Na deželi
| Na deželi Gustav Strniša |
Pripovedka.
| |||||||||||
Vrag Malucij.
[uredi]V ravnini leži prelepa vasica Mirni dol, vsa obraščena z zelenjem.
Vas se oklepa nizkega griča, na katerem se dviga v nebo skromna cerkvica sv. Boštjana, ki stoji visoko zravnan v glavnem oltarju, dočim blesti v njegovem mučeniškem telesu par pozlačenih pšic, katere obseva v jasnih dneh solnce, da žari svetnikovo telo kakor ognjeno v prozoren spreminjajoč se plašč.
Mrak lega na poljano. Vse je tiho. Nedeljski večer je zavladal nad mirno ravnino. Kmetje sede doma pred hišo, vlečejo svoje pipe in razpredajo besedo; njih ženice kuhajo večerjo, a otroci se valjajo na travi pred hišami.
Med visoko pšenico sedi samoten popotnik, hrka in pljuje, maha okoli sebe in podi pridno čebelo, ki je baš priihtela mimo, ga takoj spoznala in ga hotela prepoditi s tega mirnega prostora.
Krepostna žuželka je namreč v popotniku spoznala vraga Kozoglava, kakor so ga nazivali njegovi ožji tovariši, dočim je bil v črnih peklenskih bukvah vpisan kot vrag Malucij.
Pridna čebelica se je z vso vnemo zaletela v kodrasto glavo sovražnika človeških duš in ga hotela pičiti, pripravljena pri tem izgubiti svoje življenje.
Hudič se je ujezil. Poškilil je v čebelo, pljunil v roke in začel delati ž njimi okoli sebe kolobarje in izgovarjati neznane besede.
Uboga čebelica je začutila, da izgublja naenkrat svojo moč, peklenšček jo je namreč panal. Žuželka je padla brez moči v travo in vrag je stegnil nogo, da bi poteptal ubogo čebelico.
Baš tedaj je okoli vragove glave zašumelo, pribrenčal je mimo stric čmrlj, ki sicer ni spreten žužek, toda toliko večji junak; preden je vrag dosegel z nogo čebelo, ga je vsekal čmrlj, da je kar zatulil, skočil kvišku in jel plesati po eni nogi.
Pri tem svojem plesu se je vrag čudno zvijal in pačil ter polglasno cvilil, da so še prepelice v žitu začudeno gledale neznanega plesalca in vrišče odbežale.
Prav tedaj se je dvignil pod nebo škrjanec. Neubrano cviljenje ga je prepodilo iz žita in dvignil se je pod nebo, kjer je pozabil glasove plešočega vraga in ubrano zapel svojo večerno pesem.
Popotnik se je polagoma umiril. Spustil se je nazaj v travo in se zagledal v črnega murna, ki je plašno prilezel iz krtine ter jel nalahko svirati med žitom svojo enoglasno popevko.
Hipoma se je zazdelo vragu, da je tudi on vesel; stegnil je roko in odtrgal bilko, ki ga je ščegetala za vratom. Napel je bilko med palce svojih ozkih rok in jel vanjo pihati. In oglasila se je sanjava koprneča pesem, ki je odmevala vedno silneje po poljani.
Vrag je pozabil na svoje poslanstvo, trenutno se je zamaknil v čar prirode, svirajoč na skromno bilko.
Narav je umolknila. Muren je utihnil. Škrjanec pod oblaki je začudeno strmel podse, saj ni mogel razumeti, da odmevajo iz poljane še lepši glasovi kakor so njegovi, ubrani in čisti, zbrušeni med ostro travico, spremljani od šuštečega klasja.
Tedaj je zazvonilo pri sv. Boštjanu in vrag je nenadoma utihnil. Glas zvona je peklenščka zbegal in vrag je vtaknil svojo kodrasto glavo v črno prst, da bi preslišal večerni ave.
Prav tedaj je prignal mimo svojo živinico vaški pastir Gregec. Ko je zagledal vraga, rijočega z glavo po prsti, zaradi katerega je zbezljala preplašena živina, ko je brcal ob poti okoli sebe, je pastir jezen dvignil svojo gorjačo In prismodil vragu tak udarec, da je ta z nosom skoro dohitel krta, rijočega po rovu. Vrag je hotel zaječati, globoko je zasopel, pri tem je pa požrl velik založaj prsti.
Ko se je peklenšček otresel zemlje in se razkačen dvignil, je bil pastir že daleč. Malucij je pokazal pastirju svoj dolg jezik in zažugal za njim.
Vas Mirni dol je bila povsod znana kot najbolj miroljubno selo. Mnogi vaščani sosednih vasi so zavidali svoje sosede za njih slogo, ljubezen in prijateljstvo. Vaščani Mirnega dola niso poznali sodišča, niti advokatov, še na zapuščinske razprave so hodili le neradi, z nekim neznanim strahom pred gosposko.
Še v vsaki vasi je bil kak star grešnik, ki je umrl v svoji zakrknjenosti in se preselil pod Satanovo vladarstvo. Le Mirni dol ni imel nobenega zastopnika v peklu.
Par dni prej, preden srečamo našega popotnika, se je vršila v podzemlju važna seja.
Sam Lucifer je sklical podložne vrage na posvetovanje. Peklenski vladar se ni hotel kar takole odpovedati vsem pravicam do krepostnih vaščanov Mirnega dola, ki bi bili pač tudi za pekel pravi vzgled miroljubnosti med vsemi vražjimi spletkarji in sleparji.
Kakor na vseh posvetovanjih, se je tudi na tem mnogo ugibalo. Med vsemi je še najmanj govoril vrag Malucij, ki se je ponudil, da poskusi svojo srečo v Mirnem dolu. Ta peklenšček je bil mrcina svoje vrste, navidezno neumen ko noč, len in zanikaren, v resnici pa priden in vesten dečko, za vse slabo vnet, da mu ga ni bilo para. Bil je eden najvišjih generalov peklenske bande, že neštetokrat odlikovan z raznimi redi: krasil ga je red blatnega repa, katerega je dobil, ko je premotil neko krepostno dekle, dalje je imel red črne šape, ker je bil najurnejši tekač na olimpijadi, katero so priredili peklenščki, hoteči pokazati svoj napredek v tekmovanju s človeštvom.
Baš med posvetovanjem je peklenski vratar naznanil, da je vstopila nova duša. Vragi so privlekli pred Luciferja starega razuzdanca, ki je ves objokan prosil milosti.
»Kdo si in odkod?« je rezko vprašal Satan.
»Jaz sem Lipe Koštrun iz Mirnega dola,« je odvrnil starec.
»Juhuhu, zmagali smo brez posredovanja našega Kozoglava,« je zavpil vrag Merkač, ki je zavidal svojemu tovarišu veliko naklonjenost Luciferja.
»Zmagali smo, res smo zmagali! Veselica bo nocoj,« je zavpil Satan in njegove besede so odmevale kot šelestenje vetra preko pekla.
»Prav za prav nisem iz Mirnega dola. Mape, ki jih imajo pri sodišču, so tako izkazale, da spada moja hiša še pod sosednjo faro,« pripomni Koštrun in se debelo vsekne.
»Ti nas boš vlekel za nos,« zarjove Satan, da se Koštrun kar strese. Prvi satanov oproda lopne starega pohotneža po glavi, da se takoj zvrne na tla in ga ukaže odnesti v kotel vrele smole.
Medtem razkriva Malucij svojemu kralju načrte, ki se sproti porajajo v njegovi glavi. Lucifer zadovoljno kima in se reži ter pripomni to ali ono.
»Seme prepira in sovraštva bom predvsem zasejal med Mirnodolce, skrhal bom njih slogo in prepričan sem, da ti privedem vsaj nekaj duš,« je govoril Malucij, hinavsko mežikal in se ponižno poslovil od svojega vladarja.
Neprijetno srečanje.
[uredi]Preden je vrag dosegel cilj svojega potovanja, se je že pričelo mračiti.
Malucij je počasi korakal po kolovozni poti. Ko je zbežal pred njim pastir in izginil v daljavi, je šel za njim tudi vrag proti selu.
Malucij je zagledal sredi polja senco in ugotovil, da mu prihaja nasproti neka ženska.
Vrag se je že hotel umakniti s poti, pa se mu je zdelo smešno, da bi se ogibal babnic. Nadaljeval je torej pot. Ko se je približal ženski, je ona naenkrat obstala.
Velika in krepka ženščina, okoli 50 let stara, se je zazrla v vragov obraz, katerega je pazljivo ogledovala.
Ko je hotel Malucij mimo nje, mu je zamahnila z roko in kar ukazala:
»Počakaj, govoriti imam s teboj!«
Naša nova znanka je bila blazna Uršika, znana daleč naokoli; saj je po vsej Kranjski prosjačila in v skromni, majhni ogoljeni zibelki prenašala leseno lutko, katero je po božje častila.
Uršika je bila nekdaj pametna ženska in jo je samo težka nesreča pripravila ob razum.
Ko ji je stal nasproti vrag, se ji je zazdel hipoma čudno znan. Odložila je svojo zibelko, ga zgrabila s svojima močnima rokama za rame, ga potisnila v travo in ga prisilila, da je sedel in jo poslušal.
»Poznam te, prav tak si kakor je bil tedaj on, tisti, ki me je zapeljal in je umrl pred par dnevi, noseč na svoji umazani duši kletev petero nezakonskih mater. To je bil tisti Lipe Koštrun, ki je zdaj že star umrl. Tiste čase, pred 25 leti, je bil pa čudno tebi sličen. Da, da, vidi se mi, da je bil prav tak, kakor si zdaj ti. Tak je bil, ko me je premotil skušnjavec, seme satansko. Tako mi je pihal na dušo, ubil jo je, saj me je pregovoril, da sem zadušila svojega otroka, svoje ubogo malo dete, zato moram prenašati težko pokoro. Petindvajset let hodim od tedaj po svetu s svojo nesrečo, ljudje mi posmehujejo, pravijo mi »nora Uršika«. In vsega tega je kriv človek s tvojo podobo, ki je sedaj že gotovo v peklu. Skušnjavec je bil in tudi ti moraš biti skušnjavec, saj imaš njegov obraz.«
Uršika se je naenkrat pognala kvišku, njeno lice je zardelo in zasadila je svoje krščene prste vragu v glavo. Peklenšček se je je komaj otresel in ves opraskan in krvav zbežal.
Vrag se ni upal s svojim zatečenim obrazom v vas. Vso noč je ležal v poljani, si hladil z roso lica in polagoma odpravil oteklino.
Preden se je zjutraj Malucij napotil v selo, se je pogledal v vaškem potoku. Imel je še par malih prask, ki so se mu pa zdele le neznatne lise in sklenil je takoj ta dan poskusiti svojo srečo.
V poljani se smeje zgodnjo jutro. V rosnih biserih se šopirijo biljke. Vzdramljeno žito trepeta in šepeta. V grmovju koncem njive se oglaša slavec, ki pozdravlja prebujeno prirodo s svojo nežno popevko. Med pesem slavca se meša gostolevk drugih ptic. Ubrani odmev jutranje ptičje himne odmeva pod sinji nebesni obok.
