Na Vrazovem domu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Vrazovem domu[1]
Rudolf Andrejka
dr. Rudolf pl. Andrejka
Izdano: Slovenec 44/230 (7. 10. 1916), 1-2; Slovenec 44/248 (28. 10. 1916), 1-2; Slovenec 44/261 (14. 11. 1916), 1-2; Slovenec 45/13 (17. 1. 1917), 1-2; Slovenec 45/14 (18. 1. 1917), 1-2
Viri: dLib, dLib, dLib, dLib, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vojna divja okoli mej stoletnega cesarstva, divja že tretje leto s krutostjo in neizprosnostjo, kakor bi si je prej niti v najtežjih sanjah ne mogli predstavljati, in vsak dan nam prinaša novih dogodkov, strašnih in razburljivih, ki počasi, ali sigurno vplivajo tudi na najmočnejše živce. Kaj čuda, da si človek v teh časih zaželi prejšnje krasne čase blagega miru nazaj in da je usodi hvaležen, če se mu v tem vojnem metežu nudi ugodnost, preživeti v kakem tihem kotu naše domovine vsaj par mirnih, brezskrbnih dni. Take misli so mi rojile po glavi, ko sem se bližal, hode iz Ljutomera, cilju svojega kratkega dopusta, prijaznemu Cerovcu, rojstnemu kraju velikega ilirskega pesnika, Stanka Vraza, sledeč prijaznemu vabilu Vrazove rodbine.

Oj ve slovenske gorice ljutomerske! Zastonj vas ni žerovinski slavec opeval tako gorko, tako iz globine svoje duše, vas slikal bratskemu narodu hrvatskemu v tako živih prekrasnih besedah in primerah, — tri četrt stoletja predno je vašo lepoto moral na novo razkriti — tudi Slovencem — Rudolf Hans Bartsch!

Večerno sonce je ravno lilo vso sladkobo rožnatih in vijoličastih žarkov raz belkasto-rumenega zatona, ko sem dospel, po bližnjici, med goricami hodeč, na višino. Tik pod mano sem ozrl v osojni dolini s slamo krito hišo, borno in nezazirno — a obstal sem ter dolgo zrl tja doli, saj je bila rojstna hiša Miklošičeva v Radimirju. Od tod je hodil pogled po severovzhodu — na bogato Mursko polje, obstal nad belo črto — cesto, obrobljeno s sto in sto prijaznimi hišami. Cela vrsta vasi se drži tod skup, tako da se voziš skoraj uro skozi, pa meniš, da je to ena sama, velikanska vas: tu prva z vitkim cerkvenim stolpom, in z dvema parnima opekarnama, to so Križevci; zrak je tako čist in prozoren, da se dim iz opekarn ziblje in vije, kakor tanka jesenska pajčevina daleč, daleč proti prekmurski ravnini; — za Križevci se vrstijo Bučečovci, nanje se naslanja Vučja ves, že precej v večerni megli. Na desno od Križevcev, že bolj proti Muri, se blesti veliko poslopje v sončnih žarkih, to je veliki samostan v Veržeju, že čisto na ogrski meji; če zreš še dalje, ozreš široke, razsežne naselbine ogrskih Slovencev: Beltince, Tišino, Soboto, do čim se ti bližji Ljutomer skriva pod vznožje Slovenskih goric.

Ko se okrenem na nasprotno stran, je sonce tonilo za Slovenskimi goricami, vse krvavo; saj zre toliko gorja in krvoprelitja! — odbežite, žalostne misli! — okó išče novih, prijaznih vtisov; in glej, na jugovzhodu zazre preko dveh ali treh brd, ki se kakor kulise v gledišču vrste drugo za drugim, na najvišjem gričku — cerkev jeruzalemsko s svojim širokim stolpom, pa s streho, ostro in sloko kakor šilo; na istem brdu, toda že bolj v daljavi zagledam drugo cerkev, obdano od cele vrste večjih hiš, da mi dozdeva kot trg ali mesto; to so Svetinje, župna cerkev, kjer je rajnki župnik Jaklin krstil Stanka Vraza.

Pospešim korake; podsončnik mi veje nasproti; prijeten vonj udarja iz vinskih goric, ki me spremljajo na levi in desni, pod stezo vodi globoko zarezan kolovoz: okó pa gleda ves čas zadivljeno na to južnoštajersko neskončnost, na te nepregledne vrste lahnih bregov, podolgastih brd in gričkov, ki se mu zdé v večernem mraku kakor valovi velikega tajnega morja; tiho je vsenaokolu, sem ter tja zašušti v goricah, če veter potegne; med trtami pa zaklopočejo tedaj klopotci svarilno in vendar poredno pesem vsem krilatim sladkosnednežem; iz kakega brega pa zadoni prelepa narodna pesem slovenska — bolj pritajena a ravno zaradi tega še bolj sladka.

Naenkrat postojim: na levi pred menoj stojita, kot dva stražarja, — trdno in ostro začrtana v večernem nebu — dve jagnjeti in med njima razpelo. Sledeč notranjemu nagonu se odkrijem in zmolim tiho, srčno molitev, proseč božjega blagoslova tej pokrajini, temu kraju in njega prebivalcem. — Kakor v odgovor zadoné iz vseh vrhov večerni zvonovi —; v rajsko harmonijo se mi razlije ta trenutek, nepozaben na veke.

