Na blejskem otoku
| ← Moja maksima | Na blejskem otoku (Poezije) Dragotin Kette |
Ah, zapojte → |
| |||||||||
S ponižno sklonjeno glavó
sem stopil v Marijin hram,
uprl oči v Brezmadežno ...
Ne mislite, da se baham!
Ponižno sklonjeno kleči
pobožno ljudstvo v klopeh;
nekteri drže se žalostno,
no — drugi drže se na smeh.
Tam gori zre pa Davidinja
po beli cerkvi dol.
O ko bi res le živa bilà,
zaslužila bi prestol!
In sedel in gledal sem, kakó
lepo molilo si ti,
pobožno ljudstvo romarsko,
za božje milosti.
Najprej je prišlà, Bog vé, Bog vé,
al angeljček ali demón —
prijela za vrv je s prebelo rokó
in tènko zaklenkal je zvon.
»Oj sveta božja Poródica!
Pred svetoj velikoj nočjoj
ostavil me je; da vrne se, daj,
galantni stotnik moj.
Kakó me je vozil po tihih valéh
ta bledi, prekrasni mož ...
Kaj ne, o božja Poródica,
da me uslišala boš?«
No, druga pride, ženka starà
s tresočo, koščeno rokó,
da tudi ona zacingljà
in milost veliko dobó.
»Prišlà sem stara revica
na zvonček zacinglját,
da šel bi iz osme šole moj sin
v ljubljanski lemenát.
Pa prej je mislil biti kaplan,
pa zdaj noče slišati več!
O daj, da bi Dunaj in doktor in jus
in druge skušnjave šle preč!«
In tretji se bliža gorjanski kmet
in prime nerodno za vrv,
v oltar upre zaupljivi pogled
in tožno namrši obrv:
»Oh, padarji jo zdravijo
s planinskimi rožicami,
a vendar nič ne opravijo
umrje ubožica mi!
Pa če bi umrla ženica mojà,
kdo naj bi tolažil njih jok?
Pomisli, o mati Jezusova,
da ímam pet majhnih otrok!
In ako bi nosil Jezuščka
z osličkom le Jožef samó
pomisli, kakó bi pač Jožefu
nerodno in težko biló!
Oh, daj, da ozdravi ženica mojà,
in jaz obljubim ti v dar
tri srčka voščena in tebi v čast
šest belih sveč v oltar!«
Četrti nastopi — kdo je pač to?
Četrti bil sem jaz,
ki sem prijel za milostno vrv
in gledal v Madonin obraz:
Čuj! Ljubita sinčka mater bolnó
in jo tolažita,
a med seboj se hudó, hudó
ta sinčka sovražita.
In pride k majki prvi sin,
zdravil najboljših nesoč,
in z drugimi pride drugi sin,
ko bliža temna se noč.
»Ná, majka, sprejmi zdravila le-ta,
gotovo ozdrávela boš!«
»»Kaj tvoja, moja vzela bo
iz lepih planinskih rož!««
»Seveda, seveda, le proč od nje,
Ná, majka, tó-le pij ... !«
»»Nikdár tegà ne dopustim««,
brat drugi govori.
Takó se brata prepirata,
a majka umira med tem!
A jaz, ki ljubim jo tudi gorkó,
pribežal sem k tebi sem.
O sveta božja Poródica,
usmili, usmili se nas!
Sprijazni brata sovražnika,
saj je že zadnji čas ...