Na Krim!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Krim!
Josip Ciril Oblak
Spisal Ciril.
Izdano: Planinski vestnik 25. avgusta 1896, leto 2, štev. 8, str. 129-132, Planinski vestnik 25. septembra 1896, leto 2, štev. 9, str. 141-144
Viri: dLib 8, dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

I.[uredi]

Lep kos zemlje slovenske se razgrinja pred nami, kose oziramo z Ljubljanskega Grada ali z Rožnika na okrog. Na severu se ponosno dvigujejo skalnati gorski orjaki, katerim rumeni solnce častitljive glave. Proti severozahodu in zahodu nam veže „hribov zelenili pas“ oko in srce: pogled nam plava po prijaznih vrhovih Polhograškega pogorja, v ozadju pa nas pozdravlja sloveči očak Triglav. S plešaste Notranjske zro črez ljubke Vrhniške griče sive straže golega Krasa. Na vzhodu in jugovzhodu se nam smehlja s prijaznih dolenjskih gričev neštevilno belih cerkvic, na jugu pa prijetno miče oko temno gorovje, ki obmejuje južno stran Ljubljanskega barja. Gosti lesovi poraščajo to pogorje od nog do glave — vir blagostanja prebivalcem, stanujočim v njega podnožju in dolinah. Proti vzhodu prehaja polagoma v svetle dolenjske griče, proti zahodu pa se poteza do Vrhnike, kjer se tudi končuje proti jugozahodn strani Ljubljansko barje. Oglejmo si natančneje to gorovje!

Krim (1106 m) in Mokric (1056) sta najvišja vrhunca tega gorovja, katerega povprečna višina znaša 900 m. Med Krimom in Mokricem ugledaš precej široko in globoko usedo. Sredi te usede opaziš lahko rebra Iške doline, ki drži daleč noter v gorovje. Na severozahodni strani od Krimovega vrha („Pod Krimom“ gen. karte) v višini kakih 550 m se svetlijo zeleni pašniki Planinice, ki jih od vseh strani obkrožujejo temni lesovi. V ospredju se blestijo s treh gričev tri bele cerkvice: sv. Ane (481 m), sv. Jožefa (437) in cerkvica na Žalostni Gori (415 m). Od Krima proti zahodu tja do Vrhnike se nam vidi gorovje kot dolg temen greben (s povprečno vršino 800 m). Znamenitejši vrhovi so: Veliki Srobrotnik (785 m), Vini Vrh (984) blizu Borovnice, Ljubljanski Vrh blizu Vrhnike in drugi. Na vzhodni strani od Mokrica se skriva med zelenim drevjem cerkev na deloma porastenem Kureščeku (831 m), na levo odtod pa nas pozdravlja z zelenih trat prijazna cerkvica sv. Ahaca (750 m).

Skozi tri večje doline (Borovniško, Iško in Želimeljsko), ki se vlečejo proti jugu v gorovje in so odprte proti Ljubljanskemu barju, pritekajo potoki enakega imena (Borovničica, Ižica, Želimljica) v barje; tu jih sprejme lena mati Ljubljanica v svoj naročaj.

Našo pozornost vzbuja gospodar tega gorovja, temni Krim, ki je Ljubljančanom znan kot vremenski prorok; kajti, kadar si on potegne kapico črez glavo, tedaj smatrajo to za najzanesljivejše znamenje, da bo deževalo. Manj znan ali prav za prav neznan pa je kot razgledna gora. Res ne obeta na prvi pogled ta od nog do glave porastena, malo vabljiva gora tam na jugu pustega Ljubljanskega barja ni razgleda, ni drugih znamenitosti — a to le na prvi pogled! Kdor je edenkrat polezel na Krim, gotovo poleze še v drugo; spomini na pot mu ostanejo trajni.

