Na Vezuv.
| Na Vezuv Ljudevit Stiasny |
| |||||||||||||
(Konec.) Kmalu potem smo prišli v neko kolibo, katero so naredili, da lahko vedre v njej potniki ob slabem vremenu. Komaj pa sedemo, začujemo podzemeljski ropot, podoben najstrašnejšemu gromu, potem se pa tako silno potrese, da se streha stresa. Mislil sem, da je to navadno razsajanje ognjenika, ker nisem vedel, da Vezuv že tri dni hudo deluje. Vodnik nama o tem tudi ni nič povedal, ker se je gotovo bal, da bi potem opustila potovanje na Vezuv. Podzemeljski gromi in potresi so se ponavljali, a mi smo šli črez nekoliko časa zopet dalje navzgor.
Skoro nato smo bili v gosti megli, da smo komaj 50 m daleč videli. Vodnik naju tolaži, da se megla še vzdigne. Pot je vedno bolj strma, kmalu potem pridemo do gornjega hospica za vodnike ter do vrhnje železnične postaje. Ognemo se jima ter se napotimo do najmlajšega kratra „sulfatorja" iz 1. 1895. Proti temu kratru vodi iz hospica steza, vendar ne prav do njega, temuč samo v njegovo bližino, ker se večinoma popoldne tako kadi, da ni mogoče blizu priti. Vtem času pa je krater skoro popolnoma miroval in le malo vroče pare, zmešane z žveplenim vodikom, žvepleno kislino, ogljikovo kislino, žveplenim arsenikom, salmijakom itd., so se vzdigovale iz njega.
Vodnik nama nasvetuje, da bi splezala v krater. Odločiva se torej in pričneva oprezno lesti po strmem pobočju do kratra, ki ni bil nič drugega kakor ne preširoka in tudi ne pregloboka razpoka, katere stene in tla so se blesketale žveplenih kristalov. Pare se ohlajajo na skalah in izpreminjajo v galun, raditega nastajajo po stenah žveplene sublimacije. Le nekateri koti so očrnjeni od dima. O lavi pa v kratru ni bilo sledu. Vodnik spleza skozi ozko razpoko, a jaz za njim. Žveplena para pa mi je silila tako v nos, da takoj splezam nazaj. Ko si ogleda še Prijatelj krater ter mu pomorem splezati iz njega, poskusim svojo srečo tudi jaz vnovič. Ko priplezam vanj, si mašim nos in usta z robcem, si ga ogledam v naglici, poberem nekoliko kosov žvepla in se vrnem.
Nazaj grede do steze, naju opozori vodnik, naj stopava oprezno, ter pristavi „gefährlich". To je bila ena nemških besed, ki jih je znal. Hotel mi je podati roko, da bi me podpiral, toda jaz sem mu to odklonil. Prijatelj pa reče: „Kdo bo tako lazil, kar podrsnimo se!" In res se podrsne navzdol — vodnik pa za njim. Hitro ga ujame in ustavi rekoč: „Ali ne vidite tu doli lave?" Ko se ozreva malo navzdol, res zagledava grozovito puščavo lave, črnega kamenja in žlindre, iz katere se je še kadilo, dasi je bila lava iz 1. 1895. Lava, ki se izlije iz ognjenikov, se namreč ne ohladi tako hitro, in še to najprej na površini, potem se šele počasi strjuje tudi odznotraj. Tako so si na lavi, ki jo je izmetal vulkan 1. 1858., še šest let pozneje vinogradniki v njenih razpokah kuhali brez ognja kosilo; tako gorka je bila. Da, celo 10 let pozneje so se vzdigovali na nekaterih krajih vodni sopari, osobito v „Fosso grande", kjer je bilo strašno veliko lave nakopičene.
Od novega kratra se odpravimo na vrhunec. Kmalu pridemo do zadnje koče, kjer stanujejo obligatorni vodniki. Malo dalje je ograja, črez katero ne sme noben turist brez predpisanega vodnika. Po postavi je namreč predpisano, da mora vsak, kdor si hoče ogledati krater, najeti obligatornega vodnika, ki dobi „državne takse" od ene osebe štiri lire, od dveh po 3,5 lire, od petih pa po 2-4 lire. Več nego pet oseb ne sme en vodnik prevzeti.
