Na italijanskih bojiščih
| Iz Na italijanskih bojiščih J. G. |
| |||||||||||
Sic fata tulere! Kako je prišlo, ne bodem pravil.
Lepega pomladnega večera sem stal v Rivi, na obalih gardskega jezera, in gledal preko njegove temnomodre gladine tje proti jugu, kjer so se v daljavi valovite črte nizkih holmov stapljale z obzorjem. Tamkaj je ležala Lombardija, lepa kakor rožni vrt, a napojena s krvjo tisočev, ki so padli v srditih bojih.
Na onih goricah so svetovnoznani kraji: Solferino, San Martino, Custozza, Sommacampagna, Santa Lucia, v katerih ima vsak svojo zgodovino za seboj, krvi in bojev polno zgodovino.
Pravijo, da človeka neko posebno hrepenenje vleče v solnčno Italijo. Goethe je to hrepenenje lepo izrazil v pesmi »An Mignon«. V mojih mladostnih sanjah pa so omenjeni kraji imeli še posebno važno vlogo. Očetove pripovesti o bojih na Laškem, katerih se je bil sam vdeležil, so mi zgodaj vzbudile zanimanje za nje. Poznal sem jih že kot otrok po imenu, še predno sem se jih učil na šolskih klopeh.
In sedaj se mi je nudila prilika, da stopim sam na ta zgodovinska tla in si od blizu ogledam ta bojišča, s katerimi sem se že tolikokrat bavil v domišljiji.
Živo so še nebrojnim Slovencem v spominu krvavi boji na Laškem, zlasti vojakom, ki so v njih tvegali svoje življenje. Z navdušenjem se jih spominjajo. Letos je bilo o kresu ravno štirideset let, kar se je vršil eden čin krvave tragedije — bitka pri S o l f e r i n u. Ob tej priliki sem napisal naslednje popotne spomine.
Riva je malo mestece s kakimi štiri tisoč prebivalci, z ozkimi ulicami in visokimi začrnelimi hišami. Mestu se pozna, da so ga zadele že mnoge nezgode. Bojna vihra, ki je divjala po ravninah onstran jezera, se je često zaletavala tudi vanj. Do leta 1803 je bilo mesto utrjeno. Sedaj le še velika vojašnica z močnim zidovjem in prekopi spominja na nekdanjo trdnjavo. — V pristanišču se zibljejo majhne ladije obložene z lesom, opeko in ogljem, ki je namenjeno za italijanske kraje na oni strani, dočim se od tamkaj uvaža žito, riž in kolonijalno blago.
Ker mi je ostajalo do večera še nekaj časa, podam se ob desnem bregu jezera na izprehod. Cesta, ki pelje ob tej strani, je znamenita »strada di Ponale«, in je gotovo prištevati med najbolj romantiške ceste v Evropi.
Skale tu skoraj navpik padajo v temno jezero. Z veliko težavo so izstreljali in izlomili toliko skalovja, da se je dobilo dovolj prostora. Na strani proti jezeru je zgrajen močen zid. Lahko napeta cesta se v mnogih ovinkih vije okoli strmih pečin. Včasih se izgublja v kratek, temen predor, in zopet pride na dan ob globokem propadu. Komaj zamoreš z očmi zasledovati v daljavi njene ovinke, ki se vedno višje vspenjajo. — Na desni se dviguje rudečkasto skalovje do dva tisoč metrov visoko, ki na nekaterih krajih tako previsi nad cesto, da hodiš pod njim, kakor pod streho, na levi pa vidiš kakih sto metrov navpik pod seboj temno modro jezero, na katerem se tu in tam ziblje ladja z belim jadrom.
Nek veličasten mir vlada tu gori, le stopinja odmeva na trdih tleh in glas se lomi v gorskih robovih. Toda narava tem mogočnejše govori na srce.
Naenkrat zadoni iz dalje glas malega zvončka. V lahkem diru priropota okoli vogla dolgouhi znanec. Črnolasa Italijanka v pisanem krilu sedi na njem in ga z malo palčico izpodbuja k hitrosti. Tik nje pa caplja drugi osel z vrečami pomaranč in limon, ki so namenjene za trg v bližnji Rivi.
Ker je ta cesta, poleg soteske ob Adiži edini dohod v južne Tirole, skušali so sovražniki opetovano todi prodirati. Leta 1866 je hotel stari rovar Garibaldi s svojimi roparskimi četami napasti Rivo. Toda avstrijski poveljnik malega jezerskega brodovja, Manfroni, ga je ustavil na tej cesti z nekterimi kanoni in kartečami.
