Na Triglav!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Triglav!
France Kadilnik
Izdano: Planinski vestnik 25. junija 1898, leto 4, štev. 6, str. 84-86
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Toda glej! — z močmi osode

Ni zaveze, ni pogodbe!

Družbica čveterih prijateljev (gospodje Josip Križaj, Josip Hanuš, Hinko Žarek in pisalec teh vrstic) je v soboto popoldne 9. avgusta se podala po Bu-dolfovi železnici na pot, da bi obiskala slovenskega velikana. Ob 6 1/2 uri bili smo že v Mojstrani v gostilni „Šmercevi". Voditelja Janez Klančnik (Šimenc) in France, Šmercev sin, bila sta že pripravljena. V gostilnici dobili smo gosp. prof. Kandernala, ki kmalu obljubi z nami iti. Namen, nemudoma odriniti v hrib, in v zadnji novi koči prenočiti, nam pa Smerec odsvetuje, rekši, da koča ima streho podrto in znotri nima nič priprave. „Ako pri meni večerjate in proti 9. uri odrinete, pa po poti večkrat se spočijete, lahko ste že ob 5. uri na vrhuncu". Nasvet se enoglasno sprejme.

Vsedemo se tedaj za mizo na prosto. Šmerec nam prinese bokal dolenjca; kmetje od daleč poslušajo veselo naše gibanje, se približajo prijazno in reko: „Vi ste naši, dovolite nam, da smemo z vami na goro". — „Dobro, če nas je več, tem bolje je" — je bil naš odgovor, in dva gospodarja in dobra lovca, namreč Jernej Janšar, Šimen Pintar, po domače Cekin, Luka Oblak in Žiga Lavtirar postali so naši tovariši. Ko smo nagnili kozarec — takrat človek nehote v nebo pogleda — opazili smo klavrni, da je glave velikih gora jelo mraziti, kajti kapice so si nataknili. Poprašajočim, kaj to pomeni, odgovarjajo kmetje z glavo majaje, da take kapice sicer pomenijo dež, ali letos je že pozabilo deževati; velikokrat se je že bolj na dež pripravljalo, pa ga vendar ni Bog dal. Po večerji nam prinese SmereC dolgih kovanih palic za bribolazce na izbiro. Vsak si vzame eno; kruha, mesa, sira in vina pa denemo v besago, pevajoči ,gledam na Triglava" odrinilo nas je 11 korenjakov iz Mojstrane ob pol devetih pri polni svitli luni v hrib. Med potoma iz vsake bajte nas radovedni ljudje pozdravljajo ter ..srečno" ! kličejo.

Dolgo časa se gre na dolenji Krmi po travnikih in pašnikih; čedalje prihaja dolina ožja in pot slabeja, hribi pa se bolj kvišku vzdigujejo, na levo „Debela peč", na desno „Ejovina". Ob 11. uri dospemo do zadnje koče v „zgornji Krmi". Dva kmeta iz Zasp sta lastnika njena. Voditelja skličeta pastirja (dva fanta sta bila, eden 18, drugi 15 let star), ki nam napravita ogenj na ognjišču; ali ker same jarce paseta, bilo ni ne mleka ne kaj druzega; morali smo seboj prineseno prigrizniti in kmalu naprej oditi. Kmalu smo prišli dc velikega snega. Malo pod sedlom potegne huda sapa in Lavtirarjev klobuk sfrči po snegu doli, da ga ni bilo več. Mož je moral v ruto si glavo zavezati in brez klobuka koračiti na vrh Triglava in nazaj do koče. Fanta sta ga v znožji snega podnevi našla in ga mu dala nazaj grede.

Ob 1. uri čez polnoči bili smo na sedlu, to je ondi, kjer se popotniki s Krme in z Bohinja srečavajo; jako mrzla in huda sapa je vlekla. Poiščemo si zavetja v globoki jami ter pevajoči počivamo; za malo časa se vzdignemo spet in korakamo na „Konjsko planino" in ob dveh dospeli smo k novi koči. Mali Triglav je bil čist; ali okoli Velikega so se vedno megle kopičile. Lepega razgleda po takem ni bilo pričakovati; ali „korajža velja", sklenili smo: naprej!

