Na Matajuru. (Prvi izlet Soške podružnice dne 22. in 23. julija l. 1896.)
| Na Matajuru (Prvi izlet Soške podružnice dne 22. in 23. julija l. 1896.) Anton Stres |
Priobčil –X–.
| |||||||||||
Vsak začetek je težak! Resnico tega starega pregovora je dokazal tudi prvi „oficijalni“ nastop naše mlade Soške podružnice. Mnogo jih je bilo poklicanih, a malo nas se je zbralo v sredo dne 22. julija na zbirališču v Tolminu. Pri nas ljudje pač še sodijo, da je norec tisti, ki lazi po gorah, ne da bi bil v to primoran! Nekako potrti smo torej zasedli velikanske „lojtrnice“, katere nam je bil pripravil vrli društvenik g. C., in na tihem smo zabavljali zlasti izostalim „Moščanom“, meneč, da so nas pustili na cedilu. No že tu jim bodi dana čast, da tega, kakor se bo kasneje pokazalo, niso storili — vsaj vsi ne!
Devet nas je torej bilo in nič več, ko smo se pripeljali na Idrijsko, in še med temi devetimi je prišla na dva planinca po ena planinka. Tu pa nas je čakala peterica gg. učiteljev, reprezentujočih hkrati društvenike Kobaridske, dosihdob žalibog še — nepriglašene. Sedaj pa smo bli že bolj „korajžni“ in stopati smo pričeli navkreber, izkušenejši turisti oprti na tiste bridke sulice, za katere sem jih drugo jutro po strminah Matajurskih toli zavidal, „mi drugi“ pa na skromne svoje „parazole“. In sram nas je bilo „nas druge", zlasti ko smo se ozirali po tistih imenitnih gorskih črevljih previdnejših tovarišev, proti katerim so bile naše „čižme“ liki lahak čolnič, ki ga vrže vsak vihar ob mogočno oklopnico. — In tudi nas je metalo drugo jutro, če ne po viharnem morju, pa po spolzkih senožetih Livških, živo spominjajočih na navpične strehe gorenjske. In zategadelj je bilo popolnoma opravičeno, ko je naša „predsednica“ ob povratku po tožni reviziji svoje neprevidne „toalete“, oziroma nje ostankov zapisala tovarišici v spominsko knjigo kratke, a pomembne besede: „Matajur! Matajur!! oj Matajur!!!“
Toda to je bilo kasneje. Da se mi torej ne bo očital anahronizem, moram sedaj najprej povedati, da smo dospeli prvi večer po prijetni vozni poti ob pobočju Matajurskem in pod težo svojih trebušnih nahrbtnikov v dveh pičlih urah srečno na Livško sedlo in v prijazni Livek. Tu je sredi vasi, meječe na italijansko državno mejo, nam na čast ponosno vihrala trobojnica slovenska, v kuhinji gostoljubne matere Hrastovke pa se je peklo in cvrlo, da je bilo veselje gledati in poslušati. In da je bilo veselje večje, je prikorakala sedaj po bližnjici tudi deputacija obrekovanih „Moščanov“, tako da nas je bilo že sedemnajst, in prištevši Livška dva tovariša, prav za prav tovariša in tovarišico, celo — devetnajst! Gloria . . .
Na prijaznem vrtu pred gostilnico smo počivali potem do 11. ure (o poznejšem neoficijalnem nastopu mlajših udeležnikov nič ne povem!). Krepko je odmevala od gora tja v sosednjo, žal, izgubljeno slovensko deželo pesem slovenska . . . . Počastil nas je tudi ljubeznivi g. domači župnik, vabeč nas hkrati za prihodnji dan pred slovesom v gostoljubno župnišče. Mi pa smo rekli, da pridemo.
Drugo jutro ob ½3. uri smo bili že pokonci, in hajdi o prvem somraku po že omenjenih strmih in spolzkih senožetih Livških do skalnatih kozjih potov, vodečih na vrh Matajura. Navzgor, vedno navzgor! Skoro že pod vrhom se razteza nizek zid in na njem se dvigajo v enakih presledkih neznatne kamenite piramide, na katerih ti z ene strani črka A. (Avstrija), z druge pa I. (Italija) pričata, da si tu na kraju našega cesarstva, a ne na kraju zemlje slovenske, ki sega še globoko noter v Beneško ravan. Polovica Matajura (meja teče ravno po robu in vrhu) je avstrijska, polovica pa italijanska — a slovenska je, vsaj danes še, cela gora.
