Na dan mrtvih
| Na dan mrtvih Mara Tavčar |
| |||||||||||||
Tam zunaj pada dež, veter duje, drevesa se vpogibajo, veje prasnejo po oknih, rosa zdrsne po steklu, polzi v dolgi črti — solza med solzami.
Iz dalje plava glas zvonov, trepeče, drhti, brni, plaka. Vsenaokrog duh in dih grobov.
Iz hiš in koč plava molitev, ki prežalostno bije in udarja v megleni večer. Od okenj segajo svetlobni trakovi v mrak, kot dolgi, koščeni prsti. En sam glas vsepovsod, en sam odmev:
»... Jezus, usmili se vernih duš v vicah.«
»Sveta Marija ...«
»Bog jim daj večni mir in pokoj.«
»In večna luč naj jim sveti.«
Pozno v noč utihne glas zvonov, pozno v noč umre molitev za drage pokojnike. Tam, kjer se križa cesta, stoji samotna hiša. V hiši sameva dekle. In ta večer, ko bije glas zvonov iz dalje v dalje je sama, tako sama seboj. Nje misel je romala od groba do groba, preromala je sever in jug, vzhod in zahod in zatrepetala je molitev in prošnja: »Bodi milostiv o bog, vsem onim, ki počivajo kdovekje, na ravnini, na gori, v najtišjem kotu na grobijah.«
Misel za mislijo je vstajala in spomin je obkrožal dni v davnini. Takrat ni mislila na grobove in na mrtve, živela je mislim, ki so oklepale žive in življenje.
Pa prišla je doba, ko je zaplakala za živim mrličem, zaprla je krsto spominov in nanjo položila ovele rože. Spomin na živega mrliča ji je bilo svetišče, kamor se je vračala vsak dan, vsako uro v samotni hiši, sama seboj.
Veter duje, krog voglov zapoje burja, črne veje se zazibljejo, prasnejo po oknih, kot strah in spomin.
Zganilo se je pred durmi, zganila se je kljuka, v veži je zazvenelo, kot tenko jeklo. Nič korakov in vendar, samotno dekle ni več samo, nekdo je prišel v vas, v noči polni molitve, vzdihov, solza ...
Zazibale so se zavese, svetilka je zaplapolala, nekaj mrzlega je tu. »Odkje, kako, kdo, zakaj?« je pomislilo dekle.
Upognil se je divan, dekle čuti, da je nekdo in strah ji je zožil prsa, vztrepetalo je srce in kri ji je šinila v glavo.
»Kaj se me bojiš?« je jeknilo.
Glasu ni bilo v odgovor.
»Tvoj trepet in strah čutim. Ne boj se me. Na mene si mislila, a klicala me nisi, ker zatrepetaš že ob štirih črkah, ki vežejo moje ime in misel nanje ti je grozna in strašna. Ne glej me, jaz čutim, kadar kdo le misli name, četudi sem daleč, tako daleč, da misel niti pota ne najde, niti ceste. Nocoj si mislila na mene, prišla sem k tebi. Stari ljudje me kličejo in prosijo: pridi, pridi, ti nemila, a izognila sem se vsem, da sem prišla tu sem, v to samotno hišo.
Zakaj samuješ to noč in misliš na krsto spominov in na živega mrliča? Vedi, kjer je mrlič, tam sem tudi jaz. Lej, prišla sem do tvoje samotne hiše, pritisnila sem na kljuko in vrata so se odprla na stežaj. Kaj si me pričakovala? Kako, strah te je? Kako bi to bilo? Na roki nosiš prstan z mojo glavo, v objemu mrtvaških kosti in tamle na steni visi moja slika. Prav sem namerila korak nocoj, k tebi, ceniš me in spoštuješ. Le ne tresi se pred menoj. Ko odidem od tebe, boš čutila, da nisem tako grozna in strašna, kruta in neusmiljena, kot je glas in govorica o meni. Pripovedovala ti bom povesti, primerne nocojšnim uram, pripovedovala o pokojnih, o grobovih, o ljubezni, ki sega preko grobov, ki je silnejša in močnejša od mene in o trpljenju in vstajanju naroda, ki je veroval, upal in ljubil, ki hodi po zemlji, prepojena z mučeniško krvjo. Ta narod sem spremljala na dolgem, težkem križevem potu na goro Kalvarijo, kot nekoč Krista, moža trpljenja in bolečin. Premagal je mene in samega sebe, vstal je poveličan, častitljiv in mogočen.
