna ajda. Nad vsem Barjem leži prisiljen pokoj: kobilice z rdečimi životki so nehale cvrkulati. Lastovke se spreletavajo v dolgih letih nizko nad jezerišči in se poganjajo za lačnimi mušicami. Suhe megle, polne treskavice in nesreče, so že predpoldan zadelale laze; sončna luč je poslala bela in ščemeča. Hudourne pajčevine se gostijo nad Krimom; vrh Srobotnika se stepajo oblaki s sivimi, zabuhlimi lici.

Za Korenom migota neurna oblačica. Škrjanec se je vrgel v leščevje in neprestano toži: gorim, gorim!

Moreča prigrevica tišči zgodnje žanjice sredi ržice; pot jim zaliva oči, da ne vidijo ne srpa, ne zdravega klasu, ne bodečega osata. Rože so zaprle prazne čaše, v pripeki vse odmira in vene, še skale pod bovškim gradiščem se kuhajo in drobe. Nebo polagoma zgublja zeleni lesk, sonce mrči, svinčena sivina postaja grozeča.

Ognjena veriga se je potegnila preko Menišije, votel grom pretrese ozračje, zemljo in človeško dlan. Plašen veter šine preko ajdovih leh in se skrije za Medvedico, na Žalostni gori je klenknil prošnji zvon. Prva ploha se zakadi čez lehe. Sto kritih jezerc vzvalovi, iz stoterih koč se zvije spravni oblaček, tisoč skrbi se razveže.

Neurne gube naraščajo, se trgajo in strašijo. Zelene strele vedno bolj pogosto orjejo debele megle, ognjene brazde se strahotno odpirajo, ploha grozečega žvepla se vsuje na ljubljanski vrh. Neprestano se temni, deževna vihra vrtinči ajdo, rž in breze. Razbeljene verige se vedno bolj pogosto trgajo, razcepljeni konci se razpletajo pod stene oblakov, nebo je podobno orjaškemu vedru, ki je prenapolnjen z vodo in grozi, da se bo poveznil nad Barje.

Hudourje zamegli obzorje, samo slepeči bliski sikajo, grom gluši prestrašene barske kmete.

Podzemni ponori Lubije in Pritiska že goltajo na večer kalno vodo, ponikve pod Trebevnikom hropejo in se duše v preobilici naplavine. Jezerska okna so se odprla in bruhajo črne valove, ki trgajo plodno zemljo, razrivajo brazde, povijajo rž, rdeče makove glavice, ajdo in deteljo. Želeno upanje kmetičev gine med neurjem in rastočo vodo, ki vsaja nevidno kakor v svetopisemskih zgodbah, ko je udaril Bog nehvaležno ljudstvo. Voda stopa med loček in bič, zaliva resje, poplavlja jarke in dviga lese.

Anžolovi so se razšli ta dan kmalu po opoldanskem zvonenju. Gospodar in sin sta šla razmetavat trebež, ki sta ga napravila z zadnjim oranjem na novini. Tam bosta narezala nekaj vrst šote; cunjarico bodo imeli za dom, žimnico pa bosta zložila v križe, da se bo presušila, nakar jo bodo ženske stegnile in povezale v kopo še pred veliko vročino; v jeseni jo bodo prodali v mesto. Mreta in Francka sta odšli na krompirjevo leho, da okopljeta štible. Ko so se začeli vleči hudourni kramarji, se je odpravila hči domov k živini. Anžolovka je ostala še na lehi, tudi druge vaščanke so vztrajale ter se potile med bobom in stročjem. Kdo bi pričakoval kaj hujšega! Mreta je skušala dokončati okopavanje: potegnila je naglavno ruto na oči, da ji ne bi škodovala prigrevica. Bila je hribovka izpod Vinjega vrha, kjer veje zdrav veter: primožila se je na Zablatence. V neprestani megli se ji je glava tako razbolela, da je vedno bolj slabela. Tudi danes je že ponovno začutila neke težave. Kar ni mogla skončati vsega! Srbečica v očeh ji ni dala gledati, oblil jo je mrazeč pot. Samo malo se bo vsedla, da se oddahne. Preveč je hitela, rada bi bila okopala vso leho, predno zatepe deževje krompirjeve grobke. Toda njeno sušično telo ni preneslo težjih naporov; v dolgoletni borbi z vodo, mahovi in zvijenki je oslabelo. Skoraj se ni mogla ganiti. Trpka omotičnost ji je napolnila oči, da se je le še nejasno zaznavala. Pod jelšo kraj jarka je občemela, malo bi zadremala! Prve deževne kaplje so začopotale po rjavem prahu. Mreta jih ni čutila. Kakor da se pripravlja na večno sodbo, so se ji pritaknili spomini od prvih otroških dni do te ure, od leta do leta, od solze do solze. Ko jo bil rojen prvi otrok, je ležala hudourna voda pod posteljo. Dete ni moglo uspevati, radi strahu se ji je posušilo mleko; predno je odletela povodenj, je umrlo. Sedaj se je nepričakovano spustilo z nebes, se ji privilo v naročje in jo vabi, neprestano vabi, naj se vzdigne z njim na kraj luči, hladu in miru. Solze so ji zalile oči, srce že ni čutilo težav poslednje ure, ki je napočila sredi samote in deževne puščobe. Belkasta mračina se je zgrnila pred njo, bolečina čas in lehe so za njo minile. To niso sanje, to je smrt, ki se je sklonila k njej, utrnila mrtvaško solzo in izročila truplo naraščajočim valovom.

Pri Anžolovih so dolgo čakali na mater. Bojazen se je stopnjevala v težko skrb; kaj se ji je moglo pripetili, da se ne vrne domov! Nevihta ni odjenjala; znočilo se je in odzvonilo vernim dušam v tolažbo. Vsak čas je stopil kdo na prag in pogledal mimo vogala, če ne leče premočena mati domov.

Po večerji so šli vsi trije do razpotja in klicali v viharno noč, ki se ni zmenila zanje. Bičje in vrbovje je strahotno šelestelo, kakor da zamahuje nad njim smrtna kosa. Bliskanje še ni pojenjalo, lilo je v dolgih, mlačnih curkih. Voda v jezerskem okencu je že močno izstopila in se bližala leham. Spotoma so potrkali pri sosedu, če se je tam oglasila mati. Ti so se vrnili že pred nevihto; tolažili so Anžolove, da se je morda zatekla k Lukšu pod Medvedico, ker je zajela voda bližnjico nad policami.

Noč je minila v bolestnem pričakovanju.

V jutro so potrkali sosedje, ki so se namenili na poplavljene lehe, da pregledajo škodo. Pod jelšo so našli ubogo rajnko, voda ji je segala že do pasa; deževje ji je potegnilo ruto na obraz, kakor da ji je hotelo prihranili pogled na razdejane lehe. Na lesi so jo prinesli domov in zbudili domače iz polsna; skušali so jih pripravili na usodni udarec, toda v nezadrževani slutnji so planili vsi k mrliču ter ga skušali obudili s solzami in pomilovanjem. Anžol se je dolgo zatajeval. Toda pred njim je ležal edini spomin na ljubljeno prošlost! Mrtva Mreta, bleda in uboga, ostarela in brez pomoči. Utonila je kraj najlepše lehe. Skrušil se je poleg mrzlega, negibnega telesa in dotipal dlani, omehčane od vode. Bridko je zaihtel, žena in leha sla bili zgubljeni, kdo jima bo zapel v slovo! Janez in Francka sta se zgrudila ob vznožju pokojnice in čakala nekoga, ki bi ju potolažil.

Megle so zalegle jezerišča. Voda se ni premaknila, le na ledincah se je toliko odtekla nazaj v retovja, da se je pokazala posvalkana trava, oblateno resje in strto bičje ter so se dvignili koščki mahu z vsemi bridkostmi in težavami, ki so se držale sleherne bilke in ruše. Ajda se je pomehčala, glavice so se povesile; ko se je za hip uprlo sonce iznad oblačnih hrbtišč, so padale v pripeki cele lehe skupaj in venele ter črnele.

Čez tri dni so pokopali Mreto in z njo zlat, droben medaljonček, ki mu pravimo materino srce. Radi vode ni bilo mogoče takoj pripraviti vseh poslednjih reči, oskrbeti čolne in pokop. Pogreb se je moral izvršili po vodi; do goričevske trdine se bodo peljali s čolni, tam bodo položili rajnko na nosila.

Janez je potrkal tudi pri Razorčevih, da posodijo čoln za prevoz. Z Micanko se je srečal prvikrat, odkar je je presenetil oče pod brezami. Oba sta zardela v otročji zadregi; toda vsaka posvetnost se je umaknila pred tajno smrti. Micanka ga je potolažila in osrčevala, naj preboli materino smrt. Njen oče mu je obljubil, da bo poslal čoln z veslačem; tudi sami pridejo na pogreb. Anžol temu ni prigovarjal, smrt izravna vsako na nasprotstvo. Kri h krvi, kost h kosti!

Mretin pogreb je bil skromen in brez blišča; čolni so neslišno drseli po vodni gladini, le včasih je zahrstel nalomljen vrh preplavljene vrbe ali biča, ob katerega je zadelo veslo. Sveče so žalostne mrlele. Nobene tolažbe, nobene bodre misli! Samo zvonovi so dvigali prastaro, vedno pretresljivo pesem: klenkali so s tožečim glasom, ki se mu je nekam mudilo čez stržene, kjer je zamiral sredi debele vode. Prava pesem brez besed!

V prvem čolnu je držal pastir star križ, na katerem se je režala mrtvaška glava, vsa rumena in neprijazna: črna tančica je bila zavezana preko posvečenih ramen, edino Iepotičje, spominjajoče s svojimi mrtvaškimi pentljami na žalost in večnost. Poleg njega je sedela lučarica Cila z veliko, naškrebljano svetiljko, v kateri je gorela voščenka z nepremičnim, širokim plamenom. Poleg ihtečih žensk so se drenjali otroci z rožami, ki so bile potrgane na oknih in zapuščenih vrtičkih.

V drugem čolnu so se peljali sosedje, med njimi tudi Razorčevi. Oba gospodarja sta si pred pogrebom segla odkritosrčno v roke, jeza in ljubosumnost sta bili pozabljeni.

V tretjem čolnu je ležala rakev, položena na leso in okrašena z rumenim cvetjem, ki ni dajalo duha, ampak je povečevalo žalost in turobo. Črna barva je postala v vlažnem zraku motna, papirnate, pozlačene čipke na robu pokrova so zgubile prvotni lesk. Anžolovi so vso pot molčali.

Pri neki topolki so čolnarji ustavili čolne in jih stisnili skupaj, povesili vesla in se odkrili. Tu nekje je bilo malo znamenje, ki ga je tudi zalila voda. To je bilo običajno počivališče, kjer so položili nosači mrliča na tla. Tu se vidi še zadnji košček domače vasi, zadnjikrat se utrnejo spomini, lepi in bridki. Lučarica je postavila svetilnico s pobožno kretnjo k vzglavju krste, nekatere ženske so vdano pokleknile, prah k prahu, solza k solzi. Poslednjikrat so se dotaknile s tresočimi prsti krste in zmolile prošnje očenaše za ranko, ki zapušča domače lehe. Pobožna zbranost je objela pogrebce.

Tanek veter se je zaplel v črno tančico, ki se je vila ob križu, in jo razgibal, da je zaplapolala kakor bolestna slutnja, pa se zopet tesno oklenila odrešilnega križa. To je bil poslednji pozdrav, poslednji dotikljaj stvarstva, rahlo in ljubeče slovo. Bog je položil prst na svoje pravične ustnice ter delil milost ubogim In pozabljenim.


Po smrti matere je postalo pri Anžolovih še bolj puščobno. Večni prepiri, večna voda, večna samota! Debela megla je dolgo ležala nad poplavljenimi mahovi; iznad motne gladine so štrleli le oguljeni vrhovi jelš in brez, podobni skromnim oznanilcem nekega drugega, prijaznejšega življenja, ki ga je zakrivala kalna močvirnica. Vse je bilo potisnjeno v težko sivino: nebo in vodovje, ozko obzorje, poplavljene vasi, šotišča in lehe kraj Zablatenc. Iz zgrnjenih oblakov je še vedno enolično rosil dež, ki je z vsako kapljo povečal brezupno otožnost sredi voda. Ob jasnih večerih se je vendar zganila temačna, vodena planjava. Bele sence so strepetale med mutastimi valovi; morda so talni tokovi dvignili truplo utopljenca; bel obraz se je poslednjikrat pojavil in vzbudil grozo. Že se je zaznaval obris trupla, vidne so bile gube razmočene obleke, ko se je zopet ljubosumno strnila vodna gladina in zadušila poslednji vzklik.

Voda se ni odtekla ves teden; gosta, modrikasta megla se ni dvignila za ped visoko. Anžolovi so z največjo muko preredili sebe in žival; sleherni dan so čolnarili po preplavljenih ledinah in mahovih ter vlekli iz vode nagniti pridelek. Najtežje delo je moral vršiti Janez: očetove roke so odpovedale, smrt in voda sta ga postarali. Francka je odpravljala žival ter se dnevno podajala z bratom po krmo, da je za silo prehranila šičke. Komaj sta se predpoldan vrnila domov s premočeno zelenjavo, se posušila, izplala vodo iz čolna in zamašila reže s suhim trebežem, že sta se morala zopet spustili na vodo … Ta sobotni popoldan pa sta morala zelo pohiteti, da sta še enkrat odčolnarila pred mrakom in nabrala zelenjavo za nedeljo. Janez je trudno potiskal čoln mimo vrste jelš, ki so počrnele v neskončnem deževju. Vsak čas se je čolnov kljun zapletal med poplavljeno bičje in nanešeno štrajo, ki jo je zadrževalo gosto kršljikovje, da je ni mogel odnesti vrtinčasti tok. Znova je moral naravnati čoln in ga potiskali proti sredini. Veslo je nerodno drselo po zglodani teravnici, razmočene stremenice niso vzdržale enakomernih pogonov veslačevih rok, ampak so se zvračale in radi spolzkosti onemogočale krepak potegljaj.

