Na cesti
| Na cesti Zvonimir Kosem |
| |||||||||||||
„Pijanec!"
„In ti? Ali si boljša od mene?"
„Pijanec! Vse boš zapil, jaz in otroci bomo pa lakote pomrli ... Kaj je treba tega? ... Ali bi ne mogel živeti kakor žive drugi ljudje, spodobno in pošteno ... "
„Daj mir! Ne kriči tako ... ti ... ti potepenka ... Pa ti delaj ... nič prida te ni ... tudi tebe ne ... si razumela? Kakor jaz si, morda še slabša. Ne delaj se nedolžno!"
„Kako si rekel? Kako? ... Ti žganjar ... le nase glej, nikar očitati ... "
„Nič ne očitam ... vse je resnica ... "
„Ti mi to praviš? Ti? ... Kje si me videl, kje in kdaj? Zini, odpri usta ..."
„Prokleta!" —
Samo z roko je zamahnil in se opotekel preko praga na cesto. Žena je stala pri vežnih vratih in si brisala roke ob predpasnik, razoglava je bila, bujni črni lasje so ji padali na čelo in ob straneh na senca.
„Le pojdi in zapij vse ... potem pojdem pa še jaz, tudi otroci bodo šli ... Kmalu bomo vsi na cesti ... svobodni in prosti ... Pijanec!"
Dvignil je glavo.
„Potepenka!"
„Jaz potepenka? ... Naj bo, ker že hočeš .. Sam vrag te mi je naložil za pokoro ..."
Ni se ozrl vanjo; naglo je upognil život in odhitel urnih korakov po ulici; izginil je za ovinkom, suh, visok, obraz razjeden od gnusa, klobuk zmečkan, na desno potisnjen.
„Ali bi ji pokazal ... ti zvitorepki ... kaj, ali sem še jaz gospodar, ali ne? Da bi ona ukazovala?! ... Ne boš, ne boš ... "
Stopical je hitro in tiščal roke v hlačnih žepih. „Ne bo mi ukazovala ona, o ne! Ne boš ... Luka ve, Luka dobro ve, nima slame v glavi ..."
Temno so strmele vanj nizke predmestne hiše, potopljene v meglo, ki je ležala kakor težka mokra odeja nizko nad mestom, nizko nad strehami; ulice so bile ozke in zatohle; smrad se je širil iz beznic in iz zakotnih krčem.
Hitel je upognjen in se opotekel časih k zidu. „To je: prosta ni zdaj več ... Vedno ji stojim za hrbtom in jo imam pred očmi, kakor na uzdi: Na, zdaj poskusi še ti, kaj se pravi delati; jaz sem že ... Zato ji ni povolji, zato bi rada, da delam ... potepenka ... Jo že poznam, ptičko premeteno, prekanjeno ... Prej, ko sem še delal in se potil, se ji nisem zdel pijanec in zapravljivec; prej je posedala sita za mizo, v imenitni družbi mnogokrat, in se zabavala s fanti, ki jih je pobirala po cestah; med tem sem jaz delal ... tepec ... No, zdaj sem se vendar enkrat izpametoval. Samo to je: prepozno pride spoznanje, ob zamujeni uri ... Ubijati bi se moral še naprej, da bi bila vedno tako sita kakor je bila nekdaj in da bi se lahko vlačila s fanti naokrog, pa bi bila vsa stvar zopet v najlepšem redu ... Pa ne pustim tega, ne pustim ... Kaj se repenči nad menoj, ko ni treba, ko vem sam, kdo je gospodar v hiši ... "
Stresel ga je mraz, v lica mu je rezal mrzel sever. Sneg pod nogami je škripal in se udiral, pokale so z ledom pokrite mlakuže pod njegovimi koraki.
„Zdaj se gotovo joka ... Tam v kuhinji sedi na stolčku in Minkica je zraven in Polda in Pepi ... Čemu bi se jokala? ... Ali nisem jaz gospodar? Naj dela tudi ona ... " Prijel se je za klobuk, da bi mu ga ne odnesel veter, in je pospešil korake.
