Na Olševo
| Na Olševo Fr. Kocbek |
| |||||||||||||
Že več let sem želel, da bi obiskal Olševo, ki navzlic mali višini slovi radi krasnega razgleda, zlasti še najlepšega pogleda na Logarjevo dolino in Savinske planine. Dični škof A. M. Slomšek imenuje jo „zobato“, opevajoč „Slovó Solepaharskim Planinam“:
„Z Bogom, hčere stare matere, mogočne Slave:
Košata Radoha visoka Ojstrica!
Gorjata Rinka in zobata Olšova!
Povzdigajte Slovencem bistre glave,
Naj bojo vrli sini Slave!“
Leta 1894. sem potoval v društvenih rečeh na Šentlenartsko sedlo, da določim mesto za „Jančevo prižnico“. Takrat sem hotel obiskati vsaj zahodni vrh, a prišel sem samo do zanimive in velike jame „Potočke zijalke“. Na vrh nisem prišel zaradi pičlega časa.
Meseca junija l. 1897. sva se mudila s tajnikom g. Ig. Šijancem v Logarjevi dolini, da se je ukrenilo vse potrebno za zgradbo verande pri slapu pod Rinko. Lepo vreme in prosti čas, kajti šola je bila radi bolezni zaprta, napotil me je, da sva sklenila polaziti Olševo, kar nama ni bilo žal.
Dne 11. junija l. 1897. sva se sešla slučajno z g. drom. J. Frischanfom v Solčavi, kamor je dospel v cestnih zadevah. Pogovarjali smo se tudi o Olševi, a naju je opomnil po očetovsko, da potrebujeva dereze. A odkod vzeti primerne, ako jih ne nosiš vedno s seboj. Pravil nama je tudi smešno dogodbo vojaških zemljemercev, ki so pred mnogimi leti nabirali gradivo za spec. zemljevid. Vojaška oblast je razvrstila Olševo glede težav pri hoji v goro 2. vrste. Nekoč je prišel višji častnik dela nadzorovat, pri kateri priliki ga peljejo zemljemerci na Olševo. Hodil je z veliko težavo in takoj je bila Olševa pomaknjena v goro prve vrste.
To pripovedovanje me je navdalo z neko radovednostjo, nekoliko tudi z bojaznijo, ali se izlet srečno izvrši. A iz turističnega stališča sem si mislil, korajža naj velja.
Predno opišem izlet sam, omenim razlaganje tega imena, o čemer je največ pisal L. Jahne, poučen po neimenovanem slovenskem filologu. Ime Olševa bi lahko nastalo na trojni način, namreč od besede „ovca“ ali „gol“ ali „olša“ = jelša. Ako bi ime Olševa izviralo od „ovce“, ki se zares pasó na gori, pisati bi bilo „Ovčja gora“, a ne „Ovčeva“, katero ime nahajamo napačno tudi na specijalnem zemljevidu. Ravno tako malo verjeten je postanek imena od besede „gol“ in „Golšava“, t. j. goli kraj ali gola višina, kakršna se zares tam nahaja. Po koróškem narečju se začetni „g“ ne izgovarja; tako bi dobili ime Olšava ali pravilno Olševa. Ker se l kot u izgovarja, postalo je ime „Ouschava“ in celo „Uschava“, kakor Nemci, zlasti oni v Železni Kaplji nazivajo to goro. Smešno pa je, da so nekaterniki pisali celo „Ushava“, kakor bi bila ta gora na Angleškem.
L. Jahnu se dozdeva edino to razglanje pravo, da-si ime izvira nedvojbeno od jelše, po narečju „ouša“ ali „olša“, torej Olševa. Stara listina iz leta 1268. poroča, da je bila neka komisija poslana v gozd, imenovan Sulzbach (Solčava), lastnino (Gornjegrajskega) samostana do mej in vrhov na hribih Losek in „Erlalb“. Druga listina (v Museo civico v Vidmu) od l. 1355. poroča, da je patrijarh Nikolaj iz Ogleja določil v nekem prepiru med samostanoma v Gornjemgradu in Doberli vasi, da je meja v Solčavi pod planino, navadno „Erelalben“ imenovano. Dotično mesto se glasi: „...in Sulzpako sub alpibus que vulgariter dieuntur Erelaben“. — V urbaru Gornjegrajskega samostana iz leta 1426. pa nahajamo v Solčavskem oficiju imeni: „Matko vuderm Khuoczen, Jacob Im Erlav...“ Iz teh listin je dovolj dokazano, da je pravilno ime le Olševa.