Na Žalostni gori so se oglasili zvonovi in oznanjali bližajočo se nedeljo. Fant je prisluhnil topemu zvoku, ki se ni mogel razmahniti radi poplavljenega Barja. Tako življenje! Pol leta v vodi, pol leta v blatu in nesnagi. Saj bo vse zgnilo, pridelki, jelše, mah, bajte z izjedenimi pragi, še celo tista skrita mrtvaška ura, ki neprestano načenja in črviči sklepna bruna v podstrešju ter moti nočni mir s presunljivim tiktakanjem. Skrivaj se je ozrl na sestro Francko, ki je slonela na zaočnicah, vsa premražena in trudna. Pri njej ni mogel najti tolažbe in vedrih misli! Ona je bila materine narave, trpela bi in molčala do onemoglosti. Udaril je z veslom po rjavi vodi In iskal primerno mesto. Toda dolgo ni mogel najti lehe, edino povešene jelše in okleščene vrbe so se mu zdele znane. Kamor je seglo oko, povsod se je razgrinjala voda, pusta in kalna voda. Od Bistre do Ribjeka, od velike ceste do Borovnice in novega železniškega nasipa.

Ustavila sta se pri grbasti vrbi, pod katero so običajno puščali v košnji posodje z jodjo: Janez jo je prepoznal po velikem, nerodnem srcu, ki ga je bil nekoč urezal, ko je bila pri njih na žernadi Razorčeva Micanka. To so bili lepi, mirni časi, od katerih je ostalo samo še to srce, do katerega ni segla voda. Valovi so prinesli od nekod prazno gnezdo in pljuskali z njim v hrapavo deblo. S trudom je ugotovil jameljč poplavljene njive, iz katere so štrlele zlomljene sončnice. Začela sta iskati buče, ki so ležale globoko na motnem dnu; delo je bilo zamudno, voda ni mirovala, ampak neprestano odplavljala čoln na stržen. S kljuko sta dotipavala buče, jih trgala od ostale rasti in dvigala k sebi. Janez se ni mogel otresti žalih misli. Prod njim se je razprostirala mrka planjava brez svetlih sanj in zvezd, polna hladu, groze in megle. Z vsakim valom je prihitela nova misel, še bridkejša in bolj črna od prejšnje. Ves nevoljen se je obrnil k sestri in omenil:

»Jaz ne vzdržim več tukaj. Z Lenussijem sem se dogovoril, da me vzame spomladi v železniško službo. Tam rabijo čuvaje, kretničarje, zavirače in vse. Za zimo bom zadel stope na ramo in šel tolči proso v Podkraj. Spomladi pa grem! Tudi ti si lahko prebereš, v gostilni za Ljubljanico boš prevzela mesto točajke.«

»In oče? Kako bi ga mogla zapustiti samega in nadležnega! Saj veš, da se ne more sprijazniti s tvojim govorjenjem, « se je zbalo dekle in potegnilo v čoln novo bučevje. Bratova misel je bila mikavna, tudi Margo jo je zadnjič vabil. Samo tako nenadno je vse prišlo, četudi bi zapustila dom šele spomladi.

»Teta Lena bo prišla k nam, rada bo oskrbovala očeta. O praznikih jima pošljeva priboljšek. Ko bo oče spoznal, da sva pametno ravnala, bo pozabil na nevoljo.« 

Tako je govoril Janez, tako je upala plašna Francka.

Nad Sv. Tremi kralji se je po dolgem času razbistrila tanka večerna zarja, voščenorumena in pohlevna. Komaj se je mogla stisniti med težke, oblačne gube. Njen odsvit se je bežno odražal na puščobni vodni površini: Bil je podoben neznatni sledi, ki jo je zapustilo na vodi neko lepše bitje, hiteče proč od tega razdejanja in trohnobe. Megle so se začele dvigati, zdrav veter je prinesel s seboj trohico radosti in upanja. V jarki zelenini neba so zamigljale bele zvezde, nad Krimom se je razbistril polmesec, podoben zlati obrvi, pod katero počiva usmiljeno božje oko.

V nedeljo zvečer ni šel Janez nikamor, občemel je doma za pečjo; čemerne misli so ga še vedno obletavale. Kar so rešili pred poplavo, bo snedel črv. Čemu bi životaril sredi zemlje, ki je črna in težko rodi, če ji sploh da voda dihati, živeti in razvijati rastje. Sestra je prekladala v kuhinji lončevino in strahoma prisluškovala, kako se bo razplel pogovor med očetom in sinom. Zdelo se ji je, da bo tako očil tudi njen greh radi nezvestobe in bega, čim bo spregovoril brat. Težko razpoloženje se dolgo ni ganilo nikamor, molk je naraščal do neznosnosti. Že je menila, da je potlačil brat misel na železnico, kar je izbruhnil z jokavim, naglim besedovanjem:

»Oče, jaz sem se naveličal tega prekladanja. Lehe se vidoma ujedajo, povodnji neprenehoma pritiskajo, ajda je posvalkana od večne moče. Poplava je pretrgala in zablatila deteljo. Ko bi bili zadnjič sklenili kupčijo z železničarji, bi imeli sedaj gotov denar. Tako vam je pobrala voda vse, da nimate ne denarja ne ajde. Konja mi niste hoteli kupiti, da bi vozil iz kamnoloma na železnico. S čolnarjenjem tudi ni nič …« 

Stari Barjan je dvignil roko, kakor da se brani sinovih očitkov; sklonil je obraz in rezko pripomnil:

»Nekateri se pohvalijo s čolnarstvom; še v nedeljo ne odlože vesel.« 

»Le pojdite se redit na Ljubljanico, voda in megla sta mi stopili v peto. Tako sem se odločil, da grem spomladi k železnici. Erklavčev je tudi šel, vesel je in denar je prihranil. Vsi si pomagajo, zakaj bi se tudi jaz ne prikopal do sreče. Z Micanko si lahko ustvarim prijeten domek.«

»Zemlje, si se naveličal, nehvaležnež! K železnici pojdeš, tam se cedita med in zdravje? Vedi pa, da ne boš nikoli pripeljal tiste dekline k hiši. Ti z deklino čez prag, jaz s kletvijo v grob! Bog nam odpusti grešne misli. Kaj ti bo ničasta ženska in železnica, rodovitna leha je zate. Tam boš našel srečo in mir.«

Starec se je razvnel, vstal in odložil klobuk. Predobro se je zavedal, da pomeni ta nastop poslednji napor, ki prehaja že v onemoglost, da le reši leho in bajto. V njegovih besedah se je čutila borba proti tem lahkovernim begunom in izdajalcem rodne lehe, ki so jih vabile pod peške apnence s kamnolomi, velika železnica, boljši zaslužek v gotovem denarju! Odmajal je z glavo, se vsedel na svoje mesto pod križem in zaklical v vežo, ki jo je osvetljevala žerjavica v peči:

»Franca, luč!« 

To je bil prastari običaj pri njegovi hiši. Družina ni preje zatrnila luči, dokler ni ukazal on. Hči je ubogljivo prinesla leščerbo, skrila roki pod predpasnik in se vprašljivo ozrla na brata. Ta ji je odkimal, naj molči, ker bi bil nocoj vsak nadaljni razgovor brezuspešen. Oče je slovesno postavil leščerbo na podstavek. Zavedal se je, da sta še vedno povezana v njegovi roki dostojanstvo gospodarja in svetost ognja. On se je prvi dotaknil z gorečim škopnikom mahu, za njim je šele raznesel sin ogenj po ostalih lehah.

Francka se je skoraj namrdnila in se molče vrnila pred puščobno ognjišče, da dokonča večerno opravilo ter odlije obličnik z repo. Delo ji ni šlo od rok! Bila je že obsojena, misel na beg jo je že jedla, vezi z domačijo so se trgale. Zanašala se je na prijazne, zgovorne železničarje, s katerimi se je večkrat sešla skupno z bratom v Notranjih Goricah; posebno se je njima dobrikal progovni nadzornik, ki se je rad oziral na Francko; oba je zagotavljal, da ju ne bo pozabil. Krčmar Margo bo sprejel Francko, Janez pa bo nastavljen kot železniški čuvaj. Kakšno veselje! Blizu bosta drug drugemu, domov tudi ne bo daleč.

To so bile sanje, to so bili gradovi! Saj ni bila ničemurna, tudi ni postavala v praznem brezdelju. Toda tam se ji ne bo treba več ubijati za grižo kruha, rediti živino na rokah in vso krmo sproti znašati z rosnega mahu, predevati kopice šote na trdino in ostrezati za ugodnim, suhim vremenom. Kako lepo so žarele podpeške apnence, jo mikale in ji razodevale s svojo živo, zlato žerjavico, da se plete tam zanimivejše življenje. Tam ni žalosti, ki bi razkrajala s svojimi objokanimi, rdečimi očmi strta človeška srca. Romarji se vrstijo pod goro: za vsakim ovinkom se prismehlja nov obraz, z vsakim gostom nova radost.

To so bile sanje dekleta na jezerišču, ki gine sredi otrple megle in dušečega molka! Žaloben klic redko pretrga neznosno samoto. Bitje zašelesti, presunljiva slutnja se dvigne, tudi ona omahne s strtimi krili in zamre sredi močav.

IV.[uredi]

Večerilo se je od Pokojišča do Krimčka, od okenca do srca, od misli do solza, ki bodo potočene to noč bogve kje. Rdeče pomladanske zarje niso mogle miniti z zvonenjem, ki je zamiralo v zapuščenih linah podružnice; še so zardevale, se razgorevale in drhtele, dokler se jih ni usmilila božja milost ter sprejela v svoje neizmerno naročje. Tako se spočno noči pred pomladjo, ko pribuči jug preko Menišije. Brez bolesti in trudnosti! Ptički začebljajo v slovo, zeleni vrhovi boje se zganejo, sanje se spuste na zemljo, plahe luči zamigljajo po kajžah. Tanki modri dimi se vijejo na požarnicah in strženih, ognjena znamenja novega življenja se kažejo na Barju. Samo v globočah in lazih leži sivi mraz, tja še ni segel čudoviti dih znanilke, ki se je ustavila sredi sočnih jas. Tam so se že zganili ozkokrili zvončki, piskavčki so odprli svoja mehka grla, oslice v mahovitih zatišjih dobivajo zdravilno moč.

Ta večer je šel Janez prvikrat v službo; odlok mu je vročil čuvaj v Notranjih Goricah. Pripuščen je bil k enomesečni poskušnji; ako jo bo prestal, s povoljnim uspehom, bo sprejet! V Ribjeku bo pomagal mostovnemu čuvaju pri opravljanju nočne službe. Nikdo ni vedel za to, samo Francka mu je pripravila nekaj jedi, jo zavila v culico in skrila koncem nizkega ostreška, da ne bi opazil oče česa nenavadnega!

Anžol ni niti malo slutil, da služi Janez na železnici. Daljši izostanki niso bili sumljivi; včasih je v teh mesecih večkrat odšel z doma za ves teden: pomagal je sosedom požigati in čuvati goreče lehe. Bil je zanesljiv delavec, Barjani so ga radi jemali k ognju.

Novo življenje je Janeza povsem prevzelo. Opravljanje službe ga je sprva nekoliko skrbelo; starejši čuvaj mu je pokazal ves potek s prav malenkostno potankostjo! Opozoril ga je na nadzornika Lenussija, ki je zelo strog z delavci. Janez se je kmalu privadil vsemu! Pažnja obralnih znamenj, pravočasno spuščanje zapornic, piski, rdeče in zelene luči, nočno obhodi proge! Mučila ga je edina misel, kako bi razodel očetu ta korak v drugo življenje.

Kadar je odšel čuvaj k počitku, je obsedel na klopici in čakal, da udari zvonec in naznani prihajajoči vlak. Čez čas se je prikazala na ovinku lokomotiva z razgaljenimi prsi; v orjaških zagonih je zdrvela mimo njega, tirnice so se udajale pod sunkovitimi zaleti kolesja. On je pokorno stal pri zaporničnih zapahih, toda nikdo se ni zmenil zanj, komaj da ga je oplazila griva isker. Vedno ista pesem ,vedno isto oznanjenje večera, ki se je strnil v pokojno razpoloženje. Klic zapoznelega čolnarja z Ljubljanice, ki se je zakasnil v podpeški krčmi, težko kloklanje voza na prevaljskih klančinah, vrisk lokomotive z Brezovice, droben odmev večernega zvonjenja, urna deklica na bližnjici, prva lučka za rdečezagrnjenim okencem. To so bili znanilci večera! Ko je odhrumel deseti osebni vlak, se je razživela množica nočnih raznoterosti in utrinkov, ki se je zaokrožila v mal svet od železniškega mostu na Ljubljanici do pečin pod Žalostno goro. Od pomladnega sonca razgreto ožilje skal je lahno pokalo, kakor da se pripravlja porod novega življenja. Iz mahov so prihajali proseči vzdihljaji; čuti je bilo pogrkavanje tovornega vlaka, ki se je grizel v strmce nad Bistro, korake podpeškega apnenčarja in polet duhov, ki so se zbirali pred stopniščem na Žalostni gori in čakali na odrešilno polnočno uro. Tako je preživljal Janez prve noči, med utripljaji narave in drgetom železniških tirnic.

