Na begu
| Na begu Franc Ksaver Meško |
| |||||||||||
I.
Vzbudi se včasih sredi noči, tako tihe in skrivnostne, da nehote pomisli: “Pa sem že v večinosti, ali še na svetu?” Vzbudi se, na široko odpre oči, upre jih v nemo noč in vidi pred seboj, tik nad posteljo, ob postelji, da bi samo trebalo itegniti roko, pa bi ga živega prijel, dogodek iz življenja. Lep in vesel je bil, pa se ga v srce vzradostiš; mračen je bil in žalosten, pa te zazebe, zaboli, zaskedli do dna srca.
Ob belem dnevu odpre včasih človek na široko oči, vse zavzete, v začudenju se krešoče; zakaj nenadoma je zazrl pred seboj dogodek iz življenja. Pred mesecem se je dogodil morda, morda pred tridesetimi leti, v rosin mladosti kdaj. Pa ti oživi pred dušo in pred omči, kakor da ga je postavila v hipu pred te sama vsemogočna roka božja. Lep in srečen je bil – v srce se vzradostiš; zazebe te, zaboli, zaskeli do dna srca.
Tako gledam pred seboj šestokrat vse tiste dogodke v tistih nočeh, čestokrat ob delavnicah, šumnih dneh. Ne mogel bi reči, česa je bolj polno srce ob teh spominih, grenkosti ali radosti. Bodi nebo zahvaljeno za vse, za nesrečo in za srečo v nesreči, za preganjanje in sovraštvo, preizkušanje in trpljenje in za svoj blagoslov in svojo pomoč …
Prosite, da se vaš beg ne zgodi pozimi ali v soboto – na praznik – zakaj Velika bo stiska takrat,” je napovedal in nas opozarjaš že božji Učenik.
Jaz sem prosil pač slabo. Kaj – niti prosil nisem! Zakaj nikoli nisem mislil, da bodo prišli taki časi. In ravno na praznik se je zgodil moj beg, v neprijazni zimi, v dneh, polnih dežja, polnih snežnih metežev.
Svoj tretji beg mislim, 5. Januarja 1919.
Prvič smo bežali v pondeljek, dne 9. Decembra 1918. Trije: g. dr. Cukala, župnik iz Podkloštra pod Trbižen, g. Kuhling, župni upravitelj iz Gorjan v Ziljski dolini in jaz.
Že vse dni v začetku decembra je ležalo težko in grozeče v vzračju. Vedni sestanki nasprotnikov, čudni pogledi, škodoželjni nasmehi, če so me srečali, vse mi je kazalo in me opozarjalo, da se nekaj pripravlja. A otipati, prijeti nisem mogel nič določenega in gotovega.
Na Brezmadežnega spočetja praznik, dne 8. Decembra, so priredili Nemci in nemški socialni demokrati v Beljaku in v okolici – in, kakor sem pozneje izvedel, gori po vsi Ziljski dolini – več shodov. Med Nemce so šteli seveda tudi naši “nemško misleči ali Nemcem prijazni” Slovenci. Med pristnimi Nemci v Beljaku, podobno na najvišjih in najvplivnejših mestih, je bilo mnogo res časti vrednih, visoko omikanih mož, ki smo mogli z njimi prav pametno govoriti in smo še navzlic narodnostnim nasprotjem čisto dobro razumeli. Socialni demokrati – res, tudi pri the so bili zlasti na vodilnih mestih, zelo pmaetni in pošteni možje, ki pa so jim polagoma izvili vajeti iz rok kričači in narodnostni nestrpneži – so bili prišli povsem ob pamet. Srdito so nasprotovali Slovencem in Jugoslaviji. Bolelo me je to tem bolj, ker je ravno v beljaškem okraju že leta zmagoval socialdemokratski poslanec edino s pomočjo Slovencev. Izbirati smo imeli pač le med dvema zlema, med nemškim nacionalcem (dr. Angererjem), brezvercem in zagrizenim sovražnikom Slovencem, pa tudi zelo zmožnim možem, in med socialnim demokratom. Izbrali smo manjše zlo — volili socialnega demokrata. Mene so po vsakih volitvah nemškonacionalni listi hudo napadali, kako da more duhovnik voliti rdečkarja.