V Tokiju, v rodu Nakabara, pripoveduje narod o grobišču Daj-Odži globoko pesniško zamišljeno pravljico. V ulici Daj-Odži je bila majhna prodajalna, v kateri je prodajal star mož midzuame, to je otroški sirup jantarjeve barve. Slednji dan je o pozni uri je prihajala v prodajalnico jako bleda in medla žena in je molče kupovala za keš, to jo najmanjši denar, sirupa. Zaradi tega je iz same radovednosti šel prodajalec nekoč za njo, ko pa je videl, da gre na pokopališče, je krenil nazaj. Naslednjo noč je zopet prišla, a nakupila ni midzuame, temveč pokimala prodajalcu, naj gre za njo. In šel je z nekaterimi prijatelji. Krenila je na pokopališče, kjer je izginila v grobu. Iz globočine groba so slišali prodajalec in njegovi prijatelji otroški jok. Ko so odprli grob, so našli v njem truplo žene, ki jih je privedla in živo dete, s skledico ostankov sirupa.
Mati je bila prerano pokopana, dete je prišlo v grobu na svet ali materina ljubezen je silnejša od smrti; duh materin je skrbel za dete in ga hranil ...
Slišiš, dekle, materina ljubezen je silnejša od mene, tako pripovedujejo in resnično je.
Ljubezen je svetišče, mati svečenica, kjer prižiga luči. Tisoč pramenov se preprega od plamena do plamena, tisoč zlatih niti seva od žara do žara, toda vsi se potopo v plamenu večne luči, materinske ljubezni, ki je angloskočista in sveta. Materinska ljubezen je kot Salamonov pečat, ki skriva v sebi skrivnosti večnega življenja.
Poslušaj dalje: Živela je mati s svojim sinom edincem. Vse življenje, vse delo, žulje, znoj, skrbi, misli, hotenje, vso mu je darovala in posvečala. V trpljenju življenja je ostarela, oslabela, se posušila in sklonila. Sin je mislil na čilo, svežo moč k hiši in se oglasil pri sosedi, prelepi devojki. Prosil jo je za roko in za srce. »Grem k tebi«, mu je rekla, »toda predno stopim v tvojo hišo, mi prinesi gorko srce svojo matere. Mladenič so je vstrašil teh besedi in planil od krute deklice. Postal je zamišljen in žalosten in zopet je šel k sosedi. Toda odločno je vztrajala pri prvotni zahtevi. Mati je opazila žalostnega, potrtega sina ter ga vprašala po vzroku trpljenja. Sin je omenil materi, da bi rad dosegel srečo, pa mu je zaprta pot do nje.
»Povej, sin moj,« mu je govorila »kako naj ti pomagam, kako odstranim vse ovire. Edino moje si na svetu, tudi življenje dam za tebe, saj bi bila tvoja sreča moj mir in pokoj.« Sina so zabolele te besede, šel je k svoji ljubljenki in jo prosil in rotil, da naj zahteva kar hoče, četudi biser iz dna morja, ali zvezdo raz neba, samo materinega srca ne. Odgovorila mu je: »Prinesi mi gorko srce svojo matere, da ga zaužijem, ker le tako bom večno mlada, večno lepa. Če ne storiš tega, hodi, ker bom dala roko in srce drugemu.« Mladenič je šel domov, zabodel mater, izrezal srce in ga položil na roko, da ga nese kruti deklici. Na potu se je izpodtaknil, padel in bolestno kriknil.
»Kaj te boli, kaj si se hudo ranil?, se je skrbipolno, ljubeče in milo oglasilo gorko, krvaveče materino srce ...
O, zlato materino srce, ti vse odpuščajoče ...