Po počitku ene ure podamo se na pot; pregazimo dokaj se snegom napolnjenih jam, in grede kvišku proti Vratam zapazimo solnce izhajati. Krasen pogled! In zdajci prišli smo na Vrata.

Huda sapa je tu vlekla; plaid nam je vrlo dobro stregel. Jeli smo plezati na Mali Triglav in dospeli ravno ob 4. uri zjutraj do „velike stene", ki je navadno počivališče, predno se na ozko sedlo gre. Eazgleda je bilo zdaj kaj malo, samo v Bohinjsko dolino smo videli, njeno ohribje pa je bilo megleno; na našo stran Bleško jezero in dolino proti Šmarni gori, Grintovce pa so nam že spet megle zakrivale. Na steni se še sedaj dobro bere napis:

                                                Slava kranjskemu Triglavu!

France Globočnik
France Kadilnik

Tu smo čakali svoje bolj počasne tovariše ter se pomenkovali; ali gremo na čelo Triglava ali ne. Zdajci pridrvi črni oblak na vrh Triglava in koj malo zagrmi. Voditelj pravi: „To bo slabo" Komaj pa izgovori to, zabliska se, kar se more! Vsi plašni se podamo v beg. Ali v istem trenutku zatuli veter; dež se vlije s točo in tako začno razsajati elementi, da smo mislili, da se sodni dan bliža. Kar tulilo je neprenehoma in večkrat je vihar tako silen nastal, da smo se morali na tla vleči in za skale držati, da nas nevihta ni v brezdno pometala. Po skalnatih žlebih je voda kakor v potocih tekla, tako da, ko sem znak doli plezal, mi je voda večkrat v zatilnik za obleko tekla, pri čevljih pa ven, kakor da bi pod obleko cev napeljana bila. Enega naših tovarišev je nepopisljiva nevihta tako zbegala in omamila, da si ni več upal nog prestavljati, in sta mu oba vodnika morala pomagati. Srečno vendar smo prišli vsi do koče nazaj. Nevihta je ponehala, deževalo vendar je še zmirom malo. Ob 7. uri odrinemo naprej.

Po „Konjski planini" se je razvedrilo. Nabiraje si očino zeljše (Edelweiss) in drugih cvetlic, gremo čez sedlo in ob 9. uri pridemo do koče v „Zgornji Krmi". Fanta sta na ognjišču že ogenj imela, in kar brž začnemo nad njim sušiti svojo mokro obleko.

Zapustivši ga tedaj tam z vodnikom Francetom Skomovcem, odrinemo drugi doli ob 10. uri. Malo časa smo hodili in jelo je spet grometi in bliskati se. Toča z dežjem tako strašno spet razsaja, da se spravimo pod neko skalo vedrit; ali voda je jela ščurkoma po skali teči in ker ni varno ob hudem vremenu pod skalo bivati, skočimo na stezo in hitimo naprej.

Do niti premočeni smo prišli popoldne ob 2 1/2 uri v Mojstrano k Šmercu. Mati so v peč še nekaj polen priložili in za želodec skrbeli, drugi pa so nam z obleko postregli, da smo svojo sušiti dali, ki se nam je do 6 1/2 ure za odhod že precej posušila.

Tako se nam je letos godilo, potujočim na Triglav. Ker ima vsaka stvar v življenji našem dve strani, solnčnato in senčnato, zakaj neki bi krasni Triglav ne imel tudi senčnate strani?

Oba vodnika kakor tudi gostilno pri Šmercu vsem popotnikom priporočam zaradi dobre in ne drage postrežbe, kakor tudi zaradi prijaznosti vse rodbine Smerceve. Bog jo živi!

V Ljubljani, meseca avgusta 1873.

France Kadilnik.