Neko noč je moral obhoditi progo do Goric. Službe se je že privadil, korake je lagodno usmeril po želez. pragovih in zadovoljno mahljaj s svetiljko. Jug je dramil zbrano tihoto in brodil po suhem bičju, da je zamolklo šelestelo; zvezde so se spustile nizko in vdano čakale, da jih pomakne božji prst proti večnosti. Jezerska okenca so se čarobno svetlikala v njihovi beli luči, mnogoter odsvit je napravljal barsko pokrajino sanjavo. Koliko jesenskih noči je prečemel poleg njih ob nastavljenih račjih mrežah! Svetloba vodne gladine je dramila race, da so se spuščale od okenca do okenca, dokler niso zašle v mreže, ki so se same zadrgnile. Poznal je najmanjšo sled, pogodil je vsako račjo družino.

Ob povratku se je nekoliko ustavil na železniškem mostu, prevzela ga je trudnost; rano je bil z očetom na lehi, kjer sta prekopavala razore in jih pripravljala za požiganje. Spal ni nič, nočno ozračje je postajalo rezno. Dolgo je zrl na molčeče Barje, skušal se je premagati. Končno ga je speljala lahna dremavica … Sanjalo se mu je, da se nahaja pri Razorčevih. Vse se mu je pritaknilo tako, kakor bi doživljal neko noč, ko so meli proso. Z Micanko je bil v par, ona je stopicala na ritovju otepa, on je hitel meti zdravo latovje. Veselje je navdajalo mence, dekleta so razposajeno cepetala, fantje z razgaljenimi, prepotenimi srajcami so se kosali, nikdo ni hotel zaostati ne s snopom ne s petjem. Pastirji so se debelo režali na lojternicah in otepali ometo latovje; gospodar je niškal proso in občudoval pridelek, donašal žganje in rebulo ter se vkrižem pomenkoval. Pod je bobnel; delo je bilo sicer naporno in težavno, vendar je splošna veselost odganjala spanec in utrujenost.

To noč sta bila z Micanko prvikrat dalj časa skupaj; čutil je njeno razvneto polt in žareča lica; oljnati vonj ometega prosa in grenkobni duh zgnetenega bilja sta ga opajala … Tedaj ga je nenadoma predramil ukazujoč glas:

»Oho, mladi mož! Spanje je v službi najstrožje zabranjeno!« 

Pred njim je stal nadzornik Lenussi. Janez se je hotel opravičevati, toda beseda mu je docela zastala.

»Ako vas še enkrat tako naletim, bom napravil predlog, da se vam naloži globa in utrga zaslužek. Pazite in čujte!«

Janez se je spomnil, da ga je svaril čuvaj že ponovno pred Lenussijem, ki s pravo naslado zasleduje vsakogar, če ga le enkrat naleti pri najmanjši nerednosti. Ko mu je ob mesecu izplačeval nagrado, ga je še enkrat opozoril na točno vršenje službene dolžnosti! Janeza je ta opomin nekoliko zabolel.

Stari Anžol je proti pričakovanju ponovno naletel, da sin često zahaja v Gorice. Pri delu ga sicer še ni pogrešal, motila ga je le njegova otopelost, s katero se je udeleževal domačega življenja; preje sta po večerji katerikrat posedela, moževala in premotrivala razna gospodarska vprašanja. Sedaj se je ta topla domačnost ohladila! Tudi s sestro se je pogovarjal zgolj z očmi. Anžol ni mogel doumeli, kakšne naklepe snujeta otroka. Da bi ga oba zapustila? To ni mogoče, take nehvaležnosti bi ne prenesel …


Aleluja, aleluja! Zvonovi so se vrnili iz Rima, veliki in mali. Milost božja je orosila njihove bronaste ustnice, blagoslovljena je bila romarska pot. Velika noč se je porajala tako odrešujoče in slovesno, kakor jo je ustvarila za človeška srca božja roka, ki je pretrpela grozne bolečine na križu. Francka je prejela cvetno soboto vabilo, da nastopi službo pri Margu velikonočni ponedeljek dopoldan. Ta dan bo odhajala stara točajka, ki jo bo uvedla v delo in med goste. Tesno ji je, ker ne ve, kako bo sprejel oče dvojno novico. Ko bi bil vsaj Janez takoj povedal! Tako sta pa odlašala iz dneva v dan; končno je obljubil brat, da bo uredil nepriliko on, ko bo za praznike podaril očetu del prvega zaslužka in odvrnil tako njegovo jezo.

Danes se mora to zgoditi! Jutri zjutraj bo odšla k Vstajenju v Preserje, kjer ima že pripravljeno obleko in ostale potrebščine, da bo takoj nastopila službo.

Dekle se ne more razživeti kakor poprejšnja leta, ko je vsa vesela pripravljala skromen žegen, odbirala pirhe, krasila jerbas s svilenim papirjem in si dala opraviti s tisočerimi malenkostmi, ki so jo razveseljevale in navdajale s tihim zadovoljstvom. Košat jerbas, bel predpasnik, šopek piskavčkov na prsih in zadovoljno srce! To je velika sobota na barski kmetiji, katero je zapuščala Francka.

Janez se je že ves predpoldan pripravljal, kako bi stopil pred očeta in mu priznal svoj korak. Neprestano odlašanje ga je spravljalo v razdražljivo malodušnost. Skoraj vsi so ga že spazili! Ves nevšečen pohaja okoli hiše in išče pripravno besedo, s katero bi se približal očetu.

Nebo se vedno bolj sveti; poldansko sonce se ne zmeni za drobne oblačke, ki so zaostali za Srobotnikom. Na Vrhniki pritrkavajo zvonovi, vse line so odprte. Nad jezerišči cvrkutajo stržki kič, kič …

Fant se končno odloči, otipa v žepu oba petaka, zakašlja in poišče očeta. Ta je ravno popravljal žličnik, ki je popustil v robeh. Francka je pregrinjala jerbas in se zardela sklonila globoko nad prt, ko je zagledala brata in zaslutila njegovo namero. Sedaj se bo odločilo!

»Ne zamerite, oče! Službo sem dobil pri železnici. Enomesečno preizkušnjo sem že prestal. Francka pa pojde v ponedeljek v Podpeč, kjer bom poslej tudi jaz jedel. Vi greste z nama, da bomo vsi trije, skupaj. Domačijo dajte v najem …« 

Stari Anžol je odložil razsušeni žličnik, se zravnal in pomaknil v kot. Končno vendar! In za vse to toliko skrivanja in namigovanja, tolike govorov in težav!

Janez je v zadregi položil pred očeta dva srebrna petaka in zajecljal s tresočim glasom:

»Nekaj priboljška vam dajem od svojega prvega zaslužka. Boste imeli za praznike!« 

Starcu so se razvnele oči, ustnice je zvlekel v eno samo jezno gubo in siknil:

»To je krivičen zaslužek, to je goljufija! Prodal si svoje poštenje!« 

Z roko je sunkovito pomel denar z mize na tla in ga pohodil kakor ničvredno, zavrženo stvar.

»Sin me bo odrajtoval z miloščino! Podkupiti si me hotel in zamazati oči s srebrom! Nikoli! Zakaj se potvarjata, hinavca? Kar pojdita … Jaz ostanem tu …« To ni bil srd, to je bila užaljenost velikega srca, kakršno je očetovo. Besede so bile izgovorjene v nekem ginjenem dušku, ki se je stopnjeval radi prazničnosti dneva, ko se vse pripravlja, da proslavi spomin trpljenja Velike besede.

Anžol je zapustil otroka in odšel pod klonico. Komu bi potožil svoje gorje? Nebo je presvetlo, ljudje bi ga danes ne razumeli, žena pa ne občuti več zemeljskih težav! Namenil se je na Plešivico, da obišče Leno in jo spravi s seboj; ona mu bo gotovo rada gospodinjila, tudi se je naveličala samote na višavi. Ko je odpravljal kravico, je žival žalostno zamukala, kakor da sočuvstvuje z njim.

»Tudi tebe sta zapustila, nehvaležneža. Ne marata za naju …« 

Starec se je naslonil na ponižno žival in se bridko razjokal. V nekaj trenutkih je postal neodločen in ubog otrok!

Francka je odšla s pripravljenim jerbasom k blagoslovu; omotičnost jo je prevzela, ni vedela, ali je srečna ali bi plakala. Janez je pospravljal obleko; v hiši je bilo tiho, kakor bi odnesli mrliča. Nič se ni ganilo, samo mrtvaška ura je škrebljala v tramovju.

Tako se je ločilo troje src. Velikonočni zvonovi so jim prepevali v slovo in tolažbo!

V.[uredi]

Od Podpeči do Žalostne gore je stokrat ku-ku, ku-ku; od tam čez zakrižance in stržena je petdeset pet-pedi, pet-pedi. Potem stopiš na nepožgan griček pri stari Ljubljanici, odkoder se vidijo Zablatence in domači prag. Tako razmišlja točajka Francka in zadelava preguljeno krilo. Pri oknu sedi gospod Margo in prešteva sobotni denar, s katerim bo zvečer plačal kramparje in delavce v kamnolomu. On ne ve za dekletovo hrepenenje, ki si želi nazaj, kjer se vije srebot z medeno kapljico vinčka; tam diši črn trn, jerebičje dehti tako opojno, da bi se v omami opotekel in legel na beli mah. Za lehami pa čaka rajnka mati in milo vabi. Francka je odložila šivanje in se zazrla po neprijazni pivnici. Tretji mesec že vztraja tukaj. Če bi je ne bilo sram, bi se najraje vrnila domov! Kako lepo si je predstavljala službo v gostilni. Svetle sobe, pogrnjene mize, kite rožmarina na policah, javorjeve stolice, prijazni obrazi, mirno življenje! Toda prišla je v nesnažno delavsko pivnico, počrnelo od dima in kletvin. Razočaranje jo je napravilo malodušno. Njena podstrešna sobica je bila podobna zatohlemu kotu. Za silo ometano lesovje, zaprašena slamnjača, črvivo pohištvo, vse to je ni moglo navezati. Iz tal je udarjala plesen in zastrupljala zrak. Kolikokrat se je spomnila svoje male čumnate z belopogrnjenim ležiščem, ki je bila resničen raj napram sedanji odurni zapuščenosti.

Gostje so postajali vedno bolj neznosni! Vsakomur je morala kazati dobrodušen obraz, četudi sta ji razjedala srce jad in nepotešeno koprnenje po očetu. Dnevi so se vlekli v dušeči enoličnosti. Vedno isti pivci, železničarji razbrzdanega obnašanja, nerodni sejmarji, apneničarji, čolnarji in bogve kdo še, ki se je morda zatekel v obupu h kaplji vina. Kolikokrat so prišle žene in spravljale vinjene može domov; preklinjale so pijačo in njo, češ da jih zavaja. Njen gospodar Margo je bil osovražen kot krvoses in ljudski goljuf. Najtežje pa je prenašala nadzornika Lenussija, ki jo je neprestano zalezoval. Ljudje so kazali za njo, kakor da se je prodala tujcu. Kakšna sramota!

Tako razmišlja Francka, solze kapajo na šivanje. Vse je tiho, danes ni gostov; Šentajnar še ni zazvonil delopusta, čolnarji se niso vrnili iz mesta. Redko se začuje z Ribjeka pisk lokomotive ali pa zbrani tanki cvenk srebrnikov, ki jih skrbno preklada in ureja gospod Margo. Kupček za kupčkom! Domačini so že često zmajevali, kadar so bajali o njegovem bogastvu in sreči. Odkod apnence, odkod gostilna in delavske igralnice, kje je vzel denar za kamnolome? Vse mu donaša dobiček, toliko da ne predelava umazane megle v koristno stvar. Njegovi možgani so vedno delovali uspešnejše kot mlinski kamni na Izvirku; v njih se je razdrobil najtrši oreh, ki se je pojavil pri zamotani rešitvi. Njegovo zvito tuhtanje in umovanje ni poznalo počitka. Često je prodal železniški upravi voz tolčenega kamenja petkrat: prvikrat ga je pripeljal po dolenji cesti, drugič čez Kamnik, tretjič pod Žalostno goro, četrtič ga je vtihotapil mimo Prevalj in petič je obrnil poln voz nazaj v kamnolom ter pognal konje vnovič z najbolj poštenim obrazom na železnico. To je bil Margo, debelušen pritlikavec, železniški polir in gostilničar, zvit in zlat. Skopuh pa tak, ki bi ne posodil palice niti Bogu, da bi udaril njegovega dolžnika ali hudiča. Že je pospravil pripravljeni denar v vreče in bil vesel, da ga ni nihče motil pri težavnem opravilu! Tedaj se je pojavila družba veselih čolnarjev z beračem Kolotajčkom, ki se je nameril naravnost k njemu ter ga prosil za božji dar.

»Kdo pa si ti?« se je začemeril Margo in položil debele dlani na denar.

Berač je spustil prazno malho na tla in prožil desnico:

»Jaz sem Kolotajček, ubožec in božji brat. Zarana sem že ometal roso po cesarskem mahu. Poti so težke in dolge. Pa osem križev prenašati iz hriba v laz, iz doline na goro! Noge se mi nočejo nič več sklepati; kite so otrdele, zadnjič sem šel ritensko k Sv. Trem kraljem, kakor bi iskal svojo smrt. Podlipci so začudeno gledali, Sv. Trije kralji so se mi pa smejali.« 

»Je že dobro,« se je skušal odkrižati skopuh zgovornega berača. »Kje imaš svojo pravico, lahko to pozovejo orožniki?« 

Kolotajček je zastavil pot Margu, ki je hotel odnesti denar na varno. Čolnarji so se pritajeno hihitali in nagovarjali berača:

»Le povej, Kolotajček, kje imaš pravico.« 

»Pravico, vprašate, gospod! Zadnjič sem bil radi nje pri uradniji v Ljubljani. Vedite, tista hiša na Žabjeku je velika, kakor da bi stoloval v njej večni Bog. Dolgo sem se oziral po oknih; rad bi dognal, pri katerem delijo pravico, milost in tolažbo, pri katerem pa žalostne reči. Pa nič takega nisem mogel razbrati. Okna so bila pusta in prazna, nikdo se ni zmenil za berača na cesti. Birič v ozkih hlačicah me je ustavil v veži:

»Kdo ste?« 

»Revež sem! Vsa jezerišča in retovja poznam. Postava pravi tako, da moram biti občinski beračon. Huda je taka postava, težko jo prenašam, Gospoda Boga spoznavam, ljudi spoštujem, po postavi moram biti občinski beračon brez pravice.«

»Prva vrata na levo,« se je zadrl birič in zamahnil nad mano.

