Na begu v Ameriko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Na begu v Ameriko.
Alojzij Kokalj
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
Izdano: Slovenski narod 46/234 (1913), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

S prijateljem sva se menila o rakrani naše dežele, da beže ljudje kar trumoma v Ameriko in to ljudje v najboljših letih, sami zdravi in krepki delavci. Bila sva si oba edina, da bode silni beg naših ljudi v Ameriko v kratkem postal prava katastrofa za našo ubogo kranjsko deželo, ki pošilja dan na dan za razne potrebščine kupe denarja iz dežele, dočim nima prav nič ali prav malo takih pridelkov in izdelkov, za katere bi se stekal denar k nam.

Govorila sva tudi o vzrokih tega, vedno naraščajočega izseljevanja, na kar mi je začel moj prijatelj pripovedovati, kar je pred kratkim časom doživel in slišal v vlaku dolenjske železnice. Prijatelj mi je pravil to-le:

Pred kratkim sem imel opraviti na Dolenjskem v bližini Novega mesta ter sem se z večernim vlakom vračal v Ljubljano. Vlak je bil precej napolnjen, vendar se mi je posrečilo priti v oddelek, kjer je bilo še dosti prostora.

V Trebnjem je vstopilo zopet več ljudi, med njimi tudi nekaj Amerikancev, od katerih so se pa razen enega vsi porazgubili po drugih vozovih. V moj voz vstopivši Amerikanec se je vsedel tik mene in položil svoj kovček k stropu, kjer je bil že kovček meni nasproti sedečega potnika, ki cel čas ni spregovoril niti besede, temveč le mrko gledal v tla.

Novodošlec se je ozrl po meni in drugih sopotnikih. Meni nasproti sedeči potnik mu je moral biti znan, ker ga je dalj časa pozorno gledal, potem pa ogovoril:

»Janez, ali si ali nisi? Meni se prav zdi, da si ti Janez Glavan, moj stari tovariš in prijatelj iz lepih vojaških let, ko sva še skupaj tolkla komis v vojašnici ob Ljubljanici. Ali niso bili to lepi časi pred osmimi leti? Povej mi, če imam prav, zini katero.«

Mrki moj sopotnik je dvignil počasno svoj pogled in potem odgovoril z otožnim glasom:

»Sem Janez Glavan in ti si Martin Burja, stari moj prijatelj, s katerim se nisem videl že dolgih osem let, od kar sva slekla cesarsko suknjo. Res so bili tedaj lepi časi! Čeprav sva imela pri vojakih veliko sitnosti in nadlog, vendar se jih z veseljem spominjam.«

»Tudi jaz,« omenil je na to Martin Burja. »Res smo včasih silno in živinsko trpeli, a smo vse prenesli, saj smo bili mladi in pravi korenjaki. Ali se še spominjaš tistega napihnjenega korporalčka Bezlaja, ki je imel cel dan odprta svoja usta, iz katerih so bruhala v enomer na nas vsa imena naših domačih živali?«

Moža sta se na to dolgo in široko spominjala svojih predstojnikov, tovarišev in raznih dogodkov iz svoje vojaške službe. Ko sta končno obdelala vse svoje vojaške spomine, je pa moj stari sopotnik vprašal novodošlega prijatelja, kam je namenjen.

Novodošlec je malo vzdihnil, potem pa odgovoril: »Čez veliko lužo in ti?«

»Tudi.«

Moža sta na to dalj časa molčala, zatopljena vsak v svoje misli. Po daljšem molku je pa stari sopotnik Janez Glavan zopet spregovoril:

»Kaj te žene v Ameriko? Kolikor se še spominjam, si mi pri vojakih vedno pripovedoval, da imate doma zelo obsežno kmetijo, ki bode tebi pripadla, ker se je starejši brat že priženil na drugo posestvo in ker sta ostala doma le ti in od tebe dosti mlajša sestra. Ali nisi prevzel domačije?«

Ogovorjencu se je obraz stemnil in dalj časa ni zinil nobene besede.

»Res sem ti to pravil pri vojakih,« začel je slednjič z zamolklim glasom, »in se ti tudi nisem lagal. Naša domačija je veljala za eno najboljših v naši vasi in moj pokojni oče je vedno govoril, da jo bode meni izročil. Zato sem se tudi, ko sem prišel od vojakov, prijel takoj pošteno in z veseljem motike in pluga. Gotovo bi ostal moj pokojni oče tudi mož beseda, če se ne bi k nam priklatil neki hudič ...«

Pripovedovalec je obmolknil, zaškripal s svojimi zobmi in se zamislil. Še le čez nekaj časa je zopet nadaljeval:

»Naš stari dobri župnik je umrl in dobili smo prav mladega namestnika. Ta se je brigal za vse mogoče stvari, samo za cerkev ne. Komaj se je nekoliko pogrel pri nas, že je zbobnal skupaj dekleta in poklical v življenje Marijino družbo. Namesto da bi dekleta delala, so letala sedaj noč in dan v župnišče in po raznih božjih potih. To mu pa ni zadostovalo. Skoro je sklical skupaj še nas fante in nam povedal, da moramo ustanoviti odsek »Orla«. Ne da bi vedeli, zakaj hoče župnik ustanoviti ta odsek, se je večina naših fantov udala pritisku mladega župnika in tako tudi jaz. Župnik nam je naročil orlovsko opravo. Sedaj smo morali hoditi noč na noč v šolo, da smo se malo zvirali, potem pa pili in pili doma in drugod. Nekaj časa se mi je to zapravljivo početje kot mlademu fantu zelo dopadlo, sčasoma sem pa začel spregledovati, da je tako potratno življenje pač dobro za spočite duhovne, ne pa tudi za kmečkega človeka, ki se čez dan že dosti pri delu stelovadi in ki naj ponoči počiva, da bo drugi dan zopet dober za delo. Sklenil sem izstopiti, a sem s svojim sklepom dolgo odlašal, ker sem videl, da so moji starši vsi vneti za mladega župnika in njegovo delovanje. Dobro leto bode od tega, ko sem vendar izvršil svoj sklep ...«

Pripovedovalec je zopet utihnil in zopet se je slišalo škripanje njegovih krepkih zob. Tudi njegov sopotnik je molčal in pokojno čakal, da bode njegov prijatelj nadaljeval.

»Na drugem koncu naše vasi je Zemljanova hiša, trdna kakor naša. Kar čez noč je postala domača Micika velika. Bila je pridna in delavna, da daleč okrog ni imela vrstnice. Govorila sva večkrat in se začela rada gledati. Toda najino znanje je bilo brez greha. Na zahtevo župnika je morala pristopiti k Marijini družbi. Tam se je pa sčasoma sprevrgla in vsa spremenila. Bila je v družbi najsvetejša in ljudje so si začeli šepetati, da jo bode postavil župnik za vodnico, ker jo najrajše vidi. Prosil in rotil sem jo, da naj zapusti Marijino družbo, a ona me je vsa pod vplivom mladega župnika osorno zavrnila ... V sveti jezi nad svojim dekletom sem pobral orlovske cunje, jih zanesel v župnišče ter jih vrgel pred župnika rekoč, da izstopim. Župnik je bil tedaj od same jeze ves zelen in mi zagrozil, da bom še bridko obžaloval svoj nepremišljeni korak.«

Mladi mož je škripaje z zobmi zopet za nekaj časa prenehal svojo povest, potem pa zopet začel:

»Lanska zima je bila huda. Moj oče se je prehladil. Kmalu mu je bilo tako hudo, da se je moral vleči. Poklicali so župnika, ki je ostal dolgo pri očetu, potem pa še večkrat prišel. Ko sem nekega dne moral v dve uri oddaljeni gozd, je bil župnik zopet pri očetu in ga nagovoril, da naj napravi poslednjo voljo. Ker je bil oče pripravljen, poklical je župnik takoj tri priče, da je pred njimi in v župnikovi navzočnosti izrekel svojo oporoko. In v ti oporoki je moj pokojni oče snedel svojo besedo, ker je posestvo zapustil moji pobožni sestri, volil veliko za cerkev in maše, mene pa odpravil z neznatno odpravščino 2000 K. To je bilo prvo maslo, ki mi je je zvaril ta hudič, kateremu bi najrajši razklal njegovo hudobno butico. Moj oče je skoro na to sklenil. Ko sem po njegovi smrti zvedel za oporoko, sem klel in klel ter letal okrog sodišča in doktorjev, da dosežem svojo pravico. To bi bil vkolikor toliko tudi dosegel, če ne bi bila prišla vmes neka nova hudobija ...

Mož je zaškrtal z zobmi, nekaj trenotkov molčal in potem zopet spregovoril:

»Ko sem letal okrog sodišča in doktorjev, mislil sem vedno na Zemljanovo Miciko. Čeprav se me je izogibala, nisem je mogel pozabiti in posebno v dolgih nočeh mi je bila njena podoba vedno pred očmi. Tedaj so pa naenkrat ljudje začeli govoriti, da Micika ni prav zdrava. In res je postala silno bleda, da se mi je revica smilila v dno duše in da sem ponoči — še danes me je tega sram — večkrat radi nje jokal kot otrok. Naenkrat so pa ljudje tudi uganili vzrok njenega bolehanja. Začeli so govoriti o obiskih v župnišču in usodepolnih posledicah teh obiskov. Kaj ti bodem dalje razkladal, kaj so vse ljudje govorili. Zame prebridka resnica je, da Micika danes ziblje in da jaz pri tem nisem nič prizadet. To drugo maslo mi je pristudilo domači kraj in mi tudi vzelo veselje do pravdanja s sestro. S poslednjo sem se prav slabo za se poravnal, preskrbel si potni list v Ameriko in se od doma odpravil čez veliko lužo, od koder se ne bodem nikdar več vrnil. To je moja žalostna zgodovina. Sedaj pa povej še ti Janez, kaj podi tebe iz domače grude?«

