Na cedilu so ostali

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na cedilu so ostali.
Črtica iz graničarskega življenja.
Izdano: Amerikanski Slovenec 24. junij 1892, 1. julij 1892 (1/27−28), 3
Viri: dLib 27, dLib 28
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prijazna krčma stoji poleg mitnice na meji, kjer nehava kraljevo gospodstvo bavarsko in se začenja zemlja avstrijska. Vse je tiho, vse je mirno v tej idiličnej samini. Planinski orel kroži mogočno v sinjem ozračji in bistrooka koza meri brzo svoje korake čez strme skale in prepade. Lahkonogi turist pride včasih v samotni gorski kraj, da se otrobi mestnega prahu in navžije krasote planinske, drugače ni semkaj žive duše. Toda njega dni bilo je vse drugače tu. Glasovi harmonike doneli so čestokrat iz prostorne gostilnice, žarno vince smehljalo se je po izbi, narodne poskočnice mili glaski kipeli so iz ust veselih pivcev in se razlegali daleč okrog po temnih šumah in lesih.

Voz za vozom stal je pred mitnico in graničarji so imeli dela kar največ. Tu stika jeden z železnim drogom, da bi se prepričal, da li ni kaj obdačljivih stvarij v slami ali senu, tamkaj brska drugi po skrinjici pod sedežem, tretji zopet meri lesene hlode. Debelotrebušni Bavarci dačijo avstrijsko vino, avstrijski uradniki povprašujejo po smodkah, tobaku in drugih stvareh.

Mej tem se okrepčajo upehani konjiči in vozniki odidejo v krčmo si poživijo premrle ude pri kozarcih rujnega vinca ali črnega bavarskega piva. Ko je vse obdačeno, vsedejo se i graničarji k trdo zasluženi kapljici. Kot zvesti prijatelji in varuhi postave bratijo se tu Avstrijci in Bavarci, pevaje vesele pesmi. Onim, ki služijo na postaji, godi se dobro, ali njim, ki morajo stražiti po noči, njim, ki morajo laziti okrog, njim preide ves humor. Vesele popevke ne glase se iz njihovih grl. V dežji in viharji morajo čestokrat hoditi po strmih gorskih klancih in rebrih. Marsikdo vrača se s trudapolnih potov na pol mrtev in bled ko smrt. Ali sveto je opravilo, sveta je služba njihova in izpolnjevati jo morajo brez ozira na zdravje.

Zasači li graničar tihotapca, plačan je trud njegov, ako ne, izpolnjena je dolžnost. Potepuhi ne brigajo se tu dosti za tihotapstvo, veliko manje, kakor kjer si bodi drugje. Jednega pa imajo graničarji na piki že dlje časa, nekega velikanskega ovčarja namreč, kateremu pravijo "Ovčji Nace". Temu "Ovčjemu Nacetu" ne zaupajo čez gorsko sedlo ni avstrijski, ni bavarski stražniki. Prekanjen je ko lisica ta velikan. Dobro vedo, da jo je unesel že večkrat čez mejo z zavitkom lepo dišečih smodk ali polno čajno tobaka, a zastonj je bil ves trud, da bi zasačili drznega tihotapca.

Dokaj časa nikdo ni verjel ni, da bi bil milooki fantalin zmožen tihotapstva in drugih zvijač. Neke temne viharne noči, ko bi se niti pes ne upal izpod strehe, zasledi avstrijski graničar Naceta s sumljivim zavitkom na hrbtu. Hipoma jo vreže za njim, in akoravno teče, kolikor ga noge nesó, vendar je tihotapec vedno precej korakov pred svojim preganjalcem. Graničar ustreli za bežečim, a ne zadene ga. V tem trenotji pa izgine "Ovčji Nace" kakor bi se vdrl v zemljo.

Čudom so se čudili drugi graničarji, ko so zvedeli, da je dolgi ovčji pastir tihotapec, še bolj so se pa čudili njegovej prekanjenej butici. Seveda, o tem je mahoma zvedela i bavarska gosposka. Vse vprek je govorilo o zvitem tihotapcu na bavarsko-avstrijski meji.

