Na grobišču
Podpisano besedilo
| Na grobišču ... Mirko V. Brezovnik |
| |||||||||||||
Tisti dan se je hudo razgreval župnik Pojman na leci. O vseh svetih je bilo in najprimernejši dan se mu je zdel, da spominja k rednemu življenju svoje fare.
»Ljudje božji, možje in žene, je grmel, pripravljajte se na smrt.« Govori vam smrt danes iz grobov in s prstom vam preti, da pokažete temu nečimurnemu svetu hrbet. Proč od sveta, ljudje.
Zajavkale so ženske, najstarejši devici v celi fari, Ajti, pa je kanila solza na staro brado, možje so sklonili glave.
Varujte se pohotnosti »mesa«. »Jezus, usmiljenje,« je zastokala kuharica župnikova Lenčka.
»Varujte se tega greha. Glejte, meso, ki povzroči pohotne strasti, gnije pod grudo, smrdi. In vi moški in ženske, ne pomislite tega. Naša fara že trideset let ni imela nove maše - študenti mislijo le na krila in petdeset let že ni šlo nobeno dekle v samostan-dekleta mislijo le na hlače. V nebesih pa se joče Bog nad našo faro-vsi bomo pogubljeni in kako odgovornost pred božjim prestolom bom imel jaz, ljudje, ker ste tako pregrešni.
Zaničujte nečistnike, kamenjajte jih, pluvajte, brcajte jih. Proč s strastjo mesa!
»Jezus, usmiljenje,« je zastokala farovška Lenčka.
Bolje kakor kdaj naj vam bo govore danes molčeči grobovi in žalostno nebo naj vam vdahne žalostne misli in pršeča megla naj vas uči jokati nad vašim nečistim življenjem.«
Zastokale so po cerkvi ženske in curkoma so lile solze po sklanjajočih se licih. Kuharica Lenčka je obupno gledala gori k čistemu gospodu. Možje pa so grizli brke ... Fantje in dekleta se niso skrivnostno pogledavali. Velik vtis so napravile bobneče besede na duše. Vrata na leci so zahreščala in župnik Pojman je izginil ...
Iz visokih lin so peli zvonovi čez jesensko, otožno ravan. Nizko so ležale megle, pritiskale so k tlom sicer vesele misli. Nič niso dopustile, da bi pohitele misli k solncu, da bi se skopale v njem in objele razkošnosti vesoljno vsemirje. Nizko o ležale in škropile so hladno drobno …
Sklonjeno so hiteli ljudje v dolgem sprevodu iz cerkve, na čelu župnik Pojman, organist Škoflek in mežnar Lovrenc … Peli so skrivnostne, ljudem nerazumne vigilije. Črn plašč je imel župnik, pred njim pa je korakal ministrant držeč v roki križ, na katerem je bila pribita z okorno roko zrezljana mrtvaška glava. Otožno nebo, pršeča megla, skrivnostne vigilije in črn župnikov plašč: vse je še bolj živo spominjalo farane na božje župnikove opomine. »Proč od sveta«, je kričalo ljudem v ušesih, kakor bi stal na vrhu zvonika pošasten mož, ki bi jim klical vedno znova in znova!
Še pred trenutkom je bil pošasten mož na zvoniku, lep otrok-mladenič-mož-starec in glej sedaj pošastna smrt, grda in ostudna, smrdljiva ...
»Proč od sveta; proč s strastjo mesa … Kamnaj te nečistnike,« je kričala, da je pretresalo vsa srca, da je zaškropilo nebo gosteje, da je legla megla še nižje in z hujšo silo potlačila misli k tlom v razhojeno blato. Skozi golo vejevje umirajočih dreves je hitel grozni glas in streslo se je stoletno deblo, zadregetalo je bolestno iz strahu pred smrtjo …
»Kyrie eleison,« je hripavo pel pijani organist Škoflek in mežnar je odgovarjal zateglo.
Mož-pošast na zvoniku pa je kričal: proč s pohotnostjo mesa … Kamnajte, pluvajte, suvajte …
Dolgi sprevod je prišel na pokopališče. Mala z živo mejo ograjena njiva. Med lesenimi, tupatam nagnjenimi križi je sameval kak kamenit spomenik obraščen z zelenkastim mahom, s komaj čitljivim napisom nekdanjih župnikov in premožnejših vaščanov.
