Na blejskem otoku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moja maksima Na blejskem otoku
(Poezije)
Dragotin Kette
Ah, zapojte
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> S ponižno sklonjeno glavó sem stopil v Marijin hram, uprl oči v Brezmadežno ... ne mislite, da se bahám!

Ponižno sklonjeno kleči pobožno ljudstvo v klopeh; nekteri držé se žalostno, no — drugi držé se na smeh.

Tam gori zre pa Dávidinja po beli cerkvi dol. O ko bi res le živa bilà, zaslúžila bi prestol!

In sél in gledal sem, kako lepo molilo si ti, pobožno ljudstvo romarsko, za božje milosti.

Najprej je prišlà, Bog ve, Bog ve, al angelček ali demon — prijela za vrv je s prelepo rokó in tènko zaklenkal je zvon.

»Oj sveta božja Poródica! Pred svetoj velikoj nočjoj ostavil me je; da vrne se, daj, galantni stotnik moj.

Kako me je vozil po tihih valéh ta bledi, prekrasni mož ... Kajne, o božja Poródica, da me uslišala boš?«

No, druga pride ženka starà s tresočo, koščeno rokó, da tudi ona zacinglja in milost veliko dobó.

»Prišlà sem stara revica na zvonček zacingljat, da šel bi iz osme šole moj sin v ljubljanski lemenat.

Pa prej je mislil biti kaplan, pa zdaj noče slišati več, o daj, da bi Dunaj in doktor in jus in druge skušnjave šle preč!«

In tretji se bliža gorjanski kmet in prime nerodno za vrv, v oltar upre zaupljivi pogled in tožno namrši obrv:

»Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami, a vendar nič ne opravijo umrje ubožica mi!

Pa če bo umrla ženica mojà, kdo naj bi tolažil njih jok? Pomisli, o mati Jezusova, da imam pet majhnih otrok!

In ako bi nosil Jezuščka z osličkom le Jožef samó, pomisli, kako bi pač Jožefu nerodno in težko biló!

Oh, daj, da ozdravi ženica mojà, in jaz obljubim ti v dar tri srčka voščena in tebi v čast šest belih sveč v oltar!«

Četrti nastopi — kedo je to? Četrti bil sem jaz, ki sem prijel za milostno vrv in gledal v Madonin obraz:

»Čuj! Ljubita sinka mater bolnó in jo tolažita, a med seboj se hudó, hudó ta sinčka sovražita.

In pride k majki prvi sin, zdravil najboljših nesoč, in z drugimi pride drugi sin, ko bliža temna se noč.

,Ná, majka, sprejmi zdravila le-ta, gotovo ozdrávela boš!‘ ,Kaj tvoja, moja vzela bo iz lepih planinskih rož!‘

,Seveda, seveda, le proč od nje! Ná, majka, tole pij ...‘ ,Nikdár tegà ne dopustim‘, brat drugi govori.

Tako se brata prepirata, a majka umira med tem! A jaz, ki ljubim jo tudi gorkó, pribežal sem k tebi sem.

O sveta božja Poródica, usmili, usmili se nas! Sprijazni brata sovražnika, saj je že zadnji čas« ...