Potrkal sem na vrata s svetlo kljuko. Soba je bila gosposka, dišalo je po debelih cigarah kakor pri nas ob žegnanju.

»Kaj bi radi?« mi je mežiknil žlahtni gospod s posvedranimi laščki.

»Ponižno se poklonim,« sem stopil k njemu in razgrnil občinske papirje. »Jaz sem Kolotajček, po postavi občinski revež.«

»Aha, prošnja!« je takoj uganil gospod s posvedranimi laščki.

»Ali prosite za denarno podporo ali za muziko?« 

»Ne za muziko, ne za podporo! Ampak pravico terjam. Nisem restant, da bi moral škrličiti komis. Tudi uši in mraza ne maram pobirati. Naj me domača občina pošteno preskrbi. To pravico mi potrdite.« 

Gospod je neverno pomajal z glavo, nataknil očala in začel listati po bukvah.

»Slaba bo, Kolotajček,« sem pomislil in poškilil na črne bukve. »Še v ječo te vržejo, sv. Jukund, božji soldat z Žalostne gore, te ne reši več.«

»Vi ste v imeniku zaznamovanih malopridnežev; občina vam je kupila dve suknji, pa ste obe zapili!« me je strogo ošinil gospod izza debelih bukev.

»Tepka, gospod! Osem križev prenašam, naj vrag vzame občino in suknje, jaz sem pa le zmrzoval po mahu. Niti pol vatla mi niso dali!«

Takrat sem storil greh, čast in postave sem žalil, ker sem se upal oporekati; birič me je pahnil na cesto.« 

Gostilna se je polnila, pivci so zadovoljno poslušali beračeve zgodbe in ga dražili. Nalili so mu čašo in spraševali vsevprek:

»Torej še vedno nisi prišel do pravice?« 

»Ne bodo me zmetlali, brado nosiva samo jaz in grajski gospod v Bistri.« 

Berač se je še enkrat obrnil k Margu, ki je že poskril denar, in ga prosil:

»Gospod Margo! Dajte mi košček kruha, lačen sem, da me v oči zebe.« 

Skopuh Margo se je zložno spustil na stol, poredno mežiknil in se ponorčeval s Kolotajčkom:

»Kako pa je to, lačen biti, ali to boli ali srbi?« 

Beraču se je zresnil obraz, pobral je malho in se užaljeno obrnil na pragu pivnice proti skopuhu, ki se je zlohotno smehljal.

»No le povej mu Kolotajček! Saj on ne ve, kaj so žulji in potne srage,« so silili čolnarji v starca, ki so se mu bliskale oči in povesila brada. Ta je dvignil tresočo roko in žugajoče prisegel:

»Zapomnite si, gospod Margo! Če smo lačni, nas ne boli in ne srbi, ampak žge, tako peklensko žge, da stiskamo pesti in čakamo, da udarimo! Prišel bo čas, ko bo vas bolelo in srbelo radi goljufij in nepoštenosti! Prokleti vi in ta hiša!« 

Komaj se je skrila beračeva malha za vrati, pa se je začulo iz podzemlja globoko, pridušeno bobnenje, ki je prihajalo vedno bližje, stresalo hišo in človeška srca. Okna so žvenkljala, stolice so se strašeče premikale, čaše so poskakovale. Čolnarji so popustili pijačo in pobegnili za beračem. Margo je prebledel in tekel v podstrešje, da reši denar. Francka ni vedela, kaj bi prijela in rešila. Kakor da je priklical berač osveto iz pravičnih nebes! Grmeči glasovi so polagoma utihnili, nevarnost je prešla, Margu se je razvedrilo lice. Tudi čolnarji so se vrnili in razpleli pogovor o dogodku. Vest o groznem bobnenju pod Margovo gostilno je kmalu odjeknila po vsej soseski. Matere so se križale in sklicale družine še pred Marijinim zvonenjem. Pomilovale so Francko, ki se je podala v grešno kotišče. Opominjale so hčere, naj se varujejo slabih poznanstev s tujci, in naročale, da ne smejo nikdar odpoditi Kolotajčka izpred vrat. Fantje in možje so ugibali po svoje; nekateri so trdili, da stražita gostilno vsako noč dva grda, črna psa, velika kot obrejeno tele. Drugi so prepričevali plašnejše, da so pod Margovo gostilno nezadelana brezdna, v katera se posipa posebno ob povodnji grezasto površje, kaj povzroča grmenje in stresanje. Margova gostilna se bo gotovo enkrat pogreznila!

Ta večer se je dolgo nočilo od vrha do vrha, od Zaraščaka do Razkovca. Zvezde so se prižigale, pa zopet ugašale, tiho in nalahno, kakor da kroži nevidna dlan po daljnem nebu in išče grešne duše.

Jutro binkoštne sobote se je neopaženo razgrnilo nad Barjem; nobena sapica ni naznanila njegovega prihoda. Poslednja zvezda se je neslišno poslovila; sladka zaihtenost je prevzela nebo, ko je pričakovalo zlatega brata vesoljstva. Sonce se je pravkar pripravljalo na svoj sijajni povratek, ki mu ga je zopet določil božji prst, tokrat še lepšega in nepozabnejšega. S svojimi svetlimi očesci je pogledalo v sleherno kajžo in lino, se dotaknilo drobne rose in skritih barskih jezerc, dvignilo človeška srca k zahvalni jutranji molitvi, zlasti pa je prisrčno pozdravilo prve višarske romarje v Podpeči, kamor jih je pripeljal čolnar Pinkovč iz Ljubljane; do tja so prišli peš z Višarij in od Marije Pomagaj na Brezjah. Pri Sv. Ani so udarili praznični zvonovi pozdravno pesem, nato so se razmajali preserski nad ponikvami; pri Sv. Jožefu so se odprle visoke line, blagoslovljeni spev je razjaril zeleno hudobo v kačjih jamah. Končno so se oglasili bronasti bratje na Žalostni gori, kjer bodo končali romarji svojo zaobljubljeno pot in se razšli z blagovestjo na srcu. Meniševci, Cofarji, Rakičani, kmetje z ižanskih zavodov, Barjani, vsi s sladkimi odpustki in višarskim svečkami, belimi za Marijo, rdečimi za smrt.

Romarji so se izkrcali onstran Podpeči, razvili višarsko bandero in se pobožno podali na goro. Kobilarji so se poredno oglašali iz češmilja in spremljali njihove stopinje. Za vsakim grmom se je odpiral hvaležnejši razgled na barsko ravan, ki so jo obrobljali svedrasti dimčki nad šotišči in požarami. Vse stvarstvo je bilo en sam odsev božjega smehljaja, ki je veljal polhograjskim globočani, krimskim košeninam, nebu in zemlji, črvu in človeškim srcem. Romarji so se s pesmijo bližali stopnišču pred svetiščem, poklekali, se trkali na prsa in šli v sprevodu okoli cerkve. Tam je ostalo še vse pri starem, neoskrunjeno in sveto. Semkaj še ni segla železnica s svojo nemirno razgibanostjo, posvečene tišine še ni omadeževalo prešerno življenje iz laških beznic. Nič se ni odkrhnilo od drage častitljivosti in ponižnosti. Podobe na štirinajstih postajali so ohranile nekdanji sij. Jezusov obraz je ostal krotak, Judje krviželjni, jeruzalemske žene objokane in drobne. Novi romarji so še vedno dohajali, za njimi domači krčmarji in prekupčevalci z dolgimi stolicami.

Čudoviti prizori Gospodarji, pastirji, matere, čolnarski hlapci, dekleta s kito rožmarina v molitveniku. Težke kmečke obleke, pisani naglavni robci, zaguljeni čevlji iz kravjega usnja, razkopane dlani, revščina in vonj po senu, srca pa mehka in polna otročje vdanosti. Sleherni romar je našel v svetišču svoj kotiček, da se nemoteno priporoči Mariji; predse je postavil rogljiček z višarskimi svečkami in se zatopil v molitev. Tajinstven somrak je zastiral altarje, večnost se je selila med oboki. Po ozkih stopnicah, ki vodijo nekam na stranski kor, so tihotapili zdramljeni mrakovi in se sramežljivo odmikali. Obrazi svetnikov so bili beli in zamišljeni, obličje prevaljskega vojaka Jukunda v stekleni rakvi polno hvaležnosti. Okoli tankih nog zlatih svečnikov so polzele nebeške skrivnosti, voščene sveče so zamaknjeno gorele s svetniškim sijajem. Vse oči so bile obrnjene k Mariji v prestolu. Poljubi romarjev so se svetili na stopnicah pred velikim oltarjem, na zlatih svetinjah in darovanih spominčkih. Nobene groze ali tesnobe zaradi misli na večnost, sami spomini in zaobljube, ki ne vežejo ampak dvigajo in osrečujejo ubogega človeka. Molitev romarjev je bila preprosta, končavala se je s tisočerimi križi, ko so šepetale ranjene ustnice prastari amen.

Po zahvalnem opravilu so se razpustili božjepotniki okoli cerkve, da se odpočijejo. Znanci so si stisnili roke, hribovci so se pomenkovali z Barjani o letini in moči, medičarji so ponujali sladko blago. Družbe so si poiskale senco pod lipami; dekleta so se smukale med brinjem, fantje so se gnetli pod ozidjem. Slovesno razpoloženje se je stopnjevalo, iz lin je neprestano donelo prizvanjanje. Ko so se udarjali bronasti klicarji na svoja orjaška prsa, so romale duše božjepotnikov po vrheh gora, od cerkva do razpotnih znamenj, od domačije do domačije; poklekale so pred rodnim pragom, se mudile na senožetih in lehah, kramljale s svojci, ki niso mogli na božjo pot, in priporočale mrtve Kristusovemu usmiljenju. In te duše ubogih, neznatnih romarjev so se vračale mirnejše in vedrejše, pripravljene za nadaljnje borbe. Še barska zemlja se jim ni zdela tako črna in grenka.

Popoldne so se romarji razšli, da se očistijo in pripravijo za nedeljsko jutranjo procesijo. V Podpeči in Kamniku je tudi popoldansko vrvenje kmalu minilo. Krčmarji so razprodali pripravljena meso, romarji so se nasitili in potešili žejo z rebulo, ki so jo pritovorili goriški Brkini in jo za majhen denar ponujali na križpotih. Večina ljudstva se je razšla po zasilnih prenočiščih, pobožnejši pa so ostali na gori in vztrajali v prečuti molitvi vso noč. Poznopomladanska noč je objela tihotno stvarstvo. Svetloba je splahnela, zlate in zelene večerne jasice so se razpustile, zvezde so se začele loviti; bel mesec se je znašel sredi njih, ponižen in brez grešne misli. Daleč nad Menišijo so se grudili brezbrižni oblački, nad Bistro je odmevalo drdranje zadnjega vlaka, ki se je žuril skozi skalne zaseke pod Trebevnikom.

Leščevje na strženih se je potapljalo v srebrno meglico, ki je vstajala iz stare Ljubljanice; mesec jo je prepojil z modrikastim leskom. Murni so krikali kraj požganih šotišč. Na koncu zapuščene lehe so se bliskale starikave vrbe, vse zamišljene, zgrbljene in pogreznjene vase. Močvirne trave so tajinstveno šelestele; nad cesarskim mahom so se nabirale dimaste gube. Zablatence s pritlikavimi kajžami so že snivale. Nad vsem tem je čula edino Žalostna gora, vsa poveličana in sveta.

Razorčeva Micanka jo nestrpno pričakovala na splaveh Janeza, ki ji je zatrdno obljubil, da jo popelje s čolnom pod goro, kjer bo prenočila pri sorodnikih, da se bo zjutraj z njimi uvrstila v rano procesijo in se vrnila s prvimi romarji domov. Višarsko svečko je hranila od pokojne matere. On pa bo še nocoj odveslal po vrhniške častilce žalostne Marije in jih naložil pred polnočjo, da bodo v prvi rosi dosegli svetišče. Morda bo nocoj zopet izostal, ne da bi jo obvestil. Nepoboljšljivi Janez! Danes in oba praznika je prost službe. Boji se, da ga je zopet prestregel tisti Lenussi, ki ima nad seboj za čiški koš pregreh; vedno zahaja v Margovo gostilno, ki bo postala usodna zanj in sestro Francko. Kolikokrat mu je že prigovarjala, naj pusti železnico in njene ljudi. Oprime naj se zopet doma, poteši ubogega očeta, ki medli v gnevu in žalosti, ter reši sestro sramotne pogube; ta jo bo gotovo doletela med tujimi zapeljivci, ki jim v vsem slabem prednjači Lenussi. Toda brez uspeha! Kako ljubeče ga je nocoj pričakovala, koliko sladkobnih obetov mu je pripravila, da ga iznenadi! Kito rožmarina je povila, da mu jo jutri pripne na klobuk, ko se snideta na gori. Vso pomlad se je pripravljala in veselila na najlepši shod na Žalostni gori; dogovorila sta se, da ga bosta skupaj praznovala. Iz hladnih ledin so začele vstajati turobne slutnje; žalobni klici in vzdihljaji so se krali iz nepristopnih jezerišč, kjer se vežejo mrakovi in samote ter si obljubljajo pod brezami večno zvestobo. Onstran valovite ravnine za zakrižencami pa so migotali ognjeni jeziki; Margove apnence so gorele, krvavi zublji niso ugasnili niti pred praznikom; rdečkasta luč je pošastno osvetljevala bregove sv. Ane, orjaški lonci so žehteli, kamenite žile so se kuhale v njih.

