Na Vrhovju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Na Vrhovju. Povest.
Anton Koder
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (51. zvezek), 1898, 117–126
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III.dno

I.[uredi]

Kako prijetno je življenje na kmetih. Lepo odsevajo bele kmetske hišice izmed sadnega drevja na prijaznem holmcu, v tihem gorskem zakotju, ali v mirni dolini poleg senčnega gozda. Sumeč potok žubori med priprostimi poslopji, in bela cesta se vije v širni svet. Na desno in levo se razprostirajo njive, kjer se klanja v poletju in jeseni setev: kmetsko bogastvo. In ondi ob temnem gozdu ležé travniki, odkoder odmeva pastirjeva pesen in veselo vriskanje.

Vse, kar raste in se giblje, kar zeleni in zori, stvarjeno je v korist in radost srečnemu kmetskemu ljudstvu. Tam sredi vasi se dviga bela cerkvica s svojim rudeče barvanim zvonikom v nebá oblake, gor, kjer išče in najde srce seljanovo v dnevih gorja, v življenja viharjih mir in tolažbo.

In vendar tudi tu ni domá vedno sreča, mir in zadovoljnost. Strast, brezsrčnost in zlobnost človeka zaseje tudi v tiho kmetsko selo gorje ter izpreminja zemeljski raj — v dolino solzá.

Vas Vrhovje je bila nekdaj lepo in bogato slovensko selo. Zdaj pa ni več. Na pol razpadle koče z raztrganimi strehami stojé ondi, kjer so slovele nekdaj bele kmetske hiše. Razkosano, prodano je nekdanje vrhovsko polje; robidovje in trnje poganja zdaj ondi, kjer so se dvigali nekdaj mogočni stoletni hrastje. In ponosen, krepek vrhovski rod, kam je izginil tudi on?

Še živi, a upognjen je in bledih lic; postal je iz srečnega kmeta — delavec, težak. Prodal je s svojo zemljo tudi svoje roke tujemu gospodu, ki se šopiri zdaj na njegovem posestvu in pod njegovo streho.

Bilo je pred štiridesetimi leti. Prijetno je bilo tedaj na Vrhovju. Vsako poslopje je kazalo, da biva ondi blagostan in sreča. Pregovor pravi, da pogubi več ljudij sreča, kakor nesreča; kajti sreča, izgubljena in zapravljena, ne vrne se navadno nikdar več, nesreča pa le izkuša in utrjuje človeka. Tudi Vrhovci niso hoteli poznati svoje sreče. Ni jim ugajalo mirno kmetsko življenje v gorskem zakotju. Sanjali so o daljni Ameriki, o brezskrbnem meščanstvu, o življenju, ki deli brez žuljavih rok svetne darove. Poznali pa niso zaklada v svojem lepem posestvu. Gorski potok, ki je bil stvarjen kakor nalašč za obrt, za žage, mline, tovarne, prinašal jim ni drugega, kakor pitno vodo. In vrhovsko ravno polje, ležeče ob veliki cesti, ki je vezala daljne trge in mesta, bilo je Vrhovcem skoro v napotje, saj so se trudili in potili na njem od zore do mraka — le za življenje.

»V bodoče mora biti drugače,« govorili so pogostoma. »Pol posestva, vse posestvo, ki nam povrača komaj naš trud, prodamo, ob obrestih in o rokodelstvu pa bomo živeli potém brez skrbi.« Bilo je Vrhovcem kakor nalašč, da je ogledoval že več potov tujec njihovo posestvo.

Posebno povšeči mu je bil gorski potok. Hodil je po cele ure ob njem, premerjal ga in premišljal, kakor da bi bila gorska voda pravi čudež. In naposled je popraševal celó v vaški krčmi, ali bi ne bila večina posestev na prodaj.

