Na breznu
| Na breznu Pretnar |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 5 (2. marca) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Prepričan sem. da bo marsikdo prebravši to pripovest — ali kako bi naziva! ta sestavek — zmajal t glavo in dejal: Ta je pa že bosa. Ne zamerim niko mur zakaj stvar je res malo nenaravna in na prvi hip »koro neverjetna, ah nemogoč« pe ni. ljudi, ki so bih Jvedoki dogodku, o katerem \am hočem poročati, in katen b. mi mogli pričati, tal,bog te krije zetnlja; p menit dokazov. j katerimi bi se dala podpreti verjetnost m resničnost tegi Čudnega dogodka P . tndi nimam na razpolage m bi .A aajbrte nikjer ne dob,I, ako b. jih tud. po dnevu iskal i lučjo. A kaj tato! Povem vam N»e brez zavijanja in pečenja resnice, kar in kakor sem zvedel na lanskih orožnih vajah iz u«t prrprostega krnskega ljudstva.
Pri hISt namreč, kjer je bih nastanjena slotnHskn I Z ^ Š brMno' . "> 'o red, male, plitve kotline, h n. daleč od poslopja. Globoka je ta kotline komaj poldragi meter, siruk« p. totfko, d« N jo dober brezno Ver mu f j s t o n l e p o M u i l ^ večm. Oudi, ak0 ne v«, «o sUbo«. da hočejo v«ki -det, uirok. sekaj in od kod to, tako «e» tu jaz čutil v sebi ta nagon ter jel popraievati in poizve davnti pn ljudeh, bi se b ne dalo kaj oatanfnejiega *«• deti o tem breznu Slutnja ne m varala. Dognal sem tok. Konec pretečenega ia v začetku sedanjega stoletja je goepodaril tu, kjer se piavi *na breznu«, silno Lakomen in zelo skop človek; — nek oeemdesetlctni »urici mi je zatrjeval, da ga je pozoal »e oaebno. — mu m drugače rekel, kakor Skakljavec, peč tato ktf je bal baje precej živahen m uren ter je und navado prav hitro hodiu. Manjkalo mu ni ničeaa druzega, kaktf unernosti. ali rekei bi bolje zadoeuioao. Imel je ttdv m prostorno pohiitvo, kakortno ae v»di »e dan danaiV' obfcrno posestvo; vrh tega pa let>e avote subsga df »arja v hrantinicL A navzlic temu je bil vedno k* boroo oblečen, kakor da bi bil Bog rt kak *roi»»*. niti najpotrebnejšega ai ni privolil. Znano pa je. ^ skopoet a kupom raste. Cim veC je imel, tem boO blaf« j« spmvtjal akup«g. Na svatu j« ie tako. da * ljudje kedaj. I« doeU aikoli. V aredstvvh » poeebeo izbti^ea; ao btk-li poMeaa ah ne. a w * logove keaiaata vest ni doeti bngak A *e pregovor pravi; »Kdor ruma mere, ^ vere . le m . po knvem pnaeOi. to je bilo SkaM^" tolJko, kakor ankrat dim spustiti ako« nos. N«* ^ tipen oilir je pravil o njem, da u je nekoč m«*^ popraviti oa svoja stroške. Ali ta se roti in priduša, da je vile že zlomljene dobil v roke, da ni nič dolžan, kratko, ker so nista mogla pobotali, je prišla ta malenkost pred sodišče. Skakljavec je tu baje izjavil: »Prvič on ni meni nikakih vil posodil; drugič so bile vilo že zlomljene, ko sem jih dobil v roke; tretjič so bile cele, ko sem jih prinesel nazaj. Na to troje lahko prisežem« Tak je bil torij U poštenjak.
Med drugimi dobrimi in slabimi lastnostim! je imel tudi to, da je rad mejnike prestavljal; kajpada na škodo svojih mejašev. Pri tem poslu je bil menda posebno spreten; nihče mu ni z lahka prišel na sled. Vsako leto je na ta krivičen način razširil nekoliko svoje posestvo, če tudi la za spoznanje, ali s časoma se je pa le precej poznalo. »A vsaka povodenj«, pravijo, »se uteče.« I Skakljavec je slednjič naletel, da nikdar takega.
