Na Karmelski gori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Karmelski gori
Alojzij Merhar
Psevdonim Silvin Sardenko
Izdano: Slovenec 43/166 (24. 7. 1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vojna božja pot 16. julija 1915. — Silvin Sardenko.

Ne mislim one v Palestini, marveč našo na Kranjskem, v zelenem ohribju, v solnčni predstraži kamniških planin.

»Greš z menoj na vojno božjo pot?« me je prišel vabit prijatelj Pavel s podkovanimi črevlji.

»Vojna božja pot?« sem radovedno prašal, vstal iznad stola in z veseljem odložil knjigo. Pričel se je kratek dvogovor.

»Seveda. O naši Karmelski Mariji poje pesem: Pomagaj, Mati, se vojskovati ...« je pravil Pavel.

»Torej gremo tako našim vojakom pomagat do zmage. Romarji - bojevniki.«

»Tako je.« 

»A kdaj?« 

»Nocoj! Deloma z vlakom, deloma z vozom, deloma peš. Ponoči pojdemo na Krn ...«

»Bravo! Karmelska gora bo naš Krn. Imaš luč?« 

»Pa kakšno! Moja lastna iznajdba.« 

Prijatelj Pavel je potegnil iz žepa malo valjasto svetilko — najnovejšega izdelka. Razkrojil in razložil je pred menoj na mizo posamezne sestavke svoje svetilke. Razlagal mi je njih praktično uporabnost in mi zagotavljal:

»Ni ga viharja, da mi jo ugasne.« 

»Škoda, da vojna uprava ne ve za tvojo tehniko. Pavel, vzemi nanjo patent.« 

Brez šale. Svetilka je res napravila vtis kakor kakšen najmodernejši ključavničarski izdelek v izložbi pri Nagyju v Ljubljani.

Kdor ima tako luč, sme v temno noč.

Tisti večer, ko smo odhajali — pridružil se nama je še tretji romar Franjo — zgostili so se oblaki nad nami. Zaman so se trudili naši pogledi in kopali po oblačnem nebu, niso se mogli dokopati do nobene zvezde. Mirujte, oči, iz teh gora nocoj ne bo zlata. In glej, romar Franjo se je res že pripravljal, da bi zatisnil oči, a morali smo naprej na vojno božjo pot.

Na kolodvoru je bil pripravljen gorenjski vlak na odhod. V prednjih vozeh so z oken gledale večinoma gospe in gospodične, od katerih so se s poljubi in pozdravi poslavljale njih prijateljice na peronu. V zadnjih vozeh pa so ob oknih sloneli vojaki, eden na drugem. Odhajajo.

»Pri srcu pa jim je hudo.
Kaj bi ne bilo jim hudo:
od doma se poslavljajo,
na vojsko se odpravljajo.« 


Ali tam pri njih, pod železniškimi okni, ni stal nihče, da bi se posebej poslavljal od njih.

»Je pač tudi slovo postalo vsakdanje,« je opomnil romar Franjo.

Jasen glas trobente: vojaška odhodnica.

In tedaj.

Kakor da je zadela granata ob kremenito steno, zaiskrele so se iskre in za trenotek so se razletela srca od železniških oken do perona in od perona do železniških oken.

»Živio! Živio! Živio!« 

Tako je naše slovensko srce. Skrivnostno in globoko, ali kadar zadene ob goro žalosti ali radosti, vzkipi ln se raztopi v tisoč in tisoč čustev.

Z Bogom, vojaki!

Vsi smo romarji: Vi romate z mečem moritve, mi romamo z mečem molitve, drugega razločka ni med nami. Vsi se borimo proti verolomstvu in nezvestobi, vsi se borimo za prostost in za državo, v kateri imamo svoj dom.

Viribus unitis! Z Bogom, vojaki!

Dva vlaka sta eden za drugim odbrzela s kolodvora. Prvi jo vozil romarje proti Kalvariji... drugi proti Karmelski gori.

Ustavili smo se v podgorskem mestu. Noč, temno in težko nebo, a pričakovanega voza nikjer.

Prijatelj Pavel je postal resen, romar Franjo otožen, jaz pa sem jima prigovarjal:

»Vojna božja pot! Pojdimo!« 

Šli smo nekaj minut po mestu.

Naenkrat se je zahitelo proti nam dvoje glasno peketajočih konjičev, vpreženih v lahek voz s črno streho in rujavimi obrobki.

»Sem se zamudil!« se je opravičeval voznik. »Že sem mislil, da ne bi zapregel. Tako neurje! Dvanajst kozolcev z žitom je podrlo.« 

Sedli smo v voz.