In glej, nevede sem bil stal pred stražarjema Vrazovega doma! Sledeč stezi, sem ga bil pustil že na desni in šele prijazna viničarka mi pokaže kje stoji dom, pripomnivši, da me že Vrazovi ves dan pričakujejo.

»Vrazov oče pa so še v kleti« dé mi in pokaže pot do prostornega hrama, čigar belo zidovje se je ostro rezalo v razvijajočo se temo. Železna, umetno izdelana mrežasta vrata pri temnem vhodu so bila na stežaj odprta; iz notranjščine mi je zasvetil tének sijaj brleče svečke. Vrazov oče so stali tam in še pozno v noč upravljali klet in jo pripravljali za bodočo »bratev« (trgatev), zajedno pa pregledavali kadi napolnjene s sadjem. Stopil sem predenj in ga pozdravil; prisrčno, naravno, brez ovinkov in mnogih besed je odzdravil potem mi pa v pozdrav ponudil »kupico« žlahtnega Jeruzalemca. Še sem mu pravil, kako da sem zašel, in pri tem gledal v njegovo inteligentno, ostro zarezano lice, obžarjeno od plapolajočih pramenov sveče, kar prihiti kakor vitka srna mlada deklica v klet, kličoč očeta k večerji. Bila je bistra gospodična Francka Vrazova, ki sem jo poznal še od onega leta, ko se je v Gospodinjski šoli kmetijske družbe Kranjske v ljubljanskem Marijanišču pripravljala za »višjo gospodinjo«. Spoznala me je takoj zopet, čeprav sva se v Ljubljani komaj enkrat ali dvakrat videla in trčili smo vsi trije na to veselo svidenje, potem pa se podali na Vrazov dom.

Bila je tema, ko sem prestopil prag tega zgodovinskega doma. A nič ni tam kazalo na to; imel sem ko sem stopil v vežo, prijeten domač vtis, ki ga daje hiša slovenska, zagledajoč povsod snažnost in red, značilen vsem hišam teh krajev. Ta vtis se je še podvojil, ko sem stisnil roko dobri mamici Vrazovi, ki ji preprosta in mirna dobrota sije iz oči, ko sem spoznal nje drugo hčerko, brhko Barbiko, ter stopil v prostorno kuhinjo, kjer so ravno odnašali večerjo. Medtem, ko so po lepi slovenski navadi domači in služinčad molili v hiši, me je gospodar spremil v prvo nadstropje v sobo za goste, prijetno razsvetljeno. V tej obširni sobi s petimi okni zagledam takoj v steni nasproti vratom med obema oknoma vzidano skoraj meter visoko marmornato tablo in v njej fino izklesani relief Stanka Vraza; spodaj pa samo besede: Stanku Vrazu — Hrvatice. Na levi strani so še iz l. 1910 venci s hrvatskimi trakovi Matice Hrvatske in drugih hrvatskih društev, na desni pa s slovenskimi trakovi — spomini na poklonitev slovenskega učiteljstva. Pri večerji, ki je delala vso čast »višji gospodinji« iz Marijanišča, pa sva prišla z očetom Vrazom kmalu v prijeten razgovor. Pravil mi je mnogo o svojih mladih letih, kako je hodil v tedaj enorazredno ljutomersko realko, in kako dobro se je potem učil v Mariboru; vidi se mu, da je imel veliko veselja do učenja; še danes hrani svoje šolske zvezke iz one dobe. Pa razmere so bile močnejše; moral je domov in pomagati očetu pri gospodarstvu. Oče, brat Stanka Vraza, bil je dobričina in velik lovec; rad je imel družbo; skoraj vsak dan je bilo pri njem kje »veselo«; dom je pa seveda pri tem bolj zanemarjal; tako je mladi France Vraz po očetu prevzel popolnoma zadolženo domačijo, ki so jo hoteli že razkosati; a on je s trdim neumornim delom in z železno voljo, obranil dom svojih dedov pred tujo roko. In ko mu gledam v to mirno, vzlic naporov in skrbi še vedno vedro okó, iz katerega šine sem ter tja bister pogled proti meni, ko vidim njegovo visoko čelo in njegov orlovski nos, si pravim, da bi bil ta mož, ko bi se bil izšolal, postal nekaj posebnega; a mahoma se mi misel ustavi in vprašam se nehote; ali ni to, kar mi je moj častitljivi gospodar pravil v tako preprostih besedah, nekaj nad vse vzvišenega in občudovanja vrednega? Da, oče Vraz, Vi ste tih junak Vaše rodne grude; žrtvovali ste svoje ideale, žrtvovali svojo mladost, žrtvovali celo svoje življenje, da odvrnete nevarnost od Vrazovega doma; odvrnili ste jo, ne, še več, napravili ste iz zadolženega posestva cvetočo domačijo, eno najimovitejših in najtrdnejših v ljutomerskih goricah. Tako ste se izkazali vrednega sorodnika in potomca Stanka Vraza da ohranite njegov rod čil, močan in gospodarsko trden na lepem domu, ki je ovekovačen po »Glasih z dubrave žerovinske«.