Poslednji glas je bil Vrhovcem kakor velik dobitek v loteriji. Ponudili so vsi večji kmetje tujcu svoja posestva za ceno, ki se jim je dozdevala neizmerno velika. A svet na Vrhovju ni bil baje predrag; kajti ugovarjal ni kupec pri ceni. Vendar nepričakovana zapreka je ovirala izvrstno kupčijo na Vrhovju. Mestni kupec je zahteval, da se mu prepusti v last vaški potok. Toda temu je ugovarjal jedini posestnik Skala, ki je imel mlin in žago ob potoku. Poskušali so Vrhovci, da bi pregovorili za svojo kupčijo tudi soseda Skalo, a zastonj.

To noč se hočejo potruditi zadnji pot v razgovoru v vaški krčmi, da se omogoči njihova zagotovljena bodoča sreča. Ko je odmeval v vaški krčmi krik in razgovor o trmoglavosti soseda Skale, ki ne privošči domači vasi ponujane sreče, sedel je Skala na jezu ob svojem mlinu. Bila je krasna noč. Mesec je pogledoval izmed oblakov na samotno vas, prijetno je šumela voda ob jezu, in prijazno sta potrkavala mlinska kamena v mlinu.

»Koliko časa še, in proč je sedanja sreča in mir v naši tihi dolini,« pravi polglasno Skala samemu sebi.

Naslonivši glavo v dlan, nadaljuje:

»Razumeti ne morem svojih sosedov, da ne vidijo pasti, ktero jim nastavlja tujec. Denar, nesrečni denar, koliko blagostana in tihe sreče si že razdrl, in uničiti hočeš tudi nas. A jaz se ti stavim v bran. Ni ga na svetu, da bi mi mogel odkupiti zemljo, kjer sem se rodil, kjer so živeli srečno stariši moji, in kjer želim zatisniti tudi jaz nekdaj oči. Mnogo so že poskušali, da mi vzemó za nekaj leskečega denarja domovje. Smešni ljudje in pomilovanja vredni! Kdor ima srce, ne prodaja doma, ne zametuje stanú, v kterem se je rodil.«

Izgovoril ni Skala svojih mislij, ki so mu vznemirjale glavo, ko ga vzdrami stopinja prišleca. Bil je vaški župan Sila.

»Ali se ne omečiš in ne prideš k sosedom v krčmo, kjer te pričakujemo?« ogovori župan mlinarja Skalo in prisede k njemu na jez.

»Mene ne žeja po strupu, ki se toči ondi v zaduhli sobi, ktero imenujete kraj veselja, tolažnico žalostnih, pribežališče brezupnih — krčmo,« odgovori Skala ter ponudi prišlecu pipo duhana.

»Saj nam vendar nočeš uničiti s svojo trmoglavostjo ponujane sreče?« povzame zopet župan in pristavi:

»Dogovorimo se le o vodi. Le voda nad tvojim jezom je nam še navzkriž pri kupčiji.«

»Prijatelj, poznaš me izza mladih let. Vedno sem bil odkritosrčen s sosedi. Najboljše vam želim tudi danes v vaši kupčiji. Vendar srce me boli. Prepričal sem se, da sem vam govoril zastonj. Braniti vam ne morem, da ne vsilite svojih lepih posestev tujcu za slepo ceno, a ne odpovem se pravici do vode. Povej svojim sosedom, da prodajo s svojim imetjem tudi svojo srečo in zadovoljnost, in da pride čas, ko se bodo prepozno spominjali besed svojega trmoglavega soseda!«

Molčé je poslušal Sila svojega tovariša. Umeti ni mogel, kako more imenovati Skala dobro kupčijo s posestvi nesrečo.