Ko se malo ohladimo v koči ter se okrepčamo z jedjo in popijemo par kozarcev izbornega vina Lacrimae Christi, krenemo vsi štirje navzgor, namreč razen nas treh še obligatorni vodnik. Zemlja se je močno potresavala, slišal se je podzemeljski ropot, ki je bil tem močnejši, kolikor više smo prihajali. Nekoliko časa pozneje se je čulo padanje kamenja. Žal pa, da se je le malo videlo, ker smo hodili v gosti megli. Malo više smo že dobili nekoliko razpok, iz katerih je puhtel gorek sopar. Tudi tla so bila na mnogih krajih prav topla. Zopet se je slišal podzemeljski ropot, in malo pozneje je vrgel ognjenik kamenje in žlindro v tisočerih kosih v zrak. Največ iih je padlo zopet nazaj v krater, drugi so leteli na vnanjo stran in delali čudovit ropot. Črez nekoliko časa nas je pripeljal vodnik s hitrimi koraki do roba kratra. Predno sem si ga utegnil ogledati malo natančneje, zagrmi zopet, vodnik me potegne za suknjo in zopet smo tekli navzdol. Najbolj nevarno je bilo pač to, da spričo goste megle nismo mogli dobro zasledovati padajoče žlindre in kamenja, da bi se mogli ogibati. Komaj se ustavimo, pade nedaleč od nas na tla še mehka, razbeljena žlindra. V spomin pritisneva s Prijateljem vsak enemu kosu vinarske novce ter ju vzameva s seboj, ko se ohladita in strdita. Potem stopimo zopet k razpoklinam, iz katerih je puhtela vroča para. Ob taki razpoklini pristaviva vsak eno jajce, in v par minutah sta bili „v mehko" kuhani. Prav rad bi bil šel še enkrat do kratra, toda vodnik je nama odsvetoval, češ, da je nevarno. Nepopisen pa je ropot, ki ga provzroči vsakokrat krater, predno vzbruhne. Dolgo časa opazujemo ta prizor, potem se pa zopet vrnemo v kočo.
Predno zapustimo vrhunec, naj opišem še krater po zgodovinskih in drugih virih.
Robovi, globočina in oblike kratra na Vezuvu se vedno iz-preminjajo. Pred 1. 79. je bil Vezuv še top stožec, na katerega gornjem robu se je razprostiral star, ugasel krater s premerom 3'5 hm. Tudi je bila gora takrat porasla in v 700 m globoki kotlini so baje pasli pastirji svoje črede; le črno kamenje je kazalo, da je tu nekdaj razsajal ognjenik. Ko je pa 1. 79. zasul mesta Pompeji, Herkulaneum in Stabije, je zadobil sedanjo obliko. Takrat se je zelo znižal južnozahodni del, gora se je razklala v dva dela, od katerih se imenuje severnovzhodni Monte di Somma. Ostanek starega kratra med Vezuvom in Sommo se pa imenuje Atrio.
Vezuv vzbruha vedno skozi svoj vrhunec (Etna meče ogenj tudi iz pobočja). Pri malih erupcijah se krater zviša, pri velikih pa zniža ter se njegov premer poveča. Ob izbruhu 1. 1892. se je naredil še drug krater, ki je zopet razdeljen v dva dela. Ob erupciji 1. 1631. se je znižal Vezuv za 200 m, da je bil Monte di Somma višji. Sčasoma pa se je zvišal ognjenik sam s tem, da je nametal na vrh polno lave, kamenja itd. Tako je bil do 1. 1737. vrhunec Vezuva večkrat višji in zopet večkrat nižji nego sosednja gora, od tega časa pa je Vezuv zopet vedno višji.
V teku let je imel Vezuv včasih le en krater, včasih pa po dva, tri, do dvanajst. To se vedno menjava, posebno po večjih erupcijah. Monte di Somma je nekoliko nižji nego pravi Vezuv ter brez kratra. Njegovo pobočje proti Kampanjski dolini je zložno, zato pa je proti Vezuvu zelo strmo. Najvišja točka Punta di Nasoni je visoka 1124 m. Pod njim v višini 814 m je soteska Atrio, ki je dolga 5 km ter široka 800 m. Pokriva jo stokratna lava. saj je skoro vsaka erupcija zvišala nje tla. Pogled na Atrio in na strme skale je izmed najdivnejših in najbolj posebnih, kar nam jih ponuja narava. Kakor se vzpenjajo strme skale iz alpskih jezer, tako se dvigajo tu stene gore Monte di Somma iz divje in puste lavske pokrajine. Nikjer ni sledu o vegetaciji. Tihoto te doline moti le podzemeljski grom ter kamenje, ki se vali po pobočju "Vezuva.
Nad Atrijem se vzpenja stožec Vezuva, katerega spodnja stran ima v premeru 2800 m. Do 1. 1872. je bilo pobočje povsod pravilno zaprto, pri erupciji 1. 1872. pa je nastala na severni strani globoka razpoka. Vrhunec z ognjenim žrelom je ploskasta planota, ki pa se zelo izpreminja pri raznih erupcijah. Od 1. 1872 sta dva kratra na vrhuncu. Večji ima v premeru 200 m ter je globok okolo I SO m, a stene njegove so zelo strme (okolo 55°). Proti severu se pridružuje osrednjemu kratru manjši, ki leži niže. Malemu kratru pa se pridružuje ona globoka soteska, iz katere največkrat priteče lava.