Bog ž njimi, s socialnimi demokrati! Verjeli njihovi internacionalnosti itak nikoli nismo, ko so pa o vsaki priliki pokazali svoje nemško kopito.
Najhujši so bili "nemško misleči" Slovenci. Vobče je to najgrša sorta ljudi pod milim Bogom.
Ko sem šel 8. decembra popoldne po blagoslovu iz cerkve, sem slišal iz sosedne protestantske gostilne silno vpitje. Vprašal sem ljudi, kaj da je, pa sem izvedel: “Nemci imajo zborovanje.” Začudil sem se, ker smo imeli prejšnjo nedeljo skupno zborovanje z zastopniki mesta zaradi aprovizacije: da daje mesto nam moko in sladkor, mi mestu mleko. Vprašal sem se, kaj da imajo danes spet, ko meni ni živa duša črhnila besedice o tem, kaj da bi me bili celo povabili.
Še so bili ljudje pri meni v župnem dvorcu, kar pride iz Beljaka gospa Romauhova, Slovenka, ki smo z njo in z njeno družino že leta prijateljsko občevali.
Prosim jo, naj sede in potrpi, da opravim z ljudmi.
Ko so stranke odšle, mi pravi : “Gospod župnik, ne ustrašite se, prinašam vam neprijetno novico.” – Ker sem se med vojno v zaporih in v konfinacijah privadil že vsemu hudemu, se nisem ustrašil. Postal pa sem radoveden: “Kakšno pa?” – “Odidite za nekaj dni odtod – zapreti vas hočejo.” –
“Že spet? Kdo pa?” – “Beljaški vojaški svet.” – “Odkod veste to, gospa?” – “Gospa Papeževa s pošte mi je povedala. Prišla bi bila sama, pa se je morala peljati v Rož. Zato je prosila mene, naj grem sem in vas posvarim.” – “Lepa hvala za vso skrb. A odkod ve gospa?” – “Povedal ji je vojak, ki je ud “Soldaternata.” Ali ni vedel, da je gospa znana z vami, ali vas je hotel po nji opozoriti, ne vem.” – Zelo hvaležen sem bil obema gospema, naravno. Vendar se nisem še mogel odločiti. – “Danes ne morem več lahko od doma, večer bo kmalu. Jutri sem itak namenjen od doma, otroke grem spovedati v Šteben. Pa odidem takoj po sv. maši. Ponoči menda vendar ne pridejo pome.” – ”Upajmo, da ne. A predolgo nikar ne odlašajte.”
Odšel sem drugi dan šele proti enajstim. Ves čas je bil kdo pri meni, da ni bilo mogoče prej. Sicer je bila nevarnost že manjša: ponoči so prišli oddelki narodne straže iz moje vasi Bače ob Baškem jezeru in iz Malošč ob Štebnu. V prvi sili bi me ti že branili.
Ravno je zvonilo enajst – ob enajsti, ne opoldne, zvoni tam – ko sem šel čez polje kake četrt ure od cerkve. Naenkrat zagledam, da prihaja iz vasi Turdaniče, jaz sem korakal nad vasjo, truma mož in fantov, večinoma oboroženi s puškami. Ko so mene zagledali, so postali, me gledali, nekateri hiteli čez nekaj hipov nazaj v vas. – “Ali mi bodo prestrigli poti in me prijeli? Lastni farani?” – Tega vendarle nisem mogel verjeti o njih. Stopal sem mirno, z naglico bi jih bil le vzpodbudil. Nekajkrati sem se previdno ozrl – nikogar! Ko pa sem bil v gozdu, sem hitel navkreber, da mi je kmalu tekel pot po čelu. “Če le srečno pridem v Šteben! Tam bom bolj varen.” Prišel sem, Bogu slava!