»Ne razumem te, prijatelj,« pravi potém. »Dokazoval sem ti toliko potov, in tudi sam vidiš in čutiš, da je kmetija revščina in trpljenje, da velja dandanes le gotovi denar in gotovi zaslužek. Delaj in trudi se od zore do mraka za črni kruh, za nekaj slabe obleke, vse drugo daj cesarskemu davkarju. In ko pride slaba letina, ko ti zamori slana najlepše cvetje, ko ti pobije toča žetev, kje je tedaj celó črni kruh, in kje je denar za davke in druge potrebščine?«

»Resnica je, sosed, kar govoriš o kmetstvu,« odvrne Skala. »Kmet ni rojen, da polega po senci, in da seda brez truda k bogati mizi; vendar srečen je lahko in zadovoljen, ako ima nekaj potrpljenja, in ako gleda z jasnim očesom okoli sebe. Koliko bolj ubožnih stanov živi od kmetskega. Ali ni kmet gospod, velik gospod v primeri z rokodelcem, ki se tudi trudi od zore do mraka le za živež, za siromašno podstrešje, in ki je vesel, srečen, da ima delo, trud, ktero imenujemo kmetje svoje gorjé. In kako se počuti delavec v dnevih nesreče, ko potrka nesreča, bolezen, starost, pomanjkanje dela na njegove duri? In naposled, ali ni že sreča samo misel: to posestvo je moje, ta streha je moje zavetje do smrti, tu sem gospodar jaz!«

Tako je govoril Skala. Pazno ga je poslušal vaški župan. Ugovarjati ni mogel njegovemu govoru; kajti govoril je resnično in prepričevalno.

Zapazil je Skala vtisek svojega govora pri sosedu. »In kaj postaneš ti in tvoji tovariši, ko prodaste svoja posestva tujcu?« vpraša potém. »Vozili se bodete v kočiji in prisedali h gosposki mizi nekaj časa, dokler bode kaj denarja v žepu. In ko izgine poslednji, ko se oglasi vprašanje: »Kje je moja hiša, kje je moje posestvo?« podil vas bode brezup v daljni svet in pred duri istega, ki vam ponuja zdaj svetna nebesa v vaši kupčiji, da se vas usmili, vas sprejme za delavce na nekdanjem vašem posestvu.«

Z naglasom je govoril sosed Skala poslednji stavek. Molčala sta nekaj časa tovariša nató. Naposled vstane župan Sila in poslavljajoč se, pravi: »Sosed, ti si v resnici skala. Kar ti pride v glavo, tega ti ne prežene niti prošnja, niti jaz, tvoj župan. Lepo znaš govoriti, kakor da bi čital knjigo, a pomagalo ti ne bode. Smešno bi bilo, ako bi nasprotoval jeden vsej soseski. Ugovarjaj ali ne ugovarjaj, še nocoj sklenemo s tujcem v krčmi brez tebe kupno pogodbo. Videli bomo, ali boš trdil tudi tujim gospodom, ki sezidajo velike tovarne poleg tvoje beračije, da imaš le ti vodno pravico, a ne vsa soseska.« 

Dolgo je še slonel isti večer mlinar Skala ob jezu. Žalosten je bil. Smilili so se mu sosedje, ki uničujejo svojo srečo za nekaj zapeljivega denarja. Ko je premišljeval Skala bodočo usodo svoje rojstne vasi, odmevalo je iz vaške krčme burno veselje. Prodajali so se pri vinu kmetski domovi, ki izginejo kmalu brez sledú.

* * *

Bilo je nekaj tednov pozneje. Vesel dan je bil na Vrhovju. Iz mesta so prišli tuji gospodje. Plačevali so z gotovim denarjem kupljene kmetske domove in merili velike tovarne, ki se bodo zidale na njihovem mestu. Hodili so tudi ob vaškem potoku in risali, kako predrugačijo njegovo strugo, in kako porabijo vodo za bodoče svoje tovarne.

Molčé je zrl mlinar Skala mestne gospode, ki so hodili po njegovem posestvu, kakor po svoji lastini, in govorili o vodi, ki je vrtila, kar svet pomni, njegova mlinska kolesa. In ko so omenjali, kako izkopljejo nad mlinom novo stransko strugo potoku, zarudi Skala in stopi k merjavcem, rekoč: »Pravica do vaškega potoka je v moji hiši, kar svet pomni. Tako ostane tudi v bodoče.« Čudéč se, pogledajo se mestni gospodje pri mlinarjevem ugovoru, a iz zadrege jih reši župan Sila.