Kakor bi se bal, da se neurje ponovi in jo udere za nami, je voznik že itak čila konja neprestano podil po tihi dolini mimo hribov. Od koles so odletavali peščeni šrapneli na vse strani. En šrapnel je pal na suknjo, drugi na klobuk, tretji malodane v obraz.

Romar Franjo pa si je zapalil smodko. Pod globoko povezneno streho se dim nikamor ni mogel priložneje razvijati kakor meni v obraz in oči.

Vožnja med dimom in šrapneli.

Molčimo! Vojna božja pot.


»A vseeno. Franjo, ali bi ugasnil smodko?« 

Utrnil jo je, kakopa — v moj žep.

Konjiča pa sta peketala in peketala.

Če si se v vozu vzravnal iznad strehe, si zagledal po drevju gost dim, vmes pa blisk. Črni dim kakor granata, beli dim kakor šrapnel. Neposredno pred nami pa sta nizko plavala dva oblaka kakor dva nesrečna zrakoplova, ki prežita na višini, da bi zazrla kakega moža, ki neprevidno pomoli glavo čez jarek ali cev kakega topa.

Za trenutek sem pogledal iznad strehe ter se zopet zakopal nazaj v naš trenski voz.

Pod Karmelsko goro.

»Pri Primožu« sta obstala konja.

Na pragu je čakal gospodar.

Ura je odbila deset.

»Vstopimo na kozarec vina,« je veleval prijatelj Pavel. »Pri nas je taka navada, kadar se krčmarju voz vrača, se za vino plača.« 

Drugi mož, ki je prisedel k naši mizi in nam je kmalu postal kažipot na Karmelsko goro, je vedel še bolje in pristavil: »Pri nas je taka navada, če se kam pride, se pije.« 

Gospodar je stal sredi hiše in molčal.

»No, oče,« sem ga vprašal, »ali je pri vas res taka navada?« 

Dobil sem odgovor, kakršnega nisem mogel pričakovati, najmanj od kakšnega krčmarja.

»Kolikor vem, je pri nas taka navada, kdor pride prvikrat v vas, obišče najprej cerkev.« 

»Zadeli ste jo, oče! Tudi mi bi šli v cerkev, a sedaj je noč in cerkev je zaprta.« 

»Vem, vem. Nocoj ni več mogoče.« 

Mož mi je bil všeč. Malokdaj srečaš moža, ki bi imel svoje srce tako blizu pri Bogu. A srečaš ga vendarle, včasih tudi v mestu, ki ti reče: »Moja misel je v nebesih ...« 

Kajpada, v mirnih mestih »se lahko živi brez Boga«, a pojdi na bojno polje — na Kalvarijo, tam boš našel mnogo bogovdanih mož.

Tudi gospodar Primož je drugi dan že vdrugič odšel na bojno polje — pošel mu je namreč vojaški dopust — zato ni govoril kot krčmar, ampak kot romar, ki nam morda kmalu »molče trobental bo: Memento mori«.

Na Karmelsko goro!

Naša vojna božja pot se je nadaljevala, oziroma šele pričela.

Zavili smo mimo selske cerkve. Žarek večne luči nam je posijal na ozko stezo svoj milotihi pozdrav.

Poslej nam je sijal drug žarek — svetilka prijatelja Pavla.

A prej še eno vprašanje;

»Koliko je ura?« 

»Pol enajstih.« 

»Kdaj priromamo na vrh?« 

»O pol dvanajstih.« 

»Če bo res.« 

Nisem mogel verjeti, zakaj že večkrat sem se prepričal, da se v hribih čas le preveč na kratko meri.

Romar Franjo, ki bi na tehtnici ne bil baš prelahek najden, je pa bolj skrbel, če bo imel v svojih pljučih dovolj sape za pogorsko hojo, zato je vodnika Ovsenarja prašal:

»Ali gre pot zelo navkreber?« 

»Precej.« 

»Koliko je klancev?« 

»En sam.« 

»Hud?« 

»Še dosti.« 

Bolj je Franjo izpraševal, manj povoljne odgovore je slišal. V obraz ga nisem mogel videti, a sodim, da je moral srepo gledati, kakor vselej, kadar se je pokazala pred njim strma pot. Umolknil je, a kmalu se je zopet nekam preplašeno oglasil:

»Pavle, luč. Jaz nič ne vem, kam stopam.« 

»Tudi pred menoj je sama tema,« sem ga tolažil jaz in se z njim vred spotikal ob skalnatih in koreninastih grebenih. »Tudi jaz nič ne vidim pod noge. No, pa jaz sem že vajen,« je dostavil vodnik in s korajžnim korakom stopal navzgor.

