Na Krimu
| Na Krimu G. S-c. |
| |||||||||||||
LISTEK
Na Krimu
Potopisna črtica.
Spisal G. S-c.
Iz Krča izvažajo zemljedeljske pridelke in ribe, (vsako leto nalove več kakor pet milijonov slanikov). V oddaljenosti 12 vrst od Kerča leži trdnjava Enikale, ki brani vhod v Azovsko morje. V bližini Kerča je znana Cokraskaja, kopeli v blatu (grjazolečebnica). Iz Kerča, ki ima 45.000 prebivalcev in lepo luko, smo se napotili na romantični Krim. Pustivši Kerč za seboj, smo hitro plavali s parnikom proti Feodoziji. Vkljub kratkemu obstanku je trgovinsko življenje tukaj hitro vzrastlo in zdaj zavzema feodozijska luka prvo mesto za sevastopoljsko na Krimskem nabrežju. Vsa parniška društva imajo tukaj svoja agentstva. Osebni in tovarni parniki pri- in odhajajo vsak dan iz Feodozije v znatnem številu. Neko francosko društvo vzdržuje zvezo med Feodozijo, Batumom in Marseillom. Feodozija se smatra za jedno najboljših krajev za morske kopeli. Čudno se mi je zdelo, da se mora za uporabo plavalnih hlač jako drago plačati. Večina moških se koplje brez njih. Kopalna sezona se začenja začetka maja in traja do polovice oktobra, včasih tudi do začetka novembra. Toplota je 15-27 stopinj Celzija. Prijalo mi je, da sem našel, prišedši iz vode, obutev osnaženo. Večini potnikov je bil cilj »Ja1ta«, slavno zdravišče na Krimskem nabrežju. Na predvečer prihoda tjakaj se je splošno govorilo o tem »kurortu«. Izvedel sem, da je pospešilo razvitje tega čudnega zemeljskega kotiča pridobitev »Livadije« carske rodbine l. 1861, ki je od tedaj začela posečati Jalto skoraj vsako leto. Razume se, da so česti poseti Jalte najvišjih oseb in drugih visoko postavljenih dostojanstvenikov vplivali na življenje mesta .
Prebivanje v Jalti je dosti drago, zato je Jalta zdravišče najfinejšega in najbogatejšega občinstva ruskega. Posebno mnogo se zbira tukaj plemstva. Tudi grof Tolstoj se mudi rad tukaj. Zjutraj že okoli pete ure smo obstali poleg jaltinskega mola, kjer nas je pričakovala množica komisionarjev, nosilščikov in izvoščikov. Mesto leži jako slikovito med hribi in poraslimi gorami. Ostavivši parnik, se divil nepregledni vrsti okusnih poslopij z različnimi bogatini in elegantnimi prodajalnicami. Na koncu Puškinske ulice sem si ogledal nekaj lesenih poslopij, predstavljajočih kavarne, čitalnico in gostilnice z balkoni na morje. Odtod zavil sem jo na Puškinski bulvar, kjer se je vrstila vila za vilo, vsaka z večjim ali manjšim parkom ali vrtom. Hotel »Rossija« se prišteva s svojimi vrti, terassami, balkoni, parno pralnico, fontanami, lastno plinovo razsvetljavo med najboljše gostilnice ne samo Rusije, temveč tudi Evrope. Okoli jednajste ure dopoldne je bilo vse občinstvo zbrano na krovu. Dvignili so sidro in polagoma je izginjala Jalta. Kmalu pa smo zagledali kopališče »Livadijo« na nabrežju, nad njim na nizkem gričku vojašnico in cerkev. V gostem parku leži »Bolšoj dvorec«, kjer je stanoval nekdaj Aleksander II. in »malij dvorec«, jako priprost, kjer je umrl Aleksander III. 20. oktobra l. 1894. Kmalu potem se nam je prikazala tik morja z belim križem: »Krestovaja gord«. Od Jalte naprej šele so se mi odkrivale prave krasote Krima. Po parku, segajočem do