In dalje, tam ob leni reki, ki oklepa mesto, je živel ribič Dolomit s svojo ženko Solnco. Umrla je, ko je dala življenje svoji hčerki. Ribič Dolomit je zagrebel svojo ženo in zasadil na svežo gomilo rožo-gartrožo. Globoko v zemljo je razvijala korenine prav v srce mlade matere, ki je v bolečinah zapustila milo dete in roža-gartroža je rastla iz materinega srca. Kadar je Dolomit pribrodil domov, je šel v kočo po svojo hčerko, jo dvignil na krepke roke in nesel k gomili svoje žene. —
Zavonjala je roža, roža-gartroža, razprla svoje cvetove in pozdravljala. Deklica je krilila z ročicami, stiskala drobne prstke v pest in glaskovala ma-ma. In roža je vztrepetala, polni cvetovi so se temnejše pordečili in stisnili, iz njih sredine pa so kapljale težke krvave kaplje in biserna rosa. — O, sveto materino srce, še v grobu krvaviš in plakaš bolečine nad zapuščenim otrokom, ko te kliče in zove ma-ma-ma.
Nočna vasovalka je položila peščeno uro na okno.
Zadržala se bom pri tebi, dokler zopet ne pade zadnje zrnce, povedati imam še marsikaj in če te je še strah in groza, zatisni oči. V tej hiši, prav v tej sobi, je živela žena s hčerjo, unukinjo in unukom. Vse življenje ji je bilo en sam težak križev pot, brez vsake postaje v odpočitek. Prejadrala je morje trpljenja, gorja in hudega. Od zibeli do groba jo je spremljala nesreča in bolečina. Ta žena je bila dobra, blaga, plemenita. V veri in v molitvi je iskala tolažbe in utehe, saj je vera sveta vez, ki spaja človeka z Bogom, zemljo z nebom, čas z večnostjo; iskrena molitev pa je angelska lestva, po kateri stopa duša do samega nebeškega prestola. In ravno so se ji bližali mirni, srečni dnevi, da bi se odpočila v zadovoljnosti, pa je prišel čas, kakor je bilo zapisano, da, se ji stečejo dnevi življenja. Hči in unukinja sta pozvali zdravniki bolni materi. Toda, kar je določeno in zapisano, do te ure boš in niti trenutka dalje, proti temu ni nobene vede in znanosti, ki bi zavrnila in ubranila potek in konec. Žalost, obup, skrb se je naselila v to sobo, bili so strašni dnevi in grozne noči. Hči in unukinja sta grebla po spominu in učenih knjigah, kje so vendar tiste planine, kjer rastejo čudodelne rože, ki vsebujejo moč za oslabelo telo, kje je tisti studence s čudodelno vodico, ki vlije zdravje izmučeni materi, kje so zdravila s čarobno močjo, da ohranijo življenje? Križem sveta bi šla, po trnju, po ostrem kamenju, prebredla bi reke, preplavala morja, samo da bi podaljšala materi življenje. Toda zaman, jaz sem že bila blizu, stopila sem v to sobo in ti, dekle, si začutilo in zaslutilo moj prihod. Stekale so se ure življenja ženi-mučenici in zlatemu materinemu srcu je bilo ukazano: stoj! Zvijala si se bolečine; s poljubom si zaprla materina usta, unukinja njene trudne oči in zadnja solza je spolzela po velem licu. Pozno v noči je to bilo in vedve same v samotni hiši z mrtvo materjo in nikjer nikogar, ki bi položil iz mučeno telo na mrtvaški oder. Kako vama jo bilo tisto grozno noč, ko ste se dotikale zadnje toplote preminule in ji pripravile zadnje ležišče, to vem jaz, ker sem bila z vama — mrtvaška straža. Dolge so bile ure do prvih žarkov dneva in meni je bilo težko tisto noč, ko sem videla toliko žalosti in brezmejnega gorja, čutila sem vso vajino veliko ljubezen do pokojne. V svitu sveč je spavala mati, kropile so jo vajine solze, duh materin vaju je objemal in blagoslavljal in še mrtva usta so šepetala in še mrtvo srce je govorilo besede o ljubezni, ki sega preko smrti. Težko mi je bilo, da sem pretrgala nit življenja tisto noč tako blagi materi, toda poslanka božja sem in izvršujem le večni ukaz. —
Danes sem spremljala procesije na grobove. Na očeh žalost, na ustnih žalostne besede, a v srcu ljubezen, ki je večna. Vsi potresajo cvetje na grobove, prižigajo luči, a pokojni so ta dan in to noč z vami združeni in tudi mati tvoja je s teboj. In koliko je grobov, zapuščenih in skritih! Oko jih ne doseže, misel jih ne najde, a doseže jih ljubezen.