Kmet Ahac in njegov sin Matija sta vstala z zgodnjo zoro in hitela v polje na delo.
Ko sta dospela na konec njive, je gospodar obstal in pogledal tujca, ležečega na ozki jasi.
Tujec se je tedaj vzdramil, kihnil in skočil kvišku.
»Bog pomagaj,« je hotel krikniti pobožni Ahac, pa mu je zastala beseda, saj je napravil neznanec tako kisel obraz, da sta se oče in sin kar glasno zasmejala.
»Kdo si vendar, kaj delaš tukaj?« je vprašal vraga stari Ahac.
Malucij je začel takoj lagati po svoji stari navadi:
»Od daleč prihajam, oče, povejte mi, ali poznate kmeta Ahaca, ki mora bivati v tej vasici, saj tako mi je bilo rečeno.«
»Jaz sam sem Ahac. He, kaj boš pa povedal?« je vprašal starec.
»A kaj? Menda niste pozabili vašega zvestega hlapca Šimna, ki vam je pošteno služil polnih dvajset let. Bila sva skupaj v vojni.«
»S Šimnom, našim Šimnom? Ali je mogoče, ali je še živ?«
Vrag je nakremžil obraz v žalostne gube in debela solza mu je zalesketala na licu: »Ah, ne, ne, ni ga več, zveste dobre duše. Tik poleg njega sem stal, ko je priletela granata. Počilo je in ko sem se zdramil, je ležal siromak ves krvav poleg mene. Zadnje besede so veljale vam. tako rad vas je imel. Kmalu je umrl. Tam nekje za tolminskimi hribi leži, a poleg njega in na njem cela kopica tovarišev vojakov, ki so padli isti dan. Vračam se v domače kraje. Mimogrede sem sklenil oglasiti se pri vas, da vam izročim zadnje njegove pozdrave, vam in njegovi Tini, ki ga gotovo še zdaj pričakuje.«
»Kaj ga bo čakala! Ženske niso več take kakor nekdaj. Ampak vsaj pošteno naj bi se omožila, ta candra! Najprej jo je ljubil neki Madžar, potem je pa imela zveze z Rusom in je kar umirala same ljubezni. Dva otroka že ima. Ker ne spada v našo občino, je morala pobrati šila in kopita in oditi v svoje selo. Pravijo, da se ji dobro godi. No, saj za delo je pridna kakor malokatera. Ampak kri ima prevročo, baba prismojena! Sicer pa pravijo, da se je zdaj spametovala!«
Vrag mirno stoji, gleda starca, se praska z desnico za ušesom in prikimava.
Ko Ahac neha govoriti, se oglasi Malucij kakor predramljen iz globoke zamišljenosti: »Oče, kaj pa če bi se vam jaz ponudil za hlapca? Ali bi me vzeli? Pošten sem in priden in vem, da boste zadovoljni z menoj. Že med potjo sem zvedel, da mi je doma umrla teta, ki je bilo edino živo bitje od vseh mojih ljudi. Menda je od same žalosti legla sirota v grob. Čemu naj hodim prav za prav domov vzbujat otožne spomine in lakoto prodajat. Dajte mi delo in jelo!«
»Kaj meniš, Matija?« je vprašal starec sina. »Potrebovali bi ga na našem velikem posestvu, jaz sem tudi že nekoliko opešal. Napačen ni videti. Kaj misliš?«
Matija je očetu pritrdil. Ahac je segel vraga v roko in novi hlapec je brez oklevanja še tisto jutro oral kmetovo njivo.
Malucijeve dogodivščine.
[uredi]Novi hlapec Malucij, kakor se je sam imenoval, je bil priden, zelo priden. Le čudno ime je imel in zaman ga je stara Ahačka iskala v pratiki in koledarju, nikjer ga ni mogla najti. Zjutraj je novi hlapec prvi vstajal, zvečer pa zadnji legal k počitku. Le pri molitvi so Malucija vedno pogrešali. Kadar so domači molili, se je znal spretno izogniti. Očetu in materi to ni ugajalo, toda ker je bil hlapec sicer dostojen človek in se ni iz svetih reči nikoli norčeval, sta ga pustila, upajoča, da se bo sčasoma že spreobrnil in poboljšal.
Malucij je vsako prosto minuto porabil za oprezanje in poizvedovanje. Povsod je stikal in iskal priliko, da dobi v roke prvo nit, s katero začne potem plesti svoje mreže.
Vrag je kmalu zalotil Matijo, ki je hodil vasovat k sosedovi Ančki, ki je bila že tako rekoč njegova nevesta, saj je bilo med njima že vse dogovorjeno.
Tiho je taval za Matijo vrag in poslušal sladke verze ljubezni. Ančka je običajno prihitela k oknu, ga odprla in pokramljala s svojim fantom. Pri tem mu je pripela nagelj ali vejico rožmarina. Kratek čas sta pokramljala, fant je odhitel domov, a dekle je okno zaprlo. Vsako soboto pa ni pozabila Ančka povabiti fanta na nedeljski obisk, katerega, seveda, on ni nikoli zamudil.
Malucij pač ni poznal naših gorenjskih deklet, sicer bi ne poskušal tudi sam svoje sreče. Ko se mu je dozdevalo, da zna že precej verzov na izust, je neki večer, ko je Matija odhajal domov, stopil tudi on pod okno lepe Ančke, upajoč, da mu odpre.
»Če mi odpre, je prav, če pa ne, je tudi prav, osramotim jo vendar le, saj ne grem prej izpod okna, da me bo kdo videl pri vasovanju. Pričelo se bo govorjenje in obrekovanje, jaz bom še samo malo podnetil in pri svoji duši stavim, da se bo polagoma razvilo med sosedoma sovraštvo,« si je dejal Malucij in prav lahko potrkaj.
Zazvenela je šipa in medeni glas Malucija je jel šepetati:
»Odpiraj okence, dekle,
srce nemirno me boli,
daj mi dehteči rožmarin,
da me ozdravi bolečin,
če ne srce mi še umre!«
Ančka je mirno ostala v svoji sobi. Začudila se je predrznosti sosedovega hlapca in pridušeno se je smejala njegovi budalosti.
Vrag je hotel z novimi verzi omehčati dekletovo srce. Baš tedaj je pa začul korake in znova drzno potrkal.
Izza ogla so prišli vaški fantje, ki so se zelo razveselili novega vasovalca. Takoj so stali pri njem. Dva sta vraga zgrabila, a tretji je skočil na dvorišče. Malucij je mislil, da bosta fanta poklicala Matijo in že je premišljal, kako naj se izmaže.
Tretji fant je šel gledat za gnojnim košem. Našel ga je v nekem kotu za skednjem in takoj poklical svoja tovariša, ki sta odvedla vasovalca s seboj za hišo.
Dolgin Janez, tretji fant, je jel vragu prijazno govoriti. Omenil mu je, da on sprejema fante, ki so dozoreli in so sposobni za vasovanje. Opisal mu je običaj, ki vlada med fanti domačini v Mirnem dolu. Omenil mu je, kako se ljubijo, kako so zvesti svojim dekletom in ne hodijo drug drugemu v turščico. Če bi domočina dobili pod oknom dekleta, ki ni njegovo, bi mu že zagodli. Hlapec Malucij je pa tujec in zato ga čaka še bolj grenko presenečenje. Namesto v dekliško kamrico ga bodo zdaj dali v drugo kamrico, da drugič ne bo poskušal begati poštenih deklet.
Janezova tovariša sta spodnesla vragu noge, da je telebnil na tla kot snop slame. Dolgi Janez je poveznil na vraga gnojni koš, na katerega sta tovariša sedla, dokler se ni Janez vrnil z velikim korcem smrdljive gnojnice, katero je jel zlivati po pletenem košu, da je curljala na ubogega Malucija, ki je naposled začel razsrjen tako čudno preklinjati, da se je še Janez, ki ni bil baš preveč občutljiv, jel križati, dvignil koš, brcnil vraga, da je kar odletel, se urno pobral in odhitel v domači hlev.
Ko se je zdelo vragu, da so fantje odšli in je njih veselo govorjenje že potihnilo v daljavi, se je vrnil iz hleva in obsedel na pragu moker kakor miš in smrdeč kakor dehor.
Malucij je spoznal, da je ustrelil strašnega kozla in sam ni vedel, Kako naj se izmaže. Na pragu sedeč je jel trepetati od mraza. Že je hotel oditi v hlev, da bi v toploti ležeč premišljeval, kaj naj stori, saj se mu niti spati ni ljubilo.
Dvignil se je in hipoma začul blizu sebe tiho šuštenje. Ozrl se je kvišku in opazil roj kresnic, hitečih proti polju za vasjo.
Malucija je obšla čudna slutnja. Spomnil se je, da je ta večer kresna noč. Trenutno je pozabil vse skrbi svojega težavnega poklica in urnih nog je odhitel na zeleno poljano. Še mraz ga je minul.
Ko je dospel Malucij sredi žita, je slekel svoje smradljive cape in se spremenil. V mesečini je naenkrat stal mlad vražiček bakreno lesketajočega se telesa in prijazno migljal s svojim vitkim repom.
Od vseh strani so se zgrinjale kresnice. Iz mlak so prikvakale žabe in krastače, tudi par starih želv je bilo vmes, katere so prikorakale počasi kakor stare mamke ovite v svoje trde plašče. Iz skalic, nagrmadenih koncem gozda, kamor so kmetje metali kamenje, pobrano na njivah, da se je napravila kar groblja, je prihitelo par martinčkov, ki so prijazno ogledovali družbo in obstali nekoliko oddaljeni.
Na drugi strani njive so se zbirali poljski ptiči. Gugale so se prepelice in jerebice, grulila je drobna grlica. Skromni škrjanček se je prepiral s slavčkom o novih napevih, s katerimi sta se hotela kosati eden skrit v mejici in skoro neviden, a drugi ponosno dvigajoč se pod oblak, stremeč k svetlobi neba.
Vrag se je ozrl proti gozdu in tam je opazil procesije mrkih krtov, ki so prihajali iz svojih rovov in se prav prijazno pomenkovali s poljskimi miškami, katere so se tudi odzvale vabilu in prihitele ta večer iz svojih zavetišč v prijazno naravo.
V gozdu so zborovali in se zbirali gozdni prebivalci. Z glasnim hrumotom so se bližali poljani. Volk je bil poleg rjavca medveda, boječi zajček poleg strinje lisice, tudi razni ptiči so brezskrbno letali okoli zverjadi, saj ta večer ni smel nihče moriti in nobeno živo bitje se ni balo nocoj za življenje.
Tudi rastline so oživele, kimale in šušljale. V mesečini so se prijazno smehljale cvetke ter si šepetale nežne pozdrave. V daljavi je pa valoval gozd. Črne smreke in jelke so glasno pozvanjale in klicale vsa živa bitja na poljano. Pošuštevale so lipe, vzdrhtevali borovci, cingljale trepetlike in drugo drevje.
Tedaj se je v zraku najsvetlejša kresnica trikrat zasukala in med žitom je zablestela prelestna kraljica vil z zlato prosojno krono na glavi in bisernim žezlom v roki.