obali, so bile lepo vidne razvaline nekdaj veličastnega oreandskega dvorca. Oreanda je tudi carska lastnina še danes mi je živo v spomin u »Lastovičino gnezdo«, letovišče, viseče smelo na strmi skali. V krasni panorami sledi svetilnik (majak), »Ajudag « (gora podobna medvedu), »majak«, »dače« v čudnih slogih s stolpiči na obali in višje ležeče, poleg bele ceste tri vasi zaporedoma. Kmalu je zablestela v soncu grajščina »Alupka« v gotičnem slogu. Južna fasada je prekrasna. Široke stopnice s šestimi mramornimi levi vedejo doli k morju. Obširen park se razprostira na goro »Su Petri«, ki dviga svoj veličastni vrh nad Alupko. Krasne vile s parki spremljajo v ozadju veličastne gore; gole razrite skale s soteskami, vodopadi, prevali itd. Cerkve se vidijo, kakor bele pike. To je gorovje »Jajla«. Stoječ na krovu sem gledal slavni južni breg Krima s svojim lovorjemin svojimi cipresami, videl najstarejši samostan Rusije — Georgijevski, ki stoji že drugo tisočletje in je bil osnovan od Grkov, preden je Rusom zasijala luč kristjanstva. Pa tudi morje bilo zanimivo. Tu in tam se je prikazal velikanski delfin in kite »čajk« so sledile za parnikom in z veliko spretnostjo lovile s krova jim vržene koščke kruha. Ne jeden kos ni padel v morje.
Pripeljali smo se mimo »herzoneskega majaka« (svetilnika), oddaljenega od mesta Sevastopolja šest milj in zveza nega ž njim po brzojavu. Pred njim je plavajoča lesena piramida (veha), čez katero se parnik ne sme približati bregu, na tem pa »sirena« in zvon za signale v hudi uri. Hitro smo zavili proti severu in morje je postajalo še valovitejše. Zelo počasi smo se uvozili v sevastopoljski zaliv. Pri vhod u v njega zagledaš grozne spomenike prošlosti. Aleksandrovsko in Konstantinovsko baterijo, ki sta igrali tako veliko ulogo za slavne obrane trdnjave leta 1854.-55. Ko se je parnik zasukal k pristanišču, smo zazrli na desni na višjem mestu grandijozno poslopje Lazarevske morske vojašnice s spomeniko m vojskovodje Lazareva. Na pristanišču je vladalo velikansko življenje. Okoli nas so švigale vojne ladije raznih velikosti jin konstrukcij: oklopnice, križarke, topničarke in povsod je kipelo življenje. Poleg pristana se vzdiguje kolonada Jekaterinskega pristana, od tod na desno roko stoje »leseno« gledališče, kopališče, eleganten hotel, »Kist», nizko poslopje dvorca iz časa Jekaterine II. Na jugovzhodni strani zaliva je razpoložena »Korabelnaja slobodka« (trdnjava), kamor vsako minuto odhajajo in odkoder prihajajo male vojaške ladjice. Zaliv se razdeljuje v razne manjše. Parnik je obstal v Sevastopolju dve uri. Peljal sem se v »Muzej oborony Sevastopolja«, kjer so topovi in streljivo, modeli potopljenih vojnih ladij, karte, crteži in slike iz časa obleganja in spomini na branitelje. Odtod sem se peljal naravnost v »Vladimirskij sober«, kjer počivajo pod črnim mramornim križem hrabri ruski generali. Nato sem se vozil po »Bolšoj Morskoj«. Stopivši par korakov naprej, pokazal mi je izvošček kapelico, t.j. okoli 20m visoko piramido s križem na vrhu. Ta stoji na pokopališču z napisom: »Bratskaja mogila«, kjer leži okoli 43.000 trupel v bojih ob Sevastopolju padlih Rusov. Izmed znamenitih ruskih vojskovodij