O. Morocutti pa napačno misli, da pomenja Uschova „košata“, die „Buschige“ ali „Busehreiche“ ter dostavlja, da je to ime dobro izbrano, kar kaže bogata (?) cvetana Olševe.
Dne 12. junija 1897. sem napolnil zjutraj nahrbtnik s potrebnimi živili in smo vzeli pot pod noge. Iz gorske vasice Solčave potuješ ob desnem bregu bistre Savine l/4 ure ter prekoračivši jednostavno brv kmalu dospeš do potoka, ki priteče od Sv. Duha nizdoli. Tu smo poklicali vodnika Blaža Plaznika, g. dr. J. Frischauf pa se je poslovil ter odšel gledat nameravano gorsko cesto iz Logarjeve doline na Pastirkov vrh v Železno Kapljo.
Takoj ob omenjenem potoku vodi pot strmo navkreber med jelševim grmičevjem v 1/2 ure na obronek, kjer zagledaš strmo Klemenčo, Jamnikovo, Golerjevo in Strclčevo peč, ki s svojimi strmimi pobočji in meli tvore levi breg Savine. V starih časih, ko so se tod vojaški beguni skrivali, so imeli baje na vsaki pečini stražo, katera je zatrobila, ako so prišli biriči, in vsi so se poskrili.
Dalje potujoč prideš čez nekaj časa v lep gozd in po travniku navzgor zagledaš cerkvico Sv. Duha. Iz Solčave do sem imaš 1 1/2 ure. Pot ravno ni kaj zanimiv, pač pa precej strm. Zgovorni Blaž je naju kratkočasil po svoje, pripovedoval je, kako se ga je jetika lotila, katero pa si bode ozdravil, ker pozna korenine, katere so skuhane najboljši lek proti tej nevarni bolezni. Hvalil pa je tudi mojo slivovko na vse pretege.
Cerkvica Sv. Duha ima kaj lepo ležo. Znotraj je vsa prenovljena in je bila l. 1891. zopet blagoslovljena. Pri cerkovniku — jedina hiša blizu — je razpoložena spominska knjiga „Slov. plan. društva“. Že pred cerkovnikom vodi najbližji pot na Olševo. Jaz pa sem se odločil za ovinek na Šentlenartsko sedlo, kjer so nekdaj vojaški beguni orožnike v noči hudo pretepli, vsled česar je prišla mirna vasica Solčava v obležni stan.
Od Sv. Duha vodi pot polagoma po gozdu navkreber v 1/4 ure na sedlo, kjer je deželna meja med Koroškim in Štajerskim. Od tod je že krasen pogled na Logarjevo dolino in Savinske planine. Preskočivši deželno mejo — oziroma plot, korakaš na severovzhod po senčnatem, a tudi močvirnatem gozdu proti Olševi, dočim vodi na severozahod pot k bližnji cerkvici Sv. Lenarta in dalje v Železno Kapljo. V dobri 1/4 ure smo pred pravim pobočjem Olševe, kjer se nahaja v bližini studenec. Zahodno pobočje Olševe je golo, dočim je južno pobočje blizu vrha obrastlo z redkim gozdom, v katerem se zlasti šopirijo macesni, kakor se jim to spodobi v taki višini. Ako bi te ne mikalo na vrh Olševe, je od tod lep izlet k „skalnatim vratam“. Pot vodi zahodno ob pobočju nekoliko navkreber; v 1/4 ure zagledaš velika okna v skali, a do tja je še zopet 1/4 ure preplaziti strmo široko debro, vodeče proti zahodnemu vrhu Olševe. Velika vrata so 23 m široka in 17 m visoka. Ostala vrata so manjša in se nahajajo na levo nižje pod velikimi vrati. Dobro bi bilo, ako bi tu sem napravili pot.