Pred njim pa je varno šel prijatelj Pavel s svojo svetilko najmodernejšega izdelka.

»Pavel. Tvoj žaromet se slabo obnaša.« Pavel se je ozrl in se prepričal, da vsi svetlobni žarki padajo le pred njim, a za njim ne sine niti eden ne.« 

»Že res,« se je opravičeval, »ko sem jo delal, sem mislil samo nase, zato sem ji napravil eno samo okence na spredaj.« 

»Pač moderna luč.« 

Pavel je izpremenil vrsto, namesto prvi je šel zadnji v naši četveročlani karavani.

Stopali smo eden za drugim.

»Sedaj vidite?« 

»Temo, kakor prej.« 

Hrbet romarja Franja, ki je stopal pred Pavlom, nam je vsem zastiral luč.

Pavel je bil pripravljen, da se žrtvuje. Postavil se je zopet v ospredje in svoj žaromet obrnil proti nam. Tako bi še šlo. Sedaj pa sam ni videl, ne vedel, kod in kam. Vojna božja pot.

»Drugače moramo narediti. Spet stopim za vami bolj ob strani. Mislim, da sem jo pogruntal.« 

Bilo je res vrlo dobro pogodeno. Drobna luč je na ta način svetila v temni gori štirim potnikom.

V mislih sem si naslikal naše vojake na Krnu. Takole gredo skoz toplo noč. Zvezd ni videti. Pred njimi v dolini že spe ljudje in živali, tudi vrtovi in grmovi. Nekaj časa je vse tiho. Nenadoma se oglasi pes daleč doli na nekem dvorišču. Vojaki napno ušesa in ostro opazujejo. Sedaj zamigljajo nad Kolovratom prve zvezde. Noč postane nemirna. Dvigne se veter, zašumi, zapoje. Reka vrže z močnim sunkom valovje na skalnato pečino, opozarja na nevarnost. Vojaki postoje, počakajo. Mirno, brez nepotrpežljivosti. Kolikor kasneje dospe sovražnik, toliko slabše zanj. Sedaj prihaja. Kamenje se taklja v dolino. Krši se pod neprevidnimi koraki sovražnikov. Pri naših vojakih vlada grobna tišina. Samo roka se krčeviteje oklene pripravljenega orožja. Tam blizu v grmovju prasketa in šušlja. Sliši se ostro dihanje. Pljuča vsled strme hoje močno delujejo – – –

Pri tem sem se moral ozreti na romarja Franja. V težki sapi je hodil za menoj.

»Slišite, vodnik! Ali bo tega klanca skoraj konec?« se je oglasil s sopečim glasom.

»Bo. Še par korakov. Tam počijemo.« 

Prikorakali smo na majhen košček ravne zemlje pod nekim drevesom.

Franjo je zadovoljno pogledal kvišku.

Oddahnil se je. Zagledal je prvo zvezdo in zapel pesem od lune.

»Franjo, lepo znaš,« sva mu rekla s Pavlom.

»Vedno bolj uvidevam, kako prav mi je svetoval profesor Foerster: Če postanete operni pevec, imeli boste krasne uspehe. Nisem ga poslušal. Sedaj bi pa vedno najraje samo pel — v kakšni stolnici.« 

»Franjo! Nepotrebna želja! Lepše stolnice je ni od gorske narave. Pojdi večkrat v gore in zapoj.« 

Franjo je bil očividno vesel in zapel je še eno.

»Naprej! Ura je dvanajst.« 

»Torej smo že zašli predaleč od cilja?« prašam vodnika.

»Kaj še! Komaj na četrt pota smo se mu približali.« 

»Tako?« 

Romar Franjo pa se ni brigal toliko za čas kakor za pot.

»Sedaj pojdemo po ravnem, kajne?« 

»Spet navkreber!« je zaklical Ovsénar.

»Pa ste rekli, da je samo en klanec.« 

Vodnik je molčal. Vojna božja pot.

Počasi smo stopali navzgor dolgo, dolgo.

Prelaz. Oddih.

»Hvala Bogu!« se je razveselil Franjo.

»Strmina je za nami. In sedaj?« 

»Navzdol!« 

Nekaj korakov in stali smo v kotlini.

»Kam naprej?« je skrbel romar Franjo.

»Spet navkreber.« 

»O vi! Kako ste nas ...« 

»Pozor! Stopite semkaj, tam vam zmanjka tal,« je svaril vodnik.