Zlato, raztopljeno v miljonih solnčnih žarkov, se je prismejalo prihodnje jutro v sobo Stanko Vraza, ostro izklekaje njegove plemenite poteze na vzbočnem reliefu. Mahoma sem bil oblečen in ogledaval sem si radovedno zgodovinsko in umetniško ploščo iz mramorja, ki so jo l. 1880. podarile temu domu Hrvatice. Plošča je dober meter visoka, čez pol metra široka. V zgornjem delu je krog, iz katerega zre Stanko Vraz od leve na desno, tako da vidimo le desno stran lica. Relief spominja zato na Leroijevo sliko iz l. 1841., ki je Slovencem znana iz Brankota Drechslerja knjige »Stanko Vraz«, izišle l. 1909. v izdaji Matice Hrvatske. Spodaj so v dveh vrstah v zlatotisku besede: Stanku Vrazu — Hrvatice. Na obeh straneh spominske plošče so domači razvrstili lovorjeve vence in trakove; lovor je že precej obledel in zvenen, ravnotako trakovi vencev iz l. 1880.; oni iz l. 1910. so še precej sveži. Vsi pa so ohranjeni s posebno pieteto; vidi se, da se gospodar briga za spomine na slavnega domačega pesnika: nič prahu, pajčevin in drugih takih reči, ki se kaj rade primejo starih predmetov.

Dognal sem, stoječ pred spomenikom, na levi strani sledeče trakove:

  1. Temnordeči trak z zlatotiskom: Tiskarna Vrazovih djela Drag. Albrecht u Zagrebu iz l. 1880.;
  2. Sinji trakovi z zlatotiskom: Stankotu Vrazu: Hrvatsko tipografsko društvo (1880);
  3. na belo-modro-rdečih trakovih: Stankotu Vrazu (belo) Slava-Antolek-Orešek (modro) 8. rujna 1880 (rdeče);
  4. na rdeče-belo-modrih trakovih: Uzor pjesniku čelik rodoljubu (rdeče)Stanku Vrazu (belo) Hrvatski Sokol u Zagrebu dne 8. rujna 1880 (modro);
  5. na rdeče-belo-modrem traku: Stanku Vrazu — Slob. i kr. grad Varaždin (1910);

Na desni strani vise sledeči trakovi:

  1. Na rdeče - belo - modrem traku z zlatotiskom: Matica Hrvatska svomu tajniku, hrvatskom pjesniku — Stanku Vrazu (1880);
  2. na modrem traku s zlatotiskom: Hrvatsko pjevačko društvo Kolo — Neumrloj uspomeni Stanka Vraza (1880);
  3. na modrem traku s črnimi (ali menda le s časom očrnelimi) črkami: Stanko Vrazu — Hrvatski Dom — 8. rujna 1880;
  4. na rdečem traku: Hrvatski tipografični i pjevaćki sbor Sloga — hrvatskom pjesniku (napis že skoraj nečitljiv) (1880);
  5. na belo-modro-rdečem traku: Stanku Vrazu ob stoletnici 8. IX. 1910 Slov. štaj. učiteljstvo.

Koliko ljubezni in navdušenja govori iz teh nemih črk in trakov, večinoma že osivelih v 36 letih, kar tu visijo! Koliko finega umevanja tudi od strani rodbine, ki hrani in čuva te spomine, zbrane okolu spominske plošče nesmrtnega pesnika!

Vsa soba je prešinjena kulturnega duha, ki veje od te skupine; v tej priprosti sobi Vrazovega doma je več kulture zbrane kot v marsikaterem muzeju. Skrit v notranjosti te slovenske hiše je njen najdražji zaklad; zdi se mi ta misel res umetniška in globoka: slika pesnikova, ki se je tu rodil in v tej sobi preživel svoja mladostna leta, se ne pokaže širnemu svetu takoj na zunaj v podobi kakega spomenika, ampak šele v intimnem obližju doma samega: iskati jo moraš in zanimati se moraš za ta dom sam, če jo hočeš videti in študirati.

Poleg te spominske slike Vrazove sta na pročelju hiše vzidani še dve spominski plošči in sicer izza dveh slavnosti z dne 8. septembra 1880 in z dne 8. septembra 1910. Včeraj v mraku jih nisem mоgеl videti, zato se podam navzdol, da si jih ogledam v jutranjem žaru, ki pada nanje. Vsi domači so že davno pokonci in pridno pri delu; v »hiši« na levo uraduje ravnokar gospod župan, piše prošnje, svetuje, svari, tolaži; saj udarjajo valovi svetovne vojne tudi v ta tihi kot slovenske zemlje. V kuhinji in v gospodarskih poslopjih je živo živijenje — trgatev se bliža, treba je vse potrebno pripraviti; a vse to delo se vrši tiho kakor v mravljinjaku, vsak hodi, dela in prihaja brez klicev, brez priganjanja, po nekem notranjem nagonu dolžnosti in zvestobe do tega doma. Sempatje pade kaka pristna prlešlka, meni še nerazumljiva primera, smešnica in dr., ki pa ne ovira hitrosti dela, pač pa pomnoži dobro voljo.

Tako si lahko ogledam povsem nemoten obe spominski tabli. Obe sta vzidani v višini prvega nadstropja, ona iz l. 1880. med prvim in drugim oknom od leve, ona iz l. 1910. med drugim in tretjim. Visoke ste in človek mora imeti dobre oči, da razloči zlatotisk na njih; a tu mi pride sladko jutranje solnce na pomoč, ki se vpre z vsem svojim sijajem na nje, tako da zableste zlate črke na njih kakor nove: Na prvi plošči čitam v hrvatskem jeziku:

Na spomen
Stanka Vraza
slavnoga pjesnika hrvatskoga i slovenkoga,
nezaboravnoga tajnika Matice Flirske
rodjen ovom domu 30. junija 1810
umre u Narodnom Domu u Zagrebu
24. maja 1831.,
postavlja ovu ploču
na njegov slavni rodni dom
hrvatski i slovenski bratski rod
s Maticom Hrvatskom
8. septembra 1880.