sta tukaj pokopana knez Gorčakov in grof Todtleben. Opozoril me je pa izvošček tudi na angleško, francosko in italijansko pokopališče, vsa na mestih, kjer so stali angleški, francoski in italijanski vojaki. Na »Bratskoj mogili« počiva po 200 trupel v enem grobu. Temni drevoredi, obsenčujoči grobove, napravljajo resen, mogočen utis. Vozeč se po Nahimovskem prospektu zaslišal sem pred seboj zvoke vojaške godbe. Množica ljudstva, spremljajoča nekoliko stotnij vojakov, je prisilila izvoščka zadrževati konja. Iz oken in odprtih durij pozdravljali so mimogredoče vojake z »ura« klici. Pa tudi ti so bili zidane volje, poskakovali so in prepevali. Komaj je zapazil izvošček nekaj prostora pred seboj, krenil jo je po stranski ulici na »Primorskoj bulvar« z lepimi nasadi ob strmem nabrežju. Morje je bilo jako razburjeno in valovje je z močnim šumom butalo ob breg in se razbrizgavalo v goste pene. Odpravil sem izvoščka, a nisem mogel na svoj parnik. Vkrcevalo se je namreč prej srečano vojaštvo na »Velikega knjaza Konstantina«. Ljudstva je kar mrgolelo na pristanišču. Godba je neprestano igrala narodne komade. Končno je stopil na parnik »stabsoficer«-poveljnik, izpregovoril kratek, a navdušujoč govor in zaklical trikrat »ura«, vojaštvo je odgovorilo z istim klicem. Tudi meni je bila dana prilika stopiti na ladjo, ki se je kmalu jela odmikati od brega, polnega ljudstva, srčno poslavljajočega se od domačih stotnij. Pa ne samo pristanišče, vse nabrežje, mimo katerega smo se vozili, posejano je bilo od Sevastopoljčanov. Slišali smo tri ali štiri velike, silno zibajoče se čolne, na vsakem po jeden častnik in 25 do 30 veslarjev. Privozivši mimo našega parnika, obdržali so veslarji na povelje vesla »nad vodo« in pozdravili odhajajoče tovariše z gromovitim »Ura!« Sevastopol je glavna vojaška luka na Črnem morju in v obširnih njegovih zalivih se osredotočuje »Černomorskij vojennij flota. Sevastopolski zaliv je jeden izmed najboljših svetovnih zalivov.
Hitri razvoj »Crnomorskoga flota« za Pavla I. in Aleksandra I. ni dal miru Angliji, boječe se ruskega ladijevja. Njena politika je provzročila krimsko vojno, ki naj bi uničila moč Rusije na Črnem morju. Rusi so potopili v luki vse svoje ladje, da ni moglo sovražno ladjevje pred mesto. Vojna se je končala s pariškim mirom (l. 1856.), po katerem se je vzela Rusiji pravica, utrjevati južni del Sevastopolja in imeti vojaško ladijevje v Črnem morju. Nabrežje Črnega morja je razrušil sovražnik, ladije plovba je bila priznana za nevtralno in delo genialnih Rusov, začenši od Petra I., porušeno in mnogo pokončano. Rusija pa se je kmalu popravila od tega udarca. Kerč je postal močna trdnjava, Sevastopol glavno središče ladijestaviteljne delavnosti »Russkago obščestva parohodstva in torgovli«, kavkazki breg se je zopet podvrgel Rusiji. Novorossijsk, Anapa, Luhum in Poti so se začeli razvijati v mesta in Odesa je začela hitro rasti. Rusija se je leta 1871. uprla določbam pariškega miru. V vojni s Turčijo je bil pridobljen Batum. Neuspeh sevastopolski je dandanes docela izbrisan. Mornarica silno narašča, množeč število ladij vsako leto. Gospodstvo Rusije na Črnem morju je danes globoko vkoreninjeno.