Na dnu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na dnu
Fran Roš
Izdano: Savinja let. 1, št. 3, 1914
Viri: postopku digitalizacije v UKM dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bila je nedelja, pustila in dolgočasna, kot se vse zimske nedelje. Sneg je padal v debelih kosih, mračilo seje. Mestne svetilke so zlivale svojo medlo luč po praznih ulicah.

Stopal sem po ozkih ulici, zavit v črn plašč, s klobukom čez oči. Sneg mi je pršal v lice, bril je leden veter. Jelo me je zebsti. Domov se nisem še hotel vrniti, pošel mi je petrolej Tedaj sem se spomnil predmestne krčme, katero smo imenovali divjaki Hades.

Hitreje sem stopal, da pridem čim prej na toplo. Skrbno sem se ogibal luž, srečal nisem žive duše.

Pred mano je stala krčma, nizka hiša z malimi vrati. Vstopil sem. Par trhlih stopnic je držalo navzdol. V prvem hupu nisem videl v sobi ničesar drugega, kot svetilko visečo na stropu in obdano z dimom. Težak vzdih je vladal v krčmi.

Stopil sem k mizi v kotu, odložil premočeno perilo in šal. Na mizi je stala luža, v kateri so plavale drobtine.

Prišla je natakarica, mlada ženska, upalih lic in čudno se lesketajočih oči ter vprašala s tihim glasom, česa naj mi prinese Naročil sem vrček piva.

Poznal sem natakarico. Pred več leti je stanovala v isti hiši kot jaz in se preživljala s šivanje. Naenkrat pa je izginila, ljudje so govorili nekaj o njej, česar nisem razumel. Šele pred kratkim sem jo našel v tej krčmi.

Prinesla je piva, me plašno pogledala in stopila k sosednji mizi, kjer so kartali trije delavci, kakor sem sodil po njihovi obleki. Metali so karte, kleli, pili in porivali s težkim delom prislužen denar po mizi. Najbolj je vpil mlad mož, ki je neprestano izgubljal. Grizel si je nohte in pil. Ona starejša pa stasi večkrat pomežikovala in se smehljala.

Tedaj je planil od mize oni, ki je zgubljal in zavpil:

Tako, zdaj sem izgubil vse, niti vinarja nimam več. Kaj bo porekla moja žena, kako me bodo prosili lačni otroci kruha.

Ona dva sta se pa porogljivo zasmejala in dejala:

Samo enkrat še poskusimo, morda se sreča obrne.

Zopet so vrgli karte in mladi mož je dobi. Nasmehnil se je in rekel:

Ne, nočemo nehati saj imam še nekaj. Iz žepa je potegnil težko srebrno uro s srebrno verižico in jo položil na mizo.

Igrali so dalje in ura je menjavala svojega gospodarja.

Okoli mize v nasprotnem kotu so se gnetli delavci in poslušali govornika z rdečo kravato, ki jim je pravil nekaj o svobodi, bratstvu in enakosti. Poleg njega je sedela debela ženska in pila nepretsano. Nekateri so glasno in navdušeno pritrjevali govorniku, drugi so kimali, tretji ga pa sploh niso poslušali. On pa je mahal z rokami in se ozrl pogosto name z nezaupnim pogledom.

Še ena miza je bila v sobi. Ob njej sta sedela dva možka in dve ženski. Uganjali so nespodobne šale, se glasno krohotali, pili žganje in kadili.

Ob tej mizi je stali šestletno, šibko dekletce in se oziralo zvedavo v goste. Bila je to hčerka natakarice. Ko sem pomislim, kaj bo z njo čez nekaj let, me je zabolelo v srcu in zajokal bi bil …

Natakarica je prisedla k meni in vprašala, kako se mi godi.

Hvala lepa, zadovoljen sem. Kaj pa vi, če smem vprašati?

Saj sami vidite. Otožno se je nasmehnila.

Pri nasprotni mizi je zavpil nekdo s surovim glasom:

Ančka!

Zdrznila se je in odhitela s plahimi koraki.

Dvignil sem se, vrgel na mizo dvajsetico, ogrnil plašč in stopil k vratom. Še enkrat sem se ozrl in videl natakarico sredi treh kvartopircev. Pomignila mi je v slovo.

Poželjivo sem srkal sveži zrak. Snežilo je še vedno. Globoko sem si oddahnil in stopal hitreje proti domu.

Srce mi je bilo težko, ker zrl sem v odprto žrelo življenja in videl vso njegovo ostudnost, da me je streslo po telesu …