Pojdi na vsebino

Na Veliko Kopo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Na Veliko Kopo
S. R.
Izdano: Planinski vestnik 25. december 1899, leto 5, štev. 12, str. 189- 192
Viri: <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QMZVCXN8>
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na goro, na goro, na strme vrhe; tje kliče in miče in vabi srce!

Največjee hrepenenje mo e je, ogledovati kraje naše mile domovine. Želel bi prepotovati vso Slovenijo, opazovati kraje in spoznavati ljudi, naš ljubi narod! Ker mi pa usoda tega ne pripusti, zadovoljiti se moram s tem, da z gorske višine pregledujem našo zemljo, enako kakor kmet s porobka ogleduje njivo. Tukaj se oči napasejo in želje nasitijo!

Že večkrat sem kot sin Pohorj a obiskal njega površje, zlasti „kraljico" Veliko Kopo. Venda r ka j krasnega se človek nikoli ne naveliča, zopet in zopet bi rad gledal in občudoval. Takšna krasota pa je, ogledovati solnčni vzhod z visoke gore, kakor potem tudi razgled krajev. Enakih misli z menoj so bili tudi trije mi tovariši, in sklenili smo, odločiti dan za skupen izlet na Veliko Kopo, kar smo storili pred leti dne 26. julija.

Ni se še oglasil zjutra j petelin, vsaj še niti dve ni bila ura , kar poropoče tovariš na okno : hajd na noge! Mililo se mi je še toplo gnezdo , grozilo se mi je kar v črno noč, ali kaj hočem! V dveh urah bode solnce že kukalo izza vzhoda ondi pri Sv. Duhu na Ojstrem vrhu , takrat moramo biti vsaj že blizu, če ne na vrh u Pohorja. Ta misel me ujunači; mahom a je obleka na meni, kakor tudi obuvalo. Več časa zahteva torba, ker zamudil sem jo zvečer še napolniti. Skočim v podstrešje po par klobas, enako tudi v klet po steklenico vina. Kmalu je torba napolnjena, na hrbet z njo, dolgo gorjač o še v roke, pa hajdi v temn o noč!

Tovariši so med tem že odlezli, zanašaje se, da pot najdem sam ; prej ali slej jih dojdem, pa da se „nočnega strahu " ali „škrata " tudi n e bojim. Kot pravi turist j o mahne m z velikimi koraki po znani poti navkreber, da j e kaj. Mislil sem, vsak čas jih moram doiti, ali ni hotelo biti res. Pri podružnici sv.V. — ko sem že dobro uro se potil, pa zvem, d a so že pol ur e naprej. „No, to so vam pravi zajci" , godrnjam, „mord a mislijo, da sem jaz tisti, ki v časopisih zajcem zabavljam, tako se me boje. Seda j pa naravnost n a goro, ondi mi ne morej o več uiti! " Kečeno, storjeno, ali neka j venda r pokaženo. Nisem bil še na vrhu , marveč za uro hoda niže , ko je prikukalo solnce izza gor, — seveda ono ni iskalo klobas za južino, niti mend a torbe m u ni trebalo nositi, ka r vse j e mene zamudilo. „Pa bi moral res vstati nič prej kot o polnoči, da hočem biti ob polštirih na vrhu", tako si mislim, brišoč pot s čela. „čaj , drugokrat jo dru - gače ukrenemo! Pojdemo raje po zimi, ko ni tolike vročine, pa solnce dremlje do blizu osmih, takrat ga prehitimo. " Takšne maščevalne misli so me obhajale, ko sem jo zopet udaril s svojo torbo „s klanca v breg".

Nekaj me j e vendar tolažilo, namreč to, da nisem srečal ves čas nobene ženske. Ženska, če ti prva v jutr nasproti pride , to ti je gotovo nesreča tisti dan! Če ti vreme ne nagaja , pa se ti kaj raztrga ali pokvari, ali pa ti vsaj črevelj nagaja , nekaj mora biti. Hval a Bogu, ženske ni, tudi nesreče ne bo!