Porabimo torej prost dan za partijo na Krim in napotimo se proti južni strani naše bele Ljubljane! Dosedaj smo bili navajeni potovati po skalnatih stezah, strmih in golih obronkih in gorskih tratah, odkoder se nam je odpiral krasen razgled v širni svet; danes pa bodemo hodili po tihih in temnih jelovih gozdovih, v katere le tu in tam skozi gosto vejevje trepeče solnčni žarek. Nekolikokrat se nam ponudi prilika, da stopimo v podzemeljske hrame, kapnice, zaradi katerih Sima prav dobro imenuje Krim in njegovo soseščino „der Vorkarst“ (Predkras). A ta tihota po temnih gozdovih, po katerih veje oni dobrodejni mir, kakršnega si tolikokrat želimo v tem burnem žitju, napravi na nas tako blag vtisk, da zaželimo še dostikrat potovati po teh krajih. Smelo trdim, da bodo slovenski hribolazci v kratkem prav mnogobrojno pohajali na Krim. Prijetni gozdni poti, znamenitosti ob njih, velečasten razgled, vse to se bode, zlasti odkar so poti zaznamenovani in je hoja vzpričo tega zelo olajšana, našim turistom zelo prikupilo, in Krima ne bodo več tako prezirali, kakor so ga dosedaj. Edino, kar ni prijetno pri potovanju na Krim, je to, daje neroden dohod do njegovega podnožja. Bodisi, da ga pohodiš od Iga, ali iz Preserja, skozi pusto barje moraš, in to je ravno neprijetno.

„Slov. plan. društvo“ je zaznamenovalo na Krim dva pota: eden vodi nanj z Gorenjega Iga, drugi pa od nasprotne strani iz Preserja in iz vasi Jezero črez Planinico. Drži pa na Krim še dosti drugih potov, tako n. pr. iz Preserja črez Gorenjo Brezovico in od Iške strani iz Strahomera, vendar priporočamo ona dva najbolj. Torej hajdi na Krim, kjer prebiva oni strašni zmaj, ki napravlja Ljubljančanom s svojimi potresi tolik strah! Ta zmaj je baje nekdaj prebival v Ljubljanskem barju. Po molitvi pobožnega moža pregnan, se je preselil na Krim. Kadar začne razsajati, tedaj čutimo potres.

Debeli dve uri ti je hoditi od Ljubljane po Ižanski cesti skozi pusto barje, da dospeš v vas Studenec v podnožju porastenega grička, vrhu katerega se blesti Ižanski grad. Tudi dolenjska železnica dobro služi Krimskemu turistu. Ce se popelješ do Škofljice, nimaš od postaje dosti več nego uro hoda, in v Studencu si. Okrajna pot te privede bližje Krimovemu podnožju v Iško vas, ležečo s konca romantične Iške doline, ki se razteza med Krimom in njegovim nekaj nižjim sosedom Mokricem daleč noter v gorovje. Nekaj časa hodimo po lepi, vedno bolj ozki dolini, skozi katero se vije bistra Ižica. Baš je jela postajati prav prijazna in vabljiva, ko zavijemo na desno od ceste, vodeče dalje skozi krasno dolino (v Malo Vas in naprej) navzgor proti Gorenjemu Igu. — Zadovoljno pogledamo večkrat s strme poti nazaj v prelepo dolino, črez Ljubljansko barje proti beli Ljubljani in na prijazno cerkvico sv. Ahaca, ki nas pozdravlja črez zeleno hribovje. Največkrat pa se obrne naš pogled gori proti vrhu temnozelenega Krima, ki se na desno pred nami tako lepo očituje. Ravno gori na vrhu je videti razredčeno drevje; tam se razprostira zelena tratica, odkoder je prost razgled na vse strani sveta. Eno uro stopamo po strmi poti, po kateri vozi Ižanec drva iz Krimskih gozdov, in v Gorenjem Igu smo, kjer se svet nekoliko zravni. Gorenji Ig leži kakih 500 m pod Krimovim vrhom. Okoli njega je precej obdelanega sveta. Vas ima cerkev in okoli 18 hiš.

Tu se malo ponudimo, da si ogledamo jamo „Pasico“. Prav blizu vasi je brezno, podobno lijaku in ob robu z grmovjem obrasteno. Vanje prideš le od ene strani. Skoraj se zoži v majhno luknjo, in skozi to je vhod v podzemeljske hrame. Po vseh štirih se moramo plaziti od kraja, a le nekaj korakov, in nahajamo se v precej velikem prostoru. Bati se ni nobene nevarnosti. V jami so kapniki, a ne posebno veliki. Pod skalnato steno nekoliko upogneni, gremo dalje in pridemo zopet v večji prostor, ki se pa hitro zoži — ozka luknja nam kaže daljnjo pot. Ker pa ne utegnemo, in ker morebiti tudi ni varno laziti okrog po tej še malo znani jami, si odbijemo kar tu par kapnikov za spomin ter se splazimo zopet na beli dan. Želeti je, da se ta nikakor nezanimiva jama preišče; morda privabi, če bo dohod olajšan, kdaj še veliko tujcev. Obilo drugih takih jam je še po Krimskih gozdovih, samo da niso tako velike; o eni bodemo še govorili.