"Ovčjemu Nacetu" bilo je to toliko mari ko lanski sneg. Meni nič, tebi nič, zahajal je v krčmo pri mitnici, popeval ondi in plesal, da je bilo veselje. Denarja imel je vedno toliko, da je živel, kar je najbolje mogel. Krčmarjeve duše boljša polovica sklepala je po svojej logiki celo, tla je le oni capin, ki ima prazen žep in dolžen ostaja. Mož njen, ponižna in potrpežljiva duša tudi ni imel nič proti temu, kar so ukrenili mati krčmarica.

Huda žeja prisili Naceta nekega dne, da zopet pride v krčmo oplakniti si suho grlo. Čredo ostavi na pašniku in jo izroči v varstvo malemu dečku.

Prišedšemu v krčmo, zdi se mu takoj, da bo danes nekaj posebnega v samotnej gostilnici. Mati krčmarica nastavili so sod bavarskega piva, ki je ravnokar došlo. Velika družba nadzornikov in uradnikov avstrijskih in bavarskih sedela je krog lesenega omizja in vidnim zadovoljstvom srebala velikogermansko tekočino, dobri ječmenčekov sok.

Pri tej priliki bile so seveda nadležne graničarske žvirce dobre volje. Sitni in jeznoriti stražniki postali so mehki kakor hruške in peli, da je bilo kaj. Tudi Naceta sprejeli so drage volje mej se. Sicer so brili vzlasti mlajši graničarji neslanosti ž njim, ali Nace kazal se je danes jako veselega, dal so zasmehovati in povrhu tudi sam pel in počel vsakoršne neumnosti.

Izpivši tretjo kupico prime zaprašeno kitaro, obriše jo s komolcem in zagode srce božajočo narodno poskočnico, da so se jele debelej krčmarici kar noge vzdigovati, akoravno ni tehtala nič manje, kakor dvesto funtov.

»No, taka prijaznost zasluži priznanje,« deje zadovoljno krčmarica in veli natakarici, naj prinese veselemu godcu liter bavarskega piva.

»Bog Vam povrni« pravi Nace, »vaša darežljivost mi je jako dobrodošla, nimam ga namreč peneza. Zato bomo pa, danes pili na upanje.«

»Kdor nima nič, je capin,« povzame naglo mladi graničar in suhotni graničarji začnejo na vse pretege zasmehovati ubogega "Ovčjega Naceta." Nekdo ga celo vpraša, jeli mu tihotapstvo ne prinaša več dobička.

»Haha!« vsklikne Nace, »še vedno več ko Vam zelena suknja!« in pristavi: »koliko stavimo, da vtihotapim jutri od poldne do dveh stot smodk tako, da me vi vsi skupaj ne zasačite?«

Graničarji se spogledajo to zaslišavši; nemogoče se jim je namreč zdelo, da bi mogel, akoprem prekanjeni ovčji pastir storiti kaj tacega. Stavijo torej z Nacetom stavo, po katerej bodo plačali oni sod bavarskega piva, ako se mu stava posreči, sicer pa on, ako se mu stava ponesreči.

Buzarona! Hej, danes je živahno pred mitnico, patrole odhajajo na delo, pomnožene z bavarskimi graničarji, sicer ne briga tobaško tihotapstvo v Avstrijo, ki pa hočejo sedaj radi stave pomagati avstrijskim svojim tovarišem, da vjamejo Naceta.

Trije možje stražijo danes na postaji, da celo gospod nadzornik stoji vse dopoldne na straži. Po vsej meji stoji veliko graničarjev, katerim je zabraniti, da jo prekanjeni lisjak ne unese. Kako si manejo suhe roke! Ej, saj je pa danes tudi nekoliko drugače v gorskej samini nego sicer! Prej tihi in otožni kraj, dobil je mahoma veseleje lice. Vsi posli, kar jih ima krčma pri mitnici s krčmarico vred stoje na cesti pred hišo radovedno pričakujoč, kaj se bo zgodilo. Danes ne more nobeden delati, vsem roji le stava po glavi.

Dvanajst udarjajo stare ure v mitnici. Na cesti razgreti od pekočih solnčnih žarkov videti ni ne človeka ne živali. Pazno stražijo patrole, nenehoma poslušajo, li se ne vrši kje kaj sumljivega. Vse tiho, — vroč dan, kakor sicer.