Na drugi plošči pa stoji v obeh jezikih in sicer najprvo v slovenskem, potem v hrvatskem:

Ob stoletnici rojstva
slavnemu ilirskemu pesniku
Slovenci
21. avgusta 1910
--o--
Preko svoga
Stanka Vraza
kazuje hrvatski narod
svoje poštovanje
svemu narodu slovenskemu.
Matice Hrvatska.

Zanimivi sta te plošči; kdor hoče, iahko marsikaj iz njih bere. Tako se mi zdi, da je bila slavnost l. 1880. mnogo prisrčneja; tedaj je bil Vraz še »hrvatski in slovenski« pesnik, ki ga je slavil skupaj »hrvatski in slovenski bratski rod«; leta 1910. pa ga proglasijo Slovenci sami na posebnem napisu le še za »ilirskega«- pesnika, Hrvati pa izkazujejo preko svojega pesnika Vraza — Slovencem — spoštovanje; neka diplomatska hladnost veje iz te plošče; napis napravi vtis, da je plod dolgih pogajanj, pri katerih je govoril bolj razum nego — srce. No pa to so le morda subjektivni utisi.

Iz teh misli me vzbudi prijazni gospodar, ki je ravnokar bil končal svoje županske posle ter me povabi, naj si ž njim ogledam bližnjo okolico Vrazovega doma. Vprašam ga po rojstni sobi Stankota Vraza. »Te pa ni več,« mi odgovori na moje začudenje; »Stanko je poznal sedanji dom in tudi živel v njem, a rojen je bil v drugi pritlični hiši; od te hiše se vidi na skrajnem desnem koncu sedanjega doma le še glavna stena, tam kjer je sedaj vhod v klet in skladišče. Hiša je stala ravno pravokotno od sedanje, tako da je gledala proti severu in jugu, dočim gleda sedanja proti vzhodu in zahodu. Oče Stanka Vraza, torej moj ded, je kmalu po rojstvu Stankovem podrl staro hišo in sezidal sedanji dom, v katerem je torej Stanko Vraz gotovo preživel svoja mlada leta.«

Tako moj mentor. Pokaže mi še na južnozahodni strani hiše spominsko lipo, ki se je usadila l. 1910, v čast Stankotu Vrazu. Pravzaprav ni to ista, ki se je vsadila, ker ta se je kmalu posušila, ampak druga, ki so jo domači kmalu potem na istem mestu vsadili. Drevo je že precej visoko, vendar tudi nekam boleha. Menda mu zemlja ondi ne prilega.

Dalje me vodi moj prijazni vodnik mimo prijazne spominske kapelice, ki jo je dal pred nekaj leti zgraditi naprej med vinskimi goricami, mi kaže na zahodu v globoki dolinici »Dobravo žerovinsko«, kjer se je slavni pesnik mnogokrat rad sprehajal. Je to krasen bukov gozd tik pri vodnjaku, iz katerega zajemajo Vrazovi čisto, dobro vodo. Ta vodnjak, okolu in okolu obzidan, sicer pa na prostem stoječ, ni zamenjati z gozdnim studencem, ki se nahaja v »Vrazovem Gaju«; k temu so Vrazovi pred 20 leti hodili po vodo, sedaj pa ne več, ker jim je vodnjak v »Dobravi« bližji. Tako mi pripoveduje župan in mi vzbudi radovednost, pogledati si »Vrazov Gaj«, ki leži južno od Vrazovega doma, na poti v Svetinjo. Poslovim se od prijaznega gospodarja in krenem na pot, ki mi jo je natanko popisal.

Mimo že znanih jagneti, stražarjev Vrazovega doma, vodi pot ob kolovozu najprej do prijazne pobeljene hišice, vinskega hrama svetinjskega župnika; ondi zavije na desno in se spušča, kot dokaj zožena steza med turščinim poljem precej strmo v dolino, ki jo obdaja prijazni bukov gozd — last Vrazovih. Še par korakov po gozdu in že se cepi od gozdne poti ozka stezica, vodeča na desno v ponikvo, v kateri izvira, obdan od gozdne samote, Vrazov studenec, iz katerega je družina pred leti zajemala vodo, dokler si ni poiskala bližje ležeči vodnjak. Hlad in senca vsenaokolo; dopoldansko solnce pošilja le s težavo svoje zlate in gorke pozdrave tušem; voda, ki izvira tu, je daleč naokolo najboljša in najhladnejša.

Zamislim se: tu ob domačem studencu je Stanko Vraz mnogokrat posedal in tu so se mu vzbujali oni pevajoči, otožnosladki verzi »Djulabij«.

Ovdje je dolina,
Ovdje je studenac,
Gdje na glavu sestr
Metnula mi venac,
Gdje si se u kolo
Uhvatijo vila ...

Ko si ogledam okolico natančneje, se mi zdi težko verjetno, da bi bila tu kedaj rajala domača dekleta, ker o kaki trati ni videti ničesar; ozka struga potočka, ki se veje od studenca nizdolu, je vse naokoli gosto obraščena z grmičjem; no, tega vprašanja ne bom razrešil jaz, ampak ga prepuščam poklicanim slovstvenim in kulturnim zgodovinarjem.