»Dokaži pravice do vaškega potoka, Skala, in sicer s črnim na belem, sicer ti ne verjame nihče!« reče župan in pristavi: »Smešno! Voda je vedno in povsod v soseskini oblasti. Soseska je prodala kupcem naših domov tudi vaški potok. S temi gospodi se pogajaj o vodnih pravicah!«

Zbledel je Skala. Molčal je nekaj časa; kajti preveč ga je osupnila vnebokričeča krivica.

»Sila, ali je mogoče!« vzklikne naposled mlinar! »Ali je mogoče, da uničujejo sosedje in soseska pravice svojega soseda, ker jim želi srečo, samo zaradi tega, ker ugovarja in odsvetuje, da naj ne prodajajo in razkosujejo kmetskih domov, ki se maščujejo kmalu nad svojimi sovražniki!«

Smeh sledi tem besedam. »Pridigovati znaš, a s pridigo ne opraviš ničesar,« odgovori župan Sila in pristavi: »Ako poznaš ti bolje pravice, kakor gospoda in soseska, toži jo na veliki pečat, a vedi, da pričamo vsi tvoji sosedje, da je bil vaški potok vedno v soseskini oblasti, in da je postavljen tvoj mlin brez soseskinega dovoljenja.«

Dovolj je bilo Skali. Govoril ni dalje. Preveč ga je zabolela zaslepljenost sosedov in njihova nehvaležnost za odkritosrčne svete.

»Ne boj se, sosed Sila! Nadlegoval ne bodem srenje s tožbo, akoravno sem prepričan, da bi bila pravična; kajti pravdanje ne prinaša blagoslova,« pravi končno Skala. »A zapomnite si, sosedje, da krivica ne rodi sadú. Bojim se, da pride čas, ko se spominjate besed svojega soseda, ki vam je govoril: »Ne zametujte svojih domov in svojega stanú, v kterem so srečno, akoravno skromno, živeli vaši dedje; kajti lastni dom je mnogo potov jedino, kar tolaži v nesreči, in kmetijski stan je jedini, v kterem domuje sreča in zadovoljnost.«

Čul se je zopet posmeh. Kdo bi verjel črnogledemu sosedu, kdo bi se trudil žive dni z nehvaležnim kmetijstvom, ako se zamenja lahko za gotovi denar, za življenje brez truda, kakor se je dozdevalo Vrhovcem!

II.[uredi]

Že mesec dnij pozneje se je poslavljal Skala od domovja. Niti mislil ni poprej, da pride čas, ki mu zagreni bivanje v hiši, kjer se je rodil, in kjer so živeli in umrli dedje njegovi. Njemu pa ni bilo mogoče drugače.

Kako je prigovarjal, kako svaril sosede, naj ostanejo zvesti svojemu stanu in domovju. Zastonj! Tuji ljudje gospodarijo zdaj na prijaznem Vrhovju, in tuje roke izpreminjajo domačo vas v odljudne tovarne. In povrh so mu vzeli po krivici vodo, ki je vrtila trem rodovom mlinska kolesa, ter jo porabili za tovarne.

Ob um bi bil, ako bi premišljal vnebokričečo krivico, ktero so zakrivili njegovi zaslepljeni sosedje. Da bi ne gledal dalje lastnega in soseskinega gorja, sklenil je zapustiti svojo rojstno hišo, svoj rojstni kraj. V nepopisni žalosti je prodal tudi on za slepo ceno svoje posestvo. Že drugi dan, ko bo vzhajalo solnce, zapustil bo domovje svoje.

V daljno tujino, črez široko morje gre iskat novega doma in nove sreče. Še jeden pot, morda zadnjič v svojem življenju hoče videti in pozdraviti one priljubljene kraje, ki ga spominjajo minule sreče.