Sedaj dve trdnjavici, Nago in San Nicolo, na levi strani ob strmem »Monte Baldo« varujeta dohod po jezeru in po cesti. — Tema se je bila že naredila, ko sem se vrnil v mesto. Prenočišče in vljudno postrežbo dobim v malem hotelu »Baviere« tik pristanišča. Le nekaj me je neprijetno zadelo v tej sicer prijazni gostilni. V obednici sta viseli na steni podobi kralja Humberta in revolucionarja Garibaldija. Sicer sta na drugi strani cesarjevič Rudolf in Štefanija zastopala avstrijsko misel. Toda zdelo se mi je, kakor bi se tu izražal tisti patriotizem »auf Kiindigung«. — Enako so imeli tudi po Benečanskem in v Lombardiji leta 48., 59. in 66. v hišah po dve zastavi, laško in avstrijsko, da so hitro izobesili tisto, katere je bilo ravno treba.
Drugo jutro me zbudi zamolklo tulenje pod oknom. Parnik je naznanjal, da se pripravlja na odhod. Vendar je bilo še pol ure časa, dovolj da sem spravil sebe in svojo prtljago na krov. Radovedni financarji so iztikali po kovčekih in vohali, če ne nosim s seboj kaj prepovedanega blaga. Ob sedmih pa je parnik tretjič zahropel in h krati se je začel premikati. Vedno hitreje je rezal modro jezersko gladino, ki je v jutranjem svitu ležala pred njim. Kmalu se pokaže na desni strani samotna hišica — avstrijska mejna straža. Bili smo v Italiji.
Gardsko jezero velja za najlepše izmed vseh gorenjeitalskih jezer. Po pravici. Večkrat sem že videl slike romantiških pokrajin, s strmim pečevjem, z gradovi in razvalinami ob temnem jezeru. Toda zdelo se mi je, da je te prizore vstvarila le domišljija umetnikova. Tu sem se prepričal, da bo take bajne pokrajine v resnici na svetu. Tam na levo Malusine a slikovito podrtino na strmi skali, ki se dviguje iz jezerskih valov, na desno Gargnano, Gardone, Maderno in še drugih krajev več. Vsak trenotek se razkrivajo novi prizori. Kar dela tujcu te pokrajine še posebno zanimive, to je njihovi južni značaj. Vedno zeleno rastlinje: lovor, oljke in gradni (Steineichen) se tu bujno košatijo. Pomarančni in limonini vrtovi segajo prav do jezera. In na njihovih drevesih je videti poleg rudečkastega cveta zlatorumeni sad. — Slikarji dobe po teh krajih obilo motivov za lepe pokrajinske slike. Zato tudi posebno radi semkaj zahajajo.
Parobrod se drži pri vožnji desnega brega. S zamolklim tulenjem naznanja na postajah svoj prihod. Ljudje čakajo ob pristanišču, ki radovedno motre popotnike. V prvi vrsti je vedno videti italijanske orožnike »karabinieri« v črnem fraku in dvorogljatem klobuku (Zweispitz) z veliko kokardo. — Opravljeni so tako, kakor navadno naslikajo Napoleona I. Navzlic svoji slikoviti noši ti varuhi javnega reda ne napravljajo posebno mogočnega vtisa.
Med drugimi popotniki je vstopil na parobrod tudi neki vojak z malo culico v roki. Gotovo je šel z odpusta zopet k svoji garniziji. Molče se je ves čas naslanjal na ograjo in žalostno gledal predse, kakor da mu je iti nad Menelika v vročo Afriko. — Pri tej priliki naj povem, da se je ravno ob zadnji afriški vojski junaštvo Italijanov slabo izkazalo. Na stotine jih je iz teh krajev pobegnilo čez avstrijsko mejo, da so se odtegnili vojaški dolžnosti.
Mimo »isola di Garda«, malega obraščenega otoka z lepim gradom ferarskih vojvod, je zavozil slednjič parobrod v široki zaliv mesta Desenzano. Po štiri ure trajajoči vožnji smo dospeli na južni breg jezera.
Desenzano je malo mesto, ki šteje par tisoč prebivalcev. Nekaj pomena ima vsled živahne trgovine z žitom, ki se od tukaj izvaža v severne kraje. Hiše bo tu kakor sploh po Laškem nizke in zanemarjene. Na trgu je kamenen kip svete Angele Merici, ki je bila v tem mestu rojena.
Ker so je že bližalo poldne, poiskal sem najprej gostilno, da dobim nekaj kosila. Ob prvih popoldanskih urah sem se bil namenil iti na bližnje višine, od koder se je obetal lep razgled po lombardski ravnini.
