Na deželo

Na deželo Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Na deželo, str. 5-12, v: Nekoč pod Gorjanci.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Materin rojstni dom je bil bogu za hrbtom^[1]. Ondi mimo ni držala nobena cesta. Od tod do mesta, kjer smo takrat živeli,^[2] se je bilo treba peljati kake štiri ure. Takrat v te zapuščene kraje še niso vozili avtobusi, kaj šele železnica.

Zato se je kake dvakrat na leto ustavila pred našo hišo stričeva kočija z rdečimi kolesi, ki je prišla po nas, da nas odpelje na deželo.

Ko je kočijaž Nace izpregel lepo rejene konje, jih napojil in nakrmil, je z nami, ki smo mu ves čas sledili pri njegovem opravilu, stopil v kuhinjo. Otroci smo ga obkrožili z vseh strani in ga jeli izpraševati po novicah na Draškovcu, da nam je revež komaj sproti odgovarjal. Hoteli bi zvedeti vse, čeprav bomo na večer že sami obhodili vse hleve in kašče in se pozdravili z znanci, ki živijo na kmetiji.

Da bi pred nočjo dospeli na cilj, smo se zgodaj odpravili na pot. Poskakali smo v kočijo, ki se je zazibala, preden nas je odpeljala v širine in svobode šentjernejskih polj.

Zaviti v oblake prahu, smo se dolgo vozili mimo starih bukovih gozdov, ki so rasli obakraj ceste.

Zdaj so te lepe bukove gozdove posekali fašisti, kajti bili bi prevarno zavetje našim partizanom. Svoj čas pa so se po njih klatili celi tropi pisanih ciganov. Kadar smo se vozili tod mimo, so se iz teme zakadili na cesto in tekali za našim vozom vse dotlej, dokler nismo vrgli mednje pest drobiža. Vselej so se stepli med sabo, ko so ga pobirali v prahu. Tisti, ki niso prišli na svoj račun, so se vreščeč znova pognali za vozom. V diru so razgaljali svoja zagorela bedresa, vtem ko so jim krpe vseh barv in črni lasje vihrali po zraku.

Otroci smo se neprestano ozirali nazaj in bodrili Naceta, naj še bolj požene. Nekaj časa so se cigani kosali z nami, nazadnje pa so obupali in obstali sredi ceste, zagrnjeni v oblake prahu. Zasopljeni so strmeli za vozom, dokler jim nismo izginili izpred oči.

Kadar so konji peljali korakoma, smo se med potjo skušali razgovarjati z Nacetom. Vendar je ropot koles kmalu udušil naše besede. Nace nam je le še z glavo odkimaval, ko se je s kozla oziral nazaj.

Moreča opoldanska vročina in enolično ropotanje koles nas je polagoma začelo uspavati. Molče smo se razgledovali po znani pokrajini, ki nas je vselej znova prevzemala.

Travniki so bili v cvetju, polja v rasti in v zraku so se spreletavali škrjančki. Razgreta zemlja je žehtela in s sinjo kopreno zagrinjala pobočje Gorjancev na desni.

Spotoma smo večkrat prepodili dremajoče kokoši, ki so v obcestnem jarku brskale po pesku, da so v zadnjem hipu poskočile in preplašene začele begati pred kopiti konj. Glasno kokodajskajoč so frčale po zraku, dokler se niso v mejah porazgubile. Z dvorišča se je kot blisk zakadil pes in se besno lajajoč zaganjal konjema pred gobci. Čeprav ga je Nace z bičem odganjal, ni odnehal, dokler ni omagal in se s podvitim repom umaknil domov.

In spet smo vozili skozi temne gozdove, iz katerih je na cesto udarjalo po vlagi in trohnobi. Pred klancem je Nace skočil z voza in začel popravljati konjsko vprego. Nekaj časa je molče korakal vštric, na vrhu pa se je zavihtel na kozla in pritegnil vajeti.

Ko smo prevozili že dobršen del poti, se je obrnil, pokazal z bičem nekam v stran in dejal:

»Na tem kraju so ga ubili ... «

»Koga?«

»Luzarja, ko se je vračal s sejma.«

»Kdo?«

»I, cigan Hudorovič, s katerim sta skupaj pila.«

In v strahu, da bi se še nam ne utegnilo zgoditi kaj podobnega, je naganjal konje, čeprav so se od napora že pošteno penili.