In tako smo prestopili, utopljeni v čudne misli, državno mejo ter stopili na italijansko strmino Matajura, ki ti pa skoro prežene vse tožne misli s prekrasno svojo floro, živo spominjajočo na floro na Črni Prsti. Snežnobelih pečnic ti tu lahko natrga vsak otrok brez nobene nevarnosti polne klobuke. Poleg njih ti žare nasproti bujni grmiči najkrasnejšega rododendrona, prijazne zelenice med skalovjem pa so kar posute z duhtečimi murkami (Kohlröschen) in drugimi planinskimi cvetlicami. Žal, da sem preslab botanik za popis te krasote — toliko pa vem, da na enaki neznatni visočini (Matajur ima le 1643 m) ne najdeš z lahka tako bujne planinske flore.
In sedaj smo bili tudi že na vrhu! Tu pa se ti odpira vprav nepopisen razgled na vse strani. Proti jugu ti zre oko prek rodovitne in slikovito Beneške ravni s prijaznim Čedadom, s starodavnim Vidmom in nebrojnimi belimi selišči tja na (vsaj nekdaj) ponosne Benetke in prek sinjega morja Adrijanskega tja na zahodno obal kršne Istre. Proti severozahodu se ti kažejo v daljini tirolske in koroške gore, pred njimi pa domače obgorje Kaninovo s Kaninom (2582 m), s Prestrelnikom (2504 m), z že beneškim Črnelcem, (2355 m), z Rombonom (2210 m), pod katerim leži prijazni Bolc, z Veliko Babo (2450 m) itd. Prav pred teboj, ločen le po ozki Nadiški soteski, pa te pozdravlja zeleni Stol (1667 m) in pod njim liki otroška igračica prijazne kotarske vasi, zadnja avstrijska selišča proti severni slovenski Benečiji in slovanski Reziji. Proti severovzhodu kipi v nebo naš preslavni Triglav, prezirno zroč doli na svoje nižje tovariše, pred njim, ločen od tebe le po Soški dolini, pa te vabi očak goriških gora, veličastni piramidi podobni Krn (2246 m). In nadalje ti gleda tolike naravne krasote že skoro pijano oko slikovito hribovje Cerkljansko in Tolminsko, Trnovsko planoto in Kanalske gore, v ozadju pa staroslavno Sv. Goro in pod njo Gorico. Slovenska je vsa dežela, kar ti je gleda tu raz mejni vrh občudujoče oko! A onostran črnožoltih mejnih kolov, tam bodo skoro naši le še — grobovi.
Tak pogled se ti torej razkriva in kaže, stoječemu vrhu mejnega Matajura — a nam se, žal, ni; kajti skoro ves razgled nam je zakrivala zavidna megla, ki je bila legla s svojo udušljivo silo celo na zavedno Soško dolino . . . . In to je bilo žalostno že zaradi tega, ker sem moral po popisu srečnejšega tovariša, kateremu je Matajur star znanec, naslikati tu ves razgled; popis moj torej ni originalen. Toda vesten poročevalec si pomaga, kakor ve in zna!
Na vrhu smo torej hitro opravili in sicer tem hitreje, ker nas je tudi neprijetno mrzel vihar gnal nazaj v dolino. Pospravili smo torej tisto, kar smo bili prinesli v potu svojih obrazov vrh gore — in z Bogom, Matajur!
Toda izvršiti nam je bilo še važno delo. Izvlekli smo tisto skrivnostno posodo, v kateri smo hranili rdeči „minium“, in hajdi markirat, da se bo poznejšim turistom bolje godilo na poti navzgor, nego se je nam. Markirali smo torej in mazali stare skale, da je marsikatera izmed njih „zardela“ same sramežljivosti. A tudi tu nismo imeli sreče. Nositelju narodne barve je prišel pod nogo nenadno oglajen kamenček — in polovica našega minija je porosila zeleno travo Matajursko. Sedaj pa je bilo treba ščediti. S skrajnjo ekonomijo smo prebarvali do Livka, tam pa smo domačega g. učitelja naprosili, da je pozneje popolnil zadnji kos naše trudapolne markacije.
Na Livku pa je bilo zopet veselo, tem bolj, ker nas je ravno z opoldanskim zvonjenjem pozdravil Livški zvon. Pri materi Hrastovki se je zopet peklo in cvrlo, in mi smo bili tega še bolj veseli, nego prejšnji večer, zakaj 9 ur hoda in plezanja je tudi za izurjenega planinca že precejšnji „rekord“. Po obedu smo stopili v gostoljubno župnišče, in tu se je izpregovorila pri čaši izbornega terana marsikaka krepka slovenska beseda. A ni ostalo samo pri besedi, temveč zložili smo gotovega cvenka 42 kron za našo neumorno „Slogo“.
Poslovivši se od gostoljubnega Livka, smo krenili potem zopet v dolino ter dospeli proti 5. uri na Idrijsko. S tem je bil izlet končan, kajti vožnje po dolgočasni državni cesti domov ne morem več prištevati planinskemu izletu.
Dal Bog, da bi se polagoma čvrsto in krepko razvilo tudi v romantični Soški dolini slovensko planinstvo!