Na igriščih zgodovine
| Na igriščih zgodovine Podkovani zajec in modra oslica Marko Kravos |
| |||||||||
Naši dedki so bili nekoč otroci in takrat bi dali cel svet, da bi imeli za igračo konjička, pa če bi bil tak ali drugačen: lesen, iz gline ali iz svinca. Srečnejši so imeli tedaj gugalnega konja, bolj potepinski otroci so zajahali kar staro metlo in z njo v galop čez hrib in dol. Seveda je kak grofič, fičfirič ali navaden cigan prišel celo na pravega, živega žrebička ali ponyja.
Naši očetje so bili nori... Na kaj so bili nori? Na vlake: velike in male, na take, ki jih poganja vzmet in navija ključek, vlakce na baterijo ali na elektriko. Nekatere lokomotive so bile pa kar tako, na ročni pogon in na čuf-čuh in tu-tuuu z usti. Bubci so v tistih časih postavljali proge, železniške postaje, tunele, mostove in semaforje in postajenačelnika s kapo, da bi se ne zgodila kaka nesreča.
Ko sem bil jaz mali - to se samo tako reče, ker tudi zdaj nisem zelo velik! - je bil avtomobilček nekaj najlepšega. Bili so vseh tipov in barv: dirkalni ali navadni, rešilni, policijski, gasilski... da o tovornjakih in buldožerjih niti ne govorim, ker so bili silno redki. Avtomobilčkov je bilo veliko vrst: enega si navil, drugega, ki je šel na baterijo, si vodil z daljincem; eden je mežikal z lučmi, drugi je tudi trobil. Pri bogatem sosedu so imeli pravi go-kart, ki šviga po pravi dirkalni stezi. In končno so bili še tisti avtki v luna parku, s katerimi se butaš ko butelj z drugimi butlji. Vi, ki ste bili majhni včeraj, se še spomnite, kakšne igrače ste imeli ali si želeli? Robote, vesoljske ladje, spake, ki se spreminjajo v sto stvari in streljajo z orožjem vseh vrst. Pa grozne smrtke, strašila in smrkave ognjuske: bleeeh! Potem so vam mešale glavo elektronske igrice, od katerih imate danes oči na rožičkih kot polži in zadnjo plat kot mali dinozavri.
Kaj pa tisti, ki so zdaj dojenčki in bodo jutri otroci? Res, morda že jutri bo naše mesto spet brez prometa in izpušnih plinov. Na trgih bo mularija tekala za žogo, spuščala zmaje v zrak, se šla skrivalnice, skakala po ristancu, vlekla vrv, ciljala s fračo, podirala keglje. - Ha, ni slabo! In ko boste vi dedki, kaj bodo počeli vaši vnuki? Kakšen bo njihov svet? Morda bo zanje največje veselje delati jezove in mlinčke na potoku, kuriti ogenj ob kakem zidku. Vsak otrok bo imel svoje drevo in na drevesu hiško. Ta ali oni bo imel celo udomačeno veverico na rami. Kot naši pradedje v srednjem veku. Ja, tovarne igrač gredo neizprosno naprej in mi Ijudje gremo z njimi za napredkom. Po igrače pa bomo vedno raje šli nazaj, v zgodovino.