Kraljica je dvignila žezlo. Zaplesale so kresnice v krogu in se spremenile v plešoče vile, katere so pričele pevati svoje sanjave očarljive pesmi.
Vrag je čepel poleg vitke jelke, iz katere je natrgal listja in si napravil zeleno listnato obleko.
Malucija je zagledala kraljica vil. Plosknila je s svojimi drobnimi rokami. Plesalke so obstale in kraljica je vprašala vraga, kaj hoče med njimi.
»Naj ostanem med vami in poslušam,« je zaprosil vragec, otožno pogledal vilo ter ji dejal: »Vsa narava nocoj praznuje in se veseli v tihem medsebojnem spoznanju svojega žitja, naj prisluškujem tudi jaz tajnemu razodetju!«
Vili se je vrag zasmilil in privolila je.
»Nocoj smo združena vsa bitja prirode,« se je oglasila k besedi mrka sova. »Naš največji sovražnik je človek. Le pri človeku smo se naučili sovraštva, katerega prej nismo poznali. Nihče naj ne služi človeku!«
Množica je zavalovala, nekateri so soglašali, drugi ugovarjali.
Tedaj se je oglasil škrjanec in dejal:
»Kako si morete predstavljati življenje brez človeka? Ali ni baš kmet oni, ki pomaga zemlji, da požene svojo kal? Ali ni kmet tisti, ki s svojim znojem obdela zemljo? Ali ni kmet naš dobrotnik, ki nam goji sadno drevje, ki trebi hosto in jo oskrbuje, da ne propade? Kmet je vladar poljane in gozda, kmet je naš vladar!«
»Tako je, tako je,« je zašušljalo; oglasili so se namreč valovi žitnega klasja, ki je doslej molčalo.
»Kaj bo človek, kaj bo krnet,« se je vmešal vrag, da so ga vsi začudeno gledali. »Kaj veste vi, bedasti klasi? Vi samo stojite sredi polja, opazujete solnce in oblake ter poslušate petje poljskih ptičev. In to je vse! Treba je poslušati nas, razumnejše! Človek je in ostane nepotreben med naravnimi bitji, katera bi bila brez njega brez skrbi in težav, saj vas baš on povsod zasleduje in streže po vašem življenju!«
»Kdo si ti, ki se vmešavaš v naš pogovor?« je vprašala Malucija kraljica vil.
»Jaz ... jaz sem... no, jaz sem... gozdni vražič,« je lagal peklenšček in se prijazno smehljal vili.
»Če si gozdni vrag, nam boš zasviral na vrbovo piščalko, ko zaključimo nocojšnje posvetovanje!«
Vrag se je bal, da bi kraljica ne zahtevala kaj drugega in bi ga pri tem spoznala. Ker je pa bil dober svirač, se ji je globoko priklonil in prijazno odvrnil: »Bom, kraljica in vladarica. Srečen sem, da boš poslušala glasove moje svireli!«
»O ljudeh se prepirate,« je nadaljevala kraljica in poklicala vilo čarovnico. To ni bila grbasta suhljata starka, temveč čudovito lepa mlada vila, katere oči so žarele z omamnim zelenim bleskom, da je še vrag začutil omotico, ko je pogledal vanje.
Vila čarovnica je obstala pred svojo vladarico in dvignila čudodelno šibo bajanico.
Vile so se spet združile v krogu okoli kraljice in čarovnice. Bajanica je jela švigati po zraku in se v vijugah kakor tenka kača sviščeča spuščala v travo.
Naenkrat je nastalo v kolobarju novo življenje. Vse je zastrmelo v sliko, tudi živalice in rastline so se stiskale okoli vil in opazovale čuden prizor. Kjer se je bajanica doteknila zemlje, je nastalo drobno selišče, slično mravljišču in prav tako so bili tudi ljudje v tem selišču majhni in drobni kakor neznatne mravlje.
Skoro vsa prirodna bitja so opazovala ljudi in njih početje. Mnogi so se pričeli norčevati iz dela človeških rok in glav, zlasti Malucij.
Spet se je oglasil škrjanec s svojim tenkim čistim glasom:
»Res je, mnogo človeškega truda in napora je brezpomembnega. Človeka pa ne smemo zavreči. Ne smemo ga prezreti. Danes je prišel med nas nekdo, ki ga niti dobro ne poznamo. In ta zahteva, da bi zasovražili človeško bitje, katero že tako mnogi sovražite. Do zdaj vendar še niste nikoli izključili človeka, vedno ste ga priznali kot ljubljenca narave. Trdili ste, da ima človek pač posebne darove od matere prirode, zdaj mu pa vse naravno odrekate. Upreti se hočete človeku in njegovi volji in preganjati ga po svojih močeh ter mu škodovati. Poglejte to mravljišče ljudi pred vami! Trudijo se in mučijo. Na različne načine hočejo olajšati življenje bodočih pokolenj. Kdo izmed njih je najbolj z nami? Kdo skrbi tudi za nas? Kdo dela v znoju svojega obraza in preorje zemljo, čeprav jo sam toliko ne potrebuje, saj mu za njegov živež zadošča manjša množina. Kmet, naš prijatelj dela iz ljubezni do zemlje, do matere prirode, brez katere mu je življenje prazno, saj seje s svojim delom in svojim znojem v zemljo svojo bolečino, svojo ljubezen in svoje trpljenje. Znoj, ki iskri na njegovem obrazu, lesketa kakor biserna rosa kakor dragocena krona, katere je vreden edino kmet vladar svoje grude.«
Malucij je hotel ugovarjati. Tudi sova se je hotela oglasiti, pa so ju prevpile druge živali in umolknila sta.
»Kmet ostane naš prijatelj in mir besedi,« se je oglasila vila kraljica in namignila vragu, naj zasvira.
Malucij se je spustil med zeleno travo In zaigral. Vile so strmeče poslušale njegove glasove, ki so se prelili v tiho šepetanje mladega žita, saj se je budilo prvo jutro.
Slavec je hitel v grmičje. Kraljica vil se je dvignila. Slika je zginila. V prvem žarku solnca je vse izginilo, poljana je ležala mirna in speča. Le Malucij je čepel ob grmu, trgal raz sebe listnato obleko in lezel v svoje mokre cape. Slavec pa je pel veselo budnico mlademu dnevu.
Stric Tomaž.
[uredi]Nad vasjo počiva poletno solnce, mirno seva in spušča vroče žarke po zorečem žitu. V zvoniku pozvanja, po ravnini brne ubrani glasovi in odmevajo v daljavi kakor tihi jokajoči zvoki neznane muzike.
Vas je zaživela. V gostilni pri »Tepki« je godba in ples. V prvi, večji sobi se prerivajo pari; v kotu pri peči sedi mlad bledikast cigan in igra violino, poleg njega svira šrokopleč starec na klarinet.
Na nasprotni strani mize sedi stric Tomaž in mirno vleče svoj kratki vivček. Čeprav je v sobi tesno, ima stric dovolj prostora; mogočno sedi pri mizi, spremlja takt godb z bobnanjem s prsti in zraven veselo brunda: »Ju, ju, ju-ha, ha, ha, Ju-hu-hu!« Starec je velik in ves siv, na mogočnih ramah mu počiva drobna, skoro otroška glava, mežikajoče rjave oči zro ostro predse; a krepka spodnja čeljust z močno zavito brado je čvrsto potisnjena pred zgornjo.
Stric Tomaž je večen fant in najmočnejši v fari. Vsi ga spoštujejo, mladeniči se ga še zdaj boje, čeprav ni bil nikoli pretepač. Tomaž sam se pa ne boji drugega kakor Boga v nebesih. V gostilni rad popije kozarec vina preko običajne meje in tedaj je zadirčen ter jezljiv, a sicer je najboljši človek pod solncem.
Nekoliko proč od njega sedi njegov nečak Nergač, posestnik in dober kmet iz sosedne vasi. Nergač je mlad babjek, oženiti se ne mara, a za ženskami lazi, kjer more. Stric ga ne mara, pa tudi nečak se mu izogne, če se le da.
Za starim ciganom čepi mlada vitka ciganka in se ozira po gostili. Ko zagleda Nergača, ji oko zaiskri. Že par dni pozna mladega kmeta, prijatelja žensk, saj je že nekajkrat govorila ž njim in Nergač jo je priliznjeno vabil k sebi.
Godba utihne. Izza mize se odtrga iz oblakov dima ciganka, ki s krožnikom pobira denar. Ko pride do strica, se vanj zadene in tudi sama se stisne k njemu, da jo starec grdo pogleda:
»Kaj hočeš, skušnjava Antonova? Od mene ne dobiš ničesar; tamle Nergač ti bo dal zato večji dar, saj sem zadnjič videl, kako sta prijatelja, ko je govoril s teboj tam za mojo bajto. Zgini, baba!«
Ciganka se namrdne in hiti pobirat dalje. Ko pobere denar, ga odnese očetu in nato prisede k Nergaču. Kmet jo prime za roko in ji jame pripovedovati svoje neslane šale.
Stric ga gleda, tolče takt in se lahno maje, kakor da bi se mu zahotelo plesati.
Naenkrat se razlije v valovje govorice mehka melodija violine.
»Cigan bo sam igral, poslušajmo mladega Jova,« zavpije nekdo in kmetje trenutno utihnejo.
Boječa in žalostna pesem se razlije po gostilni in trepeče med gostim dimom ter se kakor vjeta ptička zaletava sem in tja. Kmetje poslušajo, nekateri odkimavajo, žalostna pesem jim pač ne ugaja. Stric Tomaž pa sedi pri mizi in se kar zastrmi v lepe glasove.
Pesem polagoma rase, njeni zvoki se zaganjajo v duše tega preprostega ljudstva, ki se zamakne kakor začarano v vabljive glasove.
Cigan igra vedno krepkeje; silna, bolestna In koprneča pesem polagoma vse privlači nase.
Oči starca Tomaža se zarosijo, roka, ki je tolkla takt, mirno počiva med steklenicami na hrastovi mizi.
Cigan neha.
»Res lepo igra Jovo. Kaj ne, tudi ti znaš tako,« se oglasi Nergač s hripavim glasom in pritisne že tisti hip ciganki cmokajoč poljub.
»Ne, ne znam. Svirati zna samo Jovo, jaz pa plešem. In kako plešem! Pridi enkrat zvečer tja za vas na Polico, kjer domujemo, plesala bom, gledal me boš in lahko z menoj govoril, ne pozabi pa žganjice za mojega očeta!«
»Pridem, prav gotovo pridem,« je pritrdil Nergač in prižel deklico k sebi.
»Kaj delaš, Jelka, to ni lepo,« se je tiho oglasil mladi Jovo.
»Kaj ni lepo, zakaj ni lepo?« se zadere Nergač. »Molči in sviraj! Če ti pa ni kaj po volji, kar povej, menda bi bil rad tepen, sušica grintava!«
Cigan molči in strmi z žalostnimi očmi v svojo izvoljenko. Stric ga gleda. Jovo je majhen, dokaj šibek dečko, lepega zatemnelega obraza in velikih kakor noč mračnih oči. Nad čelom mu poganjajo gosti kodrasti lasje. V ciganovih očeh sije neko otožno hrepenenje in deček se stricu naenkrat zasmili. Tomažu se obraz zresni, že stegne desnico, mirno zgrabi nečaka za prsi in mu reče: »Pusti, ciganico, njegova je, sicer te jaz naučim kozjih molitvic!«
»Stric, ali ste znoreli, kaj se vtikate vmes? To vas vendar prav nič ne briga,« je rentačil Nergač.