Ob kamenitem križu precej ob meji je klečala sključeno postarana ženska, nazivali so jo vsi učiteljico. Dolgo let je že poteklo, odkar je zapustila Marica učenje in stopila v pokoj, ter stanovala pri prijateljici izza mladih nog.
Malo je občevala z ljudmi od onega časa, kar ji je umrl zaročenec Janko. Ljubila je mladega visokošolca z vso strastjo osemnajstletnega srca.
Takrat pa je dobila sad ljubezni in šoli je morala dati slovo. Kazalo se je za njo-za vlačugo in Janko je umrl.
Mračna je postala in tiha. Živela je življenje odpovedi in trpljenja polno, dokler ji niso udarci dolgih let sklonili nekdaj lepo in vitko telo. Ljudje je niso ljubili, ker se jih je izogibala in ker so klepetave in obrekljive ženske, katerih je po vseh krajih mnogo, pripovedovale čudne, nelepe stvari o njej.
Klečala je ob križu, ko je privrela množica skozi ozka vrata na pokopališče.
»Kyrie eleison!« je pel hrapavo organist Škoflek.
Takrat je zakričala pošast na zvoniku z vsem svojim neznosnoironičnim glasom: »Proč s prešestnico! Kamnajte … pluvajte … suvajte …
Mahala je z dolgimi, suhimi rokami, ki so postajale vedno daljše in daljše; in s prstom je kazala na učiteljico in z čeljustmi je šklepetala.
Obstalo je ljudstvo osupljeno. Župnik Pojman je v sredi molitev utihnil in Škofleku je zastala v grlu hrapava pesem …
»Kamnajte!« In že je pošast vzdigovala roko, kakor bi hotela zagnati skalo na bitje samotno klečeče. V votlih očeh se je zaiskrilo in strele so švigale iz njih in letele po zraku naravnost na učiteljico. Na glavi so se ježili lasje, dolgi, ščetinasti in debeli. Ne, to niso bili lasje, temveč debele, ostudne in strupene kače so se zvijale in metale svoja luskinasta telesa sem in tja, da so v žalostni luči meglenega dneva strašno odsevala. Zganila se je strahu stara samotna cipresa, zašumela je groze osušela, od slane popaljena trava …
»Pluvajte!« In iz brezzobnih čeljusti so frčali goreči kamni na grob in srepo se je ozrla množica na sključeno postavo. Vedno gosteje in gosteje je pljuvala pošast goreče, razbeljeno kamenje na ubogo klečečo samotarico. In ona je čutila vse to - zganila se je in bolestno zaihtela …
»Suvajte in križajte!« Je v zadnji obupni jezi zakričala pošast množici ki je mirno stala v grozi, kakor priklenjena na prostore. Stresel se je zvonik, zvonovi so bolestno in disharmonično prejenjali … Pošast pa je klatila z dolgimi rokami in suhimi nogami. »Suvajte, kaj stojite! Križajte prešeštnico prokleto!« Hočete li trpeti med seboj pohotnico? Ho, ho, ho … Prešestniki in prešestnice! V vsej strupenosti so zadele te besede pošastne postave duše spokorne množice.
Jezno so pogledali možje in ženske so začele kazati s prsti na učiteljico: glejte jo, hinavko prešestno! Odstranimo jo, to ošabnico grešno! ...«
»Vedno glasneji in glasneji je nastajal hrup; prekričal je molitve, padanje dežja in šumenje dreves. Kričanje množice pa je prekričal votli glas pošasti na zvoniku ...
Vedno znova je hujskal in klical ljudi na maščevanje …
Pred množico se je pokazal mlad fant, visok, lep in vitek; ženske so se zavzele in možje so se spogledali. Stopil je h grobu, kjer je klečala uboga učiteljica.
»Mati!« je vskliknil!
»Moj dragi sin!« in padla mu je ihte na prsa.
Pošast na zvoniku je zakričala in strmoglavila v globočino …
»Glejte, kako ga ima rada,« je pripomnil stari Arče in prikimavala mu je množica.
Debelo je pogledal župnik Pojman in zapustil grobišče. Ž njim pa se je jela razhajati množica …
Na grobišču pa so brlele lučice in jesenski vetrič se je razposajeno igral z njimi …