Neka neprijetna negotovost je zmrazila Micanko; odločila se je, da ne bo več čakala; sama se je odpravila po goričevskih zalokah ter skrivaj prekoračila železniško progo. Upala je, da se bo prepeljala čez Ljubljanico vštric Ribjeka in dosegla cesto pod Kamnikom. Klicala je nekaj časa čez reko; toda večni brodnik Brgamuc je gotovo že priklenil svoje pruke k prevaljskemu konju in obsedel pri zasluženi merici žgane kapljice, ki mu jo je sladil Metkin Jernej s čudovitimi novicami; te so prinesli romarji z daljnega sveta. Po večernem zvonenju itak ni nikogar pričakoval, ki bi se hotel prepeljati; pravo prevažanje se bo začelo šele po polnoči, ko se bodo dvignili Goričevci in Brezovci … Micanka se v zadregi ni mogla odločiti, kam sedaj? Da bi šla po strženih nazaj do Jurja, se ji je zdelo prezamudno in odročno, še enkrat je poklicala prevoznika, morda le ždi v kakšni zakotlji in oprezuje za mastno ribo. Toda medel jek ni našel zaželjenega odziva, Brgamuc se ni oglasil. Samo soseske murnov so se klicale na zavitarcah in po bistrih lokah, kjer se je razgledovala mesečina po jezerskih okencih. Dekle se je vrnilo, steklo po trdini in se vspelo na progovni nasip. Železniška proga je bila prazna; Micanka se je oprezno spustila preko novega mostu. Prehod je bil sicer strogo zabranjen; nadzornik Lenussi je že marsikoga prestregel in mu napravil neprijetna pota k oblastniji. Nocoj gotovo popiva kje v Podkraju. Ko je dosegla nasprotni konec mostu in se oddahnila, ker se je tako blizu razodelo svetišče na gori, obsijano od mesečine in romarskih ognjev, se je nepričakovano zagnala proti njej moška oseba, zastrta od sence, ki so jo metala po mostišču križna ramena svodov in držajev. Iznenadena Micanka je odrevenela, spoznala je železniškega nadzornika Lenussija, ki ji je zastavil pot:

»Kam greš, piccola …«

Hotel je zajeti prestrašeno dekle, lovil jo je za ramena in život.

»Pustite me,« se je krčevito branila Micanka, poskušala preskočili tire in pobegniti na leho. Na brusniku, ki je bil posut vzdolž proge, pa je spodrsnila in omahnila. Z mačjim skokom se je pognal za njo Lenussi in ji zvil roko na hrbtu, da se je zgrudila na tla in skoraj onemogla. Dvoje kalnih očes jo je poželjivo motrilo. Iz nadzornikovih ust je udarjal neznosen duh po žganju in zoprnem tobaku. Micanka si ni mogla pomagati, nasilnež je uradno nosljal:

»Prehod čez most je prepovedan! Kazen, kazen!« 

Vsiljivec je grozeče blebetal in silil v dekleta kakor požrešen smrtoglavec v medišče. Micanka je z jokom in krikom zavračala ostudneža, toda on ni odnehal, še bolj jo je stiskal k sebi:

»Poljubec za kazen, lep poljubec! Sicer napišem ovadbo.« 

Že se je oklenil njenega telesa, greh in pijača sta ga napravila brezumnega. Menil je, da je nova žrtev pridobljena! V slepem nagonu pa se je opotekel na spolzki tirnici in moral izpustiti dekleta, ki mu je pobegnilo čez progo, da bi se rešilo njegovih nečednih rok.

»Počakaj in ubogaj, mala. Zdi se mi, da se nekoliko poznava,« je hlastal po njej in se znova polaščal žrtve, ki je glasno ječala. Tedaj so se začuli od Šivčevega broda močni udarci vesel, nekdo je z vso vnemo poganjal čoln. Micanka je dobro razločila utripe valov, vedno bližje, vedno jasnejše. Kdo bi jo mogel oteti, morda sam divjak iz Hareje, ki se bo zmaščeval nad železnico in njenim nadzornikom, ker so ga prepodili iz priljubljenih močav sredi Barja … Dekle je s poslednjim naporom tiščalo pijanega nasilneža od sebe, ga bilo po debelih ustnicah in vpilo na pomoč. Končno jo nekdo dosegel z železnimi krivci breg, potisnil čoln h kraju in se oglasil pod nasipom.

»Janez!« je kliknila onemogla Micanka in onemela. Lenussi je bežno odskočil k ograji, fant je slepo navalil nanj z veslom, niti spoznal ga ni! Nadzornik se je poskušal hudovati, da morata takoj s proge v stran, toda za svareči pouk je dobil ponovno plačilo z veslom pod rebra. Prekotalil se je po nasipu navzdol med sajasti plevel in osut. Lah se je strahopetno pobral; splazil se je med divjino proč in se boječe prikazal daleč na odprti progi. Njegova postava se je pošastno odražala v ostrem svitu luči, ki jo je metala po progi prihajajoča lokomotiva. Iz daljave jima je grozil, toda laška kletev in zažugana osveta nista mogli prestrašiti dveh src, ki sta se povživali v nenadnem snidenju in čisti ljubezni. Micanka je prosila Janeza, naj jo spremi do Rabjeka. Spotoma mu je rahlo očitala njegovo pozabljivost in ga ponovno svarila pred Lenussijeni, ki se bo gotovo znesel nad njim in sestro radi nocojšnjega spopada. Janez se je opravičeval, da je moral popravljati čoln, razsušene obode in namazati teravnice, v katere je vdjal nove stremenice.

Vsled tega se je zakasnil. Neka misel pa ga je gnala, da je odplul za njo. Zvesto se je oklenil dekletovega pasu, mesečina jima je nastlala na pot svetle sanje in čare. Za njima pa je drvel vlak; hrumel je kakor nabrekla, pretegnjena pošast čez tihe barske mahove, se hrupno vrgel preko mostu in se zagrizel v brežine pod Žalostno goro, neprestano sršeč ter goltajoč ogenj in jezo.

Šmarne maše med sončnicami, šmarne maše v barskih razorih, med zlaticami v nerodnih zakotljah in strniščno ajdo kraj zmlet. Milost božja in zadovoljstvo v srcih, pospravljeno žitno blago v suhih kaščah, potešene sanje in upanje, poživljena ljubezen za rdečimi zastori. To so poslednji avgustovi dnevi, ko so poslavlja poletno sonce brez sušeče prigrevice in vročega vetra; njegovi žarki so poslali mehki in prijetni, tihotna, malce otožna pesem se ponavlja, vedno milejša, vedno bolj proseča, večer za večerom, ko so sklenejo božje zarje za polhograjskimi gromadami. Pastirski ognji so že bolj pogosti, hlad veje od jezerišč in mokrih šotišč … Ko se spočno jasne noči, letijo čez Barje svetinje, zlate in drobne; zareče drobtine se neprestano zatrinjajo in tajinstveno pregorevajo za Menišijo. Potem se vnamejo ognjene solze sv. Lovrencu in polze po mehkem obličju polnočnih nebes. Mesec koprni onstran Smrekovca in išče rimsko cesto.

Stari Anžol se je dvignil z grčka nad ajdovo leho. Malo je pogledal za čebelami, da se zamoti in pozabi žale misli, ki sta jih povzročila nehvaležna otroka. Zazrl se je med oblake, ki so hiteli obračati lica k soncu. Ko tako razmišlja, opaža z bridkostjo, da hitijo lastovke prav nemirno in nizko nad jaški; njihovi beli životki se ljubko blestikajo v mirni vodni gladini, poslednji utrinki poletja jih opominjajo k odhodu. Na Žalostni gori so udarili zvonovi, oznanili sobotni popoldan in pripravljali ljudstvo na šmarni nedeljski shod. Z Ljubljanice je prinesel veter raztrgan odmev glasov. Grogarjevi čolnarski hlapci so se napili pri Margu. Sedaj vriskajo in ropotajo z vesli in drogovi, prešerne misli jih napravljajo predrzne, ne boje se povodnega moža, ki preži v Šivčevem grabnu, niti nagajive krnice, da jim zvrtinči čoln in ga potegne na blatno dno.

Anžol obuja spomine in obrača misli med prijetnim prizvanjanjem. Tudi on je nekoč čolnaril, mlad In krepak; zvesto je pomagal očetu na lehi in vodi, kjer je vedno po strani toliko prislužil, da so shajali. To so bila leta! Prevažal je po Ljubljanici šoto z bevških ledine v Podpeč, mrvo in sladko deteljo z bistriških senožeti za vrhniške voznike, ki so jih zmagovali logaški klanci. Z belega mahu je vozil v Ljubljano ajdo, ki so jo kupovali Posavci. To so bili časi na Barju! Za vsak udarec z veslom je dobil pošten belič in požirek sladke ižanske slivovke. Delo ni bilo piškavo, čolnarji so uživali poseben ugled. Tako so se vrstile vožnje v megli in soncu, od prvih suščevih dni, ko je pokal led po rakitah in močavah ter so se odpravili žerjavi preko Krima, do pozne jeseni, ko se je začel lov na jezeriščih, kjer so se zbirale in pasle race ter druga vodna perjad.

Starec zre otožno za lastovičjimi družinicami, ki sedajo na pokopališki zid; tam zorita bezeg in leščevje, smrt ždi na razkopanem groblju, sleherna bilka in drnuljka sta zapisani njej. Tudi Anžol ve za njo, saj počiva v senci njenega mrtvaškega plašča njegova Mreta, ki se je trudila z njim vse življenje. Ta drobna Mreta! Anžolu se stori milo, ko se spomni, kako je vasoval pri njej kraj Podpeči. Saj so bili tudi včasih neudržni in neugnani, toda staršev niso zametavali! Tudi pretentali so jih kedaj, se opravičuje starec pred samim seboj, ko se spomni nekega večera pred petdesetimi leti. Bilo jo med šmarnimi mašami. Kdo bi mogel spati, ko se prašijo zlati gostoživčki in kričijo hudourniki na pogorelcah. Goričevski fantje pojo, meglica se krade s cesarskega mahu, na šotariji jezljajo zeleni plamenčki, hudič je razgrnil začarano rjuho in suši zlatnike. Tisti večer ni mogel spati, fantovska volja ga je dvigala z ležišča. Očeta je prekanil, da gre nastavljat mreže k račjim mlakam. Toda odšel je na Ljubljanico in pripravil čoln. Malo je počakal, da so se zgostile zvezdo in razbistril šmarni križ. Oblil je z vodo razrušene teravnice in razrahljal stremenice, da bi plul čimbolj neslišno. Vrhniški čolnarji so se vrnili že za dne iz Ljubljane; popolnoma neopažen se bo odpeljal v Podpeč k dekletu. Previdno je odrinil čoln in ga naravnal navzdol; reka je skrivnostno zašumljala, valčki so pljusknili in poželjivo obliznili boke čolna. Prestrašena riba se je pognala iz vode in nerodno začopotala nazaj. Zvezda se je zatrnila in v žarečem metu spolzela nekam za Trebevnik. Urno je potiskal čoln, val za valom, dokler se ni približal zaželenemu mestu in zaveslal k bregu. Čoln je pripel na rogovilasto koračo in ga zavaroval za zaočniki s kljuko. Ozrl se je okoli, nič se ni ganilo; zvezde so gorele mirno in tiho, nočna narava je enakomerno in pritajeno dihala. Včasih je votlo zahrstelo v kamnolomu pod Sv. Ano; na Žalostni gori je odbila enajsta ura, pred polnočjo se mora vrniti, da se odpočije, ker bo rano vozil romarje na goro … In potem so minili trenutki ljubezni in obetov. Rosa je kapala z brez, mesec se je nenadoma znašel vrh Srobotnika in oblil Barje z mlečno srebrnino. Polnočni glasovi so se začeli buditi, bele sence so vstajale iz jam pod Sv. Jožefom. Mreta ga je ljubeče odpravila od okenca in svareče svetovala, naj bo previden. Toda on se je čutil junaškega, da bi vrgel vsakega nasprotnika na stržen. Skokoma se je vrnil k vodi.

Še enkrat se je ozrl na vas, v kateri je utripala njegova ljubezen. Tam v svetlem somraku je bilo skrito okence, le nočni vetrič je našel ono toplo mesto, kjer je slonela Mreta. Še se je oziral nazaj, ko jo začutil, da ne drsi čoln tako voljno kakor sicer! Pogledal je po dnu in zapazil svetlo liso. Voda? Kaj se je zelenec motovilil okoli čolna, ali se je nabralo samo zlato? Vznemirjen je postal, valovi so se bleščali v jarki mesečini kakor srebrni povitki, polnočna tišina je ležala povsod, pod vrbami, po vaseh, med zvezdami. Le voda v čolnu je votlo žmurkljala in polagoma naraščala. Zamahe so začele popuščati, čoln je zaplesal na krnici. Anžola je obšla vročica, skušal je dotipati razpoko in jo zamašiti. Toda predivasto mašilo je vedno bolj odstopalo. Nevoljen je zaveslal v bičevje in potegnil čoln na trdino. Tedaj je za leščevjem zašumelo, neznanec se je spustil za mejico v dir in se zlohotno hehetal. Tako! Nekdo ga je bil opazil in mu med vasovanjem navrtal čoln, da bi se sredi vožnje potopil. Toda zamahe so preje popustile. Za silo je zadelal luknjo s trebežem, tako da se je neopaženo vrnil pred svitom domov. Drugo jutro je peljal romarje na goro in dobil od Mrete šmarni odpustek, s katerim se je postavil pred fanti, tudi pred onim, ki je hotel pokvariti vasovanje …

Tako je bilo nekoč. Danes je ta neprilika pozabljena! Mreta spi v grobu, nebeški škrjančki ji oznanjajo večno pomlad. Pozneje je zvedel tudi za onega negodneža, ki mu je navrtal čoln; odšel je v liške šume, kjer se je prehladil, in doma končno shiral.