»Ti, šleva, boš mene učil,« je zagodel starec, nekoliko skrčil desnico, jo urno stegnil in Nergač je že ležal sredi sobe.
»To vam povrnem z obrestmi vred«, je dejal nečak škripaje z zobmi in vstal zelen od jeze. Kmetje so se smejali, ciganka je občudovaje gledala krepkega starca, ki se za nečakove besede niti zmenil ni ter je mirno nesel svoj kozarec k ustom.
»Prisedi k meni fant,« je vzkliknil naenkrat Tomaž in pomignil mlademu ciganu.
Jovo se je približal. Starec mu je natočil poln kozarec vina in ga povabil, naj pije. Deček je nesel kozarec k ustom, se zapačil in postavil vino nazaj na mizo.
»O, saj vem, lačen si,« se je spomnil stric in že klical natakarico: »Reza, ali slišiš, ti Reza rezasta, klobaso prinesi pa ogel kruha, da se podpremo! Zasuči se kakor prej, ko si plesala,« se šali stric in ji pomežikne.
Reza že hiti v kuhinjo in se takoj vrne. Cigan se je kmalu gostil z dobro domačo tlačenko.
»Vidiš, fant, slab si in šibek, a v očeh imaš nekaj, kar mora biti moč! Vem, to pač ni taka moč, kakršno imam jaz, ampak druga, silnejša, menda bi se ji reklo moč duše. Veš, prav tak je bil moj rajni brat, ki je umrl pred štiridesetimi leti za jetiko. To je bil umetnik, tako je slikal, da sem kar sanjaril, kadar sem ga gledal. Pri tem mu je nekaj gorelo v očeh, nekaj tako milega in žalostnega, da bi bil najraje jokal, ko sem ga gledal. Jej in pij! Ampak tisto babo, tisto smrklo pa kar pusti! Ta tvoja tovarišica ima sicer nekaj lepega in privlačnega na sebi, ampak v srcu mora imeti kačo. Veruj mi, da ni kaj prida! Poglej, kako meče oči za dedci, prav kakor otepa kvava okoli sebe s svojim umazanim repom. Kar pusti jo!«
»O bi, če bi le mogel! Ampak ona je čarovnica. Ona pleše, kako pleše! S svojim čudovitim plesom me zapreda v vedno močnejše mreže. Čarovnica je ta ženska, da, čarovnica!«
»Vrag jo vzemi, pusti jo in pameten bodi! Tudi posebno zdrav nisi videti.«
»Nisem bolan, le padavico imam.«
Fant je med jedjo in pitjem ves čas opazoval strica. Starec je videl, da je napravil na šibkega cigana dober vtis in njemu, ki se sploh ni brigal za mnenje ljudi, se je to vendar dobro zdelo. Ko je cigan pospravil svojo malico, se je stricu nekaj zahvaljeval, a starec je samo zamahnil z roko, kakor bi hotel odpoditi sitno muho, se zagledal v ciganove žalostne oči, mu prijazno pokimal in si natočil znova kozarec.
Cigani so odšli, a stric je pil dalje. Ko je bila gostilna že skoro prazna, je sedel stric še vedno za mizo, nekoliko vinjen je bil. Razlagal je oštirju Tepki:
»Vidiš, Tepka, tako je na svetu. Vsi ti tvoji gostje, tile mladi fantje, so same šleve, malo je krepkih in zdravih, vedno manj je takih, kakor smo bili mi. Ej, kakšni smo bili! Veš, ti otroci sedaj preveč pijejo, a mi tedaj nismo pili. To smo bili fantje! Še zdaj se spomnim, kako sva se mikastila z Miklavovim za rajno Trčkovo Angelco. Na vas sva prišla vsak s svojo brano na hrbtu. Noža nisem poznal, ljubil sem pa moč in jo še zdaj ljubim. Pograbila sva se kakor dva medveda in se trgala z železnimi kremplji brane, le na butici sva pazila. Udrihala sva, da so kar cunje visele od naju. Kri nama je lila iz rok in telesa, a odnehati nisva hotela. Sklenila sva, da ne odnehava, dokler eden ne omaga, drugi pa odide kot zmagovalec. Prav pošteno sva bila že opraskana.«
»Moja bo, mene ima rajši«, sem vpil jaz.
»Moja bo, samo moja«, je kričal Miklavov in že sva znova navalila.
Stala sva pod njenim oknom, a ona, svetnica, je poslušala in trepetala. Priletela je iz hiše in se vrgla med naju:
»Pa mene ubijta, če že mora eden obležati; med seboj se pa nikar ne pobijta, nikomur nisem dala besede, zakaj norita?«
»Moja bodi,« je zavpil Miklavov, a jaz sem povesil glavo, sram me je bilo.
»Radi mene se nikar ne bijta, kajti od nikogar ne morem biti, kmalu pojdem in ne vrnem se več!«
»Ni mogoče,« sva se oba začudila.
»Da, odšla bom! Bolna sem, hudo bolna. Rdečica na mojem obrazu je lažniva, jetična sem, v prsih me peče in kri pljujem. Vidva se pa pretepata zame in mi grenita zadnje tedne. Vem, kmalu, kmalu bom umrla. Spomnita se me včasih, bodita prijatelja in ostanita dobra fanta!«
Zajokala je in odšla v hišo. Midva sva se pa žalostno spogledala. Že naslednji hip sva se objela in sklenila večno prijateljstvo. Tiste noči ne bom nikoli pozabil. Oba razpraskana in razcapana, da so se naju v krčmi kar prestrašili, sva pila na žalost vso noč. Pila sva, pa nama ni nič pomagalo, še bolj obupana sva bila. Nekaj naju je v grlu tiščalo, kar se ni dalo s pijačo poplakniti.
Potem je sirota umrla. Miklavov je šel prostovoljno k vojakom in je padel v Bosni. Jaz sem ostal doma in delal. Svoje veliko posestvo sem po očetovi smrti prodal in si kupil to svojo bajtico in kos njive. Z ženskami sem zaključil in še danes mi ni žal. Prave ljubezni je treba in pravega zatajevanja, pa ostane človek zdrav in močan. To življenje, ki je ljudje danes žive. je pa sama mehkužnost. Strast je vzela prostor ljubezni, katere ljudje nič več ne poznajo in se ji posmehujejo. Veruj mi, Tepka, da bo človeštvo res še opešalo in da pride enkrat čas, ko bodo lahko trije pod mernikom mlatili.«
Oštir je sedel pri nasprotnem koncu mize, nekaj časa Tomažu kimal, pa kmalu jel smrčati z odprtimi ustmi. Ko je videl Tomaž, da ga Tepka ne posluša, je udaril krepko s pestjo po mizi in gostilničar je preplašen planil kvišku.
»Tepka, plačal ti bom, saj tako nisi za noben pogovor, ker samo spiš,« je dejal stric in porinil predenj svoj zapitek ter se dvignil. Tepka je zdehal, se retegoval in momljal, da ni čudno, če je zaspan, ker je že zelo pozno. Pogledal je na uro in odšel takoj za stricem, da je zaklenil vežna vrata in šel spat; saj se je na vzhodu že danilo in petelini so oznanjali prvo zarjo.
»Danes ne grem v posteljo,« je dejal stric in odšel čez polje.
»Nocoj je kresna noč. V poljano grem poslušat šepetanje narve, moje ljubljene žemljice, v kateri bodo enkrat počivale moje trde kosti,« je govoričil Tomaž.
Veselo je korakal stric po stezi in opazoval kresove, ki so pojemali po planinah okoli in se prelivali v odseve jutranje zarje.
»Kako je lepo, kako krasna je zemlja naša,« je šepnil starec skoro pobožno. Prsi so se mu dvigale in srkale sveži jutranji zrak.
Malucij je sedež v svojih smrdljivih cunjah čepel koncem Ahacove njive in se naenkrat vzradostil. »Jo že imam,« je kriknil skoro na ves glas in šel takoj na delo.
»Še celo uro imam časa,« si je dejal. »ČIovek bi v tako kratkem času pač ne mogel dovršiti tega truda polnega dela, a vrag ga bo,« je zažvižgal ter zaplesal po eni peti. Malucijeva obleka je hipoma zginila, šepast hudič je stal na njivi In se pognal na svoje delo, prepričan, da ga ta čas ne bo nihče motil.
Ko je prišel Tomaž do razpotja na polju in se hotel vrniti po ovinku domov, je zagledal vraga, ki je prestavljal po njivah mejnike. In kako uren je bil! Kakor blisk je skakal od enega kamna do drugega, dvignil mejnik kot košček kruha in ga prestavil, z repom je pa zabrisal sledove, kjer je mejnik popreje stal.
Stric je obležal v grmu in opazoval vraga. Še preden je mogel pomisliti, kaj naj stori, so bili premaknjeni vsi mejniki.
Vrag se je oddahnil tako glasno, da je začul njegov vzdih stric Tomaž. Potem se je črnec parkrat prekupicnil na glavo in zginil stricu izpred oči.
Tomaž se je dvignil in odšel proti domu. Preden je dospel do prvih hiš, je Malucij že spal v domačem hlevu in se zadovoljno režal v spanju, saj se mu je v sanjah prikazal vladar Lucifer, ga pohvalil in mu pripel novo odlikovanje.
»Tomaž, kam pa ti tako zgodaj, ali misliš danes komu pomagati na polju,« je nagovoril starca kmet Košan, ki je šel z vozom na njivo in je strica srečal.
Tomaž se je popraskal za ušesom. Rad bi zaupal sosedu, kaj je videl, pa se je spomnil, da bi ga Košan smatral za pijanega ali pa neumnega, če bi mu razodel, kaj in kako.
»Veš zakesnel sem se danes, malo preveč smo ga pili. No, pa ni bilo nič hudega,« je dejal Tomaž smeje in hitel domov, kjer se je preoblekel in odšel takoj na njivo za hišo delat.
Naslednji dan je potekel dokaj mirno. Ahacov Matija je moral nekaj zvedeti že kmalu zjutraj, saj se je kar muzal, kadar je pogledal hlapca; rekel mu pa ni ničesar.
Malucij je premišljal, kako se bodo kmetje spogledali, ko bodo našli premaknjene svoje mejnike. Obenem je že koval, druge načrte. Mislil je na cigane za vasjo in v njegovi malopridni glavi se je porodil zamislek, da bi se bil okoristil tudi s cigansko tolpo, katero je sklenil še isti večer obiskati.
Ko so se torej domači po večerji odpravili spat, je odšel vrag od doma.
CIGANI.
[uredi]Zapadno od vasi se dviga koncem polja gozd, ki vstaja v nizek griček, ki je v sredi presekan. Na tej prirodni polici taborijo večkrat cigani, ki prihajajo često tod mimo in se ustavijo za nekaj dni. Na levi strani je polica strma, skoro navpična skala, pod katero teče reka, ki v dolgem ovinku obkroža kos polja Na Polici se svetlika ciganski šotor kakor skalnata trdnjavica.
