Na Telovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Na Telovo
Frančišek Ločniškar
Izdano: Slovenski narod, 1. 6. 1904, (37/123)
Viri: dLib 123
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tako prijetno in milo so peli zvonovi v visokih linah, kot bi hoteli na novo zbuditi v vseh srcih pozabljena in zatrta čuvstva, prav kakor da bi hoteli ubrani akordi prodreti v globino človeškega srca in tam zbuditi novo veselje, novo srečo.

Visoki, pocinjeni robovi streh so se lesketali v tisočerih solnčnih žarkih in metali slab lesket na množico, ki se je prerivala po ozkem tratoarju semintja.

Po cesti pa se je pomikala procesija. Neštevilno parov je stopalo enakomerno po široki cesti in na večini obrazov se je bral ponos, samozavest in ošabnost. Vse je bilo praznično; obleka kretanje in obraz. Prav spredaj je šla mladina, vsa v krasoti in v največjem sijaju, v prvi vrsti seveda nežni spol. Po oknih je gorelo nebroj več in svetilk, ki so se še komaj videle izza cvetja. Za cvetjem in lučcami za polno radovednih obrazov, večinoma golih in mladih ...

Za vrsto pa je neprenehoma cingljal neprijetni petoro-zvonec. Za njim je pomikal svoje težko telo duhovnik, nesoč Najsvetejše. Curkoma mu je lil pot po čelu in obriti bradi, dasiravno so nesli nad njim nebo, da ga je branilo pred vročimi žarki.

Med onimi, ki so gledali raz okna pisan izprevod je bila tudi ona. Mati ji je prinesla stol k oknu in podložila blazino, da je lahko sedela. Kako prijetno ji je del ta sveži zrak, ki ga je dihala jutranja sapa, prinašajoča z ulice duh kadila ... Jetnik, ki je prost ječe, zavrisne, da bi ga čulo pol sveta in tudi ona jo čutila, da ji je to neizrečeno prijetno delo.

Sedela je pri odprtem oknu in gledala na pisano množico pod seboj. Glava se je dotikala glave in ni bilo moči razločiti kake osebe. Vendar se ji je dozdevalo, da je večina obrazov obrnjena proti oknom. To jo je dirnilo. Odmaknila se je stran, da bi jo kdo ne videl. In gledala je nižje med rožami, da se ni razločil njen obraz. A kaj? Kadar je spet pogledala, uprlo se je nebroj oči vanjo. In bile so te oči nekaj strašnega, ki so jo vznemirjale. Iz teh pogledov se je bralo samo pomilovanje in očitanje obenem. Tako se ji je dozdevalo. In spomnila se je na nekaj v svojem življenju, spomnila se je na neke obraze iz polpretekle dobe, ki so jo strašili in ji vlivali strah v dušo.

Bilo je pred letom ravno o tem času. Stanovali so v prijaznem predmestju v hiši, ki je bila od drugih popolnoma odločena. Dve sta bili ona in njena prijateljica Dora. Njen oče je bil še v službi in je včasi imel tudi druge gospodične na stanovanju, posebno če je imel dovolj prostora. Dora pa je bila že stara znanka. Njen oče jo bil včasi v mestu ugleden gospodar, a se je preselil na kmete in v mestu vse prodal.

Marija in Dora sta torej stanovali že od mladih nog skupaj in postali najboljši prijateljici. Obiskovali sta skupaj šolo in pri tem tudi drug drugi kaj pomagali. Dora je bila bolj mirne narave. Njen obraz je bil vsakdanji, kakršne srečujemo, ne da bi se zmenili zanje, ki gredo mimo nas kot sence, kadar beži oblak pod soncem. Pogledamo in zopet nazaj pogled, videč; da je nekaj, kar se vidi lahko slednji čas. A kdor bi pogledal natančneje v te mehke poteze njenega obraza, bi dobil drugačno mnenje o njeni krasoti. Kot izklesane polne prsi, morda še nedotaknene, bi navdušile umetnika — in bila bi mu lahko model. Lepi kostanjevi lasje, ki so ji včasih v skriti vrtni lopici malomarno viseli ob prsih, ali po hrbtu, bi morda navdušili poeta, da bi zložil nanje celo odo. Drugačna pa je bila Marija. Razposajenost se ji je brala iz vsakega smehljaja in koraka. Navajena brezskrbnega življenja. Doma pri stariših ji ni nikdar niti najmanjša skrb vznemirjala duše. V onih dveh jamicah poleg ustnic, ki jih Kette tako lepo opeva, tičal je Mariji vedno smeh, oni zvonki glasek, ki so ga poslušali ljudje, prihajajoči mimo vrta, kjer sta hodili včasih na večer Marija in Dora.

