Na cesto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na cesto
Marija Pučko
Izdano: Vigred, 1943, letnik 21, številka 8—12
Viri: dLib (8) dLib (9) dLib 10) dLib (11) dLib (12)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zapre oči in živo čuti tisto lepo živjenje. Njena kamrica je z oknom na vrt. Tam cveto rože in daleč zadaj se raztezajo prijazni vinski griči. Prve dekliške sanje so ji zbežale mimo teh gričev. Sliši Franceta, ki žvižga v hlevu in misli nanjo. Iz odprte kuhinje diši po zabeljenih žgancih in oče v kleti toči sladki jabolčnik. Lepo so pridelali lani. Potem pogleda v hišo. Vse je domače in preprosto. Miza je pogrnjena, a ni na prtu njene žlice. Všiti nageljni temnijo in niso več lepi. France bo žalosten, ko jih bo gledal. Križ v kotu je pa prašen in rož ni več pri vznožju. Mati so že trudni in ne zmorejo vsega. Na skrivnem jim je morda žal za Anko. Ah, – kaj! Stopi k njim in jim reče, da je prišla nazaj in bo pridna. Tudi France naj bo priden, pa bo vse dobro.–

Odpre oči in hoče iti. Toda, – – kje je dom?... Tam se pudra Berta in Mira govori o smrti. Rezka se dela pogumno. Trezi je ob vsem tem že čisto vseeno. Zdi se ji, kot da umira, in obraz, ki se odraža v okenski šipi, kot da ni njen. Zadnje dni se je zgubal in motne oči so ji vlažne.

Gospa posredovalka piše. Anka ji gleda na prste, še bolj pa na nohte in se čudi njih barvi. Vse je drugačno kot na deželi, vse nekam ponarejeno in neresnično. Hlad prve slane kaplja v mlado dušo.

Prišumi gospa. Svila, nakit in Iakasti čevlji. Služkinjo hoče. Posredovalka se klanja. Berta je vzrastla ponosno nad vsemi. Ker vse zna, dobi službo. Odhajata z gospo. Berta jo kliče za milostljivo, nosi kovčeg in odpira vrata. Gospa v svili gre kot kraljica, Berta stresa komplimente, a za hrbtom kaže osle. Rezka se smeje. Ko odideta, je mir.

Čakajo dalje. Čez čas sprejme nekdo Rezko za pestunjo. Ko je šla, se je smejala in jokala obenem. Mira je šla na deželo in z njo je šla misel o miru in grobu. Treza je skrbela zase in za Anko, ki je spoznavala, kaj je mesto. Tako je dočakala službo. Prišel je mlad gospod in jo najel. S Trezo sta iskali stanovanje po danem naslovu in modrovali.

»Ti si mlada in lepa. Lahko ti bo živeti, toda ne zavrzi svoje mladosti! Igraš se in igra te opaja, da ne vidiš življenja. A ko pade zavesa in ni več opoja, te nova obzorja dušijo do smrti. Ko cvetje odpade, ni tistih več k tebi, ki so ga ospeli. Do smrti blodiš čez ceste s svojim težkim grehom in še večnost te boli, ker ne veš, kaj ti bo dala. Anka, če ga srečaš, ki bo res pošten in dober in bo vprašal zate, – pojdi z njim. Tvoja čista ljubezen naj vama sveti na pot in nikoli ti ne bo žal za nobenim korakom! Drevo boš, ki rodi za prihodnost.« 

Treza se je čudila izbranim besedam. Anka je pa trpela. Vsa njena duša je bila s Francetom in ga spraševala, če je dober.

In čista ljubezen naj sveti na pot! – Toda France je Potočnikov – edinec!


Vila sredi vrta, odmaknjena od ceste. Drevje se sklanja do oken in ciprese molčijo kakor temne skrivnosti. V majhnem bazenu se igrajo sončni žarki in kamenita Venera strmi v odseve svojih las. Gozdni Pan se smeje drobni vili, škrat v gozdiču pripoveduje bajke in mimo njih drsijo trenutki odmaknjenega življenja. A zunaj na cesti je trpka resnica.

Lastnika te vile sta stara gospa in njen sin.

