Na bojnem polju
| Na bojnem polju Fran Maselj |
| |||||||||||||
<poem> Kaj po velej travi se leskeče? Morda to koralde so rudeče, AF pa jutra rosa barvana? Oj koralde nijso to rudeče, To nij jutra rosa barvana, To prelita v boju kri je draga, V boju ljutem za domača tla. V postelji, postlanej od sovraga, Spi junakov silnih četa blaga, Spi in rane si hladi boleče.
V sinjem zraku sivi vran klokoče. Sred polja pa deva milo joče, V solzah bridkih srce si topi. Sivi vran, požrešni vran klokoče, Ker po krvi mrtvecev diši; Deva pa tuguje na gomili. Ker v njej ljubi pokopan leži. Mirno v zemlji spi prijatelj mili, Njej srce v bolestnej poka sili, Bridko joče, solze lije vroče.
„Sijaj, sijaj solnce ti rumeno, Sijaj, sijaj na polje zeleno, Na to pusto polje žalostno; Kri popilo bodeš porošeno Na to bedno polje žalostno. Al' solza ne boš mi posušilo. Da pripekaš še tako močno. Mojo radost, mir in tolažilo Deli so pod črno to gomilo. Pod gomilo njemu poročeno."
„S solzami bom zemljo omehčala, Omehčano bodem razkopala. Poiskala grobnej tèmi tla; Posteljo pa notri bom postlala. Posteljo iz cvetja belega, Tesno pač osamljeni nevesti, Dosti širno za ljubeča dva. Tam bo ženin ležal pri nevesti, Tam spojeni srci bodo zvesti. Zmago tam ljubav bo praznovala."
Solnce žarko ljubo je sijalo. Rudo krv j e s trave posrebalo; Plena si v gorah iskal j e vran. — Iz vasi zvonjenje je spremljalo V zaželjeno spanje tretji dan Devo mlado tje, kjer v tihem grobi Ženin njen počiva pokopan. V kraju nepoznanem svetnej zlobi, Kjer ločitev ne preti zvestobi. Dvoje src je mirno počivalo.