Franju zaenkrat ni zmanjkalo tal, pač pa besed.

Ena čez polnoč.

Pred nami na griču se je v poltemi zablestela cerkev. Tiho je počivala kakor golobica na vrhu drevesa. Na vrh je sedla, da jo zjutraj prvo prebudi jutranje solnce; zakaj mudilo se ji bo na delo in jelo za svoj mladi zarod.

»Karmelska gora!« je s težkim, a še dosti mogočnim glasom zaklical Franjo.

Postalo mu je toplo pri srcu, kakor otroku, ki se po dolgem času zopet bliža svoji materi.

A prijatelj Pavel mu je pokvaril te lepe sanje.

»To še ni. To je cerkev sv. Lenarta na Pšajnovci.« 

»Pa kdaj pridemo do Karmelske?« 

»Še en klanec.« 

Vodnik Ovsénar je odšel na levo domov, mi trije pa smo stopili na desno navzgor. Trudni koraki. Vojna božja pot.

Še nekaj skal, še nekaj grmov, še nekaj smrekovih vrhov. Tako. Sedaj pa ...

»Jo vidita! Karmelska gora!« nama je ponosno oznanil Pavel.

Na strmem slemenu se je dvigala sama, tako sama. Ona ne potrebuje nobene družbe in utehe, ko je sama vsem, ki romajo sem gori, družba in uteha. Le ena lipa jo straži. Ne, straži je ne, le v imenu vseh slovenskih dreves ji noč in dan šumi pozdrave; a straži je ne, saj ni treba straže njej, ki je sama straža in varhinja vseh, ki mimo hodijo.

»Ave! Caput tuum ut Carmelus, et comae capitis Tui sicuti purpura Regis ...« 

Ta antifona iz hvalnic na praznik Karmelske M. B. mi je zvenela v duši.

Drugi dan po našem triurnem romanju, to se pravi, še tisti dan je žarelo in kipelo pred nami jasno jutro, čudovito jutro, krepko in ponosno kakor junak junakov. Z nogo je stalo v tesni grapi, tam nekje, kjer ima prijatelj Pavel svojo gozdno vilo, z rameni je slonelo na zelenih gričih, roke je raztezalo daleč čez smrekove vrhove, oči pa je upiralo naravnost v Karmelsko cerkev. O, jutro pozna svojo Kraljico.

Zapeli so zvonovi, kakor bi vabili na rajsko svatbo.

In prišli smo svatje — romarji, vojaki z mečem molitve smo vstopili v Karmelsko cerkev.

Ali meč, ki se hoče uspešno boriti, mora biti nabrušen, in molitev, ki hoče svoj cilj doseči, mora biti zaupna. Ali bo naša molitev dovolj zaupna?

Preden smo odšli v cerkev, smo razmotrivali reči, ki so bile v stanju zelo oslabiti zaupanje pri naši molitvi.

Romar Franjo je tožil, da se tudi na slovenski zemlji, celo med nežno mladino dobi le še malo otrok, na katere bi mogel pokazati z evangelsko besedo: »Ako ne boste kakor otroci.. « Franjo je govoril za deželo in je videl malo solnca, jaz pa sem se spomnil na mesto in sem videl veliko senc. Kljub temu moram reči, da sem najboljše otroke doslej našel vendarle v mestu.

Prijatelj Pavel je dvignil pritožbo zoper žensko modo.

»Pa zakaj mesta ne zaplankate od vseh strani, da ne bi ta modna neokusnost prihajala tudi k nam v hribe. Poglej tam v dekliški gruči ono dekle.« 

»Katero?« 

»Ravnokar si popravlja lase.« 

»Vidim.« »Kakšno krilo! Ali je to za naša selska dekleta? Pa sicer dobro dekle. Nekaj dni je nosila črno ruto. Ženina so ji ubili v Galiciji. Pa je že menda nehala žalovati s črno ruto, pač zato, ker se njenemu obrazku bolj prilega bela ruta. Sicer pa, kakor sem rekel, dobro dekle.« 

»Gotovo ne taka,« sem opomnil prijatelju, »kakor nam je »Zvon« v letošnji majevi številki opel nevesto padlega junaka.« 

»Še nisi pozabil?« 

»Ne morem. Sodim, da ni veliko takih nevest. A če so, plašč čeznje, ne pa pesmi.« 

»To še ni najhuje. Zdi se mi, da je izvestna naša slovenska literatura postala taka nesramna nevesta...« 

»Pritrdim. Pred nekaj dnevi mi je pravil odličen slovenski profesor: Več let sem bil z večjim delom zaposlen in nisem bral naših leposlovnih listov zadnjih let. Sedaj jih prebiram ... . Sram me je. Kaj vse se piše in čita. Ali čez to literaturo ne bo nobene vojske?« 

Temne misli, ki so krhale zaupanje naši romarski molitvi.