Zrnca padajo, moj čas prihaja, poslušaj še besede o sveti zemlji, ki je trikrat sveta, ker je polna grobov in poškropljena s krvjo junakov. Takrat jo to bilo, ko so se zdrobili pečati, ko je bil pretrgan pergament miru, nabrušen meč, naravnan top. Solnčno nedeljo je to bilo, zašumelo je, zakipelo v dušah in srce je pognalo gnjev in sovraštvo v pest in oko. Težke ure so bile, ko so odšli ponosni možje in stasiti fantje na krvavi ples.
Vlaki so drdrali in nosili cvet naroda, ki je pozdravljal bele vasi, zoreča polja, zelene doline in visoke planine. Oko se je oziralo v nebo, prisega in beseda je segala nad oblake: nebo, odpri se, da čuješ, vidiš in sprejmeš vsako kapljo naše srčne krvi, da maščuješ morilce, ko pride ura in dan. Odprl se je vulkan in bruhal pogin. Na vseh straneh neba sem bila in kosila in uničevala, a najstrašnejše je bilo tam doli, kjer se je vila strma pot na goro Kalvarijo. Tam nisem morila in uničevala jaz, tam so morile krvoločne hijene. Ubile so vsakogar, ki se je oglasil v svojem maternem jeziku. Ah, sladki materinski glas! Tako je lep, da je samo Bog lepši, ki ga je ustvaril in samo narod krasnejši, ki ga je čuval.
Ponosne matere so dojile svojo deco z mlekom iz svojih žil, ki so bile nasičene sovraštva do dušmanina, ki je grabil njih sveto zemljo, tepal njih rodno grudo in pljuval na njih sladko govorico: pij, dete, a, ko doraseš, maščuj, maščuj! Pa je prišel Herod in dal povelje, pomoriti vse doječe matere in drobno deco, toda matere so branile in branile svoje plodove, seme junakov, kot brani levinja svoj zarod. Sila in moč hijen je postala močnejša, kot bran žena. Zgrabili so speče in jih odganjali na morišče. Takrat sem se zagrnila s črno kopreno ... Obupni krik mater in mili plač nežne dece je meni rezal kosti, a zverinska hijene so se naslajale in napajale ob misli in delu, da izgine junaški rod ...
Zagrmelo je in jeklo se je zapičilo v materina prsa iz njih pa je brizgnila kri, pomešana z mlekom in oškropila vso zemljo, ki je postala trikrat svet oltar materinske in domovinske ljubezni in božja pot vseh svetih grobov ...
Ta sveta kri doječih mater, prepojena z mlekom, in kri nedolžne dece je krikala in vpila v nebo po maščevanju ...
In Bog je čul in videl ta veliki petek trpljenja, za svobodo se borečega in umirajočega naroda in zadonelo je širom zemlje: »Dopolnjeno je!«
Prišla je velika noč, dan vstajenja. Vstal je narod teptan, izbičan, izmučen, izkrvavljen.
Kar je zapisano, potrjeno, poveličano na gori Kalvariji, pa naj bo ta kjerkoli, to ostane in velja za danes, za jutri, za vekomaj« ...
Zadivjal je veter, zabučalo je krog hiše, udarila je veja ob okno, ki se je odprlo na stežaj. Pod oknom je zazvenelo tenko jeklo ...
Dekle se je stresnilo v smrtni zoni, planilo in klecnilo k oknu.
Tam v dalji so se izgubljali zadnji glasovi zvonov, kot odmev: »Morituri vos salutant.«