Zapustivši ta v resnici poetični kraj, pridem zopet na gozdno pot, ki me pripelje v par minutah v prijetno dolino; tam kjer se ta razširi v bujno zeleno trato, izvira na desni zopet studenec, večji od prvega, skrbno obzidan. Poleg njega je dolgo korito: vidi se, da se voda rabi za napajanje živine. Krenem na desno proti njemu, pokusim vodo, ki je sicer dobra, a ne tako kristalnočdsta in hladna kot v Vrazovem studencu. Okolica pa se mi zdi mnogo veselejša, kakor nalašč ustvarjena za veselo rajanje; livada sega daleč od studenca naprej po dolini, tla so ravna. Lajik bi sodil, da je to studenec in gaj, o katerem je peval Stanko Vraz:

Evo gaj, u kolo
Gdje se hvatah Vilah
I studenec, Lada
Gdje me zagrlila.

Pa kakor rečeno, v razrešitev tega vprašanja se ne maram spuščati; podal sem tu le svoje ponižne dvome in misli.

Dolina se vedno bolj širi; na bujnih travnikih pasejo pastirčki iz Arovca živino; v enomer doni iz čistih, jasnih grl po dolini pesem slovenska; dosedaj neznane melodije so to, a sladkejših še nisem čul v domovini. Poslušal sem deset minut, poslušal četrt ure, a neutrudni pevci niso odnehali, komaj za pol minute; potem pa z novo, nenavadno močjo popevali kakor mlade ptičke v gaju, da se je to sladko, glasno petje daleč, daleč razlegalo po bližnjih goricah. Še ko sem prehodil veličansko dolino, skozi katero vodi okrajna cesta iz Ljutomera v Ormož, ter se na drugi strani zopet vzdigoval po strmih, gozdnatih brdih proti Svetinjam, me je ta sladka pesem mladine spremljala kakor angelsko petje iz raja.

Da raj, pravi raj je ta okolica cerovška! Dospevši na vrh, sem užival prekrasen razgled po vsej tej neskončno sladki lepoti, ki jo je Bog razlil med slovenske gorice. Kar sem bil zrl sinoči v mraku le v glavnih potezah, nekako tajinstveno in skozi kopreno, to mi je danes zlato solnce kazalo v vsem nedotaknjenem čaru, kazalo to sladko pokrajino, ki živi svoje srečno življenje, samasvoja, nebrižna za svet in skoraj nepoznana, kakor bi vedela, da se bo nekdaj še oglasil pevec ali umetnik, ki jo bode razkril strmečemu svetu.

Na severu se raztezajo tik pred menoj, onstran veličanske doline, cerovške gorice; tam na vrhu me resno pozdravljate dve jagneti, poleg njih pa prikuka streha in prvo nadstropje dragega Vrazovega doma izza skrivajočega brda. Ves se ne pokaže; bahatost ni njegova lastnost; kakor bi hotel reči; Glej: tu sem; če me hočeš natančnejše videti in spoznati, pa pridi k meni! Na brdih, ki se vrstijo bolj na levo v daljini, zagledam, bliščečo se v solnčnem svitu, veliko belo poslopje: šolo v Stari cesti, potem pa, gorice in zopet gorice, kamor pogledam, vse žolte, ognjene in ožarjene, vse srečne in ponosne nad božjim, blagoslovom, ki so ga letos, obilneje nego druga leta, obrodile. In temnomodro nebo zre na nje resno in dobrotljivo, kakor oko velikega Stvarnika, veselečega se svojega dela.

Naprej me vodi pot po kolovozu: še en oster ovinek in že se mi zasvetijo nasproti Svetinje, rojstna fara Stankota Vraza. Iz skupine еnonadstrostropnih hiš se dviga, bleščeča se v žareči belini, cerkev svetinjska z vitkim stolpom; prijazno vabi vse župljane ob svetih dneh k sebi; pa saj je to tudi potreba, ker pot do nje ni baš lahka in za daleč raztresene farane dokaj dolga; ob slabem vremenu, po zimi in ob hudem deževju so pota po tem vseskozi ilovnatem svetu tako opolzka in brezdanja, da bi si trdnega sveta vajen Gorenjec ali Kraševec tu zaslužil še precej večjih odpustkov kakor na romarskih potih na Šmarno goro, Brezje ali Novo Štifto.

Potrkam na župnišče, čisto novo, krasno stavbo, ki se je šele pred nekaj leti izvršila in dela čast celi fari. Župnika ni doma; v vinogradu je in nadzira priprave za trgatev, Podam se torej od prijaznih Svetinj naprej proti jugu in po kratki hoji zagledam označeni vinograd. Ob ovinku stoji župnik B., mož v sredi tridesetih let, srednje postave, ostrih, a dobrotljivih oči, energičnih potez v licu, pa veselo se smehljajočih ustnic. Radostno me pozdravi; že je vedel za moj prihod na Vrazov dom; v teh majhnih krajih še dolgo ne bo treba nobenega telefona; govorica hiti kar sama od hiše do hiše. Izporočim mu povabilo očeta Vraza, da bi prišla oba na Vrazovo Vinico v Brebrovnik ter ga prosim, naj me vodi po tem labirintu klancev, brd in goric do našega cilja. Z odkrito radostjo se mi pridruži, in takoj jo kreneva proti vzhodu, pred seboj Jeruzalemsko cerkvico kot zvezdo vodnico.

Jeruzalem! Ti kraljica ljutomerskih goric! 341 m nad morjem in 150 do 160 m nad ljutomerskim in ormoškim poljem, se dvigaš, sladka slovenska gorica nad svoje sestre in sestrice, zreš nanje in na velik, veličasten krog slovenske in hrvatske zemlje. Tujcu, prihajajočem k tebi, vabiš iz ust klice presenečenja nad tvojo divno lepoto; kako jo mora uživati šele domačin, ko te vidi dan na dan in te dan na dan zljubi znova!