Ostal je samo še on, starec med šmarnimi mašami, ves sključen in siv. Dlani so uvele in onemogle. žulji so se poluščili, ravna ramena zlezla v dve gubi, noge mu letijo kakor Čiču, ki je z jesihom prebrentačil pol Krasa in Menišije. Nemo zre čez svetle senožeti, za katerimi se gube klici čolnarjev. On ne čuti sonca, komaj da čuje zvonenje na Žalostni gori, komaj da sluti prihajajočo jesen in hlad.

Šmarno nedeljo se je odpravil na goro, da priporoči sebe, družino in lehe njenemu varstvu. Romarji so se večinoma že razšli po domeh; glavna družba se je prepevaje vrnila čez Rakitno v Menišijo. Vrh rakiškega dola so zadnjikrat počivali pri mesnicah, kjer so se okrepčali za nadaljnjo pot. Starec je tako skoraj neopaženo opravil običajno pobožnost in potožil Mariji svoje reve in stiske. Morda bo Ona vrnila očetu nehvaležnega sina, da se bo skesal in vrnil v naročaj rodne lehe, morda bo Ona nagnila hčer, da se bo spreobrnila in spomnila domačega praga! Popoldne je obiskal tudi sorodstvo v Podpeči. Tam je bila poročena njegova sestra Marjana; njen mož je lomil kamenje v rebri pod Sv. Ano; delo je bilo tvegano, zaslužek skop, vendar so se skromno preživljali. Pridržali so ga pri južini in postregli z rebulo. Med pogovorom mu je sestra skrbno omenila, da se boji za Francko; v gostilni ne more živeli dovolj zgledno, tuji delavci bi jo lahko docela spridili s svojo znano razuzdanostjo. Vsi domačini namigujejo in kažejo na njo! Anžol se je odločil, da pojde po hčer in jo odvede domov; morda bo le zalegel očetovski opomin!

Franca je osupnila, ko je nepričakovano zagledala očeta na pragu krčme. Močno se je postaral, blesk v očeh je minil, sključil se je. Francko je prevzela neka ginljivost, komaj je zadrževala solze. Ona je postala nekoliko drobnejša in nežnejša; zgubila je rožno zagorelost, zdrava polt je pobledela. Težki, zlati uhani z velikimi obodi so se ji blesteli v ušesih, oblečena je bila nekam mestjansko. Starec je vse to opazil z bridkim razočaranjem; skoraj ni vedel, kako bi začel pogovor. Pozabil je stroge besede in nauke. Iz kleti je prišel Janez, ki se enako ni nadejal očetovega prihoda. Kolikokrat ga je že vabil, naj pride na obisk, toda starec ga je vedno nemilo zavrnil. Povedal mu je, da je danes prost, ob prazničnih dnevih pomaga sestri streči.

Stari Anžol se je ogledal po pivnici, ki se mu je zdela brez vsake domačnosti in prikupnosti. Nečedne slike so krasile gole slone, ženske z debelimi obrazi so se režale na njih. Pri oknu so popivali neprespani železničarji. Anžol je odmajal z glavo. Vrhniške krčme so imele zanj in za vsakega domačina topel kotiček, kamor si sedel s prijateljem in pokramljal pri kaplji sladke rebule. Pred svetim razpelom, nasproti častitljive peči je umolknil vsak nesramnež, krčmar je pazil na čednost, dostojnost in sloves svoje gostilne. Tukaj vsega tega ni bilo. Francka je odvedla očeta v sobico pri kuhinji, ga postregla in prisedla. Anžol je segel s tresočo roko proti hčeri in jo prosil:

»Francka! Čujem, da ta služba ni zate; sama med tolikimi … Kaj te bom šele poučeval o vseh nerodnostih tega življenja, sama lahko vidiš, kakšni so pijanci.«

»Oče! Ljudje so nevoščljivi, ker malo lažje živim in se mi ni treba pehati in potiti za skorjo kruha.« se je branila hči in silila očeta, naj pije.

»Saj ti ne branim kruha, toda to delo je nevredno tvojih rok. Vrni se. Tisti griček pri novini bomo še požgali, da bomo lahko prodali Posavcem nekaj voz ajde več. Tudi Janez se bo vrnil. Prenovili bomo domačijo, potrebili jarke, da nas ne bo zalivala in dušila voda.«

Spomnil se je cvetoče ajde in prijaznih ledine, ljubezni in truda, ki ga je vredna rž, tihotnih večerov kraj jezerišč, potnih topljivih šepetov in miline. Toda očetovo vabilo je ni moglo prevzeli. Prvotna nestrpnost in malodušje z obupom so minili. Francka je bila vsa zatopljena v sedanjo življenje, ki se ji je zdelo poslej mikavnejše. Bila je že odtujena temu, kar se skriva tam za strženi. Resnično si ni želela nazaj, da bi nabirala zgodaj v rosi krmo za prašičke, okopavala težko, črno grudo, znašala domov trebež z jezerišč, vezala šoto v kupe ter pozabljena ginila v večni megli.

Novi gosti so se oglašali iz pivnice. Janez je že ponovno pogledal k njima; z očmi je opomnil sestro, da želijo nekateri njene družbe. Stari Anžol je opazil, da je postal nepotreben; strt in zasolzan je zapuščal otroka. Ali bi ju karal, ali bi ju pomiloval … Radi ljudi se ni vrnil skozi Podpeč; poiskal je bližnjico proti škofljicam in zginil med resjem.

Nad jezeriščem se je blestel blag večer, odet v zlato haljo in rdečkasto snopje; nebo se je dotikalo s svojim mehkim leskom brezovih vršičkov, razčohanih vrb in zapuščenih pogorelc. Na Žalostni gori je prizvanjalo, angeli so odpirali večne line in sprejemali prošnje molitve.

Pod noč je prišel v gostilno progovni nadzornik Lenussi, ves nališpan in mehkužen. Prisedel je k železničarjem in nevšečno motril Janez, ki se ni zmenil zanj. Po tistem spopadu na železniškem mostu je danes prišel prvikrat v to gostilno, ki se je vedno bolj polnila. Nažgali so luči, iz kuhinje se je čul žvenket posodja. Kiselkast, vlažen vzduh je presičeval ozračje v pivnici, kjer so se drenjali čolnarski hlapci, laški kramparji, petični gospodarji, dekleta, razposajeni fantje in berači. Znanci so neprestano trkali s kozarci, si napijali z nerodnimi zdravicami in klicali hudiča v žlahto. Ozračje je postajalo vedno bolj težko in dušljivo, polno vinske kisline in grenkega tobakovega dima. Vonj se je neprestano mešal. Dišalo je po zažgani masti, gnilem krompirju, ki se je vnel v plesnjivem kotu, in bogve čem, kar premore taka pivnica. Vmes so zaudarjali gnojni odpadki, ki so jih prinesli kmetje ne debelih kvedrovcih, in duh po preležani nedeljski obleki.

Tirolci so igrali poskočnice, fantje so vodili svoje izvoljenke v pivsko vežo, kjer se je razvijal kmečki ples in ljubezen. Tudi Lenussi se je pomešal med plesavce in neprestano oprezoval, da zapleše s Francko, s katero že dolgo ni mogel priti v dotiko. Odkar ga je Janez presenetil na železniškem mostu, ko je zadrževal Micanko, ni maral zahajati v Podpeč. Nekoliko se je še vedno bal bratovih pesti! Danes je kljub strahu prišel, preveč ga je razvnelo koprnenje po njej. Toda ona se ga nocoj namenoma izogiba, poslal j je po delavcu zlato darilce, pa mu je še vedno tako tuja in nenaklonjena.

Francka se boji tujčevih oči in rok! Rajše ustreže domačinu in zapleše z njim. Lenussi je začel postajati nestrpen. Kakor da se mu vsi rogajo ter iz nagajivosti prevzemajo dekleta! Vrnil se je med železničarje in jim zapovedal, naj se pripravijo. Poklical je Janeza in zdirčno zahteval, naj posreduje pri sestri, da zapleše tudi z njim. Sicer bo nagovoril Marga, naj jo odslovi. Fant je ostrmel v hipni zadregi; bal se je fantovske zamere, poznal pa je tudi nadzornikovo maščevalnost, saj ga lahko odpravi z železnice. Vsled tega je prekinil tirolske godce. Takšne odpornosti Lenussi ni pričakoval, prebledel je in namrščil čelo. Plesalci so posedli za mize in željno pričakovali, da udarijo godci vnovič, na strune. Lenussi je vstal in sikajoče omenil Janezu dogodek o Binkoštih, ko ga je vrgel z mosta. Zažugal mu je, da ga bo ovadil. Fant se mu ni hotel podati; njun pogovor je postajal vedno glasnejši.

Lah je začel otepati z rokami in se trkati na prsa.

»Kaj pa prede nate, dolgopetež!« so se začeli drenjati fantje okoli obeh.

V ozračju se je zanetila neprijetna treskavica, ki so jo občutili vsi. Dekleta so hitela vstajati in siliti ven, plašni vzkliki in opomini so se začuli; oglasili so se čolnarski hlapci, ki so začeli prerivati stolice in mize. Nekdo je vrgel kozarec ob tla, črepinjo so oškropile laškega delavca. Njegovi tovariši so smatrali to za sramotno izzivanje! Kakor na migljaj so skočili izza miz, tuje kletve in odprti noži so se zabliskali v rokah srditih drobljancev. Črnopolti polir je zasadil nož v mizo, tolkel po njej in se pridušal, da bo vse poklal. Vsi so se pripravljali na pretep ter med neprestanimi pretnjami in gostimi slinami vzklikali:

»Baruffa, baruffa!«

Toda domačini se niso dali preplašiti od južnjakov. Predrznejši so planili k njim in jih izzivali:

»Imamo žakelj za čreva in golido za kri!« 

»Vam bomo že brade pogladili.«

»Kar udarite, tržaške pokveke!« 

Francka in Janez sla poskušala zadržati fante, ki niso hoteli odnehati. Pred gostilno so se začeli nabirati radovedneži, treznejši gospodarji so svarili in obsojali nepremišljeno početje; matere so rotile sinove, naj gredo domov, z zaničevanjem govorile o Margovi gostilni in se zgledovale nad Francko, ki je kriva vse nesreče in sramote. Domov naj bi šla! Zemlja je mati poštenosti in pridnosti, ta gostilna pa je le nevredno kotišče! Končno je uspelo starejšim, da so po odločnem prigovarjanju potlačili pretep; Gospodov dan ni bil oskrunjen s prelivanjem krvi. Lenussi je s svojimi pobegnil; dobil je le nekaj krepkih lučajev v hrbet. Za vsak kamen je prisegel, da se osveti nad vsemi, nad Janezom, nad Francko, ki jo bo poslej tako dolgo zalezoval, da se bo zaplela v njegove mreže.

VI.[uredi]

Jesenska sapa je grebla po skalovitih lazih med Zaraščakom in Gabrovim vrhom. Nebo jo bilo polno zvezdnih posevkov. Iz Barja se je kral grenkobni vonj izgorelih sadežev. Na razpotju pod Sv. Jožefom je bevskal lisjak, ki je začutil psa.

Pri Metkinem Jerneju je obležal za pečjo berač Kolotajček. Snoči je še mazal uročeno živino v Rakitni; davi je zadel polno malho, počival pri skali, kjer je spodrsnila Marija, ko je nesla Jezusa na Žalostno goro in opoldne pricandral v Preserje, kjer je izpraznil pri Jerneju merico zelenega žganja in zadremal.

Na večer ga je prebudilo glasno pregovarjanje; poškilil je skozi raztrgani krajevec zamaščenega klobuka in opazil Lenussija s tremi pivci, ki so sloneli pri polnih čašah. Ta jim je vneto naročal in jih prijateljsko trepljal po ramenih:

»Prihodnji petek bom prost; vi pojdite že popoldne tja in pazite, da ostane gnezdo toplo. Ne spuščajte se z domačini v nikako družbo. Če bo varno, pustite krojno okence priprto; ko bom prestregel golobico, boste ostali v pivnici in čuvali tako dolgo, da se vrnem. Ako bi kdo povpraševal po njej, recite, da je odšla v mlin. V petek ni pričakovati čolnarjev, ker bodo že pred večerom odrinili proti Ljubljani. Kako sem že nestrpen. Zlat prstan sem ji podaril, pa se ne odzove.«

»Ha, ha,« so se bedasto smejali trije drugi in si mežikali.

»Torej velja! Nagrada in ostalo ne izostane!«

Udarili so in dvignili čaše.

Ko so zamrli njihovi koraki v rebri med pustim ščavjem, se je dvignil Kolotajček in oslinil prste. Poredno je mežiknil in zamahnil z roko proti mizi, za katero so se prej dogovarjali Lahi.

»Pa ste se ukanile, smeti pregrešne! Tako vas bomo ometlali, da boste vsi gledali brezasto. Francka ne bo nikdar vaša, prej bodo odpadli hudičevi kremplji izpred oltarja na Žalostni gori.«

Berač je zadel malho, potlačil klobuk in se poslovil od krčmarja, ki je dremal pri lini:

»Jernej, le zapahni dver, da te ne obletijo umazane vešče; lahko zaidejo v vino, da bo ciknilo, pa srce ti otrujejo.«

»Kam pa siliš v trdo temo, Kolotajček?« 

»Faškarjem grem polhe dražit.« 

Preko Burja se je potočila velika, bela zvezda, njen odsev je zamrl sredi zapuščenega jezerišča.


