Na balu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na balu.
Anonimno
Izdano: Domoljub 18. februar 1892 (5/4), 38—41
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Predpust je čas veselic, zabav in plesov. Ljudje predpustni čas tudi obilno porabljajo v te namene. Malokje je opazovati toliko gorečnosti, kakor pri veselicah. Nekdaj našemu ljudstvu bali niso bili znani po imenu. Napravljala je bale le gospôda po mestih. Dandanes pa, ko so pozabili ljudje narodne prislovice: »Jaz gospod, ti gospod, kdo bo pa krave pasel?« ter je ali vsaj hoče biti vsak gospod, imamo takih balov mnogo tudi po kmetih. — Umesten je torej v tem času »listek« o balu, ki slôve tako-le:

Grof Viljem B. bil je mlad mož. Kdor ga je poznal, vedel je, da je grof lahkoživen veseljak, ki si ne odreče ničesar, kar poželi njegovo srce. Svojo obleko dobival je iz Pariza, svoje konje iz Angleškega; lovci njegovi so bili iz Tirol, vina je točil francoska in slike italijanskih umetnikov so krasile stene v njegovi palači. Pri njem je bilo vse izredno, obilno in dragoceno.

Grof Viljem je bil bogat, duhovit in prikupen mož. Imel je prijateljev, kolikor je hotel in vendar že v edenindvajsetem letu ni bil več zadovoljen sam seboj. Nasitil se je vsega in zanj ni bilo več skoro nobene stvari, ki bi mu bila delala veselje. Lovci so postajali, ker je grof le redko šel na lov in veselice so ponehavale v njegovi hiši, ker ni mnogo vabil svojih prijateljev k sebi.

Skoro da bi bil obupal; a nekaj ga je še vendar priklepalo na življenje. To je bila njegova strast za igro. Pri igralni mizi, kjer je bilo polno kart in kupe denarja, tam se je še razvnel, tam ga je dramila opoteča sreča, ko je ali izgubljal ali dobival velike svote.

Nekoč naprosijo ga tovariši njegovi, naj napravi plesno veselico v svoji palači. Dovolil je v to, a s tem pogojem, da on ne bo plesal. — Mlademu umetniku je naročil, naj primerno okrasi veliko dvorano; tudi vse drugo je oskrbel v zabavo svojim gostom.

Tako lepa še ni bila nikoli grofova dvorana. Razsvetljena kakor solnčen dan kazala se je sredi najhuje zime v pomladanski podobi. Polna zelenja in cvetja, vmes pa umetnega sadja. Gostje so bili kar očarani, ko so gledali to lepoto.

Tedaj pa je zunaj vladala ostra zima. Snega je mnogo padlo, in mrzla burja zledenila ga je, da je kar škripalo pod nogami. Bogati so se na cesti zavijali v svoje dragocene kožuhe ali pa so se greli doma pri gorkem ognjišču. Takim seveda zima ni nič na potu. — Toda revežem zima ni prijateljica. Njih stanovanja so revna, vlažna; vrata in okna slabo zapirajo; peč sicer stoji v kotu, a je navadno mrzla. Rad bi se revež ubranil mrazu, a nima primerne zimske obleke ... Oj po zimi je revežu dvakrat hudó, a kako redki so angelji usmiljenja, ki obiskujejo revne ter so jim vzlasti po zimi v podporo za nejasno obleko, hrano ...

Toda kdo misli na to?

Ob desetih zvečer žarelo je iz grofove palače; vsa okna so bila umetno razsvetljena. Iskri konji dovažali so na nejasno sankah imenitno mestno gospôdo v grofovo palačo. Vhodi v palačo so bili pregrnjeni z dragocenimi pregrinjki, pri stopnicah pa je stal grof ter vljudno sprejemal in pozdravljal svoje goste. Ko se mu je zdelo, da so že nejasno večinoma vsi povabljeni, stopi pred vrata na cesto, gledajoč ali je morda še kak voz na potu. Voza ni bilo videti nobenega, a približala se je grofu revna ženska z jokajočim otrokom v naročju. Nevoljen zavpije grof nad tujo žensko: »Stran od tukaj, capinka!«

»Ah, milostni gospod, prosim Vas, usmilite se me! Strašen mraz mori otroka in mene.«

»Jaz sem že zjutraj razdelil darove. Nocoj imam drug posel in se ne morem ukvarjati z berači.«

»Saj toliko Vas prosim, da si kupim kos kruha in butarico drvá. Zebe, strašno zebe!«

Hipoma pa med tem prihiti voznik z zadnjimi gosti. Komaj se je umaknila reva, da je niso povozili konji. — Ko je voznik odšel z vozom, prišla je zopet uboga žena pred vrata, a tedaj dete ni več kričalo v naročju. Zaspalo je. Tudi mati čuti se vkljub lakoti zelo zaspano; oči so ji bile trudne in noge so ji omahovale. Onemogla sede na prag, da se odpočije. A kmalu pride vratar, in ko tujo žensko zapazi sedečo na pragu, zarohni nad njo, ter jo šiloma pahne čez prag. Revna mati ni mogla več dalje, precej poleg vrat ob zidu zopet omahne na tla. Krčevito stisne dete v svoje naročje, kakor bi se bala, da ga ji hoče kdo vzeti. Toda ni se ji bilo treba več bati, kajti dete je bilo mirno, tiho, mrzlo — mrtvo. A nezavestha mati ni tega več spoznala. Naslonila se je na zid ter zaspala. In sanjala je, kako je nahranila dete ter je smehljajoče polagala v zibelko, pojoč mu zazibalno pesmico, kakor jo znajo le matere. — Zunaj pa je medlo s snegom, in uboga žena je bila kmalu odeta v belo sneženo odejo, podobna je bila svoji jedini prijateljici beli ženi — smrti,ki jo je ravno sedaj poljubljala s svojim ledeno-mrzlim smrtnim dihom.