Tja se je vselila Anka. Stregla bo gospej, sprejemala bo goste, ko se navadi, in v kuhinji pomagala postarni kuharici.

Oblekli si ji rožasto obleko, dali so ji copate zaradi parketa in iz Anke je postala Ani, s katero so bili že v nekaj dneh vsi zadovoljni. Privadila se je. Sin je šel v tujino, delala je družbo stari dami. Dan je mineval za dnevom, včasih se ji je zdelo že enolično in je želela, naj se nekaj zgodi, da se zbudi iz dolgočasja. Spala je v svoji sobi in prenekatero noč odšla na vrt, kjer je vse do jutra hrepenela za daljnim, za materjo in Francetom in strmela v noč s svojim čudnim nemirom.

Dobila je pismo. Roke so ji zadrhtele. France! … »Mislim nate in na bodočnost. Pridna bodi in me čakaj! Materi je žal za tabo. Vse se bo še spremenilo.« In na koncu … »Te pozdravlja – Tvoj France.« Jokala je od veselja in si dala pismo pod vzglavje. Vso tisto noč je slišala žgoleti slavčke in bajka iz vrta se je primaknila do njene duše. Skozi okno je pa klical tihi sij lune, naj pogleda na Kalvarijo, ki je vsa resna strmela na mesto.

(Dalje prih.)


Dušan se vrača. Gospa je iz sebe. Anka bega od predmeta do predmeta, snaži, pospravlja in pripravlja. V sobah v nadstropju so drage cvetice, pohištvo meče sence na pestre preproge.

Povsod se pozna še dotik mladih rok in mehka toplina, ki jo izžareva dekle, ki zase ni našlo še toplega doma.

Potem je prišel in bil prijazen. Poljubil je mater in tudi Ankine lepote ni mogel prezreti. Dal ji je roko, pa mu je drhtela, pogled se mu je vpil v njene temne oči.

Prišel je od tujega morja in bil prepoln južnega sonca, vonj daljnega cvetja ga je zibal v opojnost še vse tiste dni.

Med tem ga je prišla obiskat tudi njegova nevesta. Anka je obstala ob njeni ponosni, visoki lepoti. Dušan ji je pa kazal svoj hladni izraz. Saj je bila tudi ona kot sfinga brez duše.


Neko noč je čakala gospoda. Dolgo se ni vrnil, a ni kot navadno vzel ključa s seboj. Naslonila se je na kuhinjsko mizo in sanjarila. Zdelo se ji je lepo. Iz vrta je dehtelo in v sosedni vili je študent ob svojih goslih jokal za dekletom. Vrba žalujka se je sklanjala vse do njenega okna in hrepenenje je prožilo nje ozke veje v sij luči med ozke križe na oknu.

Po cesti mimo sta se vračala fant in dekle, morda zašla v hotenju za življenjem. Anki pa se je zdelo, da sta srečna in da romata v zarjo, ki se bo jutri rodila na zatonu sanjave poletne noči.

Potem se je vrnil, šla je odpirat in vse lepe sanje so ji še trepetale v očeh in na ustnah. Dušan jo je gledal. »Ti naša živa Venera!« In jo je v naglici vroče poljubil.

Anka je trepetala. Sklonjena se je vračala v sobo. Na ustnicah jo je žgal strastni poljub in v duši se je rušilo spoštovanje do gospodarjev.

O, in to ni bil France … Tisto noč je jokala v razdvojenosti in v nemiru.


Sčasoma je bilo kot poprej. Dušan je ostal doma, dražil mater in nagajal Anki. V sina zaverovana vdova je trgala cvetje in Anka mu je krasila stanovanje ter se gibala med vsem razkošjem kot najlepši božji cvet.

»Za v gumbnico mi boš,« je rekel Dušan. Anka se je smejala.

Nekoč je dobila obisk. Našla jo je Mirna, nekdanja soseda, namenjena že od zdavna za Potočnikovo mlado.

Ančka je likala perilo, ko nekdo močno pozvoni. Kuharica gre odpirat, pride z Mimo. Spogledali sta se, pozdrav bi skoraj izostal.