Kakor da bi meh pihal, ves poten sopem že proti vrhu. Sedaj mi začne pa še drugi sitnež se oglašati, češ, da dane s mu še nič nisem dal zajtrka . Ves jezen na d toliko predrznostjo, odprem torbo, pa raztrgavši eno klobaso in nekaj kruha , ga potolažim. Ravno ko torbo zopet oprtani, se oglase v obližju tovariši, katere sem menil iti iskat prav na vrh.

Te sirote so si danes pa še bolje zaslužili kosilo, nego jaz. Ob sončnem vzhodu so že bili prav pod Malo Kopo, dobre pol ure proti severu od Velike Kope. Od ondod so gledali prizor solnčnega vzhoda naza j po gora h in dolinah. Megl a v dolini jim je sicer marsika j zakrivala, ali prizora tega niso mogli prehvaliti. Tam v kotu rumen o solnce, obdano od tanki h bleščečih meglic, pozlati mahom a vse obzorje , megl e v dolini se ti zde podobne nekakim jezerom, iz katerih mole vrhovi gor kakor otoki. In to je vse prozorno, videti vse prijetno! Žive barve temni h gozdov, zelenih travnikov, rumeni h njiv in belih hiš kar očarajo človeka pri gledanju. Kdor tega ne verjame , naj poskusi, žal mu ne bo!

Od strani Male Kope so torej došli tovariši na Veliko Kopo, kamor sem se ja z naravnost napotil. Par streljajev pod vrhom so, vsi premočeni od pota, našli kup starega sena in štorov, pa so zakurili s tem, da so se malo ogreli. Ravno so ga vlekli iz steklenic, ko sem došel v njih družbo. Kmalu se po bratski vkup naložimo, nato pa torbe skrijemo v grmovje in „urežemo " jo na vrh.

Velika Kopa je jako ploščnata gora na vrhu . Kacih deset oral je vrh gore skoraj raven, pa gladek brez kamenja. Obrasten je vrh največ s planinskim mahom, med katerim štrli tu pa tam kakšna rastlina na dan. Niže doli v zavetju rasto (kakor običajno na vrhovih planin) razne planinske trave in zelišča; „boloh" (planinsko seno ima od te trave ime, imen a trave pa v naših knjiga h ne morem najti) arnika, zlato jabolko, encijan, „čemerika " itd. Niže doli pa rasto grmovje , smreke , jerebike , bukve, javori itd. Le hojka (jelka) je najbolj boječa, ona ostane navadno v zavetju, na vrh u ji je prehudo.

Krasna si, planina ti, žalibog, da v letu le tako kratko časa! Konec maja še dostikrat nisi zelena, z oktobrom pa že veneš enako stari ženici! Ali med tem časom je v tebi življenje, sveže, živo in čilo! Cvetlice in sploh rastline poganjaj o z dvojno močjo, drevj e se žuri v rasti, vmes se razlega petj e ptičev kakor v dolinah le spomladi, studenc i žubore, hladen vetrič vse oživlja. To je življenje narave, med tem ko v času poletnem v dolinah vse medli gorkote in—lenobe ? — Ni čuda, kdor okusi to prijetnost, rad je pride iz daljni h krajev uživat še večkrat!

Na vrhu Velike Kope torej smo, 1542 metrov nad morsko gladino. Moji sodrugi so utrujeni, da ji m že razgled vsled neukretnega vremen a malo dopada . Pa je res vreme nam danes na vrh u malo ugodno. Ne samo , da nam megl a zapira razgled na daljne prezanimive kraje, kakor v Solčavske planine, Savinsko dolino, tudi v Šaleško in Slovenjegraško dolino nam ga jako kazi. Vrhuteg a še brije netopel veter, noseč vsak hi p meglo okrog nas. Tla so vsa rosnata, da smo že dobro premočeni, vendar to je že navada zjutranja ; potrpimo, da megl a odide! V tem se dva tovariša uležeta — kar sicer v tem položaju ni zdravo, ja z in eden pa se umaknev a dobe r streljaj proti večeru v zavetje. Tuka j z dobrim daljnogledom m e d preganjajoč o se meglo opazujeva kraje , kolikor je doseglo oko. On, poznat s temi kraji, mi tolmači, kje je poedina vas, kj e blizu j e ta ali oni trg, zlasti še posamezne cerkve. Čudila sva se visokemu Bazborj u pod Sv. Uršulo (najvišjo župnijo v lavantinski škofiji); poleg na levo so Zavodnje , neka j više Sveti Križ pri Belih vodah, zatem Sv. Mihae l pod Goltmi, Oljska gora , Št. Vid, Kozjak itd. itd.