Na vrhu prostorne planote stoji cerkvica, posvečena žalostni Materi božji. Med košatimi, starimi lipami sili tenka streha širokega stolpa ostro kakor šilo proti nebu, daleč na okolo znanik ljutomerskim goricam.

Spodaj pa na levo in desno, na vzhod in zapad, kamor ti zre oko; po vseh pobočjih in obronkih vidiš vrste in zopet vrste prežlahtnih trt — domovino slavnega Jeruzalemca.

Rodoljubi po Kranjskem in Štajerskem, Koroškem in Primorskem, sedeči za mizo svoje gostilne ali rodbine, srebajoče vsaj v prejšnjih boljših časih — žlahtno kapljico jeruzalemsko — koliko izmed vas je videlo teh goric krasoto, koliko izmed vas ve sploh, kje leži Jeruzalem? Oj, domovina mi, sami te ne poznamo, nehvaležni tvoji otroci, živeči tjavendan, potem pa tarnamo o »domovini nepoznani, od nikogar spoštovani«. —

In vendar je naš veliki Stanko Vraz opeval v nedosežnih verzih rajsko lepoto jeruzalemskih goric, svoje najožje domovine; iz njih nam dehti ves nevsiljivi, sladki čar tega kraja nasproti in nam hipoma zopet oživi, tudi daleč od njega, ono blaženo, mirno razpoloženje, ki smo ga vživali tu gori.

Čujmo, kako opeva žerovinski slavec ljubi domači kraj in razgled raz njega:[2]

Modra se ravnina proži pram iztoči[3] kraja ji ne zrejo nit' sokolske oči. A z ostalih strani v poluokrugu pašu[4] pa planine od severa k jugu.

Izmed njih strmijo, redno razsijani Kot orjaške straže gorski velikani. Ondi tam na robu severnog prostora Sveti se Vildonska in pa Graška gora. Med modrim severom in rujnim zapadom Moli Golubinjek - gora z belom bradom. V zapadu Boč stoji in glave Pohorja Sred zapadajočeg solnca, biser-morja, Poleg njih Rogaška, z vencem vrh temena, Proti nebu proži silna sva ramena V jugu tam vrhovi Kalnika, Ivanjske, Glejte tri gradove, tri moste slovanske. Kot preproga žlatna v tem okvirju vije Krasna se mi slika moje domačije Slika domačije pestra in ugodna Brda lozoslavna, polja žitoplodna. Glej okolu sebe, v dole te cvetoče, Po njih raztresene lepe bele koče. A po brdih cerkve, dvori in gradiči Kakor glive v gozdu, kot, jih vidiš niči.

Zdi se nam, kakor bi čuli iz teh grandijoznih verzov mili glas štajerske slovenske zemlje govoreče po enem svojih največjih sinov še skozi stoletja k nam: »Spoznajte me vi vsi, ki menite, ki vam je bil vaški ali malomestni zvonik dosedaj smoter vašega življenja, pridite k meni, ljubite me, potem, me bo tudi širši svet kmalu častil in spoštoval!«

Da res, pomislimo: ali in koliko smo poznali te krasne kraje, te nesmrtne verze in njih glasilca, Stanka Vraza? Niti ene slovenske izdaje njegovih pesmi nimamo, niti poskusa, jih približati naši govorici.[5]

Take in enake misli so me navdajale, ko sem v družbi očeta Vraza in župnika svetinjskega nemo užival rajsko lepoto te blagoslovljene, srečne zemlje.

Ko smo se do dobra nagledali, povzame župnik besedo in nam poda par zanimivih krajepisnih in zgodovinskih podatkov o cerkvici, jeruzalemski.

Postavljena je bila l. 1852, torej po smrti Stanka Vraza, na svetu radgonskih grofov Wurmbrandov po njihovem oskrbniku, čigar slika se tudi vidi nad vratmi, ki vodijo iz zakristije k velikemu oltarju. Cerkvica je zidana v baročnem slogu; v velikem oltarju je krasna slika Žalostne Matere božje; še lepša je manjša slika nad prvo, ki kaže snemanje Zveličarja s križa. Cerkvici je bila pozneje dozidana še kapelica sv. Ane; v oltarni sliki sv. Ane je posebno izborno pogojen sv. Joahim, častitljiv starček, ves vtopljen zroč na Marijo, ki jo sv. Ana uči večnih resnic. Nekaj posebnega je v cerkvi prižnica s krasnimi reliefi evangelistov, vmes pa angeli z mučilnim orodjem Zveličarjevim. Raz umetniškega stališča velja Jeruzalemska cerkvica za pravo zakladnico goric.