Molili smo vendarle in veliko ljudstva je molilo z nami.

Molilci so polagoma drug za drugim zapustili cerkev. Ostal sem sam v prednji klopi in mučila me je temna misel: »Pa če ni zaupanja ...« Nisem bil sam. Tam zadaj izza klopi je prihajala pred oltar Karmelske Device — pobožna žena.

Pokleknila je in obklečala nekaj trenutkov. Obraz je gledal na Marijo v oltarju, gledal je tako verno in nepremično kakor na sliki. Potem se je drsala po kolenih okrog oltarja. Tam na desni je v puščico vrgla dar — »uboge vdove«. In spet je klečala pred oltarjem. V očeh ji je gorela solza. Prašal sem se: Ali ni to zaupanje?

O žena, ko gledam tebe, se mi zdi, da vidim njo: »vdovo, tožno, zapušeno in mater toliko sirot« — slovensko domovino, ki gre vsak dan na vojno božjo pot.

S takim zaupanjem moli v sedanjih bridkih dneh naša domovina.

Kdor moli tako, mora biti uslišan.

Žena je odšla iz cerkve.

Tihota in samota svetišča Karmelskega je prijetno segala v mojo dušo. Slišalo se je samo tiktakanje ure v zvoniku. Sem ter tam je priletela mimo oken nagla ptica, s krili je skoraj zadela v steklo in odhitela naprej, kakor duša, ki se je ravnokar preselila iz sveta in se je še za trenotek priporočila Karmelski Devici za milostno sodbo božjo.

Z oltarja je gledala Karmelska Mati. Žarko solnce je skoz okno v apsidi zlatilo njen tron. Ob tronu so stražili: Sv. Peter in sv. Pavel, sv. Ludovik in sv. Barbara. Tihi pogledi vseh štirih so se kakor nemi pogovori obračali proti Mariji. Nemi kipi so oživeli pred mojo dušo. Sv. Barbara je prosila za srečno zadnjo uro vsem našim umirajočim vojakom. Sv. Peter je že dvignil ključe . . . Sv. Pavel se je naslonil na svoj meč; »Bonum certamen certavf: Dober boj sem bojeval.« Sv. kralj Ludovik je klonil meč proti tlom in zmagoslavno pogledal proti Devici: »V tebe sem zaupal, Gospa — in nisem bil osramočen. Viribus unitis — victoria — — —« Dan miru in zmage je svetil skozi okna.

Ali so bile to samo sanje? Želje so bile. Ali bodo te želje v bližnji prihodnjosti postale resnica?

Karmelska Devica, usliši nas!

Vesel sem stopil iz cerkve. Pa kaj vidim in slišim in udihavam vase? Vi solnčni griči in ve tihe grape: ali je res že mir?

Vem! Pri vas je vedno mir. Le včasih se izgubi semkaj pritajeno gromenje z juga, pa takoj utone v morju vašega miru. Pri vas ni boja. Le včasih se stepo fantje, pa še takrat, pravijo, samo s klobuki.

Skoz gosto grmovje sem zaslišal fantovsko pesem:

»Fantje se zbirajo
s Kranjske dežele,
daleč marširajo,
tak je povelje.« 


Kam so šli? Tja doli k Osredkarju, ki je ta dan točil vino, pa da bi ravno na vojsko ne pozabili, jim je vsak liter sproti dražje zaračunal.

Iz hiše, ki je stala pod cerkvijo, so mi zazveneli na uho prijetni glasovi:

»Izidor ovčice pasel
lepo žvižgal, lepo pel.« 


V oknu med rožmarinom sem zagledal dvoje dekliških obrazov. Utihnili sta.

»Le naprej o Izidorju.« 

Pa glejte, tak Izidor je stal ne daleč proč, na polju. Ko me je zagledal, me je zelo originalno pozdravil. Oprijel se je za glavo:

»Gospod! Saj bi se vam rad odkril, pa imam klobuk tam v grmovju.« 

Tudi se mi je ponosno predstavil, kot »gospodarja tega sveta«, na katerem sem ravno stal.

Moja pot je šla proti domu. Romar Franjo je odromal že pred menoj, ker se mu je mudilo drugam. Prijatelj Pavel pa je ostal na Karmelski gori.

Zavidam ga.