Čez nekoliko časa je postal in težko zasopel: „Vroče mi je ... Pa bom kmalu tam, že slišim glasove ... smejejo se, veseli so ...
Zopet je pospešil korake, hitel omahovaje naprej in opletal nerodno z dolgimi nogami. Ko je prišel do beznice in vstopil, ga je pozdravil bučen, gromek smeh.
„Kaj, ali sta se spet sukala?" se mu je zasmejal postaren delavec v obraz.
Stal je sredi sobe, tik miz.
„Sukala sva se ... sukala imenitno, Matija ... Daj mi žganja!"
„Kar prisedi! ... Tukaj sem, Luka, k meni, in nagni globoko, pij!"
Popil je v enem dušku žganje in postavil steklenico prazno na mizo.
„Kako dobro mi de ta pijača! — Glej, Matija, blagrujem te, da nimaš žene kakor jaz ... To ni žena, vrag je, še slabši kakor vrag ... Zdaj hoče nositi že hlače, prekanjena lisica, a ji ne pustim ..."
Prenehal je. Izza miz so se dvigali delavci in ropotali s kozarci in steklenicami.
„Čemu je ne nabiješ, Luka? To si slabič, zanič si ... jaz bi se ne dal tako ... od ženske namreč ... "
Zrl jih je in trepetal od srda, ki se je dvigal v njem.
„Saj jo bom ... nič bati! Kaj mislite, da sem res tak zapetnik in bojazljivec?"
„Pit pojdi!" so ga vabili in sedali nazaj na stole.
Pil je požirek za požirkom; roka se mu je tresla in lica so mu plamtela kakor v ognju.
„Čemu nočeš več delati?" so ga izpraševali.
Vzravnal se je in temno pogledal. „Zato, ker nočem! Nočem, ker žena hoče ... hoče zato, da bi ji ne stal vedno za petami in je ne imel kakor na uzdi ... Prosta bi bila rada in se vlačila okrog. — Zdajle doma gotovo joka in misli, da sem jaz največji hudodelec na svetu, ona pa da je nedolžna kakor angel ... Vem, da misli tako ..."
Matija je udaril s pestjo ob mizo. „Pameten bodi, Luka, pošteno jo nabij, in ubogala te bo ... Pred žensko se je treba obnašati samozavestno in moško ... ali še ne veš tega? ... Klečeplazec in petolizec ne doseže ničesar pri ženski, sam svoj gospod moraš biti, sicer ne uboga. — Daj mi še žganja, Matija!"
S tresočo roko je dvignil steklenico k ustom in si polil žganje po suknji. Ko je izpil, je vstal in se odpravil.
„Ali že greš?"
„Že! Nabijem jo korenito, kakor ste nasvetovali ... Sam svoj gospod: to je beseda ... Adijo!"
Loputoma je zaprl duri za seboj, planil na cesto in hitel v mesto.
Ko je stopal po gladkem tlaku mimo bogatih izložb, si je mislil: „Ne, tako ne sme več naprej! ... Da bi ženska ukazovala meni, ki sem bil delal toliko let za njo? ... Jaz, samo jaz sem delal, ona je le lenarila in pohajkovala s fanti ... Namesto da bi mi bila hvaležna, se mi roga celo v obraz ..."