Tudi danes šotorijo na Polici cigani. Iz nizke trave se dvigata dva šotora. V prvem šotoru prebiva naša mlada znanka ciganka Jelka s svojim očetom in materjo, v drugem pa cigan Jovo in njegov oče. Tema dvema druguje pritepenec Cincara, vagabund, ki je prehodil že pol sveta in se naposled pridružil ciganom.
Jelka leži pred svojim šotorom in gleda v dolino. Vsa poljana je polna delovnih ljudi.
»0, prelepa Jelčica, sladka golobičica,« se oglasi za dekletovim hrbtom hripov glas. Ciganka pogleda kvišku, strese jezno glavo in se zazre v dolino.
Cincara, ki je ciganko nagovoril, se za to ne zmeni, spusti se poleg deklice na zemljo in se ji jame sladkati. Ona ga ne posluša in mu niti ne odgovori. Ker postopač ne odneha, se hoče ciganka dvigniti in oditi v svoj šotor. Divjak jo zgrabi in jo hoče objeti. Spretna ciganka se mu izvije iz rok kakor spolzica riba in ga mimogrede sune s pestjo v obraz, da dedec kar zatuli. Ciganka se zasmeje in odbeži v šotor.
Cincara se zaničljivo zarezi, pretegne parkrat svoje ude, se vleže na rob griča, prekriža roke na prsih in se zakotali v dolino. Kmalu stoji pred prvo hišo, stoječo na samoti ob gozdu, pogleda skozi nizko okno, se urno zasuče na peti in vstopi skozi ozka vrata v izbo.
Cincara obstoji v polmračni čumnati, se široko razkorači, pokima z glavo, se zazre trenutno v obraz pri peči spečega dedca in zakriči:
»No, klada, ali še vedno životariš in postopaš po svetu?«
Nagovorjeni se ne zmeni, globoko hrope skozi rdeči nos, štrleč med sršečimi brki, le zabuhlo lice se reži v spanju.
»Ali si se spet naložil ta kratkega?« zavpije Cincara, pristopi in sune spečega s pestjo v rebra ter upre vanj oči. Človek na klopi se isti hip strese in se kot žoga požene kvišku ter divje zakriči:
»Kaj hočeš, hudič?«
Potepuh se široko zarezi, pomežikne z drobnim levim očesom:
»No, Matevž, ali ne poznaš več svojega ljubega bratca potepuha, ki ti ga je Bog dal, a tujina vzela?«
»Gašper,« se zakrohoče Matevž, pograbi brata za roko in ga potisne poleg sebe na klop.
Medtem, ko se brata pogovarjata, zahaja solnce. Mladi cigan Jovo in lepa Jelka tavata ob vodi, a stara ciganka kuha večerjo. Iz kotla vstaja dimasta zmija in se zaganja v hrib. Rdeči jeziki oblizujejo bakreni kotel, dokler se ne začujejo iz njega grgrajoči glasovi vrele vode.
Jovo obsedi na skali. Njegova tovarišica se ziblje v boku, stoječa blizu njega v travi.
»Zasviraj!« krikne ciganka in ga izzivalno pogleda s svojimi velikimi mračnimi očmi.
»Ne morem! Samo danes me pusti, tako tesno mi je! Zdi se mi, da ne bo pela struna pod mojim lokom, da se mora moja melodija razliti v bolno ihtenje.«
»Jaz pa hočem, moraš igrati, moraš!«
Ciganica tepeta v travi z nogami, našobi ustne in gleda Jova mrko, ukazujoče.
Cigan se bolno nasmehne, dvigne violino in zaigra. Pesem strepeta, tava po hosti, se lovi med visokim smrečjem in drami gozdne pevce, ki odgovarjajo z visokimi čivkajočimi glasovi.
Ciganka na skali se zazre v valove pod seboj. Oko ji seva v zarji, z rjavimi nogami tolče takt in se vedno živahnaje ziblje v boku.
Glas violine se jača, spaja s šepetom vetra, ki buri iz ravnine.
Ciganka se sklanja vedno globlje nad vodo in gleda v vodnem zrcalu svoje lice. Hipoma se požene kvišku in zapleše v mehki travi.
Ko se vrača Cincara v hrib, je že popolnoma mračno. Pod nekim grmom najde počivajočega vraga.
»Kaj delaš tukaj, postopač?« se zadere Cincara nad peklenščkom in mu hoče kar na lepem prisoliti zaušnjco. Baraba je slabe volje, brat mu izplačuje že 20 let očetovo dediščino, pa se je danes zopet zastonj oglasil pri njem, saj Matevž nima nikoli, beliča v žepu; kadar ga pa ima, ga zapije, še preden se denar pogreje v njegovem žepu.
Vrag se prijazno zasmeje, seže v notranji žep in privleče čutarico žganjice: »Zakaj je jeziš nad menoj, bratec? Niti ne poznaš me ne, pa me obkladaš s postopačem Ali si ti tako priden človek? Sedi poleg mene in priveži si dušo, potem se pa kaj pomeniva!«
Cincara zadovoljno zamomlja, nastavi steklenico na usta ter jo izprazni skoro do polovico. Čudno se mu zdi, da ni izpil več žganjice, saj bi po njegovem mnenju morala biti steklenica že skoro prazna, tako krepko je potegnil. Možak pa ne premišljuje o tem, spusti se poleg ležečega vraga in kmalu sta v živahnem razgovoru.
Ko pove vrag Cincari, da bi se rad seznanil z Jelko, ga potepuh nezaupljivo pogleda. Kmalu pa jame delovati v postopačevi glavi žganjica.
»Rad bi videl, da bi ciganka premotila tistega kmeta Matijo, Ahačevega sina, ki je tako neumno zateleban v svojo punčaro. Rad bi se jima oddolžil, zato bi ju rad razdvojil. Matija ima denar, njegov stari še več in če bi ciganka fanta premotila, ji bo dal vse, kar bo hotela,« je pripovedoval vrag Cincari.
»Da, da, že prav! Ti pojdeš z menoj k staremu ciganu, njenemu očetu. Boš videl, da jo pregovorimo, da se bo začela zanimati za tistega norca zaljubljenega; saj ima naju vse eno lahko malo rada, ali ne?«
Cincara je pri tem pomežiknil in hudobno pogledal Malucija. Ta se ga je takoj zbal in segel znova po steklenici ter mu jo ponudil.
Potepuh je znova pil in pil, a steklenica je ostala do polovice polna. Ko je Cincara steklenko vrnil, je govoril nekaj o sleparstvu in se naposled brez besede zvrnil v travo, kjer je obležal kakor ubit.
Vrag je hotel izrabiti drugič naklonjenost Cincare, a najprej je sklenil prvi korak storiti sam namesto njega. Zvlekel je torej potepuha v goščo, ga slekel in se preoblekel sam v njegove zamazane cape. Ko je bil oblečen v vagabundovo obleko, se je nagnil nad onesveščenim m trikrat kriknil: »Moje telo tvoje telo, tvoje telo moje telo!« In glej, človek na tleh se je spremenil v vraga Malucija, a vrag je postal pristni Cincara, ki je robantil po hribu in se bližal godrnjajoč ciganskemu taboru.
Cigani so veselo sprejeli svojega tovariša, ki jim je pripovedoval, da mu je brat dal čutaro domače žganjice in ponudil jim jo je. Stara ciganka in cigan sta pila, Jelka in Jovo pa nista hotela poskusiti strupene pijače.
Vraga je jezilo, da dekle ne pije, vendar je začel takoj koketirati s ciganko, ki je zdaj čutila do njega neko čudno nagnjenje, katerega ni prej nikoli imela. Malucij ji je vpričo starega jel prigovarjati, naj premoti Ahačevega Matijo, s katerim se bahajo njegovi stari, češ, da je najpoštenejši fant v fari. Jelka se je smejala do solz in dejala, da si takega neizkušenega fanta vedno upa prisvojiti, zlasti še, če kaže, da bo imela pri tem dobiček.
Vrag ji je lagal, da je tudi stari Ahac nasprotnik fantovi ljubezni, ker ne mara sosedovih, s katerimi so se že pred leti sporekli. Seveda bo stari še bolj norel, če zve, da se je sin spajdašil s ciganko, toda to bo rodilo med sosedi še večje sovraštvo, saj bo stari zvračal krivdo na Ančko, češ, da si ni znala popolnoma prisvojiti srca njegovega sina.
Zadovoljen se je tisto noč vrag vračal v dolino, kjer je vrnil Cincari prejšnjo podobo, ga zbudil in spremil v šotor.
Ko se je Malucij vračal proti Mirnemu dolu, ki je bil oddaljen dobre pol ure od Police, je opazil v daljavi, da nekje gori.
POŽAR.
[uredi]Tisto noč, ko je vrag obiskal cigane, ni mogel stric Tomaž dolgo zaspati. Starec se je premetaval po postelji, se jezil sam nad seboj in godrnjal. Ves život ga je srbel in parkrat je zagodel:
»Preveč sem začel piti, to je od krvi, samo od krvi, ki se je, prokleta, zmešala v meni z vinom; zdaj se pa zaganja omamljena ob stene mojega telesa!«
Ko je ležal starec nekaj časa obrnjen proti oknu, se mu je naenkrat zazdelo, da se tam zunaj svetlika.
»Vraga, daniti se še ne more, prezgodaj je,« je zamomljal stric in skočil v spodnjih hlačah k oknu. Takoj odskoči in divje krikne. Starec se je prestrašil, saj je gorela njegova lesena šupa poleg hiše, ki se je tudi že vnemala.
»Nekdo mi je zanetil,« je zavpil starec, potegnil nase hlače, pograbil svojo hranilno knjižico z zavarovalno polico, ki je ležala vrhu skrinje in že naslednji trenutek je zbežal iz hiše.
Tomaž je takoj, ko je prišel na prosto, skočil okoli ogla pogledat, če bi kje videl požigalca. Res je opazil v daljavi izginjajočega človeka, ki je utonil v mraku.
»Nergač, hudič,« je zarobantil stric in jel kričati okoli hiše.
Pritekli so sosedje. Med razori se je tedaj pojavil Malucij, vračajoč se iz Police.
Ko so sosedje zagledali vraga, ki se je hotel izogniti množici, je naenkrat nekdo zakričal:
»Tale je požigalec in nihče drugi. Ali ga niste videli, kako se je pritihotapil izza hiše in se hotel umakniti?«
Dva kmeta sta pograbila Malucija, in preden se je ta dobro zavedel, je ležal zvezan v zeleni travi.
Sosedje so nosili vodo in polivali ogenj. Stric je robantil okoli njih, odvzemal polne škafe vode in jo zlival v požrešne plamene, kakor bi metal vase kozarce vina. Plamen pa ni ponehal. Sosedje so se trudili, kar so se mogli, vendar niso mogli ničesar rešiti, še hišica je pogorela skoro do tal.
Ko so sosedje odhajali, se jim je stric zahvalil in se hipoma začel divje krohotali.