Okoli poldne čuje se z griča meketanje ovčje čede. Kakor vsak dan drvijo i danes koštruni po cesti zraven mitnice na drugi pašnik na avstrijskih tleh.

Sumljivo zdi se le to, da ni Naceta pri čedi. Nadzornik vpraša dečka, idočega za ovcami, zakaj ni pastirja pri čedi.

»Nace pride takoj za menoj!«

»Dobro! Možje, zdaj pa le pozor!«

Ovčarček poganja čedo dalje in veselo meketanje odmeva po cesti navzdol.

Kakor peklenščeki grešne duše, čakajo graničarji Naceta. V njihovem posli jih kar nič ne moti soparna vročina. Oči in ušesa napenjajoč zró nenehoma na cesto.

Voz pridrdra.

»Stoj! Nič obdačljivega?«

»Ne!«

»Prosim, stopite z voza!«

Tako natanko preiskali niso dosihdob ni jeden voz.

Prostore pod sedeži preiščejo in prebrskajo natanko, kakor le morejo. Neki graničar zleze celo pod vozne osi mislé, da je znabiti na njih kak zavitek smodk. Toda zaman vse iskanje, ničesar ne najdejo.

Začuden maje kočijaž z glavo in požene konjiče strmeč nad tako poostrenimi postavami.

Hipoma obrnejo se zopet očij vseh na cesto.

Kaj je li?!

»Pozor!« »Ovčji Nace gre«, reče nadzornik.

Graničarji zastopijo cesto, piščalke zabrlizgajo — vsa četa stoji pripravljena za strel.

»No, gospod nadzornik tudi tu?! Dober dan!« pravi Nace.

»Kje imaš pa smodke, Nace?«

»So že naprej!«

»Ka-a-aj?«

»Da.«

»Hudirja!«

»Da, je že tako!«

»Vendar tristo zelenih, kje so pa prišle čez mejo?!«

»E, po cesti pred mitnico?!«

»Je-li to mogoče?!«

»Da, vsekako!«

»Kdaj pa se je to zgodilo?«

»Mislim, da pred kake pol ure.«

»Nemogoče.«

»Tako je in ne drugače. Toda mi li dovolite gospod nadzornik, da Vas vprašam, kedaj ga bomo pili?«

»Kedar želiš.«

»Lepa hvala. Z Bogom!«

Brez najmanjega zavitka gre Ovčji Nace dalje, zadovoljen, da se mu je stava posrečila.

Nekaj časa upal je nadzornik, da so morebiti pazniki stražeči na kakem drugem kraji dobili Nacetove smodke. A po vodi je splavalo i to upanje, ko se je zbralo vso možtvo zopet v mitnici. Bilo je sedaj okolu tretje ure popoludne. S kislimi obrazi stopili so graničarji v mitnico. Da se bo tako izšlo, se jim niti sanjalo ni. Izgubljeni sodček piva bi že še plačali, ali tako velika blamaža! — Jeden ovčji pastir osramotil je vse graničarsko možtvo in dobil stavo vklub vsem zaprekam!

Izvestno niso bili posebno tihi besni graničarji tisto popoldne. A kaj pomaga zvoniti, kadar toča že pobije!?

Drugi dan prinese Nace zabojček smodk v mitnico in v nekoliko minutah obstopi ga vse polno uradnikov. Tudi nadzornik pride in oprostivši Naceta vsake kazni reče mu, naj pove, kje in kako je vtihotapil smodke.

»Kje so prišle smodke čez mejo vprašate?«

»Po cesti pred gospodom nadzornikom in tremi možmi o polu jedne.«

»A za Boga, kako pa?«

»Kar ovce so prenesle smodke.«

»Kaj, ovce?!«

»Gotovo, kdo pa drugi?!«

»Vendar, kako pa?«

»No, gospodje moji, vidim, da vsi skupaj ne veste, kako se more uporabiti žival!«

»Oho!«

»Da, uprav nič ne veste! Moje ovce prenesle so smodke čez mejo vsaka ovca v volni 25 kosov.«

»Ni mogoče!«

»Mogoče ali ne, ali vendar je tako.«

_____

Drugi dan vjeli so graničarji malega ovčarčka in je priznal, da je pomagal Nacetu vtihotapiti one smodke.