Petek v jesenskih kvatrah! Dolgo v noč je plašil hudič tolste polhe, ki so se zbirali v gabrovju in stikali za slastnimi jedrci. Ves Zaraščak je odmeval od tajinstvenega hrstenja, godrnjanja in vrišča, ki so ga gnali zavaljeni sladkosnedeži. Stari Vrbe je obžaloval, da ni razstavil pasti. To bi bil plen! Koliko bi napravil masti za krompir in zdravila. Ko je zazvonil Šentajoar danove, se je komaj unesel divji plav, utrujena luna je zaostala na obzorju, ki se je tekom dopoldneva zameglilo. Sonce se je vse popoldne čemerilo, dokler ni pritisnil jug iz Menišije. Neprijazni oblaki s privihanimi bradami so zlagoma zapahnili nebo od Grede do Korena. Topel veter je potegnil preko Barja, razburkal mrtvico v jaških; breze so zdrhtele, družine divjih golobov so poiskale varnejša kotišča vrh Trejšenka. Izza Ljubljanskega vrha se je razlegnilo votlo bučanje, grom je pretresel ozračje, segel na rakiške senožeti in za Krim. Na Žalostni gori je odzvonilo tretjo uro v spomin Kristusovi materi. Na Ljubljanici so zavriskali čolnarski hlapci, ki so se vračali iz Ljubljane s praznimi čolni in brez truda srečno prebrodil krnico, požrešni vrtinec kraj Podpeči. Upali so, da še pred nevihto dosežejo vrhniški breg … Še enkrat so se pretrgali oblaki, nad Plešivico se je razbristril zlat šop žarkov, ki so pomahoma presahnili, kakor da jih je pretrgala zlobna roka.

Poslednje upanje tega dne je zatonilo. Poti med lehami so osamele, le tu in tam se je še vračal z maha zapoznel kmetič z vozom jesenskih pridelkov.

Po Marijinem zvonjenju se je potegnil prvi blisk, tanek in zloben; oslinil je ledja oblakov s slepečo lučjo in minil v viharnih višavah.

Anžol se je žuril domov; zahitel se je pri pospravljanju krme ter repkanju pese in strniščne repe. Svakinja Lena, ki je po odhodu Francke še vedno opravljala gospodinjsko delo, je morala ostati doma pri živini; šički so se začeli suvati, treba je bilo paziti na nje, nič več niso marali stare. Janez se je le poredkoma vračal z železnice; sedaj dela na Štampetovem mostu onstran Verda. Francka pa je docela pozabila na dom; v Margovi gostilni se počuti dobro; včasih pošlje po potovki srebrn petak, pove, da ji gre dobro, ter je zdrava in zadovoljna. Ljudje so govorili drugače, tudi sam ne more pozabiti tistega večera na šmarno nedeljo. Višarsko svečko je zaobljubil žalostni Mariji na gori, če se vrne Francka domov poštena in zvesta … Tako je osamel sredi leh in težav. Po zadnji povodnji je požgal tisti griček nad vretjem in zravnal malo šotišče, na katerem se že smehlja jesenska ajda, tista črna s temnordečimi očesci. Ajda, ajdica, vsa medena in mehka! Bog ji prizanesi s poplavo. Sredi razvnetega premišljevanja so ga zdramili nagli koraki opotekajočega se neznanca. Beraška malha se je pojavila kraj njega, vesel se je zavzel za popolnega:

»Lej ga, Kolotajčka! Kam pa tako urno? Otep slame dobiš tudi pri meni.«

Berač je vešče pomežiknil in pomajal z brado:

»Le poženiva, Joželj! Nocoj bo huda ura, Bog nam prizanesi s treskom in vodo. Preden ležeš, ne pozabi obrniti suknje; odvezi živino in glej. Ko sem zjutraj pod Goričico obiral roso, je v vretju tako klicalo in godrnjalo, nekaj se nocoj pripravlja. Tudi potres je omenilo … Golobje so leteli v Krim.«

»Beži, beži! Pri Mrkunu si preveč pil, pa ti je piskalo v ušesih. Na steljnik pojdi in lezi. Samo ne zatrni, šota je zložena tam, tako sem jo posušil, da se kar drobi.«

»Ne maram lokati vode,« se je branil berač. »Mudi se mi v Ribjek. Tako se mi zdi, da bomo nocoj svetili mrliču.«

Anžol se je zdrznil ob pripovedovanju svojeglavega berača, ki se je spustil po bližnjici; zelen blisk se je pocedil za njim, osvetil njegovo malho in samotno pot.

Po večerji je šel Anžol še enkrat do tihotnih leh in premotril nemirno noč. Sestra Lena ga je prosila, naj ne hodi predaleč, lahko ga zmede zelenec ali pa sreča verna duša. Droben dež je pršil ter se zajedal v kožo in obleko, solzil na ajdo in močil barsko grudo. Oblaki so šli nizko, grmenje se je podvojilo; v gorah so vihrali hudourni vrtinci. Za leščevjem se je vrnil domov; spotoma je zadelal leso, da je ne dvigne voda in odnese na stržen. Legel je poloblečen. Vihar je postajal silovitejši. Pokalo je in hrstelo, kakor da pleše krimski divjak širom Barja in pritrkuje z orjaškimi petami. Ura na steni ni mogla nikamor, neprestano se je zatikala in s težavo odbila devet. V hlevu je zamukalo zdramljeno govedo.

»Joželj, stopi pogledat k živini,« je prosila čuječa Lena iz čumnate. »Tako nemirna se mi zdi krava, venomer veka, morda jo napenja.«

Anžol je pomel ščemeče oči, ki so se razbolele radi nepokoja. Vrgel je nase razmočeno kamižolo ter čevlje in stopil v vežo. Čopotajoči pljuski so se odzivali njegovim tipajočim stopinjam. Jezus! Neurna voda v veži! Odkod se je nabrala v tako kratkem času? Doslej je ostala hiša kljub največji povodnji še vedno na suhem. Bliskavica je silila skozi špranje ob podbojih ter motno osvetljevala redko kuhinjsko posodje in koso, ki je visela za neometanim sklepnim tramom. Curki dežja so neusmiljeno tepli po razsušenih oknicah, razrahljani tečaji vrat so šklepetali in odnehavali. Anžol je nekoli odprl vežo; mokra sapa je planila vanj, ga oplazila in skoraj zadušila. Stisnil se je pod napušč in ostrmel v razdivjano ozračje. Včasih se mu je zdelo, da je ujel klice na pomoč, mukanje živine in krik otrok. Kaj takega? Bliski so leteli preko puščobnega Barja, osvetljevali temena hribčkov, stikali okoli samotnih hišic in se jadrno vračali v nedogledno temino. Gulč, Plešivica in Kostanjevica so bili podobni začaranimu grebenom, po katerih se svaljka goreče žveplo. Ob jaških so se vile breze in jelše, se globoko priklanjale in prosile milosti. Za hipec se je vse pritajilo in prisluhnilo. Edino deseti vlak je zdrvel preko planjave. V hitrih sunkih se je znašel v daljavi, podoben ognjeni kači, ki beži pred vesoljnim poginom. Nato se je potegnila strašna strela okoli Sv. Ane, obliznila molčeči stolp in planila preko Preserja na Žalostno goro, kjer se je razdrobila. Grom se je razbobnel, pretresel nebo in zemljo, skrite zvezde in uboga človeška srca. Ploha se je razlila preko Barja. Anžol se je prekrižal; miže se je dotipal do hleva in potrepljal ubogo žival. Vrnil se je v hišo in potolažil sestro:

»Jesenska nevihta se pripravlja. Bog in sveta Ana nam preložita nesrečo! Da bi se le ne dvignila voda, ki bi potrgala zemljo in pridelek.«

Zatisnil je zastor na oknu in ves premražen legel. Toda zaspati ni mogel, vsa soba je bila polna zelenkaste, migljajoče svetlobe, ki je pošastno osvetljevala nizki strop, staro pohištvo in drugo revščino. Deževje se ni hotelo poleči, močni curki so naraščali in tolkli. Kdo bi mogel zatisniti trudne oči? Anžol je napelo pričakoval …

Zunaj so se potuhnjeno bližale vode in se plazile skozi nepristopno bičevje, kamor so si upale le glasne divje race; grabile so mah, slastno otipavale ajdove lehe, zalile jamljiče, se previdno grizle v njivo, trgale črno barsko zemljo, dvigale gomile krompirja in nekoliko postale pred cesto, dokler se niso spustile preko nje in zalile šotišča. Od neprestanega požiganja se je ujedel tudi ta grček kraj ceste, voda se je nemoteno razlila proti Zablatencam!

»Na trdino, Anžol! Povodenj!« so se oglasili zaihteni klici pred hišico. Nekdo je udaril na okna, tuja žival je zamukala, spodnji Štikc je bežal pred vodo. Anžolova sta planila k oknu, spotoma nataknila delovno obleko in zatrnila luč. Na pragu je stal premočen sosed ter tiščal k sebi otroke in žival, ki je silila nazaj v pogubo. Vsa vas si je pomagala, da se čimprej reši pod Nagličeve staje, kamor ne more voda. Kmetje so presenečali drug drugega z žalostnimi novicami o nastopajoči povodnji.

»Pri nas je dvignila voda že prag in pod v veži.«

»Naša ledinca je zalita.«

»Frtičarjevi prašiči so utonili.«

»Voda, voda!«

V dežju so se zgubljale družine, bežeče pred viharjem in vodo. V težki negotovosti Anžol ni vedel, česar bi se lotil. Spomnil se je Francke in Janeza, kako ju pogreša! V nesreči je osamel, s težko slutnjo je mislil na oba. Križan blisk ga je opozoril na nevarnost. Skočil je v hlev, odvezal prestrašeno kravo in jo prignal v vežo. Lena je iskala pujske, ki so se skrili po kotih. Huda svinjca je ni pustila blizu, sunila jo je v roko, da je ugasnila leščerba.

»Šički, šički!« je klicala živalce zmedena starka, toda komaj je rešila nekaj repov. Anžol je zavil v star koc hleb kruha, prgišče soli in pehar ajdove moke. Pred vrata je pahnil težak hlod ter pognal kravo v viharno ploho in temo, ki so jo sekali bliski. Strele so neprestano jezljale ter pisale med prestrašene Barjane bedo in obup. Gosti curki so spreminjali šotišča, vrtače in lehe v veliko jezero. Voda je planila iz skritih brezden, ljudje so jo že gazili do kolen. Vretja so oživela ter bruhala valovje, jezerska okna so se odpirala, ponižna jezerišča so se dvigala, zelene štrene bliskov so se trgale, jemale vid in pošastno osvetljevale temino. Grom je glušil, bobneči odmevi so se podili okoli Krima, se zaganjali v Srobotnik in končno obležali nekje na rakiških doleh in senožetih. Pri veliki cesti so cvilili psi, na stari Ljubljanici so brlizgale lokomotive, ki so hropele v razburkano noč. Prestrašena goveda so obupno mukala, vmes so šelestele jelše, škripala križna bruna na kozolcih in udarjali valovi ob ograde. Groza in drget!

Anžol se je s poslednjimi močmi boril z vihro, dušečimi pljuski dežja in splašeno živaljo, ki je silila in tiščala nazaj, da se mu je zadrgnila mokra vrv v dlan in objedla kožo. Lena se je stiskala za njegovim hrbtom, vzdihovala in molila. V svitu bliskov so se neprestano dvigale vrtinčaste vode, valovi so trgali zemljo in srca, vsa narava je bučala in hrumela. Slednjič sta dosegla staje, kjer sta našla varno zavetje. Tam so se že gnetli drugi nesrečneži, pripravljali za otroke ležišča, zadelavali odprtine in delili med seboj neusmiljeno usodo.


Ko je zapustil ta večer berač Kolotajček očeta Anžola, se je obrnil proti Notranjim Goricam. Komaj je prišel do zaloke, kjer so zjutraj klestili vrbe, že ga je dohitela neurna ploha. Najraje bi zlezel pod stog in prespal deževno noč; toda Janez mu je obljubil pest beličev, če more spaziti in ga pravočasno obvestili, kdaj bo odšel Lenussi v Podpeč zalezovat Francko. Zadnjič se je sam izdal pri Metkinem Jerneju. Davi je zvedel, da bo vršil nocoj službo progovnega obhodnika Špeliček; nadzornik Lenussi mu povsem zaupa in namerava v Podpeč k Margu. To mu je zaupal tudi mostovni čuvaj v Rebjeku. Janez je z veseljem sprejel berača in ga peljal v pivnico, kjer mu je razodel ta važno novico:

»Nocoj pa poglej v gnezdo! Lenussi je gotovo že v Podpeči. Sv. Jukund ga ne reši, samo uren bodi. Lah je zvit kot maček; če ga nisi pošteno pokrepilil, se še vedno pobere s tal in pokaže kremplje. Trije bodo z njim. Noč je sicer viharna toda ne odlašaj!«

Tako! Nocoj mu ne bo ušel; dobil ga bo na lepem in zmlel kot črviv lešnik. Popil je merico žganja, odštel beraču denar in odšel po železniškem nasipu v Ribjek. Sredi odprtega Barja se je nevihta razbesnela brez meje; železniške tirnice so se svetlikale v gomazečih bliskih. Pred mostom je toliko počakal, da je odpeljal deseti vlak. Z gnevom je zrl za rdečo lučjo, ki je bežno ginila med deževnimi curki. Kakor se je prej veselil dela na železnici, tako se mu je sedaj pristudilo to življenje. Same razprtije in zapostavljanja, pekoče saje, večno krampanje na progi, neprestan nemir in nevarnost, da ga stre kolesje ali stisnejo odbijači. Kogar je opazil laški polir, da ni prišel pravočasno v službo, že mu je napisal denarno globo. Lenussi, Margo in drugi progovni nadzorniki so neprestano zalezovali čuvaje in uboge obhodnike; za najmanjšo, nepomembno nerednost so že trgali mesečni zaslužek. Mar bi ostal na jezerišču, kjer diha človek kraj ajdove lehe ali sredi sirovega maha tako svobodno in prijetno! Pa še vse bi pozabil, če ne bi imel večnih težav zaradi sestre Francke. Vsi mu očitajo, da jo je odpeljal od doma in vrgel med nemarne tujce. Koliko si je že prizadeval, da bi jo iztrgal iz tistega kolišča ob Ljubljanici. Toda ona ga ne uboga, otrovana je od sladkih besed in laške zlatnine.