Sosed Miklavž je Tomaža začudeno pogledal, a starec ga je krepko lopnil z roko po rami:
»Le glej me, le, ni se mi zbledlo, ne! Vsi me poznate in veste, da sem poštenjak. Pa je nekdo prišel in mi posvetil. Meni se kar zdi, da je tisti požigalec mislil, da bo s tem ognjem posvetil staremu Tomažu na drugi svet. Vem, da si je dejal: pijanec je, spal bo in lahko se zgodi, da zgore z bajto vred tudi njegove stare kosti. Hahaha! Pa mi je naredil uslugo! Ravno pred nekaj tedni je hodil po vasi tisti škric, ki je zavaroval kmete proti ognju. Enkrat sem ga že mislil postaviti čez prag, naposled se mi pa vendar le ni zdelo napačno, zavarovati se. Res sem se zavaroval proti požaru. Nihče ni tega zvedel, saj sem držal čeljustačo. Zdaj si bom lahko postavil zidano hišico, hahaha! Vi ste zgrabili Ahačevega hlapca. Šele parkrat sem ga videl in se tudi meni ne zdi kaj prida; ampak glede požiga je po mojem mnenju tako nedolžen, kakor kateri izmed nas. Sicer bodo pa to zadevo presodili sodniki.«
Isto noč je ležal stric pri sosedu. Vso noč ni zatisnil oči, pa tudi njegov nečak jih ni zatisnil; saj je v svojem zajčjem strahu vso noč čakal, da potrka na okno orožnik, ga aretira in odvede s seboj kot požigalca.
Jutranja zarja je vrgla Nergača iz postelje. Zaspan in krmežljav je jel laziti okoli hiše. Popoldne je prišel mimo stric, ki je bil v mestu zaradi zavarovalnine. Ko je Nergač starca zagledal, se je urno umaknil za hišo. Tomaž je stopil par korakov za njim, obstal v sadovnjaku in zakričal:
»Ti, moj dobri nečak, prav lepa hvala za prijaznost! Vem, da si bil ti. Takole na pol sem te spoznal. Stavim sto na deset, da si sinoči ti spustil v moj skedenj rdečega petelina. Motiš se pa, če morda misliš, da si mi napravil kako škodo! Verjamem, da si želel, da bi se tvoj stric malo opekel. Da te pa ne bo skrbelo, ti povem, dragi moj, da sem se ravno zadnji čas zavaroval proti požaru. Opekel se nisem in upam, da bo prej tebe vrag vrtel na svojem ražnju. Rekel bi ti, da se sramuj, pa vem, da bi bila beseda zaman. Nekoga drugega so prijeli namesto tebe. Pa upam, da bo prišla pomota kmalu na dan in bodo povabili tebe kot požigalca pred sodišče!«
Stric se je obrnil in odšel, a Nergač je obstal poparjen za hišo.
Večerilo se je. Izza gor so prijezdili oblaki kakor vitezi, v živordečih haljah so dreveli drug proti drugemu in blesteli v solnčnem zapadu ter se v mogočnih krdelih sprijaznjeni vračali in izginjali v zlateči se sinjavi.
Nergač je klel okoli hiše, obrcal nebogljenega pastirja, ki je prepozno gnal krave na pašo, ter zmerjal počasnega hlapca Jerneja, ki je vedno delal enakomerno, mahajoč kakor po taktu z dolgimi rokami. Ko se je gospodar vanj obregnil, si je Jernej podrgnil z dlanjo svoj prifrknjeni nos, pogladil kozasti obraz ter se nasmehnil s črnimi mišjimi očmi. Za zmerjanje se niti zmenil ni, in to je gospodarja še bolj jezilo in razburjalo.
Naslednji dan je določil župan komisijo, ki je pregledala polje in ugotovila, kje so bili prestavljeni mejniki.
Kmetje so začudeni spoznali, da imajo vsi prestavljene svoje mejnike in jame, h katerih so bili mejniki dvignjeni, lepo zasute, tako da ni mogel nihče več točno ugotoviti, kje je stal njegov mejnik.
Spočetka so sosedje drug drugega sumljivo gledali in se obsojali v duši. Kesneje, ko so ugotovili, da so najbrže vsi mejniki preloženi, so se nekoliko potolažili.
Tedaj je dejal župan:
»Verujte mi, prijatelji, da je to storil nekdo, ki hoče zasejati med nas seme sovraštva in vcepiti razdor. Kdo je bil, jaz ne vem. Morda ga bomo dobili, morda tudi ne. Svojega smotra pa dotičnik ne sme doseči. Mi ostanimo složni, kakor smo ostali doslej! Poklicali bomo merjevca, da nam premeri polje in ugotovi, kje so stali mejniki. Kamne bomo postavili na prejšnja mesta in vse bo dobro!«
Kmet Košan je samo zmajeval z glavo in se naposled oglasil ter omenil, da je baš tisto jutro, ko je našel premaknjen mejnik, srečal na polju strica Tomaža, ki je kolovratil domov.
»Ni mogoče da bi ta premaknil mejnike,« je ugovarjal župan, ki je poznal poštenega starca.
»Jaz ne vem,« je dejal Košan. »Videl ga pač nisem, čudno pa je, da so bili baš tisto, noč premaknjeni mejniki, saj smo naslednji dan vsi to opazili, ko smo opozorili drug dragega, da nam je nekdo ravno v kresni noči premaknil mejnike.«
In tako se je zgodilo, da so tiste dni aretirali orožniki Ahačevega hlapca radi požiga in strica Tomaža zaradi mejnikov.
Vrag je nerad šel z orožniki. Čudno se je pačil in se branil. Stric Tomaž je mirno korakal poleg njih in se zagonetno smehljal. Nerodno mu je bilo med dvema svečama korakati skozi vas, pa kaj je hotel. Vedel je, da je nedolžen, in to ga je tolažilo. Smehljal se je, ko se je spomnil na vraga, ki je prenašal mejnike, rad bi kmetom povedal, kako in kaj, pa je vedel, da bo vse to bob v steno. Ker ni kazalo drugače, je odšel na sodišče. Z orožnikom je kramljal vso pot do sodišča.
Ko se je znašel Tomaž v ječi, je sedel poleg njega šibki Malucij, ki se je vprašaje oziral v starca.
»Aha, tudi ti si tukaj! Meni se ne zdiš baš kaj prida, vendar se bom zavzel zate. Kdo se bo zavzel zame, pa ne vem. Ti si pač nedolžen, ti mi nisi zanetil in zato te morajo izpustiti. Tudi jaz sem nedolžen, niti enega mejnika se nisem dotaknil, vendar mi bo trda predla. Videl sem pa onega, ki jih je prestavljal, prav dobro sem ga spoznal v mesečini, pa si kljub temu ne morem pomagati!«
»Kdo je vendar bil? Koga ste videli prestavljati mejnike?« je hlastno vprašal vrag in radovedno pogledal starca.
»Dobro sem ga videl v mesečini. Ne vem, ali bi ti povedal, ali ne. No, saj je vseeno, s tem ti itak nimaš nobenega opravka in lahko ti povem. Ali veš, kdo je prestavljal mejnike? Hudič je bil, nihče drugi kakor hudič sam, tisti grdi šepasti, videl sem ga, kakor zdajle tebe čepel sem za grmom skrit in tik mimo mene je šepal mrcina. Ampak uren je bil, da sem se kar čudil.«
»Torej se boste zavzeli zame?«
»Bodi brez skrbi! Stari Tomaž je poštenjak in kjer on more pomagati, ne bo nihče trpel po nedolžnem.«
»Dobri ste, zares dobri, vam pa še jaz nekaj svetujem.«
Starec je dokaj omalovaževalno pogledal vraga in se pomilovalno nasmehnil. Pa se je spomnil, da včasih tudi neznatni ljudje mnogo vedo. Dejal je vragu:
»No, pa povej in svetuj mi! Morda mi boš kaj dobrega povedal in ravnal se bom po tem!«
»Koliko mejnikov je pa bilo premaknjenih?« je vprašal vrag.
»A koliko? 30 mejnikov, vem, da je bilo, ali pa še več!«
»Kje ste pa bili tisti večer?«
»Poprej sem bil v gostilni pri Tepki, kjer sem ga srkal in se pomenkoval z gostilničarjem do treh ponoči.«
»Ali ste potem takoj šli čez polje?«
»Seveda, še pred četrto uro sem srečal Košana, ki je peljal na njivo.«
»Dobro! Ko je odbila tri, ste šli od Tepke, kar bo ta gotovo potrdil?«
»Seveda bo potrdil, saj se je še na uro ozrl, ko je odšel z menoj zaklepat vrata.«
»Prav, torej! Tepka vas je pospremil do vrat in vi ste odšli čez polje. Preden ste dosegli prve njive, je gotovo minilo več kakor pet minut, še pred četrto uro ste pa srečali Košana. Ko bodo prišli kmetje pred sodnike, jih le pobarajte, kdo je tako uren in kdo si upa v dobri pol uri prestaviti kar 30 mejnikov in zagrebsti sledove, kjer so mejniki stali!«
»Viš ga,« se je razveselil stric Tomaž in od samega veselja udaril vraga z dlanjo po plečih, da se je ta kar skrivil pod krepkim udarcem čvrstega starca.
»Še nekaj bi vam svetoval,« je pripomnil vrag. »Tega, kar ste zaupali meni, glede mejnikov, ne pripovedujte nikomur, če ne vas bodo smatrali za norca!«
»Prav imaš, saj tudi še nikomur nisem pravil tega; bil sem res malo vinjen, vraga sem pa dobro videl.«
Ko je sodnik zasliševal strica, se je ta res skliceval na Tepko, pri katerem je bil ves večer in je odkolovratil od njega šele pozno ponoči.
Potem je sodnik Tomaža zaslišal kakor pričo glede požiga. Starec je takoj povedal, da je Ahačev hlapec na stvari nedolžen, saj tudi ni imel nikakega vzroka, da bi mu bil zanetil hišo. Pripomnil je, da je prepričan, da ni nihče drug zažgal, kakor nečak Nergač, katerega je stric sam videl in ga skoro spoznal, tako da je pomota skoro izključena.
Vršila se je razprava proti Maluciju. Sodniki in kmetje so se čudili zgovornemu hlapcu, ki se je tako stvarno zagovarjal in se skliceval na starega Tomaža.
Predsednik je še enkrat zaslišal stika in potem je hlapca popolnoma oprostil.
Zaključili so s Tomaževo razpravo, ki jo je kmetom dobro belil pod nos.
Tepka se je zavzel za Tomaža in trdil, da je odšel iz njegove gostilne, ko je bila že tri proč in če ga je srečal okoli štirih sosed Košan, je bilo komaj pol ure od tedaj, ko je odšel iz gostilne.
»Vem, da ste me imeli vedno za poštenjaka. Pa ste vendar le tako hitro zdvomili o meni in mi preskrbeli kar v mestu kvartir. Močan sem, ampak tak tič pa nisem: če ste vi, kar poskusite! Kar pojdite pa prestavite v pol ure vse mejnike in zabrišite stare sledove, pa vam dam vse, kar imam,« se je šalil starec.
