Na Silvestrov večer
| Na Silvestrov večer Adam Zima |
| |||||||||||
V družinski sobi je dišalo po kadilu, in na veliki, beli mizi je stal visok hleb, poprtnjak. V kotu je gorela luč pred jaslicami, in včasi je zamigljal plamen, in spreletele so se sence, kakor bi oživeli pastirci na zelenem mahu, da pohite v hlevec. Star hlapec je klečal na klopi in molil tik pred Betlehemom, ki se je, naslikan na papir, razprostiral po zidu.
Ostala družina kar je je bilo doma, tri dekle, stara postrežnica in hišna, mlado dekle polnih lic in razvlečenih nedri, so stale okoli škafa vode poleg štedilne peči in ulivale svinec. Hišna Tončka, je vprav vzela iz vode uliti kos, ki se je svetil z belim leskom in ga kazala okoli stoječim ženskam.
„Hi, hi," se je hipoma glasno zasmejala srednja dekla, Marijana, ki se je rada šalila in poslušala fantovske dovtipe. "Tončka, ali vidiš, zibala boš, hi, hi!"
Hrupno so vse zavriščale in se zasmejale, da je stari hlapec, ki je molil na klopi, nejevoljno obrnil glavo in zamrmral v molitvi. Tončka se je prvi trenotek v zadregi nasmehnila in še enkrat prav natančno pogledala na uliti kos svinca v roki, potem pa nedolžno vprašala:
„Ali je to res zibka?"
„Res, res, in še kako čedna zibka je to!"
Ženske so se smejale, da so jim solze tekle iz oči po napetih licih; naenkrat je še Tončka udarila v smeh, tako buren in glasan, da jo je zraven stoječa Marijana začela s pestjo nabijati po hrbtu.
„Zibka, zibka!" Stara postrežnica je potegnila svinec Tončki iz roke, se še glasneje zakrohotala in se začela z obema rokama prijemati za okrogel, precej polen trebuh.
„Zibka, zibka!" Najmlajša dekla, ki je imela prijeten obraz, pa vedno mežikala z očmi, je zgrabila postrežnico za roko in ji vzela zibko. Gledala jo je dolgo, potem pa se zopet zasmejala in ponavljala:
„Tončka, zibala boš, zibala boš!" Vzdignila je roko in vihtela z vlitim svincem nad glavo, a tretja dekla, zelo debela in v velikega hlapca zaljubljena, jo je prijela za roko in potegnila k sebi.
„Ali je res to zibka?"
„Glej jo, kot bi ne vedela!"
„Ali je res to zibka?" je ponovila Tončka vprašanje in se smejala dekli.
„Ha, ha, zibala bo! Aja tutu, kje pa imaš fanta? Ha, ha?"
„Zibka, zibka!"
Stari hlapec je vstal s klopi, odložil lesen molek in godrnjaje šel skozi vrata. Na pragu pa je zadel ob hišno gospodinjo, ki je stala pred vratmi in poslušala kričavo govovico.
„Kaj pa imate, da tako vpijete?"
Stopila je v izbo in šla k deklam, ki so solznih oči in nabuhlih lic stale okrog škafa, in se še vedno niso mogle vzdržati smeha.
„Zibka, zibka!" je odgovorila Marijana, a takoj jo je zopet posilil smeh, in vse druge so ji pritegnile. Gospodinja je stala sredi dekel, ki so se smejale na vse pretege, in iskala vzroka. Stara postrežnica je vzela Tončki zibelko iz rok, ki jo je ta krčevito držala in jo pomolila gospodinji pod nos.
„Zibka, zibka!"
„Zibka, gospa! Tončka je vlila zibko," je ponovila Marijana. Gospa je razumela, in njo je spreletelo neprijetno čuvstvo. Sram jo je bilo pred deklami, vendar je ostala vseeno pri njih in rekla:
„Dajte, jaz bi tudi poskusila. Kje imate svinec?"