V Ribjeku je zapustil železnico; komaj je našel bližnjico pod Sodnim vrhom, mimo Sv. Jožefa in na presersko cesto. Apnence pod Sv. Ano so pojemale, vihar jih je dušil; varuhi so se tiščali v lesenih zaklonih med bukovimi skladovnicami. Neugnana želja ga je tirala dalje, komaj je pričakal, da je zapustil Podpeč in za hip postal na brodu. Okna krčme onstran reke so bila razsvetljena; neprijazen, rumen odsvit se je lomil v zburkani gladini Ljubljanice. Odpel je čoln in se prepeljal na goričevski breg; naraščajoče valovje ga je zanašalo, komaj se je ubranil pred krnico. Čoln je pričvrstil k stari korači. Brez pozdrava je vstopil, razvpita krčma ga itak ni bila vredna! Za pečjo so kvartali trije laški delavci, bliski jih niso motili pri nevredni igri. Dva čolnarska hlapca sta se odteščavala z zeleno žganico; nevihta ju je zajela, da sta se morala zateči pod streho in prikleniti čoln. Janezu so šinile oči po vseh kotih; sestre ni bilo nikjer, tudi v pivski veži ne.

»Kje je Franca?« se je obrnil k družbi.

Delavci so se pomenljivo nasmehnili, hlapca sta v zadregi nagnila kozarce. Janez je opazil na steni poznano železničarsko suknjo.

»Ali je Lenussi tukaj?«

»Že ves večer,« je omenil eden izmed čolnarjev. Janez je hotel pogledati v kuhinjo, kar je začul ženske klice, lomastenje in težko oddihavanje, ki je prihajalo iz podstrešne izbe. Takoj mu je bilo jasno! Zdrvel je po vegastih stopnicah navzgor in naletel na zaklenjena vrata; stresel jih je z vso močjo, da so odjenjali rigeljci. Morda je zadnji trenutek prestregel še večjo nesrečo in pogubo! Slaba oljčnica je medlo razsvetljevala borno sobico. Semkaj se je bila zatekla Francka pred omledenim pustežem, ki jo je neprestano zalezoval. Toda ni se ji posrečilo, da bi pravočasno zapahnila vrata pred njegovimi grešnimi prsti. Lenussi jo je prehitel, skoraj bi se bil polastil slabotne žrtve. Čutil se je docela varnega! Nikogar ni bilo, ki bi ga mogel zmotiti!

Vihar se mu je zdel siguren zaščitnik. In sedaj! Zaihteno dekle je popravljalo razmršene lase in skrivalo pred bratom razgaljena ramena. Na kolenih ga je rotila:

»Janez! Nisem kriva, verjemi, nisem kriva!«

Oči so ji v blazni vročici izstopile, s tresočo roko je kazala na nasilneža, ki se je umikal v kot pri oknu kakor strupen pajek. V roki je stiskal odprt nož in oprezoval, kako bi se rešil pri oknu. Ko je opazil Janez Lenussijevo namero, je pograbil grčav stol in ga treščil vanj, da se je takoj sesedel pod silnim udarcem. Nato je urno dvignil sestro, jo ogrnil v koc in jo odpeljal v pivnico. Oni trije delavci so že vstajali, da bi rešili Lenussija; bili so namreč njegovi zvesti spremljevalci. Ko so zagledali razljučeno žensko, so odstopili. Janez je naprosil čolnarja, naj mu pomagata čez vodo, da spravi sestro k sorodnikom, ker je nenadoma obolela. Neurna vihra jih je skoraj prevzela, komaj so se obdržali, da jih ni pomela po bregu v zakotljo; vse je bilo zagnano v dušeč vrtinec, zrak in zemlja, drevje in reka. Janez je posedel razburjeno sestro kraj sebe, čolnarja sta z največjo muko pognala čoln proti sredini reke, ki je naraščala in hrumela; krnica je žugala, da potegne vsakogar na dno črnega vodovja, ki so ga vsak hip prešinjali bliski. Francka je postajala med vožnjo vedno bolj nemirna, šepetala je neumljive besede in se trgala iz bratovih rok. Ko so pristali, je Janez ni mogel udržati; z nadčloveško silo se mu je iztrgala iz rok in pobegnila na vas proti apnencam. Tema in deževni curki so jo hipoma zagrnili. Brat je menil, da se bo zatekla k sorodnikom. Hotel je počakati v čolnarski uti, da se poleže neurje. Nato se bo vrnil v krčmo, pogledal, kaj je z Lenussijem in uredil vse potrebno. Tako je strmel čez vodo; nikakor se ni mogel pomiriti, razburkana kri mu je glušeče udarjala po potni senci. Najrajše bi se pognal čez Ljubljanico in se osvetil nad ničvredno dušo. Ko je tako zri v razburkano noč, se mu je nenadoma zazdelo, da se pogreza Margova krčma v zemljo ali nekam v globoko temo.

Razsvetljeni prostori so se nižali, njih odsvit se je zgubljal v spolzki gladini reke.

Poklical jo čolnarja, ki sta se še vedno trudila s čolnom, da ga zadostno zavarujeta pred nastopajočo poplavo. Oba sta prestrašena pritekla k njemu in nemo zrla na nasprotni breg, kjer se je pogrezala gostilna. Nikdo si ni mogel raztolmačiti strahotne nesreče. Ljubljanica je gotovo že ponovno izpodjedala zdrave temelje in tal, da se jo končno pogreznilo osovraženo kolišče pod zemljo z vinom in grehom vred. Rešili so se le oni kvartopirci, dočim je našel Lenussi smrt med ruševinami.

Janez se s čolnarjema ni upal nazaj čez Ljubljanico; kdo bi bil tako drzen, da bi stopil bližje zakleti krčmi, ki sta jo že delj časa čuvala ponoči dva črna pasjeglavca! Nenavadni dogodek jih je tako ostrašil, da so se namenili v vas sklicat domačine. Spotoma pa so naleteli na samega Marga, ki jo ves zasopel hitel doli na breg. Ko jih je srečal, je začel viti roke in vpiti:

»Dio! Ženska, mlada ženska jo skočila v ogenj. V apnenco … mrtva … sežgana …«

Debelušni Lah je cepetal, trgal raz sebe razmočeno obleko in krčevito tulil. Osupla čolnarju sta ga obstopila; komaj da sta čula njegovo jadikovanje. Pokazala sta mu čez strugo, kjer se je na robu obrežja pogrezala njegova krčma, od katere je bilo videti le še del ostrešja. Polir Margo se je sesedel na prag in se prijemal za glavo, bil po prsih in krčevito stovkoval:

»Moja lepa hiša! Sladka rebula, denarji, mojo srce … nesreča, veliki dan … pomagajte …«

Mlajši čolnar se ni mogel otresli neke hudomušnosti; sklonil se je k vekajočemu starcu in ga spomnil:

»Gospod Margo! Kako pa jo to, ali boli ali srbi?

Zmedeni oderuh pa Je brezupno kimal:

»Boli, boli!«

Čim je bil Anžolov Janez začul, da se je pognala neka ženska v apnenco, ga je prevzela strašna negotovost. Vedno bolj so se ga polaščale neprijetne slutnje in prepričujoče okolnosti. Francka je skočila v apnenco! Brez slovesa je stekel pod hrib, tam je našel več domačinov in varuhov, ki so pazili, da bi ugasnili ogenj po apnencah. Resnično! Francka je skočila v Margovo apnenco; orjaški lonec z razbeljenim kamenjem je bil baš načet. Ko je na bregu zagledala ognjen odsvit, ki je begal med deževnimi curki in povečaval grozotnost noči, se je splazila za leščevje in poiskala ugodno mesto za usodni skok. Čuječi varuhi so slišali grozotni krik, zagoneten šum in stopinje smrti, ki je odrešila nesrečno dekle. Razbeljena gmota je použila ubogo telo nesrečnice, ognjeni zublji so ji kazali pot v večnost.

Tako sta bili lehtani v isti noči dve duši, ena z usmiljenjem, druga z neizprosno pravičnostjo!


Janez se je zadrževal naslednji dan pri sorodstvu. Vse je zastalo, misli, čas in megle. Ljudje so se obračali do sosedov, strmeli in odmajevali.

Jutro je bilo pozno in sivo. Širom Barja so ležale mrke vode, polne hladu in groze. Razmočeni predmeti so plavali neznano kam. Kosi pokvarjenega pohištva, od vode počrnele cule obleke, povesme sena, slab svinjak z razbitimi vratci in marsikaj, na kar je navezal barski kmet svoj up in srečo. Vrane in hudourniki so se potikali po vrhovih črnih jelš in grbastih vrb, ki so molele iznad kalne vodne gladine in očitovale kot verne priče strahotne jesenske noči. Nas vsem tem je ždela železniška proga, negibna in odurna. Lokomotive se niso zmenile za razdejanje in nesrečo, ki se je zbirala na obeh straneh v nedosežne daljave, so drvele proti Žalostni gori in puščale za seboj bele grive dima. Njihove jeklene prsi so bile razgaljene in rosne od megle, ki se ni mogla razpustiti nad preplavljenimi jezerišči.

Polagoma je začela zginjati otopelost, ki se je polastila ljudi prvi čas nesreče. Prešel je tudi dušljivi, trohnobni vzduh nagnile repe in pese. Janez ni mogel domov; pot okoli Barja ali preko Vrhnike je bila še vedno zalita, po železniškem nasipu pa bi prišel itak samo do Goričevcev, ki bi ga radovedno zadrževali in spraševali zaradi sestre. Ostal je pri sorodnikih in jim pomagal. Redki čolnarji so se pojavljali na poplavljenih zakrižencah in mahovih; borili so se z vrtinčastimi tokovi, ki so jih povzročali hribski neurniki in vretja, ter zginjali za Podpečjo, kamor so se namenili po seno. Včasih je dolgo postajal v rebri in zrl proti Zablatencam. Nikdo se mi ni uglasil iz meglene daljave, ki so jo obletavale preplašene ptice. Kako goreče je želel, da bi zaslutil le neznaten klic izpred domačega praga, ki je namenjen njemu. Kaj počne oče, kje so mudi Micanka? Na železnici je odpovedal službo; domov se bo vrnil ter se spravil z očetom in zemljo. Francka je sicer mrtva, njeno revno telo je použil ogenj; našli so le nekaj neznatnih ostankov, ki jih je odnesel grobar v neposvečeni kot. Danes noče nihče govoriti o tem dogodku, ki je boleč odtis božjega prsta; to bo ostalo prihranjeno kot pretresljiva tajna za bodoče rodove in tihe, zimske večere, ko bodo poučevale babice svojo vnuke in jim pravile prastare zgodbe, na okna pa bodo trkale verne duše.

Svetel popoldan je pristal pod Žalostno goro čoln, v katerem so pripeljali poplavljenci domače živali, nekaj krav in prašičkov, potrebnih zdrave trdinske krme. Sorodstvo in znanci so sprejeli zbegano in izlakoteno žival, da se bodo vsaj do božičnih dni poredile za zakol in domačo rabo. Med došlimi je bila tudi Razorčeva Micanka, drobna znanilka iz domačo vasi. Janez jo je ljubeče sprejel; zvečer sta se dolgo zadrževala in pogovarjala. Povedala mu je, da je zvedel njegov oče vse; sredi dohajočih voda je to vest še bridkejše občutil. Njega ne obsoja! Sosedje ga neprestano bodrijo in pogovarjajo, da se bo vrnil sin, ki bo gotovo sledil klicu njegovega srca. Tudi ona in njen oče sta bila pri njem, vse je poravnano in odpuščeno!

Naslednje jutro sta se odpeljala domov. Solnce se je zmagoslavno dvignilo. Vsi so se ge razveselili, Krim in Krimček, brezdna in rakiške senožeti, Marijine skalce in brinje, najbolj pa ubogi barski ljudje. Megle so se raztopile, pomlajeno ozračje se je zalesketalo. Poplavljeno Barje je začelo zgubljati turobno lice; bele breze so se sanjavo ogledovale v vodni gladini, prastara ljubkost jezerišč je zopet oživela. Srebrni valčki so se drobili pod udarci vesel, ki so v rokah starega Žuljnarja nesla čoln v umerjenih zagonih. Čolnar se je enakomerno pripogibal in strmel v bleščečo daljavo; vozil je dvoje potešenih src. Janez in Micanka sta nestrpno zrla proti Zablatencam. Solnce se je sklanjalo preko njunih ramen in jima obetalo vso pomoč. Že se je zaznavala trdinska zemlja, hišice so se ponujale sredi jelševja kakor bi vabile: Poglejta še nas!

Stari Anžol je komaj pričakal sina; vse mu je odpustil, vse mu je dal. Solzan je privolil, da se poroči z Micanko prihodnji predpust, ko se nekoliko pozabi nesrečna Francka. Dvignil je očetovsko roko in blagoslovil srečo dveh src. Poroko so obhajali skromno in brez ženitovanjskega tolarja. Spomini so bili še preočiti in bridki!

Tako se je spočelo na jezerišču novo življenje.