Z njim vred smo se oddahnili, ko smo iz tega samotnega kraja prišli med vasi.

Zdaj se je pričela pokrajina odpirati. Razgledi so se širili na vse strani. Sama brezmejna polja, lepo obdelana in v polnem zorenju.

Na desni so nas vso pot spremljali Gorjanci, na levi pa so se v daljah drug za drugim dvigali vinski grički, posuti z belimi zidanicami in cerkvicami na pobočjih.

Privozili smo do zadnjega klanca. Bližali smo se domačemu kraju.

Izza topolov so se že prikazovale strehe večje vasi. Tam se bomo ustavili. Nace bo po opravkih zavil v trgovino, medtem ko bomo mi otroci stopili na pošto.

Potrkali bomo na okence in zapiti obraz poštarja Lojzeta, s ščipalnikom na koncu šiljastega nosu in z rdeče obrobljenimi očmi, se bo zaspano prikazal. Spoznal nas bo in prijazno pozdravljal. Izbiral bo dolgo in metal na kupček pošto za Draškovec. Še enkrat bo prebrskal vse predalčke, preden nam jo bo izročil ...

V kočiji smo čakali na Naceta, ki je s polnim cekarjem prikorakal preko trga. Ko je vse naložil, je potegnil za vajeti in pognal.

Z velike ceste smo zavili na srenjsko.

Že so nam Gorjanci ostali za hrbtom in pred nami se je odprla ravnina, sama brezkrajna ravnina, kamor je seglo naše oko. Spoznali smo vsak mlin, vsako bajto, vsako leso, vse, kar je bilo zvezano z neštetimi spomini. Srce nam je začelo udarjati, ko smo se bližali gmajni.

S ceste smo zavili na levo. Gmajna!

Začel se je najtežavnejši del naše poti. Voz se je nagibal, ko da se bo vsak čas prekucnil. Nace se je ogibal globokim kolesnicam v blatu s tem, da je zavozil na popaseno travo. Konji so le stežka potegovali kočijo iz blata.

Pot nam zastavijo krave, ki se pasejo ondod. Začudene buljijo v nas, čeprav jih Nace odganja z bičem. Za vsako vé, čigava je. Konji, ki se zvezani za nogé pasejo po gmajni, vzdignejo glave in strme v nas, ki se mukoma prebijamo naprej. Ko pridemo do mostička, prepodimo race, ki se zamajejo in se zlagoma druga za drugo spustijo v potok. Pastirčki nas prepoznajo in se poženejo v dir. Tečejo kakor obsedeni, da nam odpro leso. S širokim smehom nas pozdravljajo, ko potiskajo za nami težka lesena vrata, ki jih s kolobarjem iz srobota pritrjujejo nazaj na kol. Prišli smo na domača tla.

Mimo travnikov, poraslih z ločjem, smo hitreje vozili. Iz jelševja so sprhutale srake, ko jih je preplašil ropot koles preko majavih desk za silo zbitega mostička. Izza gabrove veje se je prikazal stričev sadovnjak.

Iztezale smo vratove in iskale strica, ki je na lestvi stoječ obrezoval svoja drevesca. Rade smo ga imele in vedele smo, da nas ima tudi on rad.

Pred vrati, odprtimi na stežaj, se je kočija ustavila. Na prag so prihiteli domači in nam pomagali zlagati, kar smo v mestu nakupili.

Hiša je bila velika, enonadstropna. Ko smo prišli v njene vrhnje prostore, smo po hodniku stopili v prizidek, kjer je bila naša mostovžna ^[3] soba.

Spet nas je pozdravil vonj po jabolkih in sveže prepleskanih tleh, ki se ni nikdar umaknil iz nje. Na široki peči, ki je grela dve sobi hkrati, je čakala na nas zaprašena škatla metuljev, ki smo jo lani pustili tam. Vse je kazalo, da ni nihče prebival tod, odkar smo jeseni odšli z domačije.

Starinska ura na alabastrnih stebričkih se je ustavila, ko so se bila vrata zadnjič zaprla za nami.