Tako je premišljal Skala, ko je hodil zadnji popoldan pred svojim odhodom po Vrhovju. V gozd hiti, kjer šumé stoletni hrastje in zelené smreke, znanci njegovi iz zlatih mladostnih let.

Solza mu kane iz očesa, ko postoji v njihovi senci in se ozre v njihove vrhove. »Koliko srečnih ur sem preživel v vaši druščini, gozdni prijatelji moji,« pravi Skala, »in zdaj se poslavljam od vas. Varovali ste, mogočni domovja čuvaji, jekleni hrastje, nekdaj naš dom, in zdaj — zgrmite kmalu tudi vi na zemljo, pod tujo sekiro, ki vam zvoni k pogrebu.«

Milo se stori Skali pri teh besedah. Dalje hiti. Na planem si hoče razvedriti užaljeno srce. A ko stopa ob njivah, kjer je nekdaj sejal in žel, po zemlji, ki se mu je dozdevala najlepša, najbolj srečna nekdaj, dozdeva se mu, kakor da bi šumela trava in rumena strn: Ostani pri nas; le domá, na materini zemlji se raduje srce!

Dalje hiti Skala, da bi ne čul stotero jednakih glasov in spominov, ki se mu vzbujajo pri vsaki stopinji. Ondi na višini, kjer šumi ob skalovju vaški potok, se ustavi.

»Koliko sreče in blagoslova si podajal očetovi hiši, vir naših gorá?« pravi Skala samemu sebi, ko zre v šumeče valove. »In zdaj si se mi izneveril tudi ti! Ne, potok, ti si zvest, kakor si bil mojim dedom, nezvesti so le ljudje; le oni podirajo tujo srečo, da zidajo na njej svojo lastno.«

Tako se je poslavljal Skala od svoje domovine in njenih priljubljenih mu krajev. Dozdevalo se mu je, ko je počival zadnjič v svoji sobi, da bi ne zamenjal svoje nekdanje hišice za leskeče gradove; saj tako prijetno ne more biti nikjer, kakor pod ono streho, kjer se je rodil.

Toda zdaj je bilo vse premišljevanje prepozno. Drugo jutro so se poslavljali Skala in njegova družina s solzami v očeh od domače hiše. Pri vsaki stopinji je postajal Skala in se oziral črez ramo nazaj — na streho domačo, ktere ne nadomesti nobena druga na svetu.

III.[uredi]

Mnogo let je minilo potém. In leta izpreminjajo svet. Čas pozablja in celi rane, a dobrote, srečo minulo ohrani v spominu. Koliko se je izpremenilo v kratkem času na Vrhovju!

Postajal je popotnik, ki je poznal nekdanjo prijazno vas, gredé skoz sedanje Vrhovje. Kje so nekdanje bele hiše, ki so stale v gorskem zakotju, kje cvetoči vrti, rumeno polje, in kje so srečni, veseli prebivalci Vrhovci!

Tujstvo, tuja obrt, dimnate tovarne so uničile lepoto nekdanje najlepše vasi, in revščina in trpljenje, trdo delo in majhen zaslužek je upognil vrhovske prebivalce in jim obledil lica.

Rano, prerano se je izpolnilo prorokovanje nekdanjega Skale, ki je svaril svoje sosede, da naj ne prodajajo svojih domov, da naj ostanejo zvesti kmetstvu, v kterem biva sreča in zadovoljnost.«

Koliko potov so se spominjali Vrhovci Skalinih besed. In ta spomin jim je budil kes, jednak živemu oglju v prsih, saj je bilo prepozno. Vrnitve ni, pomoči ni. Kje so isti zlati gradovi, ktere so si zidali v mislih na gotovi denar, ki se jim izplača za prodana posestva? »Denar je okrogel,« pravi pregovor. Iz roke se vrti v roko. Mirú ne najde, in ko izgine, ne vrne se nikdar več.