Pri ljudeh ni našla uboga mati srca, a smrt ji je donesla rešitev ...

Nad njo pa se je razlegala vabljiva godba in gostje so se vrteli v raznih plesih. Krasna jim je bila obleka. Koliko dragocenih biserov se je blestelo plesalkam raz obleko. In jeden sam tak biser bi bil zadostoval, da bi bilo rešeno dvojno človeško življenje. Uboga žena, ležeča sedaj v smrtnem spanju pred hišo, kupila bi bila zanj drva, kruha in mleka, za svojega otroka in zase ...

Da, da brezsrčnim bogatinom morajo biti zaprta vrata v nebesa! ...

Obtihne pa godba v plesalni dvorani in gostje so povabljeni k bogato pogrneni mizi, da se odpočijejo in okrepčajo. Nekaj starejših gostov jelo je odhajati. Med drugimi grof sam spremi kneginjo prijateljico po stopnicah do voza. Ko se vrača s ceste v hišo, zadene z nogo ob nekaj trdega v snegu poleg zidú. Ostro pokara služabnike da mu o taki slovesni priliki ne poskrbé za red in snago pred hišo. − Služabniki pogledajo z grofom, kaj da je ob zidu nastavljenega in izvlečejo izpod snega − mrtvo ženo z dojencem v naročju.

Grof prestrašen odskoči; spomni se, da je to gotovo ona ženska, ki ga je par ur poprej prosila za božjo voljo, naj se usmili vsaj njenega nedolžnega otroka. Do cela premagan od silnih očitanj vesti beži grof v gorenje prostore ter se zaklene v svojo sobo. Zbrana gospôda hitro zve za strašen dogodek in veselica je bila takoj dokončana. Smrt pred hišo zagodla jim je zadnjo arijo ta večer: »Bežite pred menoj!«

In bežali so. Ko se gostje razidejo, pribiti nejasno zopet v spodnje prostore, kjer so že služabniki nejasno nesli zmrzli trupli v svojo sobo. Ženske so drgnile nejasno da bi ju oživili, a bilo je prepozno. Mraz in glad sta pokazala svojo moč nad siromašnim človekom. Dasi je bila žena mrtva, vendar ji skoro niso mogli izviti mrtvega otroka iz rok. Kako strašen je moral biti boj materine ljubezni za otroka, katerega niti sedaj mrtva neče izročiti tujim rokam ...

Grof nekaj časa gleda ta prizor, a ko je videl, kako krčevito je mrtva mati držala svojega dojenca v naročju ter mu mrtva očitala njegovo brezsrčnost, nejasno pa je zbežal zopet v razsvetljeno dvorano, tekal je nejasno in tja, trgal z zidov zelenje, preobračal cvetlice, nejasno mize razna dragocena jedila. »Oh le košček kruhaa, le gorka soba bi bila zadosti, in siroti bi ne bili umrli od lakote,« klical je grof ves obupan ter se zaprl v svojo sobo.

Tu je jel premišljevati, morda prvikrat odkar je živ, človeško življenje, njegovo osodo, njegov namen. Premišljal je tudi o svojem življenju. Vedno jasneje mu je bilo, kako prazno, malovredno da je bilo do sedaj njegovo življenje. Bog mu je naklonil toliko časnih darov, naklonil mu je obilno bogastva. Koliko dobrega bi bil on lahko storil! Koliko solz revežem otrnil z velih lic! In vendar on ni storil nič, prav nič! Sedaj pa še to, da je vsled njegove krivde vničeno dvoje življenje pred njegovo hišo vsled mraza in lakote, dasi ima grof toliko jedil in toliko drvi!

Tisto noč in drugi dan je bil grof zaprt v svoji sobi. Domači so trkali na vrata, a ni bilo nobenega odgovora. Proti večeru pa so s silo odprli ter našli grofa klečečega pred podobo svoje matere.

Bali so se ga služabniki, a on jih je prijazno potolažil rekoč:

»Prijatelji, sedaj začnemo drugače, pravo življenje!«

* * *

Ni še minulo eno leto in že se je v onem mestu dvigalo dodelano veliko poslopje. Bilo je zavetišče, katero je sezidal na lastne stroške grof Viljem. Sprejemali so v to hišo reveže, vzlasti zapuščene otroke. Skrb za nje je bila izročena redovnikom, usmiljenim bratom in zadnji med temi brati je bil grof-vstanovnik. Pet let je še preživel v tej novi družbi, na to je umrl med revnimi sam najbolj reven, ker je že poprej razdelil vse svoje imetje. Vedel je, zakaj je živel in spokorjen umrl je srečno.

Med določili pa, po katerih se vravnava oskrbovanje ubogih v sirotišču, je važno posebno to-le: »Od praznika vseh svetnikov do velike noči morajo biti v zavetišču zakurjene dve veliki sobani, kamor sme vsak revež priti se gret po dnevu in po noči; opoldne in zvečer deli naj se v teh sobanah vsem navzočim gorka, krepka juha.«

In kadarkoli so se zbirali reveži v teh prostorih, hvaležno so se spominjali dobrotnega grofa. Modri stariši in vzgojevalci pa so v zavetišče vodili sebi izročeno radovanja željivo mladino, da je gledala, kako veseli se pokrepčani reveži vračajo domov; tu so stariši mladini pojasnjevali pravi namen človekovega življenja, rekoč: Poglejte, to je bal, to so veselice, kakoršne v svoji iznajdljivosti napravlja krščanska ljubezen ...