Zdaj se vrača tretji rod, da jo bo znova navil.

Mamino domačijo je po smrti deda prevzel njegov najstarejši sin.^[4] Deda smo poznali samo po sliki, ki je visela v okroglem zlatem okviru v mostovžni sobi nad starinskim predalnikom.

»To so bili rajnki ded, žlahtni gospod, bog jim daj večni počitek,« so nam pravili posli, ki so za njim še ostali pri hiši. Kdorkoli je izmed njih imel opravka v sobi, se je z nekakšnim posebnim spoštovanjem oziral v zbledelo sliko na steni in se ga spominjal z neko pretirano hvaležnostjo, da smo tudi mi otroci odprtih ust zijali vanj, ne vedoč, zakaj neki naj bi bil ta stari, belolasi gospod, s široko črno pentljo, zavezano pod mehkim ovratnikom, ki ga zdaj več ni, tako neznansko dober.

Novi gospodar ni dolgo živel. Umrl je mlad, in babica je poklicala iz mesta svojega drugega sina, ki je bil zdravnik, da prevzame dokaj obsežno posestvo. Po babičini smrti pa se je stric kot novi posestnik poročil. Vzel je za ženo svojo lepo nečakinjo, ki je bila veliko mlajša od njega in zagrizena Nemka. Pa tudi drugi sorodniki po materini strani so bili Nemci, ker je to veljalo tiste čase za bolj imenitno. Le moja mati se je poročila s Slovencem, zato smo veljali v očeh naših sorodnikov za manjvredne in uboge. Postavljali so nas v vrsto hlapcev in dekel, zakaj tiste čase je imela ta gospoda slovenski jezik za jezik služinčadi. Takrat je namreč bila Avstrija v krajih, kjer danes živimo, zato sem že zgodaj na lastni koži občutila vso krivico, ko je hotel tujec gospodariti na naši zemlji.

O stricu, ki je gospodaril na domu, bi se ne moglo reči, da bi nas kdaj žalil. Bil je pravičen, razgledan mož, na videz mrk, rezek in odljuden, a po srcu dober ko kruh.

Zato pa so nas mati nove »tete«, ki je prišla iz nemške Štajerske, in njeni otroci, zbadali in žalili, kjer in koder so mogli. Norčevali so se iz naših slovenskih imen in nas o vsaki priliki zmerjali z izdajalci.

Da bi se temu ognili, smo se na Draškovcu le redkokdaj prikazali v hiši. Po ves dan smo se potikali okrog in se družili s posli in dninarji, s katerimi smo se čutili eno.

Opombe urednice

1. Mati Marija Kessler, roj. Trenc (1860–1939) je bila doma iz Draškovca zaselka Mihovice na Šentjernejskem polju. Na Draškovcu, je mlada Vera Kesler, por. Albreht preživljala počitnice.
2. Novo mesto.
3. Odprti mostovž je z zunanje strani povezoval prostore v nadstropju.
4. Tu je Albrehtova zaradi lažjega razumevanja poenostavila dejansko prehajanje lastništva. Ded, homeopat Ferdinand Adolf Trenz (1807–1887), je predal posestvo drugemu sinu Alexandru Edvardu (1848–1876). Po njegovi smrti je ded ponovno gospodaril, nato je prevzela vodenje njegova vdova, Verina babica Matilda, roj. Walter (1821, Freiberg na Moravskem (sedaj Příbor) – 1900). Grad je prešel v druge roke, pozneje pa ga je prevzel sin, cesarsko kraljevi štabni zdravnik Ferdinand Felix (1846–1920). Leta 1900 se je poročil s svojo nečakinjo Matildo Trenz. To sta stric in »teta«, o katerih piše Albrehtova. »Teta« je bila dejansko Verina sestrična (Matična knjiga za Šentjernej; Hudoklin, Peter, Zdravstvo v Šentjerneju, v: Dražumerič, Marinka (ur.); Granda, Stane (ur.), Zbornik župnije Šentjernej. 1999, Ljubljana : Družina, str. 147-165; Pirkovič, Ivo, Gradovi umirajo, Dolenjski list, 7. 4. 1966, št. 14 (837), let. 17).