Da smo zadeli prav jasn o vreme , bi nam se razgled vse drugač e razširil. Profesr Macun je okoli leta 1866. potoval preko Pohorja , ka r j e opisal v „Letopisu" Matic e Slovenske leta 1868. (če se ne motim). Ta je trdil, da je razločno videl Triglav in Veliki Klek proti večeru, več kranjski h gor a in krajev proti jugu ; na vzhodu je opazil planjavo ogrsko , proti severu pa , ker je bil popoldan, je najlepše se videlo na Gornji Štajer. Mesta Gradec , Lipnica in drug a se kaj lepo vidijo, tako tudi Št. Andra ž v Labodski dolini. Bližnji kraji pa, kakor Dravska dolina, Slovenjegraška, Šaleška, tuintam tudi Savinska dolina z vsemi lepotami svojimi pa je naravnost odprta opazovalcu, vendar, kakor rečeno, to le takrat, ako je vreme jasno in prozorno !

Ker je naju s tovarišem jelo mraziti, greva na vrli k ostalima, katera sta tu spala. Pa r krepki h dregljajev j u vendar spravi na noge, in vsi se napotimo k ognjišču. Ko si s par požirki „vežemo duše", opazimo zopet nesrečo. Steklenica najboljšega terana se je namreč v torbi razbila in do maleg a iztočila žlahtno kapljico. Ni kazalo drugače kakor pretočiti v drugo, kar ga je še ostalo, nato pa nevoljni zopet na noge, ker pot je še dolga. Namenjeni smo bili pohoditi dane s tudi „Jezero ribniško" na vrh u Pohorja, oddaljeno blizu dve uri od Velike Kope proti jugu .

Na Pohorju je valovit svet. Od Male Kope do Sentlovrenškega jezera (kake tri ure hoda ) so vedno griči in dolinice. Od tam do „Okroglišča " na d Vitanjem je za uro hod a neprestana ravan. Vendar tako daleč na s dane s ni mikalo, pa na „Okroglišču" se Pohorc i navadn o zabavajo kakšno nedeljo proti jeseni. Takra t ondi na krasn i ravnici napravijo gostilno kako r ob sejmu in se radujej o krasnega razgleda proti Vitanju, Konjicam, Poličanom in še dalje. N e vem, ali se te navade še drže vsako leto in obhajajo „lepo nedeljo" tu na vrhu planine, pred nekaterimi leti vsaj j e še bila

Ko jo maham o že dobro uro, dospemo na črni „kugelj " (vrh), kateri gri č je baj e še par metrov višji od Velike Kope. Tu bode zopet malo počitka in kosilca. čitatelj se bode mord a čudil, da bi moral na planini človek vedno jesti, ali če poskusi to pot, ne bode nič boljši v tem obziru. Zlasti če začne piti čvrsto planinsko vodo, takrat mu je želodec vedno gladen, naj bi ga še tako „naphal" . Najbolj izda potem še polenta, zato se pa drvarji le te drže.