In nenadoma se je spomnil, kako je bilo takrat, ko se je bil oženil. On je bil čvrst, močan delavec v bližnji fabriki, ona pa je bila sirota, da nikjer večje v mestu. Ko je bila še mlada, je nosila po gostilnah cvetice naprodaj. Tako je sedel on nekoč zvečer v gostilni pri svoji četrtinki, takrat so se odprla vrata in vstopilo je mlado, čedno dekle pri šestnajstih letih in mu ponudilo cvetice, ki jih je imela s seboj v majhni košarici. — „Koliko?" je vprašal on. „Pet krajcarjev ena!" mu je rekla smehljaje. — Kupil je cvetko in si jo zataknil za trak na klobuk. — „Kako ti je ime?" jo je vprašal nato. — „Malka!" — Okrogel obrazek je imela in lepe prsi. — „Imaš še starše?" — „Samo mater!" mu je odgovorila. Natanko jo je opazoval in smilila se mu je in tudi ugajala. Neko čudno čustvo se mu je zbudilo v srcu. Dekle se mu je pa tudi smehljalo tako lepo in prisrčno ... Tisti večer je šel z njo na njen dom ... Ko je bila leto dni nato poroka, je vzel tudi njeno mater k sebi, ali mati mu ni delala dolgo časa nadlege, je kmalu umrla ... No, z mlado ženko je živel zadovoljno in srečno in se je razumel z njo kakor z nikomer; tudi pijanec še ni bil takrat. Vse to je bilo začetkom njunega zakona. On je delal dannadan v fabriki, ona pa je bila doma in je šivala. Prišli so otroci in zdaj je delal s še večjo ljubeznijo kakor kedaj poprej; tudi je imel ženo še rajše kakor nekdaj. — Ali prišlo je drugače. Zvedel je, da mu ni žena zvesta, kmalu se je tudi sam prepričal, da ga goljufa z drugimi; takrat je storil prvi korak navzdol, udal se je pijači ... Pričeli so se prepiri med njim in ženo; ona ga je zmerjala s pijancem, on pa njo z vlačugo; tako ni bilo prepira med njima nikdar konca razdalja med njim in njo se je pa čedalje bolj večala in večalo se je ob enem tudi črno, neodpustljivo sovraštvo drug do drugega. — „Da sem te moral vzeti ... to sem bil slep ... In še tako beračico! ..."je klel on pred njo. Ona pa je ihtela: „Saj te nisem nikdar prosila ... ti pijanec! ..." — In pričela sta se sukati v krogu; udarec je sledil udarcu, beseda besedi, druga od druge sirovejša ... Tako je teklo življenje dan za dnem, duhomorno in neznosno kakor še nikdar ... Popolnoma se je vdal pijači. Pa tudi žena mu je hotela pokazati zdaj očitno, da mu klubuje, da ga mrzi, da ne mara zanj in da v pregrehi noče zaostajati za njim; vlačila se je okrog z moškimi in se za svoje otroke ni dosti brigala ... Na vrhuncu je bila vsa stvar, da bi ji pokazal svojo moč, ni hodil več v fabriko delat. „Zdaj te imam na uzdi!" je dejal ženi. „Zdaj se vlači okrog s fanti!" — In vedno je bil za njenim hrbtom in pazil na njene kretnje. Zraven tega je pil; vse je šlo h koncu; naposled je primanjkovalo še soldov za žganje ...
„In petnajst let je že tega, kar sem z njo skupaj ... " je zaškrtal z zobmi in se opotekal naprej po cesti.
Naenkrat se je domislil svojega sklepa v beznici. „Da bi nabil zdaj-le doma ženo?! Potepenko takorekoč ... Hm, čedna stvar ... Pa je ne bom, nalašč ne; še domov ne pojdem več ... saj je tako konec zdaj ..."
Tako je premišljeval na cesti. Mrk je bil tedaj njegov s kocinami porastli, neobriti obraz; nezaupno in sovražno so gledale izpod košatih obrvi temne oči. Dalje je šel, vedno dalje, in mislil: „Zdaj torej sem sklenil: žene ne bom nabil; prej v beznici sem pa sklenil: nabil jo bom korenito, da bo obležala kakor klada ... In še prej doma sva se prepirala in zmerjala drug drugega ... kako gnusno vendar! ... Šele zdajle spoznavam jasno, kako nestalne so človeške misli ..."
In še dalje je mislil: „Nestalen je človek ... Ker ženske ne bom nabil, ne bom šel domov; zakaj sit sem že prepirov, ki nič ne koristijo ... Odkar sem nehal delati, ni moji ženi posebno prijetno živeti; pa tudi meni ravnotako, ker le ni odnikoder denarja ... Vem: Če bi pričel zopet delati, bi se mi ona maščevala, ker jo imam zdaj kakor na uzdi ... Tega pa nočem storiti. Ona je bila izvir vse te nesreče, da sem postal pijanec ... Tak torej je konec, rešitve ni iz te ječe ..."