Geologi trde, da so holmi ob južnem bregu gardskega jezera groblje ali morene nekdanjega velikega lednika, ki je segal v ledeni dobi od tirolskih snežnikov do lombardske ravnine. Vsled izpremenjenih klimatiških razmer se je pozneje lednik stajal. In danes napolnuje jezero nekdanjo njegovo strugo. One groblje na jugu pa bo ostale in tvorijo sedaj one višine ob vaseh: Solforino, San Martino, Volta in drugih.
Prijetno je sijalo pomladno solnce raz vedro italijansko nebo, ko sem šel iz mesta na bližnji hribček, ki se vzdiguje nad Desenzanom. »Colli Genacesi«, imenujejo s skupnim imenom vse to hribovje okoli jezera. Z vrha se odpre lep razgled. Za menoj je ležalo jezero, sedaj v solčnem svitu svitlomodro, kakor nebo, ki se je razpenjalo nad njim. Ob obrežju mestece Desenzano, tik njega vas Rivoltella, potem polotok Sermione z velikanskimi razvalinami gradu Skaligerjev, nekdanjih grofov veronežkih. Ob vzhodnem zalivu jezera je ležala mala, toda močna trdnjava Peschiera. Reka Minčio, odtok gardskega jezera, teče skozi trdnjavo in napolnuje njene okope z vodo, potem se pa kakor srebrn pas vije po ravnini. Onstran reke so znameniti kraji Vilafranka, Somacampagna, Gustozza. Pred menoj pa so je raztezal valovit svet, holmi San Martino, Solferino, Cavriano, nekdanje bojišče solferinsko. — Kakor iz knjige si lahko tu čital znamenite dogodke, ki so se po teh krajih vršili kresni dan leta 185 9. Po-kličimo si jih v spomin v pričo živih podob, ki jih imamo pred seboj!
Po bitki pri Magenti (4. junija 1859), ki je navzlic velikim izgubam na avstrijski in francozki strani ostala neodločena, se je začel Gyulay, avstrijski vojskovodja, umikati proti Minčiju. Vojska se je vtaborila onkraj reke, kjer so jo zaslanjale močne trdnjave Peschiera, Verona in Mantua. — Cesar Franc Jožef je odstavil nesposobnega poveljnika in dne 16. junija sam prevzel vrhovno poveljstvo. Na strani mu je stal stari izkušeni Hess, nekdanji pobočnik maršala Radeckega. Navdušenje med vojaki je bilo veliko, ko so zvedeli, da jih cesar sam hoče peljati v boj. Zaupajoč na svojo hrabro armado, ni hotel cesar samo braniti se v okrilju močnih trdnjav, temuč se je odločil napasti sovražnika. Zato da povelje na štirih krajih prekoračiti Minčio in marširati proti rečici Chiese. Pri solferinskih gričih zadene dne 23. junija proti večeru na sovražnika. Obe vojski sta se vtaborili po teh brdih in dolih in se pripravljali za odločilno bitko.
Bil je kresni večer. Na mestu kresov so plapolali nebrojni vojaški ognji po ravnini. V rudečem svitu so žarele razvaline starega gradu Solferino.
Zjutraj za rana se je pričel boj, ali bolje rečeno cela množica posameznih bojev. Od gardskega jezera doli do zadnjih višin pri Guidizzolo, štiri ure v dolgost, se je raztezala bojna vrsta. Glavni zaslombi avstrijske armade sta bili vasi Solferino in Medole. Dolgo časa je bil boj neodločen. Avstrijci so se hrabro bojevali. Štirikrat je naskočil francoski maršal Mac Mahon Solferino, toda vselej je bil odbit. Okolu poldne so že mislili, da bode zmaga naša, toda prišlo je drugače.
General Wimpfen, ki je poveljeval levemu krilu pri Medole in Guidizzolo, je zadel na zelo močne oddelke sovražnikov pod maršalom Nielom. — Vrhu tega so bili naši preveč razdeljeni in brez zavetja izpostavljeni uničujočemu ognju sovražnikov. Kar trumoma so padali vojaki. — Wimpfen se je moral umakniti nazaj proti Minciju. To je odločilo boj tudi v središču.
Ko se je levo krilo avstrijske armade umaknilo, zagnal je Niel svoje čete proti Sollerinu. Združenemu napadu francoske vojske se maloštevilne avstrijske čete niso mogle več ustavljati. Umaknile so se s hriba, vedno hrabro se bojujoč. - Šlik jih zopet zbere na višinah pri Cavriano in Cassiano in zopet se vname hud boj. Sedaj pa je nebo poseglo vmes in storilo konec krvavemu klanju. Soparni dnevni vročini je proti večeru sledila huda nevihta. Veter je gnal dež in točo našim vojakom v obraz, dočim so jo nasprotniki imeli za hrbtom. Avstrijska armada se je začela počasi umikati nazaj čez Mincio. Nekateri poveljniki so pa še po noči držali svoje postojanke. — General Gablenc se je še le proti jutru umaknil s hriba pri Volti.