Ogovorjeni Janez Glavan je nekaj časa zrl srepo v tla, potem pa začel pripovedovati:

»Tebe žene od doma hudobija strupenega duhovnika, mene pa tudi in je moja povest precej podobna tvoji. Dve leti po vrnitvi od vojakov sem prevzel po očetu domačijo, ki so jo šteli med najboljše daleč okrog. Prevzeti sem pa moral tudi silna bremena, ker mi je oče pri izročitvi naprtal prav občuten vžitek in ker je izgovoril mojim bratom in sestram prav velike odpravke. Da bodem mogel shajati, moral sem gledati, da dobim k hiši prav petično nevesto. To sem tudi našel v svoji sedanji ženi, ki je prinesla k hiši kup tisočakov, a tudi lep kup pretirane pobožnosti. Komaj se je dobro ugnezdila pri hiši, čepela je ves svoj prosti čas v župnišču in kaplaniji ali sta pa posedala pri nas župnik in kaplan. Ker so bili v župni vasi vsi trgovci in gostilničarji napredni, ustanovila sta duhovnika konsumno društvo, da jim odžreta kruh in jih sestradata, poleg tega društva pa še posojilnico. Obema zavodoma je bil duša naš kaplan, po čegar volji sem na zahtevo svoje žene moral še jaz pristopiti k obema zavodoma in to še celo kot eden prvih odbornikov, čeprav o celi stvari nisem nič razumel, kakor tudi moji tovariši ne. Kako je kaplan gospodaril pri obeh zavodih, ti ne bom podrobneje opisaval — samo toliko ti povem, da je v par letih v obeh zavodih stvar tako zavozil, da so bili sami dolgovi, imetja pa nič. Povrh je pa še za drag denar sezidal velikansko hišo, katero je krstil za »Društveni dom« in ki je žrla venomer denar, donašala pa nič. Iz posojilnice je posojal denar, kar na slepo, za poroke pa jemal kar nas odbornike, češ da je to tako samo radi lepšega. Tudi mene je ta vrag vjel, da sem se večkrat podpisal za poroka ... videl sem pa na zadolžnicah tudi podpise mojega imena, ki jih ni zapisala moja okorna roka. Premotil me je res sam vrag, da sem se utaknil v to reč, ker bi mi sicer ne bilo treba iti od doma ...«

Mož je za nekaj časa utihnil, gledal srepo v tla, potem pa zopet nadaljeval:

»Kaj bi ti to na dolgo in široko pravil. Moj zakon je ostal hvala bogu brez otrok. Krivde najbrž ne bo iskati pri meni, ker sem imel pomočnika v osebi mladega kaplana. Pred več meseci sem ga zalotil in tedaj sem mu prerahljal tako njegove kosti, da je moral tri dolge tedne ležati. Vendar me ni ovadil in tudi moja žena je molčala kot grob. Med tem, ko je kaplan ležal, sem pa prišel na čudne stvari pri posojilnici in v konsumnem društvu, ker sem spoznal, da smo prezadolženi čez glavo. Ker sem bil na vse strani porok, sem takoj vedel, da sem berač. Ker na mojem posestvu ni bilo skoro nič vknjiženega, izposloval sem si v mestu večje posojilo, katero sem prejel danes izplačano in ki naj mi služi za potne stroške in prve potrebe v Ameriki. Da grem v Ameriko, nisem nikomur povedal in še manj, da se ne bodem nikdar vrnil. Če imam biti po zaslugi duhovnega kramarja berač, sem rajši berač v Ameriki, kot pa doma. Iz tega lahko, ljubi Martin, posnameš, da je tudi mene pognal v Ameriko duhovnik, ki je zgrešil svoj poklic in zavrgel prve dolžnosti svojega stanu ... Upam, da bodem v Ameriki imel mir pred temi vragi, doma naj pa žena gospodari naprej s kaplanom, kakor ve in zna.«

Mož je obmolknil. Njegov prijatelj na njegovo povest tudi ni nič odgovoril. Na dolenjskem kolodvoru sta oba Amerikanca zadela na rame svoja težka kovčka in izstopila.