Prijel je za klobuk na glavi; mrzel veter mu je zabril okrog ušes. Pod nogami mu je drčalo.
Opotekel se je k zidu in zaklel: „Vraga, saj ni, da bi hodil tod, tako močno drči človeku ... Še malo, pa bi padel vznak in si zlomil tilnik ... "
Nato je zamahnil z roko, kakor da hoče prestrečimisel, ki mu je šinila tedaj zopet v glavo: „Izhoda torej nikjer ... nikjer ... Tudi upirati se noče; ker vem, kaj se pravi upirati se, nazadnje pa ničesar ne doseči ... Tako ne morem nikamor več ..."
Kolikor dalje je hodil, toliko bolj bistro je mislil; ali tudi toliko bolj so mu pešale noge, toliko bolj mu je legalo v srce kakor težek kamen, ki ga ni bilo mogoče odvaliti več proč ...
Mrtvo je bilo mesto. Že se je jel nagibati dan; vsepovsod ob ulicah so se užigale električne luči. Tuintam je vzfrfotal iz kakšnega podstrešja skozi lino netopir, letel nerodno preko ceste, čez strehe, izginil za nekoliko časa in se zopet prikazal, velik, plahutajoč, dokler ni naposled za vedno izginil v mraku ...
Jel se je oglašati večerni zvon; tu, tam; iz bližine, iz daljave; lahno, brneče, težko bučaje; zamolklo, votlo; nemirno so valovili v zraku glasovi, zveneli in drhteli. Končno je pesem zvonov izzvenela in nastala je grobna tihota ... Pa ne za dolgo časa ...
Iz fabrik so se vračali delavci in delavke; vsi trudni, izmučeni; težko so hodili, lesenih, nerodnih korakov ... Kakor okostnjaki; dolgi, suhi, obraze izžete in telesa izmozgana ... Ženske so bile čisto drobne, v lica neznansko blede; naglo so stopicale, skoro poskakovale, v rokah majhne cule.
Srečaval jih je, in ozirali so se nanj, nekateri so ga tudi pozdravljali.
„Čemu nočeš več delati?" ga je vprašal znanec.
Postal je.
„Zato, ker nočem ... "
„Čemu nočeš?"
„Zato, ker je zdaj vsega konec — razumeš?"
„Meša se ti, zares. — Adijo!" —
Vstavil ga je zopet drug delavec. „Kako, da nič več ne delaš?"
Smehljaje, kakor na neumnega otroka, ki še ni pri pameti, se je ozrl nanj. „Kadar boš ti toliko doživel, mislim, da se ti tudi ne bo ljubilo več ... Vraga sem si nahrbtil, mislil sem pa, da je angel ... Zdaj je konec ... "
»Znorel si. — Pa brez zamere!" —
Še vedno jih je srečaval, posamezno in v gostih gručah.
Naposled ni bilo odnikoder več nobenega delavca; mirno je bilo na cesti, tiho, mrtvo, kakor brez življenja ...
»Nekdaj sem mislil: k solncu bova šla obadva skupaj, roko v roki ... Zdaj pa vem, kam drži moja pot ..."
Izza ovinka, po sredi ceste, je zahrumel cingljaje in ropotaje tramvaj in se urno bližal.
„Zdaj sem prost in svoboden ... sam na cesti ..." je premišljeval in se oziral proti tramvaju. „Zdaj se boš lahko vlačila ... ne bom te več držal za uzdo, prokleta ... "
Kmalu je zahrumel tramvaj že čisto tik njega ...
Ta hip je planil s tlaka na tir ... Sunkoma se je ustavil tramvaj, spodaj pod kolesi je zaječalo bolestno in kriknilo, nato pa je bilo tiho ...
Na beli sneg je lila izpod tramvaja kri, z obraza je lila, z lic, iz oči in iz vratu ...