Prigodi se pa, da pride v samotno hišo, kjer so stanovali Marijini stariši, nova družina. Z družino je prišel tudi mladenič, visokošolec. Klicali so ga Vinka, a priimka ni imel takega, kot uradniška družina. Pravili so, da ga je vzel ta uradnik k sebi, ker je bil ubog siromak brez starišev, ki jih je dobro poznal kot poštene ljudi.

Vinko je bil vesel in zabaven človek. Spoznal je tudi gospodični Doro in Marijo, s katerima se je večkrat zvečer izprehajal po vrtu. Deklici sta bili veseli mladega družabnika, ker ju je zabaval neprestano. In ni čuda, da se je lepo oko nedolžne Marije včasih pomudilo pri njegovih brčicah, ki so se prešerno dvigale in vihale ob nosu nakviško. To je njej ugajalo in včasih se je nenadoma zasmejala. Obenem pa jo je nekaj izpreletelo, nekaj čudnega, česar še ni čutila v življenju in ki bi tudi ne mogla nikomur povedati. Dozdevalo se ji je, da se je polašča nekaj takega kot junakov in junakinj onih nemških romanov, ki ne vedo drugega opisovati, kot »ljubezen dveh ljubečih se src«.

Včasih sta govorila z Vinkotom o vsemogočih stvareh, posebno ko sta bila sama. Tako kot on ni zanjo znal govoriti nikdo na svetu. Poslušala bi ga cele dni in mu neprestano zrla v lepe, bistre oči. Kadar je govoril o ljubezni, kakor jo opevajo slavni pesniki, žarelo mu je lice in oko je opiral nanjo, da se je bala tega pogleda.

Bilo je o svetem Telesu. Marija in Dora sta šli za procesijo. Obe sta bili v snežnobeli obleki, ki je kar jemala pogled na solncu. Mariji je žarelo lice, da je bila podobna samotnemu maku sredi širne ravnine. Vedela je, da jo od te ali one strani opazuje Vinko in da ji bo doma nagajal. Zvečer so bili vsi veseli. Obe družini sta šli skupaj na izprehod, zvečer pa na veselico. Vinko in Marija sta bila ves čas skupaj. Včasih sta šla ven na prosto, kadar ju ni nihče videl. Na visokem nebu so se utrinjale zvezde in padale, v senci temnega kostanja pa sta stala dva srečna zemljana, uživajoča sladkost, ki je je ne napije noben smrtnik, ki nam daje nesmrtnost ...

Pri slovesu ji je podal Vinko roko kot navadno in ji voščil lahko noč. Vendar je čutila Marija, da jo je držal tesneje in dlje časa kot druge večere, dasiravno so bili danes pričujoči tudi drugi.

Rajski dnevi prve ljubezni omamili so mlado devojko popolnoma. Včasih sta z Doro govorili o njem in njej se je dozdevalo, da ji je Dora nevoščljiva zaradi njene sreče. To je včasih resnično pokazala. Povpraševala jo je tudi semintja, če o njej kaj reče in če mu kaj ugaja. Marija je bila v zadregi in vprašanje se ji je zdelo neumno. Zato pa je Dora takoj zamerila. Njuno staro prijateljstvo je minevalo ...

Kmalu nato je dobil pri Mariji njen oče Vinkovo pismo, zaradi katerega je prepovedal dekletu ž njim občevati. Ali ona tiha ljubezen je gorela v njej od dne do dne bolj.

Posebno odkar se ji je dozdevalo, da ima z Doro nekaj, ni imela več miru. Dora pa je trdovratno molčala, če je hotela kaj izvedeti o njem.

Tako so se začeli zanjo oni bridki časi, ko hoče človek veselja in sreče, a pride nenadoma usoda s kruto in železno roko ter uniči vse nade srca.

Danes je leto po teh dogodkih. Pred nekaj dnevi je dobila od neke prijateljice pismo, v katerem ji poroča, da je Dora prišla v kopališče, ker nekaj pričakuje ...

Bolezen, ki je Marijo priklenila na posteljo, ji je ta vest še povečala. Po dolgem času pa je danes spet vstala in pri pogledu na srečne obraze se spominja onih veselih trenotkov, ki jih je s kruto roko uničila njej usoda ...