Zdaj pa hajdi na vrh Krima! Z Gorenjega Iga se zavije pot na desno navzgor v temni les. Prijeten hlad, razlit po temnih in tihih jelovih gozdovih, nam olajšuje pot, ki postaja vedno strmejši. Dobri dve uri hodimo po strmi vozni poti navzgor. Gozd se razsvetli in — malodane smo na vrhu. Po travi še nekaj korakov navzgor, in — na vrhu stojimo, 1106 m nad morjem! Prosto nam plava pogled na vse tri strani kranjske dežele. Za mejnik med Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko štejejo radi Krim, in res je nekak naravni mejnik med temi tremi predeli.

(Dalje in konec prihodnjič.)

II.[uredi]

(Dalje in konec).

Pod nami se širi velika ravan, raztezajoč še na jugu in jugozahodu od Ljubljane — Ljubljansko barje. Mirno se vije skozi zeleno ravnino lena Ljubljanica, z njo pa so ljubko križajo bele ceste. Prijazni zeleni grički, vzdigujoči se tu in tam iz ravnine, zabranjujejo enoličnost. V njih podnožju in po ravnini se bleste bela selišča, venec gora pa, ki oklepa prostrano ravan, krasi čarovito pokrajino. Nad Ljubljano, ki se beli okoli gradu, se razprostira rodovitno polje in bujni travniki, napajani od bistre Save, proti severu tja do Kamniških planin. S širnega polja nas pozdravljata dva vrha Šmarne Gore (671) in njena prijazna soseda Rašica. Na severu kipe v sinje nebo slikovite Kamniške planine in Karavanke. Izza porastenega predhribja Brezoviškega, katero obmejuje severo-zahodno stran Ljubljanskega barja, se nam nasproti smejejo zeleni vrhovi Polhograjskega pogorja. Z marsikaterega se sveti prijazna bela cerkvica v svet. Tja črez skalovito Grmado (900) in zeleni Otožec (1021) in dalje črez zeleno hribovje (Škofjeloško in Bohinjsko) pozdravljamo „snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja"; ki kraljuje tam gori med sivimi podložniki. Proti zahodni strani se beli Vrhnika v podnožju prijaznih hribcev. Veselo zremo po Idrijskem hribovju, po vrhovih Trnovskega lesa v ozadju, po Hrušici, Pivki planini, na Nanos (1300), Javornik (1242), Streliški Vrh (1265) in druge straže plešastega Krasa. Tam doli na jugu, že prav na meji, kipi v nebo mogočni Snežnik (1796). Pogled nam plava po Krasu daleč proti zahodu in jugu. Proti jugovzhodu in vzhodu motrimo mična dolenjska brda in gozdnata hribovja (Ribniško, Kočevsko) tja do mej bratske Hrvaške. O lepem, jasnem vremenu 'in z daljnogledom, pravijo, se vidi prav do Zagreba. Proti severovzhodu črez zeleno Litijsko in Moravško gorovje pozdravljamo kranjsko-štajersko mejno pogorje, izza katerega gleda marsikak vrh zelene Štajerske. Zopet nam nese pogled črez bujne travnike do mogočnih Kamniških planin. Zares veličastna slika! —

Zdaj si pa oglejmo tudi našo najbližjo okolico! Onkraj Iške doline se vzpenja gozdnati Mokric (1056); spodnji del pobočja mu krijejo velike senožeti. Z zelenih trat nas pozdravlja prijazna cerkvica sv. Ahaca (750), ne daleč od nje pa se skriva med zelenim drevjem cerkev na deloma porastenem Kureščeku (831). Na jugu in zahodu proti Cerknici, Borovnici in Vrhniki se kopičijo zeleni hribi: Veliki Srobrotnik (788), Sop 999 m, Kamnic 1048 m, Vini Vrh (984), Ljubljanski Vrh i. dr. S treh naprej pomaknenih gričev na severozahodni strani od nas gledajo prijazno v barje tri bele cerkvice: Sv. Ane, sv. Jožefa in cerkvica na Žalostni Gori. V podnožju Sv. Jožefa, v zeleni dolinici, čepi vas Preserje, in tja se napotimo z vrha po zaznamenovani poti črez Planinico.