Orni „kugelj " se imenuje zato, ker je menda edini grič na Pohorju , ki je bil razen Male Kope z drevjem obrasten tudi na vrhu. Tudi ta je postal plešast, kajti, ko so mu pred nekaj desetletji posekali boljša drevesa, j e ostala veter posušil. Seda j g a menij o zopet pogozditi, pa pojde mend a trdo. Mlado drevce brez zavetja težko in slabo uspeva. Tuka j ogledujemo kraj e v gospodarskem obziru. Zalibog, da je večina „planine " proti Mislinjam, Vitanj u in Slov. Gradcu lastnina grajščakov ; kmetje imajo pravega gozda le malo. Boljše je v tem obziru na severni strani Pohorja , kjer še precej trdn o stoje kmetje nad Bušami, v Št. Lovrencu, Bibnici itd. do Spodnjeg a Dravburga. Sploh pa je Pohorje sedaj še precej zaraslo, odkar manj povprašujejo za bukov les in oglje. Kraju je to le na korist, se vsaj planine manj odirajo, kakor se je to pred desetletji godilo.

Da bi tovariša zopet n e zaspala, „kajti njun e oči so bile dremotne " vsled prečute noči, jo urežemo napre j proti jezeru. Crez dobr e pol ur e dospemo k „Cerkvici" ; to je mal a groblj a kamenja , kje r pravijo , da j e bila nekda j kapela . Mogoče je to, ker v mali dolinici v zavetju pred kakšnim sovražnikom se je ljudstvo lahko zbiralo k božji službi. Kamenj e j e videti obdelano, vendar, če j e ka j na tem, je morala biti v srednjih stoletjih. Vsaj v sedanjih župnijskih arhivih ni o tem ničesar najti. Ljudstvo celo trdi — seveda v bajki — da je nekdaj v rimskih časih držala cesta po vrhu planine od Maribor a do Slovenjgradca , kar pa je in ostane bajka. Vsaj uiti sledu o tem ni moči najti, vrhutega so marsikj e tla za cesto premehka.

Ko dospemo od „Cerkvice" na bližnji grič, glej pred seboj par streljajev spodaj na ravnici — planinsko jezero! Okoli 200 metrov dolgo in tretjino toliko široko jezero je obdano daleč okoli z gostim borovim grmovjem, da je do njega težko priti. Po edini stezi slednjič prilezemo do vode, katera se nam sicer ni zdela globoka, ali je jako blatna na dnu. Vsled tega se globočina tudi ne da toliko določiti. Jezerska voda j e mlačna, prav primern a za kopanje. V kotu tam doli na jezeru je pa kakor nalašč za pravljico na vodi velik grm , kjer pravijo stari ljudje, da stanuje v njem „jezernik" . Bog varuj, mešati mu vodo ali kamenje metati vanjo : kmalu se zatemni nebo, in „jezernik" se maščuje s strašno nevihto. Tega veselja mu mi nočemo privoščiti, temveč, ogledavši si ta nenavadni kraj, jo zavijemo nekaj streljajev više k studencu, kjer nam je v zavetju pred hladnim vetrom kaj prijeten bil počitek.

Voda ti planinska, kako okrepčevalna si utrujenemu telesu! Imeli smo sicer še vina, ali bolj nam diši ta pijača narave, ki izvira tu in se vije med planinskimi zelišči in cvetkami. Ko se takšne vode napiješ, ti diši jed, da bi kar kamenje grizel. Ko se zadosti okrepčamo, prisije skozi meglo k nam gorko soluce, da je kar vabilo k spanju. Sedaj nisem zameril tovarišema, da malo zadremljeta, ali vsem bi se to na vrhu planine ne smelo dovoliti.

Tega sem se črez kake pol ure že prepričal, ko se je začelo "krpačiti" v oblakih, kateri se tukaj kar zemlje dotikajo. Nismo čakali pa nevihte, marveč takoj po znani poti jo mahnemo navzdol. Sedaj je šlo hitreje nego v jutru navzgor, vendar je trebalo še dobre ure, predno dospemo do doma enega tovariša. Nato se razkropimo še dalje, tako da smo okoli pete ure že vsi na varnem. Storili smo pota kacih šest ur in porabili eden dan , ali nič nam ni žal, vsaj moremo kot ponosni Pohorci reči, da poznamo „kraljico Pohorja" , Veliko Kopo, in vemo, kakšno je naše pohorsko „planinsko" jezero!