Od 1. 1895. je počival srednji veliki krater, zato pa je do 1. septembra 1899. leta neprenehoma tekla lava iz stranske raz-pokline. Krater je bil takrat globok 200 m, toda od 24. aprila pa se je vzdignil tako, da je bil le 80 m globok. Od tega časa je začel vnovič delovati. Ob močnih erupcijah v začetku maja je metal kamene do 537 m visoko. Največji kamen je tehtal 600 q. Moč para, ki ga je vzdignil tako visoko, je znašala 608.000 konjskih moči. Okrog kratra je nametal ognjenik toliko, da je postal 10 m višji. Sledimo še popisu geologa G. pl. Ratha, ki si je ogledal Vezuv aprila mese ca 1. 1871. Takrat Vezuv ni tako razsajal kakor ta dan, ko sva bila midva na vrhuncu. Pač pa je par mesecev poprej naredil nov predor, takozvano „bocco", ki si je v kratkem nametala 30 m visok stožec iz žlindre. Po eni ali več detonacijah je vrgel ognjenik množico kosov 20—60 m visoko, ki so se strjevali že v zraku. Največ jih je padlo zopet nazaj v krater, drugi pa na rob ali na vnanje pobočje s čudnim ropotom. Ker niso padali pregosto, so se jim lahko ogibali. Padali so pa na tla v prozorni, deloma penasti, še plastični obliki. Takim se še lahko vtisne novec ali se jim da ta ali ona oblika. Iz tega izvira obrt vodnikov, ki prodajajo tujcem žlindro v raznih oblikah. Iz neštevilnih razpok in raz v skalah in lavi so se vzdigovali „fumaroli", ki so bili največ iz vodne pare, klorovega vodika in žveplene kisline. Globočino odprtine pa so cenili na 12—15 m, a njen premer na 45 m. Sredotočje tega ognjišča je bilo 6—8 m nižje nego njen rob. Vsakih 6—8 sekund se je vzdignil niveau tekočega ognjišča za 1»?,, a včasi je narastel skoro do roba. Potem so se vzdignili mehurčki vodene pare s pokom; ko so se razpočili, so vrgli kosove razbeljene lave v zrak. Včasih se je zapoznila za nekoliko časa erupcija, ki pa je nastopila potem z večjo silo. Dozdevalo se je potem, da hoče razbeljena tvarina razbiti svoje robove ter prep;aviti okolico. Med tem pa je razsajal podzemeljski grom. Velik del vnanjega pobočja je bil pobeljen s klorovim natrijem, znak, da se je izpremenila voda bližnjega morja v sopar, ki je pustil svojo sol v gorkem pepelu. Iz tega je sklepati, da sta Vezuv in bližnje morje v podzemeljski zvezi. Med tem pa so metali večji kratri razbeljene kosove kamenov. To so bile bolj nevarne bombe nego razbeljena žlindra. Za nekoliko sekund je bruhal ognjenik več minut dolgo kamene v zrak, da so se zadevali, nazaj padajoč, ob drugo v zrak leteče kamenje, kar je provzročevalo čuden ropot. Kameni so frčali 30 do 80 m visoko. Skoro vsi so padli zopet nazaj v krater, toda žrelo ni trpelo tega kamenja; kolikor ga je padlo nazaj, toliko ga je zopet izvrglo.
V koči skleneva s Prijateljem, da se vrneva z gore na Pompeje. Kmalu se napotiva. Kaj prijetno je bilo hoditi navzdol. Kmalu sva prišla iz megle ter uživala diven razgled tja doli na krasno morje s slikovitim obrežjem do Sorrenta z mičnimi zalivi ter na polotok do gore S. Angelo in dalje na otok Capri. Pot je bila prav dobra, ker po njej jezdarijo iz Pompejev na Vezuv. Najin vodnik si tu ni več upal na bližnjice, ker ni dobro znal pota, kakor sva se kmalu prepričala. Turisti se vračajo namreč največkrat naravnost nazaj v Resino, ker je ta pot najbližja in najbolj po ceni. Radi izpremembe in ker sva si hotela ogledati tudi Pompeje, kreneva rajša naravnost navzdol v Pompeje. Med potjo nama pokaže vodnik veliko skalo, ki jo je vrgel iz sebe ognjenik 1. 1850. Ta skala je ubila nekega Angleža.