Težko se ločimo od krasnega prostorčka. Po travi jo uberemo navzdol proti severozahodni strani za rdečimi znamenji proti Planinici.

Kmalu nas objame zopet zeleno vejevje, a ne za dolgo časa. Gozd se razsvetli, in pred sabo imamo majhno tratico sredi gozda, obdano od vseh strani od košatega drevja — kako prijazno počivališče! Zopet korakamo skozi senčnat gozd, in kmalu smo zopet na enaki tratici. Skalnati pot, od katerega so neštevilnokrat cepijo na obe strani poti, pa se zopet shajajo, nas vodi polagoma navzdol po tihem lesu. Dve uri hodimo po precej enolični poti. Bližamo se Planinici. Gozd se odpre — in pred nami se širijo lepi pašniki, ki nas spominjajo na gorenjske planine. Sredi zelenih trat med sadnim drevjem se blesti par hišic in mala, borna cerkvica sv. Tomaža. To je Planinica (nad 500 m nadm. višine). Cerkvica je jako majhna in preprosta, a ravno radi tega zanimiva in vredna, da si jo ogledaš. Zanimivo je, kar pripovedujejo o njej. Ižanski grof, pravijo, se je pred veliko leti tu mudil. Kar mu je prišel naproti velik medved in ga hotel raztrgati. V tej grozni stiski je obljubil grof, da sezida svojemu patronu cerkev, če ga reši pogube. Grof se je oprostil zverine in dal sezidati cerkvico sv. Tomažu na čast. Okoli nje so se naselili sčasoma kmetje, in tako je nastala mala vasica, katero so imenovali Planinico. Le malo ljudi dospe vsako leto v ta kraj navzlic njegovi mični leži in akoprav se sliši govorica, da „trikrat k sv. Tomažu na božjo pot je ravno toliko kot edenkrat v Rim."

S Planinice se odpira krasen razgled črez Ljubljansko barje in na obkrožujoče je hribovje, proti Vrhniki in Ljubljani, Borovnici in na bližnje hribovje, Polhograjsko pogorje, črez katero nas pozdravlja čestiti očak Triglav, na Kamniške planine in Karavanke. — Prav pod nami v zelenem zanožju se blesti majhno jezero, v katerega bližini leži mala vasica, ki je dobila po njem svoje ime. Na desno od vasice se sveti cerkvica na majhnem, zelenem gričku. Kaj ljubek je pogled na tri bele cerkvice, ki se nam nasproti smehljajo s treh prijaznih gričev, zvezanih med sabo po majhnih usedali: pred nami Sv. Ana, katero veže zelen greben s Planinico, na levo odtod Sv. Jožef, na levo od Sv. Jožefa Žalostna Gora. V sredi med Sv. Jožefom in Žalostno Goro se blesti vas Kamnik, ki je le par minut oddaljena od Preserja.

Malo doli od Planinice so nahaja „ledena jama," katero nam Ant. Zup.[1] tako-le opisuje: „Blizu pota zagledamo neki kotel, skoraj ves z gostim drevjem in grmovjem zakrit — tu je vhod v ledeno jamo. Nekoliko časa stopamo po gostem grmovju navzdol; stopivši iz goščave, zagledamo pred seboj žrelo temnega prepada, kateremu se iz dna nam nasproti vali gosta, mrzla megla. Približamo se luknji, kakih 10—15 sežnjev široki in 20—25 visoki. Dalje ko stopamo po tleh, posutih z večjimi ali manjšimi kameni, mrzleje in temneje je. Naletimo na kosti najbrž ponesrečenih goved. Pridemo na kraj, kjer se jama na levo zavije. Jama je postala dosti širja. V tem ko je bila poprej visoka 20—25 sežnjev, je njena visočina zdaj najmanj 50—60 sežnjev. Gremo dalje po jami, zdaj kot okrogla dvorana razširjeni, in pridemo do kraja, kjer nam visoke skale zapro pot, le majhna luknja nam kaže daljnjo pot. Tu se ustavimo in vrnemo. Nismo sicer našli ledu, kateri, kakor so nam pravili kmetje, zdaj kot zagrinjalo pokriva skale in daleč črez nje visi, pa povedal nam je neki krčmar, da je še pred tremi tedni (mi smo bili 1. septembra v jami) v tem naravnem ledenem hramu dobil ledu." —

