Na bregu (Tomaž Šalamun)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na bregu
Ambra
Tomaž Šalamun
Rane
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Trese me razjarjena rana Pardov.
O laguna! Kjer se je Aleksander sončil nag.
Meri: belina Himalaje, čopiči,
gležnji plesavcev. Je
Nurejev v Tolmunu vdihnil?
So opne med hribi in dolinami
zvezale tisto zgodnje jutro? Gladina.
Zemljina skorja je imela maksimalno dva metra
nadmorske višine, vojaki niso plezali.


Tigri so bile muce.
Vojaki so bili sami.
Od kot potem tista blond, rdeča rasa,
ki so jih tvoji vojaki vtlačili v
zapuščene doline Indije?
Kdo je mazilil Kreza?
Kdo je določil mir nad vodami in
tisočletja za zorenje jantarja?
Misliš, da se bo razdišal spomin?
V tisti redki točki – zakriti ob Bohinjskem jezeru -
kjer sta oba zgorela. Pred zakonom.


Kam si se vračal, če si pobegnil?
Si se zgubil, da ne moreš nazaj?
Kak je bil kot med soncem in Pršivcem in
hitrost obračanja vajinih teles?
Si ga skoraj pripeljal?
Se ti je vrtelo dvanajst nadstropij,
vsako na svoji osi in
prsi slučajnih pohajalcev na hodnikih,
prerezane.
Balkonske ograje, nepopucane od krvi
in turški nageljni na meliščih.


Glej sin, gleda te moj utrip, samo
odložil si svojo kost, dokler
ne strohni.