Vračali smo se v prijetnih pogovorih počasi po bližnjicah, mestoma naravnost skozi vinograde, na Vrazov dom. Med potjo nas je Vrazov oče izborno zabaval s svojimi kratkočasnicami in smešnicami, ki jih je znal mojstrsko pripovedovati; tupatam smo se ustavili in ogledovali trte, če jim nista oidij ali poronospora preveč škodovala; potem zopet smo se menili, hodeči skozi viničarsko domačijo, in videči razmerno blagostanje in skrbno snažnost v njih, marsikateri viničar goji na tujem svetu, ki ga obdelava, zase po 4 do 5 goved, o pravnem in gospodarskem položaju njihovem in zdelo se mi je, da daleč ni tako neugoden, kot npr. položaj furlanskih kolonov na Gradiščanskem. Tako hitro nam je prešel med temi pogovori čas, da sem se zavzel, ko nam je vinohram in pristava grofov d' Avernas, ki leži poleg Vrazovega doma, oznanjala, da smo že skoraj na cilju. Ogledal sem si še lično spominsko hišno kapelico, ki jo je oče Vraz sezidal leta 1897 nad olovozom, vodečim iz njihovih posestev doli na glavno cesto v Žerovnice. Opoldan in na večer kličejo glasovi malega zvona, ki visi v stolpičku kapelice, družino domov; zakaj lep in strog red vlada na Vrazovem domu in vso delo gre, kakor sem bil že dopoldan opazil, kar samo, skoraj avtomatično, od rok. Pozna se pač, da je bil oče Vraz ne-le izboren župan, ampak tudi izvrsten in preudaren organizator na lastnem domu.

Obedovali smo v že prej omenjeni Stanko-Vrazovi sobi. Prijazna svetloba popoldanskega solnca je padala v sobo; ugodno in domače nam je bilo. Mramornati kip Stanka Vraza, darilo Hrvatic iz l. 1880 pa je zrl na nas, blesteč se na polutemni steni, kakor blesti njegovo ime čez stoletja, in razliva na ta ponosni, a tako nepoznani kmečki dom sijaj svoje slave. Pogovor je zopet nanesel na pesnika. Tu vstane gospodar in mi pokaže Vrazov album, ki ga je podaril Vatroslav Holz rodbini leta 1879 kot božično darilo. Album ima zgodovinsko in literarno vrednost; posebno v prvem delu, kjer nahajamo iz l. 1879 rimano posvetilo Holzevo, potem pa celo vrsto zanimivih izrekov slovenskih politikov, pesnikov in literatov, kakor dr. Janeza Bleiweisa, dr. J. Vošnjaka, Josipa Jurčiča, Ivana Hribarja, Franca Leveča, Lujize Pesjakove, Jožefa Cimpermana in drugih. V knjigi so ovekovečeni tudi obiskovalci obeh Vrazovih spominskih slavnosti iz l. 1880 in 1910. Iz prve slavnosti najdemo podpise kakor Andrej Einspieler, grof M. Bombelles, Ivan Kukuljevič-Sakcinski, Gjuro Stjepan Deželić, Avgust Senoa, dr. B. Lorkovič, dr. Fon, dr. Fran Celestin, Božidar Raič, Lovro Požar (tedaj cand. prof.), Oton Ploj(tedaj abiturijent), prof. I. Hoič, notar dr. Fran Radej, vseučil. prof. dr. Luka Marjanovič, dr. Jožef Majcen, Edvard Volčič (tedaj jurist), Janko Rahnč (tedaj abiturijent) itd. Skoraj vsako leto se oglasi v knjigi Vatroslav Holz s kako opombo v rimah ali v prozi.

Božidar Kukuljovič-Sakcinski, napisal v knjigo l. 1892 par lepili verzov, dr. Matija Murko pa l. 1894 nekaj krepkih vrstic v prozi pesniku v slavo. Istega leta je podpisan tudi dr. Fran Simonič, tedaj še sktriptor vseučiliške knjižnice na Dunaju, ožji rojak Vrazovih. Zanimivo je, da je Branko Drechsler, znan pisatelj izvrstne knjige o Stankotu Vrazu, že kot visokošolec l. 1896 spesnil navdušen sonet Vrazu na čast v album. V knjigi najdemo opetovano podpise grofa Dominika des Enfans d' Avernas in njegove rodbine, ki imajo v neposredni bližini Vrazovega doma razsežne vinograde in posestva.

V novejšem času se je podpisal v knjigo med drugimi dr. Korošec (1906), dr. Hohnjec in deželni poslanec Meško (1909). Ob stoletnici (1910) sla bili, po podpisih sedanjih predsednikov sodeč, zastopani obe Matici, Hrvatska in Slovenska, navzoči pa so bili: prof. dr. Fran Kovačič iz Maribora, dr. Alojzij Kraigher, dr. Pero Magdič, Ljudmila Poljanec, dr. Matija Murko, dr. Gvidon Srnec in tudi še Vratislav Holz, ki je bil zadnjikrat tu pred njegovo smrtjo, in mnogo drugih, pa ne toliko inteligence kot pri prvi slavnosti l. 1880.

V poznejših letih ne najdemo bogvekaj zanimivega, vojna je vplivala tudi na obisk Vrazovega doma. Podpisi iz treh let: 1914, 1915 in 1916 obsegajo komaj 10 strani.

Poleg albuma hranijo Vrazovi še »Dela Stanka Vraza«, ki jih je leta 1863 izdala Matica Ilirska; podarila jim je te knjige Matica Hrvatska 1. 1879 ali 1880, in posebno oče Vraz jih je z veliko ljubeznijo prebiral, tako da zna mnogo odstavkov iz »Djulabij« na pamet. V knjigi je pri tujih izrazih čestokrat s svinčnikom pripisan prevod ali pa misel izraza, najbrž od roke očeta Vraza.

Tudi Markovičev spis »Rodni kraj Stanka Vraza« iz leta 1880 mi je pokazal in kako ga je tedaj tridesetletnega moža učeni profesor popisal na strani 14. svojega spisa. Slednjič sem opazil na omari pod Vrazovim kipom tudi že mnogokrat omenjeno dr. Branko Dreschlerjevo knjigo o Stanku Vrazu.