Poslednje so čutili tudi Vrhovci. Veselo so živeli nekaj let s svojo gotovino, in prijetno se jim je dozdevalo delo v tovarnah, ki so se dvigovale na njihovem posestvu. A ko je izginil denar, čutili so od dne do dne bolj svoje tlačanstvo za jedini živež, za skromno življenje. Jela je pešati naposled celó tovarniška obrt. Zniževala se je plača, in podaljševalo se je delo. Molčé so trpeli Vrhovci in delali od zore do mraka dalje. Zadovoljni so bili, da imajo vsaj nekaj skromnega zaslužka. Prišlo je še huje. Črez nekaj let opeša skoro popolnoma obrt. Delo se ustavlja v tovarnah. Polovica delavcev je odveč. Starejšim in slabotnim delavcem se odpové delo. Lakota potrka na duri nekdanjih premožnih in srečnih Vrhovcev. In v taki sili prodajajo svoje zadnje imetje. Hišo za hišo posili boben tujstvu v roke, in njene prebivalce žene beda v daljni svet za tujim delom, tujim kruhom.

Neki dan je bila napovedana nova, zadnja hišna dražba na Vrhovju.

Prodajala se je hiša nekdanjega vrhovskega župana Sile. Pozno je že bilo, a oglasil se ni niti jeden kupec, češ, kdo bi kupoval na pol razpadlo kmetsko poslopje. Že je hotela ustaviti komisija dražbo, ko pridrči po cesti kočija. Poleg hiše postoji gosposki voz. Sivolas gospod se pridruži prodajalcem. Brez premisleka obljubi potém zahtevano ceno za samotno podrtijo. S solznimi očmi se zahvaljuje tovarniški delavec tujcu za kupčijo, trdeč, da ga je rešila vsaj za nekaj časa skrajne sile. In prijazen je bil tuji gospod. Ponudil je staremu možu, nekdanjemu županu Sili, kupljeno hišo brezplačno v stanovanje. Razumeti niso mogli gledalci dobrote tujega gospoda.

Isti večer je bilo v vaški krčmi zopet veselo življenje. Nastanil se je namreč v njej tujec in starejše Vrhovce je povabil tja, meneč, da se hoče seznaniti s prihodnjimi svojimi sosedi. Ko razgreje dolgo pogrešano vino delavcem glave, pripovedovati jamejo tujemu gospodu o svoji nekdanji sreči, ko so gospodarili na lastnem posestvu, ko so bili še srečni kmetje. Spominjajo se tudi nekdanjega svojega soseda Skale, ki je baje že davno umrl v daljni Ameriki, češ, on jim je bil pravi prijatelj. Svaril jih je, da naj ne prodajajo posestev, da naj ostanejo zvesti domovju in svojemu stanu. Ubogali niso. Nehvaležni so bili svojemu sosedu, plačevali so njegovo odkritosrčnost s krivico. Pričali so zoper stare pravice njegove, prodali so tujcu vodo raz njegov jez in tirali blagega soseda na tuje.

»Zaradi tega se maščuje krivica,« pristavi črez nekoliko sivolas pivec, nekdanji župan Sila, in obriše skrivaj solzo v očesu.

Molčé je poslušal tuji gospod tožbo ubogih delavcev. Smilili so se mu, kajti pogostoma se je obračal v stran, kakor da bi ne mogel gledati nesreče nekdanjih zadovoljnih in premožnih gospodarjev.

Pogledovali so se pivci ob taki priliki, kakor da bi ne mogli razumeti, kako da se more zanimati tuj gospod za njihovo bedo in nesrečo. In vendar se jim ni dozdeval tuj prijazni gospod. Njegov govor je bil jednak prijetnemu glasu, ki nas spominja, akoravno ne vemo zakaj, srečnih nekdanjih časov. Tudi pogled tujega gospoda jih je spominjal nekoga, ki jim je dobro v spominu, nekoga, kteremu so storili zlo za njegovo dobroto, nekoga, ki jim ne more nikdar odpustiti storjene krivice.