Dekle so ga ji prinesle in gospa je stopila pred škaf in vlila. Potegnila je iz vode okroglo stvar.
„Ej, kaj bo to? Kot svetinja je, ali pa kot škapulir."
Gospe je bilo še bolj neprijetno in vsa zardela po obrazu je hitro odšla iz izbe.
„Zibka, zibka!" Dekle so se iznova režale v kuhinji in šalile med seboj.
Gospa se je vrnila po stopnjicah v svojo sobo in pričakovala svojega soproga, ki se je zamudil na lovu. Bila je sama v visoki in veliki sobi, pogrnjeni z debelimi preprogami. Sedla je na dragocen, baržunast divan in še vedno ji je odmeval vesel, razposajen klic :
„Zibka, zibka!"
Počutila se je slabo in bilo ji je dolgčas. Bolj kakor kdaj si je zaželela nocoj, na Silvestrov večer, da bi ji dal Bog otroke, občutila je veliko in tesno samoto, ki jo je obdajala.
„Zibka, zibka!"
Njen soprog je ne ljubi več, ker mu ne more izpolniti srčne želje, ne more mu poviti krepkega, lepega dečka, ki bi bil njegov naslednik, ki bi ohranil njegov rod. Oh, kako bi ga ona ljubila, zdravega, čvrstega dojenčka, kako bi bila srečna, ako bi ga imela v naročju, ako bi vsako leto rastlo število rdečelične, lepe dece.
„Zibka, zibka..."
Sedela je na kanapeju in mislila. Mož se še vedno ni bil povrnil, in začelo jo je biti strah. Vstala je in šla iz sobe. Spodaj v družinski izbi so dekle utihnile. Sedele so okoli mize in dremale. Na njeno vprašanje po gospodu je stara postrežnica začudeno odgovorila, da se je graščak že vrnil in mu je šla Tončka posvetit po stopnjicah.
Gospa nato ni odgovorila besede, temveč je tiho odšla.
„Zibka, zibka!"
V prvem nadstropju je zaslišala šepet v soprogovem kabinetu, kjer je imel shranjeno lovsko opravo. Stopila je bližje k vratom, zaslišala je samo pritajen smeh in se takoj napotila v svojo sobo.
Pogledala se je v ogledalo in skoro jo je bilo groza lastnega obličja, tako je bilo bledo in upalo, take debele solze so tekle iz njenih globokih, žalostnih oči. Sedla je zopet na kanape, se naslonila na okroglo mizico pred seboj in zajokala.
Vedela je, da se v sosednji sobi zabava njen soprog z njeno deklo, ali ni si upala, da bi šla in ga poklicala, da bi mu očitala to nizko početje. Ah, kako naj ga priveže nase! V njej noče vzkliti mlado življenje, in nove radosti ne more podati možu. In zopet je odmevalo v njeni glavi:
„Zibka, zibka!"
V novem letu je graščak bil ves drug gospod kakor druga leta. Bil je vesel in priljuden, s posli je rad občeval in zahajal v družinsko izbo. Kjer je videl Tončko, jo je zgrabil za predpasnik.
„Tončka, Tončka, v moji sobi zakuri zvečer!" Tako je bilo pozimi.
„Tončka, Tončka, v moji sobi odpri okna, nesi medveda na zrak!" Tako je bilo spomladi.
„Tončka, Tončka, danes sem v lovski hišici! Pridi za menoj!" Tako je bilo poleti.
In na Silvestrovo, čez leto dni so bile zbrane grajske dekle v družinski izbi. Šivale so plenice, a Tončka je zibala:
„Tik-tak, tik-tak!" je tekla zibel.
„Aja, tutaja," je pela Tončka. Njena lica so malo pobledela, a njena nedrija so bila razvaljena pod rdečim robcem, ki ji je padal izpod vrata.
A v gosposki sobi je sedela gospa na kanapeju, podpirala obraz s tenko, belo roko in vzdihovala:
„Zibka, zibka!"