Srečnejši je bil boj na desnem krilu avstrijske armade pri gardskem jezeru. Tamkaj je stal general Benedek z osmim vojnim kurom, kateremu sta bila prideljena slovenska polka štev. 7 (koroški) in 17. (kranjski). Zadeli so na Pijemonteze pod Viktorjem Emanuelom, ki so hoteli ob jezeru prodreti do Peschiere, da bi zajeli avstrijsko armado od severa. Urno planejo naši polki na sovražnika in ga ženejo nazaj do obližja Desenzane. Potem pa zasede Benedek hrib San Martino. Petkrat ga naskočijo Pijemontezi, a vselej ko dospo na rob hriba, morajo se umakniti 8 silnimi izgubami. Še sredi viharja je Benedek pogumno branil svojo postojanko.
Po teh goricah ob jezeru je tedaj divjala bojna vihra. Tukaj se je pokazala slovenska hrabrost in to italijansko zemljo je namakala slovenska kri.
Toda ves pogum je bil zaman. Ker se je vsa druga armada umaknila čez Mincio, moral je tudi osmi vojni kor zapustiti bojišče. Benedek se je jokal od jeze, ko je dal pozno v noč povelje za odhod. — Brez števila ranjencev in mrtvih je pokrivalo bojno polje. Izgube na obeh straneh so bile strašne. Avstrijci so šteli blizo 20 tisoč ubitih, ranjenih in vjetih, skoraj ravno toliko tudi Francozi in Pijemontezi. Dasiravno so nasprotniki zmagali, vendar so velike izgube Napoleona nagnile, da ni več zasledoval svojih načrtov, temveč ponudil cesarju Francu Jožefu v Vilafranki premirje.
Tako je bilo tedaj pred štiridesetimi leti!
In danes? Mirna sela leže po ravnini sredi bogatega žitnega polja in solnčne gorice so zasajene z vinogradi, ob katere pljuskajo modri jezerski valovi. Vsa pokrajina je kakor tiha idila, katere nikdar ni motil bojni šum.
Le ena priča je še tu iz tistih burnih časov.
To je orjaški stolp na hribu San Martino, katerega je videti čez celo jezero. Postavljen je padlim vojakom v spomin. Otožne ciprese rastejo ob malem hribcu. Kapelo ob vznožju pa so spremenili v kostnico (osarij). Zemeljski ostanki dveh tisoč vojakov so v njej pokopani. Podoba križa-nega Izveličar a je naslikana na steni z dvema angeljema ob straneh. Eden drži goli meč v roki, simbol smrti v boju, drugi lovorov venec, Bimbol bojne slave. Nekoliko proti jugu, pri Solferinu, leže v kripti cerkve sv. Petra ostanki sedem tisoč vojakov. Avstrijci, Pijemontezi in Francozi, ki so se nekdaj tako srdito bojevali, leže zdaj mirno drug poleg druzega.
Resen spominik je ta stolp sredi temnih cipres! Slovencu, prišedšemu iz domovine na laško zemljo, se zdi, da mu govori kakor oni lev pri Termopilah:
Ginjen sem molil »de profundis« za mrtve rojake. Pod globokim vtisom teh spominov, katere so mi vzbudile gorice solferinske, podam se na kolodvor.
Vlak je kmalu došel iz Milana. In že čez eno uro je dirjal z menoj preko širne ravnine. Peschiera, Santa Lucia, Gustozza so se prikazivale na levi in desni, nove slike z minolih bojev so se razgrinjale pred menoj. Toda dovolj o njih! Sedaj je Italija »zedinjena«. Ali je srečna? Nek mož, ki je sedel pri meni v kupeju, mi je rekel, da se še nikdar ni ljudstvu tako slabo godilo, kakor pod sedanjo vlado. Priznal je samo že znano resnico.
In vendar laška oholost še ne miruje. V Padovi so ravno nekaj tednov preje, ko sem došel tje, praznovali petdesetletnico revolucije iz leta 1848. Na vseh oglih je bilo zapisano z velikimi črkami: »Liberiamo Italia irredenta! Trento e Trieste!« (Osvobodimo nerešeno Italijo! Trident in Trst!)
Ali se jim bode tudi to posrečilo? Ako bi širokoustnost sama kaj zmogla, gotovo. Sicer se pa utegnejo Lahi prepričati, da tudi v potomcih še biva nekaj moči naših prednikov, katerih pest bo občutili na bojiščih.