Mrzel in močan veter je bril, ko smo zajutrekovali na lepi senožeti pod pobočjem Olševe. Silen veter — greben ozek — strmi prepadi — nevarnost velika — take misli so mi rojile po glavi. Zavili smo se dobro v suknje in korakali naprej. Nekaj časa greš na levo precej strmo navzgor, a kmalu se pot zavije na desno v redek gozd in v tem deloma strmo navzgor. V 1/2 ure smo dospeli do zanimive Potočke zijalke. Od tod, kakor že med potoma, imeli smo krasen pogled na Savinske planine od Raduhe do Kočne, na Triglav, Pristavnikov Storžič, Kranjski Storžič, Košuto in Obir.
Na desni strani podzemeljske votline ob strmi skali sem našel pripraven prostor za klop, od koder sem dolgo zrl na našega velikana Triglav, pri čemer so se mi vzbujali lepi spomini na moj dvakratni izlet, ko sem raz smelo glavo orjakovo zrl po lepi naši domovini in še dalje čez njene meje na Beneško, Dolomite in snežne vršace orjaških Tur.
Uhod v Potočko zijalko je jako lep. Obok v podobi precej pravilnega polkroga je na tleh do 15 m širok. Votlina z enako širino vodi proti jugu do 40 korakov naravnost in se potem zasuče nekoliko na levo. Na desni strani so tla nekoliko globokeja in tu in tam mokrotna. Velike klade leže po votlini. Kjer se votlina na levo suče, mejijo jo ob stropu široki robi nalik gotiškim rebrom. Do sem je jama razsvetljena od zunaj. Nekoliko časa še stopaš ravno, potem pa pležeš po velikanskih kladah navzgor, in na stropu že opaziš lepo kapnike. Ta del jame je dolg do 40 korakov in ima na koncu dva uhoda v daljno jamo. Povsod v notranjosti vidiš belo moko po tleh in stenah, katero baje domačini rabijo kot zdravilo proti boleznim domačih živali. Svetili smo si s svečami in stopali prav previdno, kajti padec na polzkem kamenju bil bi prav neljub. Zadnja jama je ločena od prednje le po precej debeli skali in je dolga v premeru 40—50 korakov. Vžigali sme magnezijo, katero mi je prejšnji večer podaril g. dr. Frischauf, in zagledali na stropu velike in lepe kapnike človeške velikosti. Po tleh pa so ležali ogoreli ostanki lesa, s katerimi so si prejšnji obiskovalci jame svetili. Na desno stran je jama zopet globokejša in še ima malo stransko jamico. Previdno stopaje nizdoli smo dospeli na tej strani v prvo jamo in zopet na svetlo.
Potočko zijalko je že mnogo turistov iskalo, a malo našlo. Zdaj jo je lahko najti, ker je pot do nje in naprej rdeče zaznamovan. Jeden prvih je to jamo kratko in površno opisal A. Schadenberg, ki navaja njeno dolgost 200 sežnjev, kar je vsekakor pretirano. Zanimivo pa je, da mu je pripovedovala njegova voditeljica, kako so pred leti nekdaj se neki „ljubljanski gospodi“ na čarovno knjigo rotili, a tako malo mogli zakleti zaklad vzdigniti, kakor poznejši domači prazuoverci.
Obisk Potočke zijalke je vsekakor zanimiv in vreden malega truda. Nad uhodom se blesti že napis „Slov. plan. društva“, v bližini pa stoji klop s pogledom na naš Triglav. Meseca junija je tod po skalovju vse polno žvepleno-rumenega in nežno duhtečega avrikelja (Primula Auricula L.), rožno-rdečih trobentic (Primula Wulfeniana Schott), temnomodrega svišča (Gentiana acaulis L.) in malega dragomastuika (Rhododendron Chamaecistus L.) in dr.
(Dalje sledi.)
Desno od potočke zijalke vodi strm pot na zahodni vrh Olševe.Plezaje po žlebu kreneš kmalu na levo,nad seboj pa zagledaš velike navpične skale,proti katerim moraš iti naravnost.Pod skalami kreneš na desno povprek čez žleb,ter prehodivši malo prodišče,dospeš do kamenitega stolpiča.dalje korakaš po strmem robu,kjer je izpoddrkljaj lahko nevaren in bi te na desno strmoglavil v globok prepad.