Mima je prišla povedat, da se France ženi. Spolnil bo očetovo iskreno željo. Saj sam uvidi, kaj je prav. Predaleč je hotela Anka, na poti navzgor pač rado spodrsne. In ker ona kot nevesta ne mara nobenih nevšečnosti, je prišla povedat, kako in kaj, da bo vse v redu. Slišala je, da mu piše. Torej, zdaj si bo na jasnem. Na vratih ju je gledal Dušan. Obraz mu je bil, kot da bi se hotel veselo smejati.

Mima je odšla. Saj še zbogom ni voščila. Anka je obstala. Daleč nekje se je spuščala noč. Anka, dete, to so tvoje lepe sanje …

Naslonila se je na okno. »Kako je vse umazano in črno! Vsa srca in duše, nikjer ni nobene luči, – še križa ni v kotu, –« je kričalo v duši. Zadnji steber se je zrušil, noč je rastla na pot brezdomki in dvoje vročih oči jo je vabilo k sebi.

Če človeku odvzamejo še zadnje, ki mu je v lasti, se zruši v sebi kot rastlina in če nima notranje moči, se ne dvigne. Pada in ne ve, kaj dela. –

V Anki se je zrušilo. Tak je France, kakor drugi. Prišel je in govoril, a se naveličal in šel, ne da bi se spomnil, kako živo je v njeni duši pustil svoje ime in svojo sliko.

Tisto noč je Dušanu verjela, da jo hoče za nevesto. Smejal se je svoji igri in jo osvajal.

France je pa čakal, kdaj pride čas, da pojde lahko po nevesto, ki ga čaka tam v mestu, ljubeča in zvesta. Stal je pred križem na vasi in – molil, da bi se srečno prav vse uredilo.

(Dalje prih.)


»Dal ti bom srečo,« je šepetal Dušan. Anka se je zresnila. »Kaj je sreča kot okras, ki se lahko kupi, kakor cvet, ki ga odlomiš kje na vrtu, ali kot pesem, ki jo izvabiš loku in strunam…? « »Ne, sreča ni takšna.« In je postala nenadno otožna.

Zunaj pa se je poletje razcvelo kot mak. Tonilo je v zrelost in proti jeseni. Zrelo klasje in žanjice, trudnost v polju in v goricah, – mladi Dušan je pa ljubil.

Hrepenenje po neznanem je premagalo Anko. Vrgla se je v Dušanov objem. V zlatem soju se je svetil njen prihodnji dom, – – v oblakih.

Nezvana je prišla jesen. Resničnost je zakrila sanje. Dušan se je vrnil k študiju v tujino. Ni se poslovil od Anke, a s sabo je vzel vso njeno mladost in prevarano dušo. Ni ji pisal. Otrok si zaželi igrače, vzljubi jo v izložbenem oknu, ko jo dobi, se je naveliča in jo zavrže. Kdor ne razume življenja, je v tem kot otrok in mu ni težko enako storiti s človekom.

Anka je bledela v lica in žalost ji je gubala še mlado čelo. Gospa jo je opazovala.

Ko je padla prva slana se je v spoznanju sklonila med jesensko, bledo cvetje in jokala vso dolgo noč. Zbolela je in šla k zdravniku. Majal je z glavo in naročil, naj pazi na dete.

Anka… inačica mnogih nesrečnih sestra, – mlada mati …

Sama še otrok, brezdomka, ki nima pedenj svojega prostora, pa – mati. »Dušan, kaj si mi storil!« je klicala v nočeh brez spanja. Hladne stene so molčale.

Pod srcem je klicalo drobno življenje. »Ali se na j zanj bori zoper očeta, ki ne mara malega nezvanca …?« Že ko se bo rodil, bo brezdomec in dediščina njenega rodu bo njegova.

Bledla je na postelji: »Imela bom dete. Sedla bom z njim na kamen ob cesti in bom čakala smrti. Saj nimam kam z njim … ? Če je oče tako podel, da sam ne razume svojih dolžnosti, ga k temu noče siliti – brezdomka, služkinja … Ne, ne sme biti tako! Ko se bo rodil, bo že proti pomladi. Otrok bo živel in bo človek. Njeno dete ne sme biti cigan, ne bo ga pustila pred vrati, kot njo neznana njena mati.«


Dušan ni pisal. K stari gospe je prihajala redno ponosna nevesta.