Vrt okrog njegove hiše se je namreč zdel njegovi brezmejni nenasitnivosti veliko premajhen. Zato sklene, ne bodi len, polagoma si prisvojiti kos sosedovega. Bližnji sosed njegov, pošten in miroljuben človek, dalj časa ni črhnil nikake besedice na to početje, bodisi, da ni zapazil, kako se mejniki po malem pomikajo v njegov vrt, bodisi, da s« ni maral pričkati z jezičnim in pravdoželjnim Skakljavoem; to bi bilo tem gotoveje, ker so si bili botrina, in si ja pač mislil: »Kjer se botrina krega, tam aernlja krilim poka.*
Ali ko Skakljavec le ne odneha širiti svojega vrta, čez nekaj lat sosedu 1« *maiyka potrpežljivosti. Nekegadne, ko Skakljavec ravno kosi pri moji, stopi sosed resnega in odločnega obraza k njemu in mu reče: »Ve« kaj, Skakljavec, čeravno smo si botri, tega pa vender ne morem trpeti, da bi mi ti vedno bolj v moj svet lezel. • Skakljavec vzraste kakor petelin na dvorišči, trešči koso ob tla in zareži nad ubogim sosedom : »Ka-aj, jaz da bi lezel v tvoj svet! Maram zanj! Mrcina grda, kake se znebi! Lažnik, oprav^jivec, obrekovalee, še eno tako mi sini, pa te grem takoj tožit in zaprt boš, da boš rumen, kakor tvoj sv. Floryan na zidu, pa še pot mi boš plačal « »Nikar se ne jezi, ljubi moj«, odvrne sosed mirno; »saj se poznamo. Nekdaj je šla mqja lam od une-le hruške naravnost čez štor do tega plotu, sedaj je pa zgornji mejnik skoro za cel seženj sem premsknen.« »Ako sem jaz kak mejnik le za toliko prestavil«, pravi Skakljavec, »kolikor je za nohtom črnega, naj se pri tej priči v tla vderem . . .• Komaj ugovori, kakor bi trenil, se začuje neko bobnenje ppd zemljo in Skakljavec zgine s površja. Zemlja ga je požrla. Sosedu so kar lasje stopili po koncu, ves osupnen je stal kraj odprtine kakor okamenel in mislil je, če je sploh mogel kaj mislili, da se je Skakljavec živ pogreznil v pekel. Tako hwdo venderle ni bilo.
Nakrat začuje se iz prepada: »Peter, Peter, ali slišiš? I^po te prosim, pomagaj! Beši me, potegni me ven! Prestavil sem mejnik, da; pa ves svet ti dam nazaj in se malo mojega po vrhu. Za pet Kristovih ran te prosim, potegni me ven!« Sosed Peter pristopi bliže, da serazprepriča, ali rea Skakljavec govori, ali le morebiti njegov dub upije iz brezna. In glej! na dnu jame, kake Miri sežnje globoko, atoji skopuh nepo*kodovan. a tresoč se kakor šiba na vodi ateguja dolge roke kvUku po reottvi. Peter, dober in usmiljen Človek, m vedel ali bi ae smejal io malo po nagajal iakomnemu sosedu ali kaj bi počel A vender hitro akoči po lestvo in jo apuati v prepad. Bled kakor amrt prileze Skakljavec zopet na povrije trepetajoč na vaeh udih, da bi mu kmalo kosti popokale Ostal je mot beaeda in postavil mejnike na prvotno mesto, ter aoaedu v denarjih povrnil že atorjeno ikodo. Sploh od tega dne je poatal ves drug človek. Spomin na u atraien dogodek, da bi bil namreč kmalo tiv moral v pekel, mu je pregnal stalno vsako hrepenenje po tujem blagu.
Ne bom tu nadalje razmotrival. je bila li to očitna kazen bofja, ali je bil le alučaj, ker je tukaj avet tak da »e zemlja radi podzemeljskih voda pogosto »e*eda To pa je gotovo, daje bil Skakljavec- popolnoma ozdravljen avoje hude strasti in da je na smrtni postelji volil precejlnjo svoto avojega premoženja za olepšavo vaike podružnice.
Brezno so sicer ao sčasoma zaauli, tako da se Se prav malo pozna, ali ime je pa o.talo do danšnjega dne.