Na moje vprašanje, ali se ne hranijo na domu morda kaki osebni spomini na slavnega pesnika, mi pojasni oče Vraz, da se je žalibog vse poizgubilo. Največ rokopisov in drugih spominkov na Vraza je še imela njegova nečakinja Josipina omožena Fuchsova v Ormožu; kam pa je vse to prešlo po njeni smrti in ali hrani njen sin Gottfried Fuchs, sedaj v Gradcu, še kaj tega blaga, o tem tu nihče nič ne ve. Edino, kar je spominjalo na Stankota Vraza, je bil njegov atlant, ki so ga domači 1. 1911 oddali - s pridržkom lastnine - slovenskem zgodovinskem društvu v Mariboru.

Pogovor o Stanku Vrazu se je zasukal na rod, ki tu stanuje. Po ustnem izročilu se je prej pri hiši dejalo »pri Korošcu« in zato domnevajo Vrazovi, da so njih pradedje morda prišli s Koroškega. Župnik B. tu pripomni, da se je že zelo trudil sestaviti rodovnik Vrazovih. V kolikor je mogel do sedaj dognati, je rod Vrazovih do leta 1750 bival na tem posestvu. Oče Stanka Vraza, Jožef, je bil rojen dne 24. dec. leta 1762, poročen s Katarino Kotnik, in je umrl 30. dec. leta 1834. Njegovemu očetu, torej Stankotovemu dedu, je bilo ime Blaž; poročen je bil z Lucijo Kavčič,[6] ki je dne 16. aprila 1802 umrla. Kdaj je bil Blaž Vraz rojen in kdaj je umrl, se do sedaj še ni dalo dognati. Kakor že omenja dr. Branko Drechsler v svoji knjigi (str. 1), je imel Stanko Vraz še dva brata in dve hčeri. Bili so to Ivan Vraz, roj. leta 1795, Jožef, roj. 1. 1808, od katerega izhaja sedanji rod na Vrazovem domu; od sester se je Ana, roj. 1. 1802, poročila z Ivanom Mohorič; od druge sestre, ki jo omenja Drechsler, pa ni najti nobenih podatkov.

Oče Vraz je pazno poslušal župnika; dodal je njegovim izvajanjem zanimive podatke o širokem sorodstvu Vrazovih z rodbino Mohoričevo, Zemljičevo, Hedžetovo, Ribičevo; vmes je izrazil željo, da bi rodni dom Vrazov dobil vsaj posnetek Leroijeve slike Stanka Vraza, kakor ga ima mariborska čitalnica. Pogledal sem po stenah: razen kipa Vrazovega ni bilo nobene njegove slike v sobi. Pri tem zagledam na severni strani lično diplomo, ki me je takoj zanimala. Bila je diploma častnega občinstva, ki ga je občina žerovniska podelila svojemu dolgoletnemu županu, našemu prijaznemu gospodarju Francetu Vrazu dne 27. jan. 1911 »vs'ed njegovih zaslug za občino, kateri županuje že osmo dobo«. Na diplomi so podpisani tedanji občinski odborniki: Matija Pihler, Aleksander Hedžed, Jožef Zmazek, Franc Žalar, Vekoslav Pihler, Franc Zemljič, Franc Anlohc, Brane Kumer, Franc Kavčič, Ivan Kosi in Andraž Novak.

Nasmehnil se je oče župan: »Da mnogo dela mi da ta županska čast, pa rad storim vse za dobrobit svojih občanov.« In pripovedoval nam je, živahen kakor mladenič, o svojem javnem delovanju ne le kot župan, tudi kot cestni odbornik, načelnik krajnega šolskega sveta itd. Pravil nam je o prejšnjih časih, ko je še nastopal kot ljudski govornik na shodih in nam podal kar na pamet dobršen del enega svojih glavnih govorov, onega na Vrazovi slavnosti 1. 1910.

Tako nam je prijetno prehajal čas; in prehitro je dohajala ura ločitve. Še pa je bilo toliko časa, da so me Driietno razveljeval prvemu armadnemu zboru, odpustili iz službe in ga nadomestili z bivšim vojnim ministrom Skuludisem.

  1. Glej »Slovenca« z dne 7. oktobra, 28. oktobra, 14. novembra in 1. decembra 1916.
  2. Skušal sem premeniti ilirski izvirnik v toliko, da ga, lahko razume vsak Slovenec. Izpustil sem tudi rimo z refleksijami Vrazovimi, da učinkuje slikanje pokrajine kot tako čisto in posredno.
  3. Iztok = vzhod.
  4. Pašu = pasajo, obdajajo.
  5. Po vsej pravici je pripomnil vseučiliški profesor dr. M. Murko ob stoletnici Vrazovi: Da je Vraz pravi slovenski pesnik, se pri nas premalo ve in še manj vpošteva. Treba bi bilo pokazati to v razpravah, še bolj pa z »Izbranimi pesmami Stanka Vraza« za Slovence. Najlepše pesmi, posebno pa slavospevi na našo domovino pa spadajo tudi v naše slovstvene čitanke (Glej dr. M. Murko »Knjiga o Stanku Vrazu«, »Ljubljanski Zvon« 1910, št. 1, str. 42).
  6. Lucija Kavčič torej ni bila, kakor trdi Drechsler, mati, ampak babica Stankota Vraza; mati pesnikova je bila rojena Kotnik.