Boječe so ji odpovedali službo. Kot da bi slutila stara gospa, a vendar ne mogla resnično verjeti, da je kriv Ankine nesreče tisti njen zlati, upanje njeno, njen Dušan.

Anka je pristala, da gre in molčala, Zaprla se je sama vase in bila preponosna, da bi govorila, če se oče ne spomni …


»Ko preide opoj, se pokaže resničnost in nova obzorja težijo do smrti,« – se je spomnila stare Treze.

V dušo se je vračal France, daljni, izgubljeni, kot privid iz lepe večnosti.

Pisala je Dušanu obupno pismo. Ni ji odgovoril. Jesenske sence so se večale v brezkončnost in trpljenje v srcu zorelo kot grozdje. V tej zrelosti je prišel Bog. V nočeh je videla v daljino …

Križ ob cesti. Bog na njem in ona, – Magdalena z vlažnimi očmi. Magdalena, zaznamovana, toda se vračajoča, izmivajoča greh s trpljenjem.

(Konec prih.)


Ko je šla, ni jokala. Ustavila se je v baraki. Sitni starki je dala vse svoje prihranke, da je lahko ostala in čakala svoje ure. Samevala je in mislila na dete, zibala ga v svojih sanjah, križala na drobno čelce in ga negovala.

Dušanova nevesta jo je prišla pogledat. Vendar se ji ni videlo vse v redu. Silila jo je k zdravniku, ki odpravi. Anka je samo ponosno molčala. Zdelo se ji je preveč nizkotno, da bi rekla vsaj besedo.

»Imejte svojo srečo,« si je mislila in trpela, ko je lepa Edita odšla iz barake.

V mrzli noči je prišlo. V blaznem trpljenju matere se je rodilo dete. Deklica. Starka jo je oskrbela, mlada mati je čakala – smrti. Premlada je bila in preveč je trpela.

Blodne oči so se le zdaj pa zdaj odprle, kot da bi iskale Kristovo telo na križu in onemoglost je objela drobne roke. Dete je bilo zdravo in je vekalo ob materi, tavajoči v večnost …

Tako jo je našel. »Anka!«  »Francè!«  Dvoje življenj, zgubljenih v polmraku, »Francè!« Starka se zgrozi. Saj vendar to ni klic človeka. To je glas ranjene živali, klic skovirja v temni noči, grozen glas. Bela roka trga odejo, dviga se in pada, umirajoče življenje še enkrat vzplamti, nato pa ugaša.

Nekdo se je naslonil na steno. Trepeče. To ni več Francè. Bledi vedomec. čudno se vžiga v razprtih očeh.

»Anka!« Vse je bilo v tej besedi, vsa trudna duša strtega človeka.

»Anka, mati je umrla, oče je dovolil, – a ti – – –« Zgrudila se je v odeje. Blodi, še z zadnjo močjo dvigne roko. Pa se vzdrami in šepeta, ko križa dete: »Usojeno ti je, da boš, kar sem jaz. Šla boš na cesto. To je naš rod. Prepozno najdeš sveti križ. Premalo jih je, ki hočejo dati nam ubogim, a mi smo premajhni, da ga najdemo sami še v pravi uri. Brez Njega pa padamo v noč in človeška pravičnost nam piše obsodbo. A za vse je naš a krivda samo ena, in ta je, – da smo – berači. Bog pa je pravičen in usmiljen.« 

Umirila se je onemogla. Potne srage so ji stale na čelu in smrt je strmela v njena lica. V polsnu je ljubkovala dete in čakala na Franceta, ki ga je prevzelo. Sklonil se je nad otročnico in ji odpuščal.

»Anka!« – vdana in nezmagljiva ljubezen je bila v besedi.

Starka je molila rožni venec, še en krik in Anke ni bilo. Tiho so ji zaprli ugasle oči, noben ni zajokal.

Francè se je sklanjal k otroku in iskal v tem drobnem življenju njegovo mater. Našel jo je v komaj odprtih nedolžnih očeh …

»Vzel jo bom s sabo. Ta ne pojde na cesto,« je resno zaključil in strmel na Pohorje, njega temne gozdove, mračne skrivnosti in prečudno življenje.