Na vsem južnem pobočju Olševe štrle v tej višini raztrgani grebeni.raznoliki stolpi in stolpiči,med njimi pa se vijejo strmi žlebi,pod njimi zevajo prepadi navpičnih skal,nad njimi pa se širi bujna trta do najvišjega grebena Olševe. Od Potočke zijalke smo hodili 3/4 ure in dospeli na rob zahodnega vrha,ko smo med potoma videli na tisoče rumenih cvetov duhtečega avrikelja.od tod,kakor po vsem grebenu,je krasen razgled,zlasti na Savinske planine in bližnje Karavanke.Na vzhodu kaže nam Raduha svojo široko,razorano stran z navpičnimi skalami,poleg nje zreš v Mislinjsko in krasno Savinsko dolino,dalje raznolike vrhe in grebene,ki omejujejo Robanov kot in Logarjevo dolino.Nepopisno krasna je Logarjeva doli,ki se pred nami razprostira v vsej dolgosti in lepoti.Drzno dvigajo svoje glave Ojstrica,Planjava,Brana,Turska gora,Mrzla gora,Rinka,za katero še vidiš nekaj Skute in Grintovca.Na zahodu zapaziš Karavanke,iz katerih nas zanimata Obir in nalik grabljam grebenasta Košuta.Na sever pogled zakriva sosedna Peca.V lepem vremenu mora biti razgledd po Koroškem zelo lep,nam je megla vse zakrivala,le Savinske planine,kamor nebote obrneš oči,kazale so se v vsej lepoti,vabeč v nas pohode. Ker je bilo dovolj časa na razpolago,veter je tudi utihnil.namenili smo se da še obiščemo vzhodni vrh Olševe.Po grebenu,ki je na nekaterih krajih zelo ozek,korakali smo na vzhod gori in doli,kajti prelaziti smo morali mnogo vrhuncev.Po nekod se mora prav paziti,kajti padec na strmo trato z gladko travo bi bil osodepoln,ker bi se najbrž ne ustavil prej,da se v žlebovih ali prepadi ubiješ.Ta greben tvori zajedno deželno mejo med Štajersmik in Koroškim.Ob takih mejah je prijetno potovati,ker včasih pri najtreznejšem ugibanju ne veš,v kateri deželi imaš eno ali obe noge.Kakemuu ujedljivemu deželanu bi to gotovo ne prijalo. Koroško pobočje je strmo in obrastlo s pritlikovino.niže z gozdi.V dobri uri hoda od zahodnega vrha smo dospeli na najvišji vrh (1930 m),ki je ob jednem tudi trikotišče.Od tod greš dalje zelo strmo nizdoli,a ne posebno daleč.Čez 1/4 ure smo prišli do male jame,Kapljice imenovane.Dolga je blizu 10 m,široka 6 m in visoka 8 m.V njej kaplja voda,katero pastirji zbirajo,kar je za nje velike vrednosti,ker na Olševi ni nobenih studencev.Ta jama je dobro zavetišče v času slabega vremena.Do vzhodnega vrha potuješ večinoma ravno 1/2 ali 3/4 ure.Razgled je skoraj isti,le pogled v Koprivno je zanimiv. Od tega vrha smo korakali nekoliko poševno nizdoli po strmi trati; spodej se nahaja mala in slaba pastirska kočica.Dalje je pot še bolj strm.Čez 3/4 ure dospeš do gozda,po katerem korakaš prijetno 1/4 ure do Prodnika,v daljni 1/4 ure do Štifterja,kjer je rojstna hiša našega rojaka prof.Štifterja,ki službuje v Kalugi na Ruskem in je bil pred nekaj leti za posebno vspešno pučevanje odlikovan.Nekaj črez pol ure pa si v Solčavi. Pod Olševo stanuje tudi kmet Mecesnik,kateri je dobro znan radi strojev.Napravil si je velikansko kolo,katero mu napeljana voda goni,kolo pa žene razne stroje, n. pr. slamoreznico,mlatilni,čistilni stroj,žago,stroj za sekanje stelje; tudi ima pripravo s katero vozi gnoj na strmo ležeče njive,kakor poljske pridelke navkeber. Mecesnik je samouk,a bi se marsikateri inženir kaj pri njem naučil.