Na bregu (Tomaž Šalamun)
| Na bregu Ambra Tomaž Šalamun |
Rane → |
| |||||||
Trese me razjarjena rana Pardov.
O laguna! Kjer se je Aleksander sončil nag.
Meri: belina Himalaje, čopiči,
gležnji plesavcev. Je
Nurejev v Tolmunu vdihnil?
So opne med hribi in dolinami
zvezale tisto zgodnje jutro? Gladina.
Zemljina skorja je imela maksimalno dva metra
nadmorske višine, vojaki niso plezali.
Tigri so bile muce.
Vojaki so bili sami.
Od kot potem tista blond, rdeča rasa,
ki so jih tvoji vojaki vtlačili v
zapuščene doline Indije?
Kdo je mazilil Kreza?
Kdo je določil mir nad vodami in
tisočletja za zorenje jantarja?
Misliš, da se bo razdišal spomin?
V tisti redki točki – zakriti ob Bohinjskem jezeru -
kjer sta oba zgorela. Pred zakonom.
Kam si se vračal, če si pobegnil?
Si se zgubil, da ne moreš nazaj?
Kak je bil kot med soncem in Pršivcem in
hitrost obračanja vajinih teles?
Si ga skoraj pripeljal?
Se ti je vrtelo dvanajst nadstropij,
vsako na svoji osi in
prsi slučajnih pohajalcev na hodnikih,
prerezane.
Balkonske ograje, nepopucane od krvi
in turški nageljni na meliščih.
Glej sin, gleda te moj utrip, samo
odložil si svojo kost, dokler
ne strohni.