Kdor nas noče spremljati po rdeče zaznamenovanem potu v Preserje, ampak bi se raje napotil na vabljivo vas Jezero, jo bo mahnil naravnost navzdol. Prijazna gozdna pot (modro zaznamenovana) ga pripelje v dobri pol uri na Jezero in potem v vas Podpeč, ležečo v podnožju Sv. Ane in ob Ljubljanici. „Pri Betu" — na svidenje! Od Jezera do Podpeči je slabo četrt ure hoda. Od tam se odpeljemo skupno po Ljubljanici v Ljubljano. Če se pa v Preserju skesamo in nam bo železna cesta bolj všeč, potem se ne vidimo prej nego v Ljubljani, kamor nas potegne železni konj iz Borovnice; iz Preserja namreč nimamo ravno predaleč v Borovnico. Bazen tega pa nas je dosti takih, ki še nismo videli slovečega Borovniškega viadukta. Zavijemo na levo. Nekaj časa nas vodi steza med prijaznimi pašniki, črez katere je razgrnila Flora svoj pisani plašč. Kmalu pa se zopet veselimo prijetnega gozdnega hlada, in ko smo zopet iz gozda, nas vodi pot med zelenim brinjem, ki prerašča kamenati breg. Spomnimo se dobre in poštene domače pijače, katero umejo doli v Preserju prav izborno kuhati; o tem se bodemo kmalu prepričali. Ko hodimo tako po lepi vozni poti, se nam odpre tako prijazen pogled v zeleno dolinico, na vabljivo vas Preserje, mično cerkvico sv. Jožefa, vas Kamnik in na Žalostno Goro, da nehote postojimo ter se divimo lepi pokrajini. — Kmalu smo v Preserju. Bog na več krajih roko moli, in to nam je všeč. Pri dobri vinski in žgani pijači se pokrepčamo za daljnjo pot.

Malo doli od vasi ugledamo jezerce, ki je pa ob deževnem vremenu precej veliko, imenovano Ponikva. Tu se nabira voda, tekoča skozi dolino, ki se vleče od Preserja proti jugu v zeleno hribovje proti dolenji in gorenji Brezovici in dalje proti Rakitini tam že za Krimom; kajti dolina je proti Ljubljanskemu barju zaprta, in voda, ki se nabira v Ponikvi, priteka pod zemljo onkraj izpod Sv. Jožefa v barje in naprej v Ljubljanico. — Tudi ob cesti, vodeči iz Podpeči ob podnožju Sv. Ane na Jezero, opazujemo, kako na nekem kraju malo pred vasjo Jezerom prihaja voda iz skalnatih tal sunkoma na dan. Vidi se, da smo res v Predkrasju.

Zdaj pa, kakor ti drago: v Podpeč in odtod po Ljubljanici (če si poprej vse potrebno ukrenil), ali peš v Ljubljano (8 ure), ali pa iz Preserja v Borovnico in na vlak (1 1/2 ure). Lepa cesta te privede skozi usedo med Sv. Jožefom in Sv. Ano v pol ure v Podpeč, in takisto lepa cesta v vas Kamnik in odtod mimo Žalostne Gore na okrajno cesto, vodečo iz Podpeči v Borovnico.

Marsikomu bo bolj prijalo napraviti partijo na Krim iz Preserja (ozir. iz Jezera) črez Planinico navzgor in na Ig navzdol. To tudi vsakemu priporočam; kajti od Preserja navzgor je pot dosti zložnejša nego od Iga. Vsekakor pa je partija od obeh strani prijetna in zanimiva. Torej le na Krim!

  1. Glej »Glasnik" 1863.