Skoro v poldrugi uri smo bili v Fosso della Monara, ki leži skoro v podnožju Vezuva med krasnimi vinogradi. Tu zavijemo malo v gostilno, da se za hip odpočijemo in okrepčamo pri čaši izbornega vina. Nismo pa dolgo tu ostali, kajti kmalu sva se naveličala nadležnih ljudi. Komaj sva sedla, že pride deček s ščetjo, da bi nama osnažil obleko, — seveda pomoli potem roko. Za njim se prikaže mlajši deček, ki nama hoče osnažiti črevlje, potem zapoje neki pevec par laških pesmi, spremljajoč jih s kitaro. Za njim privleče drugi kozo na mizici, potem pride še nekoliko beračev, a nazadnje so nama še vsiljevali kosce žlindre, kamenje — seveda le, da bi si prislužili masten bakšiš. Pač lepa zabava v prosti naravi! Odpravila sva se torej dalje, da sva izginila ljudem te vrste izpred oči.
Kmalu smo prišli navzdol v Bosco Reale. Odtod v Pompeje pa potovanje po trdi cesti ni bilo kaj prijetno. Tudi solnce je, dasi je bilo šele 5. maja, kaj silno pripekalo. Prav vesela sva bila zatorej, ko sva dospela do svojega cilja. Tu odsloviva vodnika, ki je naju pošteno odri, ker se nisva takoj v začetku ž njim pogodila, da se vrnemo na Pompeje.
Ko sva si ogledala po odpočitku Pompeje, sva šla še v Vale di Pompeji, odkoder sva se vrnila z vlakom v Neapolj. Vožnja po železnici je bila kaj prijetna, ker sva imela ves čas lep razgled na morje.
Drugo jutro je bilo ugodnejše vreme. Najela sva si takoj čoln, da sva se peljala na morje, ker je od tam najkrasnejši razgled na Neapolj. V čolnu pa sva čitala v jutranjem časopisu: „Že tri dni hudo deluje Vezuv. Iz kratra meče velike kamene in razbeljeno lavo v precejšnjo visočino. Včeraj zvečer je bila erupcija najmočnejša. Hospic za vodnike in zgornji kolodvor sta bila poškodovana. Direktorij observatorija javlja, da so sejzmografski aparati zelo občutljivi ter da se iz njih lahko posnema še nadaljna erupcija. Hoja na vrhunec Vezuva je prepovedana ter z vojaškim kordonom zabraujena".
Pogledava proti Vezuvu, in res se je valil iz njega ogromen oblak, nekoliko tisoč metrov naravnost kvišku in potem proti morju, ker ga je gnal tja severnovzhodni veter. Oblak ni bil vedno bel, temuč zdaj ognjen, zdaj črn, zdaj pisan. Vse je kazalo, da ognjenik zopet hudo deluje. Prizor je bil tako grozno lep, da nisva vedela, ali naj bi si ogledovala Vezuv ali pred nama se razprostirajoče mesto s krasno okolico. Veselilo naju je, da sva si ogledala iz bližine ta grozno-zanimivi prizor, tem bolj, ker bi ta dan niti ne smela na vrhunec Vezuva.
Na povratku iz Neapolja so naju zanimala najbolj poročila o bljuvanju Vezuva. Tako sva čitala dan pozneje: „Erupcija Vezuva deluje na silen način; spremljajo jo večkratni, vendar lahni potresi, ki jih občutijo tudi v San Veto in v Pugnali, kamor roma veliko radovednežev, da bolje vidijo interesantni in pregrozni prizor. Oblastva so ukrenila potrebne naredbe. Do sedaj se še ne izliva lava iz kratra in nov krater se še ni odprl, čeprav se ponavljajo erupcije. Poročila iz observatorija na Vezuvu so sicer pomirjajoča, vendar so stanovniki pod goro zelo prestrašeni. Tako je v Torre del Grecco zadnjo noč prenočilo mnogo oseb na prostem". Drugje sopet sva brala: „Vkljub prepovedi oblastev so poskušali splezati štirje Angleži danes do kratra. Zasačila jih je lava in le z velikim trudom in naporom so jih vse opečene in ranjene rešili trije žandarji in dva vodnika". Sedaj namreč zabranijo ob vsaki večji nevarnosti radovednežem, da ne zaidejo predaleč, ker je pri prejšnjih erupcijah se že ponesrečilo mnogo turistov, ki so prihiteli v bližino, ogledovat si grozoviti prizor. Katastrofa nastane mnogokrat kar nenadoma. Tako je prihitelo v noči 26. marca 1872. leta mnogo turistov, ki so hoteli prav do kratra. Hipoma pa je nastala tako huda erupcija, da jih je pokrila množica kamenja in razbeljene žlindre; nekateri pa so zašli v lavo ter so se strašno opekli. Mnogo mrtvih in ranjenih so prinesli drugi dan v observatorij.
Sčasoma se je vendar Vezuv pomiril in 10. maja so poročali iz observatorija, da je nevarnost minila.