Užito vino je dajalo pivcem pogum. Vedno bolj zaupljivo se je vrtela njihova govorica. Le nekdanji župan Sila je postajal molčeč. Naposled je zakril v dlani obraz in vzkliknil: »Odpustil si mi storjeno ti krivico, Skala, a jaz si je odpustiti ne morem.«

V istem trenutku poda tujec Sili desnico, rekoč:

»Sosedje sedanji in nekdanji, pozabimo, kar je bilo; ostanimo si zvesti v bodoče, ker smo si zagrenili v neslogi minulost.«

Popisovati nočemo natančneje veselega prizora, ko so spoznali Vrhovci v tujem gospodu nekdanjega svojega soseda Skalo, o kterem so sodili, da je umrl že davno na tujem. Sramovali so se svoje krivice in nekdanje trmoglavosti, in prosili so srečnega soseda s solznimi očmi odpuščenja.

»Čudna so pota usode,« odgovoril je Skala sosedom. »Meni je pridobila vaša trmoglavost v daljni tujini premoženje, a vas je izučila, da je sreča tudi v kmetijstvu domá.«

V pozno noč je pripovedoval potém Skala o svoji usodi v daljnem svetu. »Sreča me je spremljala na vseh mojih potih,« trdil je. »Pričel sem v tujini kupčijo, ki mi je pridobila obilo premoženja. A vendar vas zagotavljam, prijatelji, spominjal sem se vsak dan svojega domovja in sreče, ki je le v domovini domá.

Zaradi tega sem ubogal naposled svoje hrepenenje po daljni domovini svoji. Vrnil sem se v kraj svoje sreče, da preživim zadnje svoje dni v vasi, kjer sem se rodil, in kjer živé nekdanji moji prijatelji.

Tudi misel na rojstno vas in na vašo usodo mi je prigovarjala vedno, da naj obiščem še jeden pot krasne domače kraje, in da naj ozdravim v svoji sreči svojim rojakom marsiktero skrivno bolečino.

Ostati hočem zvest svoji srčni želji. Vam in domovini posvetim v bodoče vse svoje moči in vse svoje imetje. Bog daj mojim sklepom obilnega blagoslova!«

Kupe so zazvenele na veselo svidenje, ko konča Skala svoj govor; saj tako prijateljskega veselja še ni čulo nikdar Vrhovje, veselja, ki mu prorokuje po dolgi nesreči zopet jasne dneve.

Že nekaj tednov pozneje je bilo na Vrhovju novo življenje. Oživele so zopet prej tihe tovarne; kajti novi gospod, nekdanji kmetski posestnik Skala, gospodoval je zdaj ondi. In vračati so se jeli zopet v tujini živeči Vrhovci v svojo zagorsko domovino, kamor jih je vabil nekdanji zaničevani sosed Skala.

Ponavljal se je vsak dan ginljiv prizor, ko so pozdravljali vračajoči se Vrhovci svojega nekdanjega soseda, ki jim tako blagodušno povrača storjene mu krivice.

Kako prijetno je bilo gledati sivolasega Skalo med svojimi delavci. Tu se ni čula žal beseda, razločka ni bilo med gospodarjem in slugo. Odkritosrčnost in prijaznost sta družili vse, kakor ude jedne velike družine. In ko je sedel Skala v nedeljo popoldne sredi svojih sosedov na vrtu z izgledom na polje, dejal je pogostoma:

»Prijatelji, jaz sodim po izkušnji, ako trdim, da je človek lahko srečen v vsakem stanu, vendar pa je prava, tiha sreča le v kmetijstvu, v domovini domá.«

Molčé so pritrjevali Vrhovci svojemu nekdanjemu sosedu, saj so čutili sami, kakšen razloček je med sedanjim in nekdanjim Vrhovjem.