Kmetje so bili nekoliko osramočeni. Ko je bil stric oproščen, so mu vsi ponujali roko v spravo in ga vabili s seboj.
Stric se je spočetka jezil in se znašal nad njimi. Pa ga je potolažila Tepka. Tomaž je prijel za ovratnik Malucija, ga potisnil skozi vrata in dejal:
»No, pa pojdimo, tudi ti greš z nami, saj si mi povedal dobro misel, kdo ve če bi bil sam prišel na tako izboren zamislek!«
Zdaj pa pride Nergač na vrsto. Še te dni ga pridejo orožniki iskat, boste videli,« je razlagal župan kmetom, ko so odhajali po širokih stopnicah sodišča.
PLES.
[uredi]Nergač je odšel na Polico obiskat lepo ciganko Jelko, kakor ji je obljubil.
Ko je dospel do ciganskega šotora, je zagledal ciganico ležečo v travi in zamišljeno strmečo v ogenj. Poleg nje je čepel Cincara, kimal in polglasno brundal pred se.
Jovo, mladi ciganski umetnik je sedel pred svojim šotorom, gledal v noč in polglasno sviral staro cigansko pesem, katere so ga naučili starejši cigani.
Ko se je približal Nergač, se je pognal Cincara kvišku, kakor bi ga bil pičil gad, in hitel proti kmetu izzivalno dvigajoč svoje močne pesti.
»Pusti ga, moj oče ga je povabil,« je lagala ciganka.
»Če hočeš prisostvovati ciganskemu plesu, se boš najprej tepel z menoj,« je dejal krepki Cincara, ki je tudi sam želel, da bi ga lepotica ljubila. Zdela se mu je nocoj posebno privlačna. Samo šibki Jovo se Cincari ni dozdeval nevaren tekmec in zato se ž njim sploh ni prepiral, saj ga je smatral še za otroka.
Nergač ni odgovoril, namršil je obrvi in hotel stopiti k Jelki.
»Ne, tepel se boš,« je zavpil še odločneje Cincara.
V Nergačevih očeh je trenotno vzplamtel ogenj divje jeze:
»Tepec, mar misliš, da sem pršel semkaj na pretep!«
»Vem, da nisi prišel, saj si mevža! Vse babe bi rad premotil, in to je tvoja moč! Sicer si pa za nič in strahopetnež,« je nadaljeval potepin.
V Nergaču je zavrela kri.
»Udari, udari,« je hipoma zarjul, vrgel z jezno kretnjo svoj suknjič v travo in naskočil v divjem navalu, tresoč se samega srda.
»Boriš se kakor kozel,« je zasmehljivo zavpil potepuh in že isti bip prisolil kmetu zaušnico.
Tedaj je zgubil Nergač vso zavest. Poleg sebe je videl lepo ciganko in človeka, ki ga je pred njo osramotil Začel je mahati in biti okoli, ne ozirajoč se na desno, ne na levo: suval je, tolkel in v hipni utrujenosti kar brcal z eno nogo ter se spet vrgel na sovraga, kateri se mu je samo režal, saj so Nergačevi udarci padali le na nasprotnikovo podlehtnico ali pa zadeval v praznino. Skupil je že poštene udarce, iz nosa se mu je cedila kri, v glavi je čutil bolečine, zdelo se mu je, da je vsa razbolena, odnehati pa vendar le ni hotel.
»Zdaj bo pa dovoli,« je mirno dejal med tepežem Cincara in že isti trenutek udaril Nergača na vso moč s pestjo pod brado, da se je ta zgrudil onesveščen na tla.
Ko se je Nergač zavedel, je ležal ob ciganskem šotoru obvezan z umazano cunjo. Pri njem je sedela Jelka in ga zamišljeno gledala. Nekoliko proč ob ognju je sedel ceganski oče in Cincara, oba sta golcala Nergačevo žganjico.
Ko je kmet odprl oči in se okrenil, se mu je potepuh za režal:
»Ne zameri, nisem vedel, da imaš tako dobra žganjico, za kaj takega bi ti prepustil vse babe na svetu!«
Stari cigan je grdo gledal izpod svojih sršečih obrvi, gladil z roko svoje obraščeno lice ter samo cmakal, kadar je napravil požirek.
Nergač je za minuto zadremal. Naenkrat se je prestrašen zganil, zbudila ga je ciganka, ki je stala pred njim ograjena v lahko tenčico in smehljaje gledala svojega očeta in vagabunda, ki sta z debelimi koli suvala v ogenj in nalagala suho dračje, da je slepeč žar objel vse okoli stoječe Na drugi strani ognja je slonel na nizkem štoru cigan Jovo z vijolino v roki. Tedaj se je zdanil, vrgel glavo v niz da so črni kodri od leteli nazaj in je jel svirati, dočim se je pogled njegovih globokih oči vsesal v ciganko.
Kakor plaha srna je ***** ciganka pesem po hosti. Stokajoči glasovi vijoline so trepetali in lahno poljubljali liste vitkih brez, rastočih po pobočju in kakor splošeni odleteli dalje pred njihovim nežnim šelestenjem.
Pesem je valovito naraščala kipela nad valovjem reke, šumeče v dolini, odmevajoče iz nižine.
Ciganič je mirno slonel, gledal ciganko, sviral in sviral.
Jelka se je zazrla v njegovo lepo bledo lice. Njene oči so nemirno sijale, a noge so se prestopale v čudnem pričakovanju.
Tedaj je rezek krik vijoline presekal ozračje.
Ciganka se je zvonko zasmejala in se še isti hip zavrtela z rokami, stegnjenimi pred seboj, kakor bi bila hotela objeti nevidnega plesalca.
Ples je postajal vedno bolj divji. Ogenj je naraščal, svetel sij je objemal plešočo postavo, ki se je zdaj zvijala kakor vitka zmija, zdaj izzivalno korakala po travi z nazaj nagnjenim telesom ter se komaj dotikala tal. Plameni so rezali po tem telesu sijoče ploskve, ki so se lomile in senčile, se spajale z novimi, se upogibale in prehajale v vitke linije in rasle v prelestno telo, ki je sličilo plešoči vili. Od bakrenega telesa so pršele v sinjavi ognja cinobraste iskre.
Nergač si je kar zastrl oči, s katerimi je pohotno požiral postavo pred seboj. Prvi hip je zmagal v njem neki poseben čut, kateremu on ni poznal imena niti izvora. To je bil pač čut za vse lepo, rojen v vsakem človeku in v vsakem po svoje razvit. Kmalu se je pa oglasil v Nergaču drugi čut, se pridružil prvemu, se ž njim boril, ga popolnoma obvladal in raznetil Nergačevo telo.
Jovo je pa mirno sviral, tudi v njegovih očeh so goreli plameni, ki pa niso bili pogubni žarki strasti. Sij njegovega pogleda je postajal vedno milejši, zvok njegove vijoline vedno slajši. Mladenič je pač predramil v svoji duši genija — duha umetnosti —, ki je zdaj trepetal razkošja lepote in ubranosti ter vodil ciganov lok, da je pesem izzvenevala v spev najvišjega vzhičenja duše, trpeče pod težo svojega šibkega telesa.
Pesem je izzvenela.
Jovo, ki je sedel blizu prepada, je strmel v mračino pod seboj. Predramil ga je Nergač, ki je strgal z glave obvezo, divje kliknil in pograbil ciganko, ki ga je smehljaje objela.
Jovo je prebledel:
»Pusti jo. Jelka pridi k meni,« je odjeknilo iz njegove duše.
Ciganka se mu je divje zasmejala.
»Tvojo pesem ljubim, tvoje zvoke! Tvoja vijolina mi je sestrica mila. Tebe pa ne maram, ti nimaš pravega ognja v sebi.« Izzivalno je govorila ciganka in se še tesneje oklenila Nergača.
Ogenj je pojemal. Starec in vagabund sta odšla v šotor. Bedni ciganič je obsedel nad prepadom in še enkrat kriknil svoji tovarišici, ki je med tem ljubeče šepetala z Nergačem.
Ni se ozrla vanj.
Jovo se je hotel dvigniti, hipoma je začutil grozo, tisto strašno grozo pred nečim neznanim in ni mogel vstati. Vedel je, da ga grabi padavica. S težavo je dvignil lok in še enkrat zasviral.
Čez dobravo je zadrhtela težka pesem tajinstvene bolečine, ki je naenkrat prešli v vriskanje zmagovalca.
Bednik je hipoma začutil, da je silnejši kakor oni, ki sedi tam pred šotorom v objemu ciganke. Vijolina je vriskala novo pesem, pesem zmage!
Ciganovo telo se je v hipnem krču zvilo in se dvignilo. Jovo je čutil, da ga je zgrabila padavica, da plava trenotno med nebom in zemljo, čutil je tudi, da je konec njegovega bednega telesa, njegov zmagoviti duh je vstajal in rajal.
Ko je že ležal mrtev v prepadu, je odmevala njegova pesem v trepetajočem odjeku po hosti in še vedno pozvanjala med vejevjem.
»Pusti me, on je zmagal,« je blazno kričala nad prepadom ciganka Jelka, vila obupno roke in odpahnila Nergača, da je odletel v travo.
»Prepozno sem prihitela, prepozno,« je za plakala Jelka. »Kaj sem storila? Umorila sem svojo do ********* umetnost!«
KMET IN CIGANKA.
[uredi]Blesteči srp lune reže sive oblake, ki poredno plešejo in se zaletavajo okoli njega. Cesta je prazna in molčeča, vsa napeta se svetlika med njivami kakor pometena in posuta z drobnim zlatim prahom.
Dokaj pozno je že. Matija je bil danes v mestu na sejmu. Oče je nekoliko bolehen, pa je šel fant sam prodajat teleta. Zakasnil se je. Ves dan je imel dovolj dela, moral je tudi na davkarijo in sodnijo ter po raznih potih.
Sam se vrača z vozom domov. Skozi gozd podi konja, da bi ga kdo nenadoma ne napadel; kajti ravno te dni je čital v časopisih, da se klatijo po okolici tatovi in roparji, ki so ušli iz zapora.
Ko Matija dospe iz gozda, jame voziti počasneje in se ozirati po polju pred seboj.
V poljani zavlada zvečer posebno življenje. Človeku, ki se pogrezne v zlatogrivo valovje žita, se zazdi, da govori z njim vsaka biljka, da zaživi slednji grmiček. Šepet prirode se zliva v pridušeno, komaj slišno šelestenje, ki objema stvarstvo in ga uspava v nežno zamaknjenost.
Matija se bliža domači vasi. Še zadnji ovinek in že bodo vztrepetale pred njim luči prvih hiš.
V grmovju pa nekdo opreza. Ko zagleda mladega voznika, se splazi blizu ovinka na cesto, kjer obleži kakor mrtev.
Sij lune se trenutno vsesa v rjavo krasno lice na tleh ležečega. To je ženska, ciganka Jelka.
Nikoli se ni zanimala za Matijo. Pa jo je vrag premotil s svojo zgovornostjo, da je sklenila pri tem fantu poskusiti svojo srečo. Malucij je pač znal, vzdramil je njeno nečimurnost, češ, da ni lepa, če ne more premotiti kmeta kakor je Matijo.
Mirno obleži ciganka in čaka. Voz se bliža. Ko se konj približa na par korakov, mahoma obstane, Matija sam potegne vajeti k sebi in skoči na cesto pogledat, kdo leži pred konjem na tleh. Skloni se nad ciganko:
»Kaj ti je?«
Ona odpre oči. Črno globoko oko zaplamti in se vsesa v oči mladeniča:
»Slabo mi je, tako sem bolna, da sem se zgrudila sredi ceste. Pomagaj mi!«
Matija ne okreva dolgo. Z močnimi rokami dvigne ciganico in jo položi na voz. Že je nameraval peljati domov in izročiti ciganko dekli v oskrbo. Mahoma se je spomnil na padarja Lukača, ki se je učil svojega mazaštva pri nekem slavnem starem kirurgu in je res marsikaj vedel.
»Kar k njemu zapeljem, pa naj jo takoj pregleda,« si je dejal Matija in zapeljal k Lukačevi hiši.
Padar je imel v sobi še luč. Pri njem je bil stric Tomaž, ki mu je pravil, da je videl tedaj na polju hudiča, ki je prestavljal mejnike. Padar je trdil, da se ga je tedaj stric preveč napil, zato je videl prikazen, a Tomaž je vztrajal in trdil, da je dobro videl hudiča, ki je šepal po njivah in vendar urno kakor blisk prestavljal mejnike.
Ko sta med prerekanjem dvignila kozarce in si nazdravila, je hipoma nekdo močno potrkal na okno.
»Kdo je, kakšen hudič straši okoli?« se je oglasil padar.
»Jaz sem, Ahačev Matija, odprite,« se je začul zunaj znan glas.
Padar je odklenil vrata. Vstopil je Matija, pozdravil in pričel pripovedovati:
»V mestu sem bil danes. Ko sem se vračal, sem naletel na mlado ciganico; sredi pota je ležala kakor klada. Kar prestrašil sem se, še povozil bi jo bil lahko. Bolna je, hudo bolna. Preglejte jo in povejte, kaj ji manjka.«
»Ciganko imaš, dušo nekrščeno,« se je vmešal stric. »Fant pazi se, ciganke so hudičeve, seveda ne vse, ampak mnogo jih je!«
»Pustite neumnosti, stric! Bolezen je bolezen, bližnjemu smo vsi dolžni pomagati,« ga je zavrnil Matija.
Matija je vzel luč in odšli so pred hišo. Padar je pregledal bolno ciganko. Kar jo je vprašal, na vse je samo odvrnila: »Boli, boli!«
Vrnili so se v hišo.
»Poznam to ciganko. Prava ptica je. Povej, Lukač, kaj ji manjka,« je hitel stric.
»Prav po resnici vama povem, da ne morem niti trditi, da bi bila ta babnica sploh kaj bolna. Srce ji bolj pravilno bije kakor meni. Vročine vrag nima, mraz je ne stresa, oči ima še preveč jasne; saj tako gleda, da mi postaja kar toplo okoli srca, čeprav sem že star osel,« se je razgovoril Lukač.
Tomaž je globoko šel po sapo:
»Poglej jo še enkrat. Če ji srce pravilno bije in če res nima vročine, je pač zdrava. Poglej jo pa vendarle, morda si se zmotil. Krivice ji ne smerno delati. Če ji pa nič ni, jo bom treščil iz voza kakor mlado mačko. Bog sam ve, kaj je pretkanka nameravala, da se je potuhnila in zleknila čez cesto ...«
Lukač je šel še enkrat pred hišo, kjer je stokala ciganka.
»No, no, le mirna bodi, saj ni tako hudo,« je godrnjal padar in jo še enkrat pregledal. Mahoma se je raztogotil in zakričal:
»Hudičeva baba, dobro vidim in vem, da ti nič ni!«
To je bilo za Tomaža kakor dogovorjeno znamenje. Priskočil je k vozu, da bi ciganko pograbil in treščil na tla. Pa ga je prehitela, skočila iz voza in izginila v temi.
»Viš jo, pa nas je hotela potegniti, pa še domov sem jo nameraval peljati, da bi ji par dni stregli in jo spravili kvišku,« je rekel Matija in zamišljen odkimal z glavo.
»Premotiti te je hotela, hudičevka, meni verjemi, dobro jo poznam, to je netopir, ki pije moškim kri,« je trdil stric in se pokrižal.
Matija je odšel domov. Stric in padar sta še dolgo modrovala. Padar Lukač, visok, dobro rejen starec, je razlagal stricu, da je ciganka lepotica, ki bi lahko premotila marsikaterega moškega. Tomaž se je pa pačil, kakor bi grizel češmine in zamahnil z roko:
»Pusti vendar prazne marnje! Škoda, da si že toliko star, pa si še tako neumen!«
Tisto kratko noč se je vdovcu padarju Lukaču sanjalo o lepi ciganki, čeprav mož ni bil babjek. Njena slika mu je lebdela v duši in šele čez par dni se je otresel tistega čara in se sam smejal neumnim mislim svojih sivih let.
Ciganka je pa bežala usodni večer na Polico. Poražena je bila. Ko je skočila iz voza in se skrila v grmovju, je dobro slišala Matijo, ki se je režal za njo z zvenečim glasom. Tisti hip, ko se je nad njo sklonil, je spoznala, da ji je fant v resnici zelo všeč in žal ji je bilo, da se ga ni kar oklenila z rokami. Zgubo svojega dobrega tovariša Jove je ciganka kmalu pozabila. Nergača ni nikoli ljubila in spet je postala lahkomiselna postopačica, kakor je bila vedno.
Bližala se je jesen in z njo dan svetega Jerneja.
Vrag Kozoglav, ki je še vedno služil pri Ahacu, je snoval spet nove načrte. Kmalu je imel zamislek, ki ga je hotel takoj izvesti:
»Matijo pregovorim, naj premoti tisto svojo krepostno deklino in ji naredi sramoto. Potem naj jo pa pusti na cedilu. Tedaj se prične pač spletkarjenje in sovraštvo,« je govoričil vrag in se veselil kakor otrok, čeprav še ni vedel, ali se mu načrt posreči, ali ne.
Hlapec se je vedno skrbno sukal okoli Matije in se mu kazal uslužnega. Pa mu je fant nekega dne dejal:
»Čez 14 dni pojdemo k Mariji Žalostni, ali pojdeš tudi ti na Žalostno goro?«
Vrag je odkimal in dejal:
»Kdo bo pa doma delal? Jaz ostanem lepo doma in bom pomagal gospodarju.«
»Kjer je kaj božjega, te nikoli ni blizu,« je zafrknil vraga Matija.
Vrag je zamomljal:
»To pa že ni res, ampak dela imam vedno dovolj, dela!«
»Ali si ga zadnjič tudi imel, ko si lazil pod oknom mojega dekleta?« se je nasmehnil fant.
»Motiš se, Matic, nekdo drugi je moral biti. Jaz si kaj takega pač ne bom upal. Še vse svoje življenje nisem nikoli vasoval. Babnic se bojim kakor — kakor hudič kri-kri-ža,« je stisnil vrag iz sebe.
Pričela sta govoriti o drugih stvareh. Peklenšček je spet napeljal pogovor na Žalostno goro in potem na Matijevo ljubezen. Pa je rekel:
»Vidiš, Matija, ti si srečen, s svojo nevesto pojdeš na pot, lepo bo in zelo prijetno!«
»Lepo bo, seveda bo lepo, molili bomo, pa kaj lepega se bova pomenila,« je odvrnil fant.
»Ali nič drugega?« je vprašal vrag in Matijo pomembno pogledal.
»Ne vem, kaj misliš, ne razumem te,« je odvrnil fant.
»Ali tvojo punco samo gledaš?« je ušlo vragu, pa mu je bilo takoj žal.
Matija je zardel, takoj nato pa prebledel kakor apno. Zgrabil je hudiča za vrat in najrajši bi ga kar zadavil. Mahoma se je pa stresel, streznil in vrgel hlapčona na tla ter zakričal:
»Še danes pojdeš iz službe, ti hlapče zanikerno, ti seme satansko!«
Vrag ga je skušal potolažiti: »Nisem tako hudo mislil. Ne zameri mi!« je dejal.
V Matijevi glavi se je pa kakor blisk pojavila čudna misel, sam ni vedel, od kod se je vzela. Mahoma se je sklonil nad čepečim vragom, ga dvignil in posadil na klop poleg sebe:
»Pokrižaj se lepo po krščansko,« je ukazal. Hudič je prebledel, bil je v pasti. Samo debelo je pogledal Matijo in se skušal izviti:
»Kaj pa sitnariš, pusti me no, saj nisem tvoj šolarček!«
»Pokrižaj se,« je vztrajal Matija.
Tedaj je hudič divje pogledal in tako čudno zaklel, da ga je Matija takoj spustil.
»Pa grem,« je hitel. »Kdo bo norcem služil. Ti in tvoj stari ostanita sama, jaz bom pa že dobil kosec kruha!« Odšel je v hlev, da pospravi obleko.
Matija je pa skočil v hišo, zgrabil žegnanček z blagoslovljeno vodo in hitel v hlev, kjer se je vrag baš odpravljal:
»V imenu Očeta, Sina in svetega Duha,« je zavpil Matija in pričel škropiti vraga z blagoslovljeno vodo.
»O, pusti me, kako peče, kako to strašno peče,« je zajavkal Kozoglav. Ko Matija ni nehal, je pričel vrag divje rjuti. Kamor ga je zadela le kapljica blagoslovljene vode, mu je zrasel mehur, ki se je takoj razpočil in pokazalo se je črno meso.
»Jaz ti bom že dal zahajati v naše poštene kmečke domove in zapeljevati našega kmeta, ki si mora služiti v znoju svojega obraza svoj vsakdanji kruhek. Poberi se!« je zavpil Matija in brcnil vraga, ki je pobegnil ves skrivljen, jezen, žalosten, osramočen in opečen.
Ko je bil Kozoglav že globoko v hosti, je obstal in se oddahnil. V divji jezi je zažugal proti vasi, zarentačil in bruhnil iz sebe par kletvic, saj se je spomnil, da je njegova slava v peklu omajana, ker ni uspeval v svojem poslanstvu.
Že se je hotel še enkrat vrniti in poskusiti znova svojo srečo. Ko je pa prišel na polje, je zagledal dolgo procesijo, ki se je vila iz cerkvice svetega Boštjana.
Mirno so korakali kmetje za razpelom ki je sijalo v žarkih zlate zarje, kakor bi Kristus razlival okoli mir in odpuščenie. Vsi zvonovi so zvonili in veselo potrkavali. Hudiču se je zazdelo, da ga zasmehujejo, da se mu rogajo tudi vsi ti preprosti kmetje in mahoma je obupal nad svojim poslanstvom.
Za gozdom je zagrmelo in se zabliskalo, da so se kmetje začudeni ozrli, saj ni bilo najmanjšega oblačka na nebu. To je bil pač poslednji pozdrav vraga Malucija, ki je udaril ob zemljo da se je razdelila in ga že naslednji trenutek sprejela v svoj skrivnostni objem.
(Konec.)